Elen Batista Štader: »Jočem lahko vse od Ljubljane do Kopra«

Različni ljudje o istih stvareh, 25. 4. 2009

Na prvem programu Televizije Slovenija bo natanko čez teden dni, v soboto, 2. maja, na sporedu 15-tisoči TV-Dnevnik. V ekipi voditeljev, naslednikov Vilija Vodopivca in Marije Velkavrh, ki sta 15. aprila 1968 vodila prvi televizijski dnevnik v slovenskem jeziku, je tudi Koprčanka Elen Batista Štader. “Dnevnik je institucija,” pravi in prizna, da po oddaji zaradi vznemirjenosti sprva še dolgo v noč ni mogla zaspati. No, po dobrem letu in pol vodenja osrednje nacionalne informativne oddaje je adrenalina že manj. Ko ni v studiu, pripravlja novinarske prispevke. “Delu na terenu se ne nameravam odpovedati,” zagotavlja.

 


Elen Batista Štader: “ In kaj potem, če med oddajo padem s stola?”
Foto: Neva Volarič

 

* Kaj bi počeli, če se zdajle ne bi pogovarjali z mano?

“Doma bi presajala rože. Še prej bi šla v mojo najljubšo vrtnarijo in kakšno urico preživela v topli gredi. To je čudovit kraj za sproščanje, tam lahko slišiš, kako rastejo rože.”

* Pa vam doma dobro uspevajo?

“Ne. Ko je moral moj sin za domačo nalogo opisati pet sobnih rastlin, me je poklical v službo in rekel, mama, kaj naj naredim, imamo samo dve. (smeh) Na vrtu, ki ga hvala bogu ureja mama, imamo veliko rož, v stanovanju pa mi ne uspevajo. Še benjamin mi je ovenel. Ampak tudi vrtnarji morajo od česa živeti.”

* Poznamo vas kot novinarko, v drugem življenju pa bi bili …

“Učiteljica. Obiskovala sem srednjo pedagoško šolo. V bistvu je ta poklic podoben novinarskemu. Ljudem ves čas nekaj pripoveduješ. Tudi doma sinu in hčerki vseskozi kaj dopovedujem. Sin pravi, da mu solim pamet. Želim, da hodita po svetu z odprtimi očmi.”

* Kaj je za vas najtežje pri vodenju TV-Dnevnika?

“Nič. Pri tem delu preprosto uživam. Ne rečem, da nisem vznemirjena, ampak, če sem iskrena, nimam v rokah človeškega življenja. Odgovornost torej le ni tako velika, kot je denimo pri kirurgu. In kaj potem, če padem s stola? Najtežja je prebroditi časovno stisko med 17. in 19. uro. Takrat je hudo. Včasih mi je odveč iti v masko. Ljudje opazijo, kako sem oblečena, če si nadenem ogrlico ali ne, ampak jaz takrat ne mislim nase. Mislim samo na naslednjo vest. Zgodilo se je že, da sem pred kamero šla s povito roko, ker sem si pozabila sneti povoj.”

 


“Ko je moral moj sin za domačo nalogo opisati pet sobnih rastlin, me je poklical v službo in rekel, mama, kaj naj naredim, imamo samo dve. Še benjamin mi je ovenel.”
Foto: Neva Volarič

 

* Na kaj pa ste najbolj ponosni?

“Na dober izdelek, za katerega se trudi vsa ekipa. V stresnih situacijah smo vsi zelo učinkoviti. Spominjam se trenutka, ko smo zvedeli za tragedijo na Blanci. Motor je v hipu stekel. Ljudje so prišli v službo v trenirkah, organizatorji, producenti, tisti, ki morajo poskrbeti, da gredo ekipe na teren. V nekaj minutah smo se odločili, da naredimo posebna poročila. Dopisniki so skočili na noge. Na to sem ponosna.”

* Kdaj pa vam je bilo pred kamero najbolj nerodno?

“To pa ni za objavo! (smeh) Zagotovo so najbolj neprijetni trenutki, ko napoveš prispevek, tega pa ni. Velikokrat nam jo zagodejo računalniki. Bolj mirna sem bila, ko smo prispevke predvajali še s kaset.”

* Kako se spominjate vaše družine, okolja, v katerem ste odrasli?

“Moje otroštvo je bilo mirno, čudovito in polno ljubezni. Odraščala sem v Pradah, ko so bile še vas, ne naselje kot danes. Doma smo imeli oslička, konjička, prašičke, kokoši, dva psa … Imam fotografijo, ko sedim na oslu. Z nonotom sva šla z vozom in konjem na njivo in v vinograd.”

* Kaj ste želeli postati v otroških letih?

“Kriminalistka. Moj oče je nekaj let delal na policiji, kot šef avtoparka sicer, ampak dovolj, da me je policijsko delo strašno fasciniralo. Ker me zelo veseli tudi likovno ustvarjanje, sem nekaj časa razmišljala, da bi postala oblikovalka.”

* Vaš največji dosežek v zadnjem letu?

“Dogradili smo hišo in si uredili stanovanje, v katerem se zelo lepo počutimo. Sicer pa najbolj pokam od ponosa zaradi svojih otrok, 12-letnega Elije in 5-letne Elize Julije.”

