Jože Možina: “Čutim dolg do prednikov, ki so se borili za drugačno družbo”

Različni ljudje o istih stvareh, 11. 4. 2009


Jože Možina: “Želim, da je izpoved čustvena, da človek pozabi, da ga snemamo. To se zgodi po kakšni uri, ko govorca že malce utrudim.”
Foto: Neva Volarič

 

Jože Možina, rojen v Dobravljah pri Ajdovščini, je nase opozoril predvsem z dokumentarnimi filmi o slovenski polpretekli zgodovini, za katere je dvakrat dobil nagrado sklada Josipa Jurčiča, pa tudi gong ustvarjalnosti, gong popularnosti in priznanje strokovne žirije časnika Delo za posebne dosežke. Prvo nagrado je prejel za film Zločin, ki ne zastara. V njem govori o povojnih pobojih v Slovenski Bistrici leta 1946. »Dobil sem izredne pričevalce tistega časa in razkril linijo odgovornih oseb, kar je bistveno. Ti ljudje imajo še danes bodisi spomenike bodisi visoke nazive in pokojnine,« pravi. Drugi nagrajeni film Zamolčani, moč preživetja pa govori o vzrokih za državljansko vojno. »Med vojno sta partizanska vojska oziroma VOS pri nas ubila veliko več neoboroženih civilnih oseb, kot je padlo okupatorjev v bojih s slovenskimi partizani. Logično je vprašanje, proti komu se je sploh bila ta vojna. Temu vprašanju se ne da izogniti niti z antifašizmom niti z osebnimi napadi,« razmišlja novinar, ki je bil maja 2006 imenovan za direktorja Televizije Slovenija.

 

* Kaj bi počeli, če se zdajle ne bi pogovarjali z mano?

“Posadil bi nekaj oljk in dve hruški. Pozneje pa si bova z ženo, ki je zaradi obveznosti ostala v Ljubljani, ogledala Škofjeloški pasijon, ki ga bo letos v celoti posnela tudi naša televizija.”

* Se pogosto vračate na Primorsko?

“Vsak vikend ravno ne. Sicer pa skušam kolikor se da pomagati očetu, ki ima precej trt in nekaj govedi. Predvsem z vinogradi je veliko dela. V otroštvu je bilo tega dela skoraj preveč, zdaj pa mi pomeni veliko sprostitev, verjetno tudi zato, ker ga je manj. Sicer pa vrednote iz mladih let spet prihajajo v ospredje, predvsem bližina narave, odvisnost od nje.”

 


“Najbolj izpolnjen je zame čas, ki ga preživim z ženo in otroki,” pravi Možina. Na fotografiji z 9-letnim Markom, 5-letnim Blažem in 3-letno Hano.
Foto: Neva Volarič

 

* Poznamo vas kot novinarja, v drugem življenju pa bi bili …

“Že v osnovni šoli sem želel postati zgodovinar ali arheolog. Zanimali so me muzeji. Nekaj šare iz druge svetovne vojne, ki sem jo našel doma, sem v drugem razredu razstavil na bližnjem travniku. Vstopnina v ta mini muzej je bila 50 par. Niso me privlačili samo predmeti, ampak tudi pripovedi ljudi, ki so preživeli turbulentne čase prve in druge svetovne vojne in so imeli zaradi tega številne življenjske izkušnje in svojevrstno notranje bogastvo, ki pri ljudeh naše generacije izginja.”

* Kako se spominjate vaše družine, okolja, v katerem ste odrasli?

“Na osnovnošolska leta in družinsko življenje imam zelo lepe spomine. V nižje razrede smo otroci iz Dobravelj hodili v Skrilje. To so bili idilični, brezskrbni časi. Zelo prijetni so spomini na nekatere učiteljice bolj stare šole, ki so učile in vzgajale tako z znanjem kot z osebnostjo, na primer Korenovi. Sicer smo v Skrilje hodili prek Brda in po glavni cesti sami. Takrat je bilo to nekaj običajnega, toliko so nam zaupali. Danes pa otroke vozimo od praga do praga. Ko pripeljem svoje otroke na deželo, jih namenoma pustim tudi same, da se znajdejo po vasi. V mestu so stalno pod nadzorom, kar krni svobodo, ki jo otrok mora izkusiti.”

* Bi lahko rekli, da ste prav vi v medijih odprli temo povojnih pobojev?

“Ne. Bili so številni pred mano. Je pa res, da sem bil morda bolj opazen zaradi narave televizijskega medija in da sem se pozneje, ko sem videl, kako močni so lobiji, ki želijo zločine prikriti, še bolj angažirano lotil te teme. Čutil sem dolg do prednikov, ki so se kot narodno zavedni Slovenci, tigrovci in partizani borili za drugačno družbo, nikakor pa ne zato, da se en totalitarizem zamenja z drugim. Posledice enoumja se vidijo v poškodovanih civilizacijskih normah. Še danes se tudi med novinarji najdejo omejenci, ki se iz ubitih ljudi norčujejo.”

 


“Ko sem videl, kako močni so lobiji, ki želijo zločine prikriti, sem se še bolj angažirano lotil dela.”
Foto: Neva Volarič

 

* Se delo direktorja televizije zelo razlikuje od novinarskega dela?

“Da. Pri novinarskem delu si odvisen samo od sebe oziroma od enega ali dveh sodelavcev, ki si jih morda sam izbereš. Na direktorskem mestu pa nosim veliko odgovornost, velikih kompetenc pri vsebinskem odločanju pa nimam. Včasih me kdo od gledalcev pobara, zakaj je novinar poročal tako in tako. Ne predstavlja si, da kot direktor na to nimam vpliva. Skrbim za zakonitost poslovanja, za finančni okvir, spoštovanje programskih standardov, s konkretnimi zadevami pa se ukvarjam redkeje, razen ko gre za velike projekte.”

* Na kaj ste po treh letih na vodilnem položaju najbolj ponosni?

“Na priznanje, ki ga je bila naša televizija deležna v tujini; doma bi na kaj takega čakali zaman. Na lanski skupščini vodstev evropskih javnih televizij so vodilni iz EBU izpostavili le TV Slovenija in belgijsko VTV, ki jima je med 75 evropskimi javnimi televizijami uspela rast in prepoznavnost. Postavili so nas za zgled. Gledanost javnih televizij povsod po Evropi upada, nam pa je takrat uspelo ravno nasprotno. S spremenjeno programsko shemo in kvalitetnimi oddajami smo gledalce pridobili. Uspeh je tudi to, da delamo bistveno drugače kot v preteklosti. Če so za nadaljevanko o Prešernu naši predhodniki trikrat presegli načrtovan znesek in projekt zavlekli za več let, smo mi na primer za film Angela Vode – Skriti spomin porabili toliko, kot smo načrtovali, ter se držali predvidenega časa. Poslovanje je bistveno bolj gospodarno in pregledno, seveda pa so še rezerve.”

* Kaj pa vam ne uspeva?

“V tem trenutku me nekoliko skrbi informativni program, predvsem gledanost osrednjega televizijskega dnevnika. Potrebovali bi več prodornih novinarjev, ki bi si upali pogledati v politična in tajkunska zakulisja, in urednikov, ki bi jih pri tem usmerjali. Na kolegiju sem urednikom predlagal, naj na primer raziščejo lastnino vpletenih v Istrabenz in posle družine Volk, ki je spravila na kolena Mip. Velika skrb je objektivnost informiranja, vključevanje stališč enih in drugih – pozicije in opozicije. Seveda pa Dnevnik TVS ponuja najbolj preverjeno in resno televizijsko informacijo v državi. Žal pa se z vdorom komercialnih televizij standardi nižajo in čedalje več gledalcev posega po tabloidnem informativnem programu. Če ponazorim s primerom poročanja ob nedavni tragediji v Sežani: kljub temu da gre za pomembno informacijo, mi z njo ne bomo začeli televizijskega dnevnika. Tabloidno novinarstvo preobraža lestvico vrednot. Veliko laže se je ukvarjati s problemi drugih kot pa s tistimi, ki se tičejo nas samih.”

 


Z očetom v vinogradu. “V otroštvu je bilo tega dela skoraj preveč, zdaj pa mi pomeni veliko sprostitev,” pravi Jože Možina.
Foto: Neva Volarič

 

* Kaj bi spremenili v slovenskem novinarstvu?