* Najbolj presenetljiva stvar, ki se vam je zgodila v življenju?

“Nikoli si nisem mislila, da se bom vozila v službo v Ljubljano.”

 


“Pnevmatike pa ne bi zamenjala sama! Poklicala bi najboljšega mojstra, mojega očeta!”
Foto: Neva Volarič

 

* V čem ste zelo dobri?

“Nobene stvari ne bi izpostavila. Sem pa ponosna na to, da mi nobeno delo ni tuje ali odveč. Skrbim za to, da sem dobro obveščena. Če sem prej bolj spremljala lokalno sceno, moram zdaj podrobno poznati vso notranjo in zunanjo politiko. Sicer pa so me starši naučili veliko stvari. Očetu sem pomagala popravljati avtomobile, mama me je naučila šivati, kuhati, gospodinjiti …”

* Če vem na cesti raznese pnevmatiko, jo torej zamenjate sami?

“To pa ne! (smeh) Bi se pa hitro znašla. Poklicala bi najboljšega mojstra, mojega očeta!”

* V čem pa ste zelo slabi?

“Razen pri delu nisem disciplinirana. Ne maram rutine. Hitro se začnem dolgočasiti. Moj mož pravi, da sem nervozna.”

* V čem se ljudje najbolj motijo o vas?

“Splošno prepričanje je, da smo novinarke grobe ženske. Ljudje se včasih čudijo, da imam otroke, sprašujejo, če sem se zaradi službe preselila v Ljubljano in pustila družino.”

* Kaj vidite, ko se pogledate v ogledalo?

“Da je ogledalo umazano in bo treba spet očistiti kopalnico. (smeh) Ne, resno, odvisno od tega, kdaj se pogledam. Če sem utrujena, se smilim sama sebi, če pa sem naspana, si rečem, kako lepo, da živim življenje, ki ga živim. Vse je odvisno od tega, koliko ur spim.”

* Kako si napolnite baterije?

“Šele v zadnjem času sem se zavedela, kako pomembna je fizična kondicija. Mož, ki je športnik, me je prej zaman prepričeval, da je prav to tisto, kar mi manjka. Potem pa mi je kupil kolo. To je prava rekreacija zame. Telovadnic ne maram. Med kolesarjenjem pa se mi zgodi toliko stvari … Kradem fige, se pogovarjam s kmeti, v Marezigah se uležem v travo in uživam v čudovitem razgledu. Poleti se zapeljem do morja, plavam in se vrnem domov. Tisti dan se zanesljivo dobro počutim.”

 


“Sicer pa si pogosto rečem, vse bo v redu, glavno, da so otroci zdravi.”
Foto: Neva Volarič

 

* Kateri avto vozite?

“Na prestižne znamke ne dam nič. Avto je zame zgolj prevozno sredstvo. Doma vozim hyundai getza, v Ljubljano pa se odpeljem z oplom astro.”

* Za kaj najraje zapravljate denar?

“Ne zapravljam veliko. Zdaj potrebujem manj oblačil kot prej, ko sem bila več na terenu. Rada kupujem stvari za dom. Pa pohajamo radi.”

* Kje stanujete?

“V Pradah.”

* Kako si uredite domovanje, da se v njem prijetno počutite?

“Rada imam tople barve in domačno vzdušje. Pozimi zakurimo ognjišče. Imamo veliko mizo, tako da lahko povabimo prijatelje v goste. Sicer pa naše stanovanje zanesljivo ni nikoli sterilno čisto. Za to poskrbita otroka, ki sta zelo sproščena. Opažam, da sta rada doma, k sebi velikokrat povabita tudi prijatelje. To pomeni, da se doma dobro počutita, kar me zelo veseli.”

* Vaš najljubši film?

“Zelo všeč mi je bil film Zbogom, Bafana o življenju Nelsona Mandele. Občudujem Roberta Benignija. Njegov film Tiger in sneg je naravnost čudovit.”

* Knjiga, ki je na vas naredila močan vtis?

“V zadnjem času sem prebrala dve knjigi Paula Coelha, ki pa sta me glede na avtorjev sloves nekoliko razočarali. Prav nasprotno pa me je prijetno presenetil slovenski avtor Branko Gradišnik z romanom Roka voda kamen. Tako dober je, da bi si ga želela spoznati.”

* Kateri CD si najpogosteje zavrtite?

“Ker je mož strasten ljubitelj glasbe, za CD-je poskrbi on. Dobro pozna moj okus. Zadnjič mi je posnel izbor balad, med njimi tudi nekaj dalmatinskih. Ko jih poslušam, lahko jočem vso pot od Ljubljane do Kopra. Zato sem moža opozorila, naj mi takih ‘življenjsko nevarnih’ CD-jev ne snema več.”

* Kje se vidite čez pet let?

“Upam, da bom še vedno vodila TV-Dnevnik. V nasprotnem primeru bom najverjetneje spet dopisnica v Kopru.”

* Vaša življenjska filozofija?

“Ne splača se razburjati zaradi malenkosti. Toliko gorja je na tem svetu … Če bi vsi razmišljali pozitivno in spravljivo, bi bil svet lepši. Sicer pa si pogosto rečem, vse bo v redu, glavno, da so otroci zdravi.”

ALJA TASI

 

Leave a Reply