“Raven slovenskega novinarstva, s častnimi izjemami, ocenjujem kot dokaj nizko, predvsem takrat, ko je novinarstvo zlorabljeno za politične cilje, ko se teme obravnavajo politično enostransko. To se je na primer dogajalo v aferi Patria, pa tudi drugi tovrstni primeri niso redki. Še v kraljevini Jugoslaviji je bil medijski pluralizem dokaj razvit, po drugi svetovni vojni pa so bili novinarji ponižani v družbenopolitične delavce, le nekaterim je uspelo delovati svobodno. Po letu 1990 je nastopila možnost za popolno pluralizacijo, a ljudje na položajih so ostali večinoma isti, in marsikateri projekt je ostal na pol poti. Trenutna situacija ni rožnata. Nevarno je predvsem to, da so se vplivnih medijev polastili gospodarski lobiji, ki imajo svoje ekonomske, pa tudi politične interese, ki so jih – spomnite se na sestanke Boška Šrota na Unionu – tudi jasno izrazili.”

* V čem ste zelo dobri?

“Znam poslušati človeka, se vanj vživeti in ga oceniti po čustveni plati. Pa morda to, da nisem naveličan, da me zanima veliko stvari.”

* V čem pa ste zelo slabi?

“V nasprotju z mnogimi zgodovinarji si težko zapomnim podatke. Sem bolj intuitiven človek. Na ta način tudi ustvarjam svoje filme. Scenarija nikoli ne napišem vnaprej, čeprav se dobro pripravim na pogovore z ljudmi. Imam poseben način spraševanja. Iz izkušenj vem, da mi ljudje svojih globokih doživetij ne bodo zaupali v prvem kadru. Želim, da je izpoved čustvena, da človek pozabi, da ga snemamo. To se zgodi po kakšni uri, ko govorca že malce utrudim.”

* V čem se ljudje najbolj motijo o vas?

“V družbi se lahko zelo sprostim in uživam, čeprav sem na začetku, sploh če ljudi ne poznam dobro, precej previden in nezaupljiv.”

* Kaj bi v tem trenutku spremenili na sebi, če bi se morali odločiti za eno stvar?

“Bolj redno bi se rekreiral. Pa zbrisal bi vsaj pet kilogramov.”

* Kako si napolnite baterije?

“Najbolj izpolnjen je zame čas, ki ga preživim z ženo in otroki. Otrokom se lahko tako prisrčno nasmejiš … Ne vem, kako jim uspe – enemu, včasih celo dvema – v zadnjem času skoraj vsako noč zlesti v zakonsko posteljo, ampak zbuditi se z njimi je lepo. Človek potrebuje tudi samoto. Zelo rad se sprehodim proti Čavnu, pa na Trnovsko planoto. Letos pozimi so bile razmere prekrasne za tek na smučeh. Tukaj imamo čudovite poti tudi za gorsko kolesarstvo. Tudi moji prijatelji, fantje z vasi in drugi, so odlični polnilci baterij. Brez tega ne bi šlo.”

 


“Ponosen sem na priznanje, ki ga je bila naša televizija deležna v tujini; doma bi na kaj takega čakali zaman.”
Foto: Neva Volarič

 

* Kaj vidite, ko se pogledate v ogledalo?

“Nekoliko utrujenega moža. Čeprav si večkrat obljubim, da bom hodil prej domov, je vedno toliko dela. Včeraj sem bil v pisarni spet do sedmih zvečer, čeprav je bil petek.”

* Vaše najljubše gospodinjsko opravilo?

“Rad pripravljam mesne in ribje jedi, pa krompir s česnom in sirom, pašto na razne načine …

* Zakaj najraje zapravljate denar?

“Za to imam zelo malo časa. Je pa res, da mi pri tem pomagajo drugi. (smeh) Rad si kupim dober CD, pa čevlje ali usnjeni pas. In knjige, seveda. Knjig imam ogromno. V naši družini smo od 60. let 19. stoletja naročniki Mohorjeve družbe, tako da imamo zelo veliko knjig, starih 150 let in več. Zadnjič sem listal skoraj 200 let staro knjigo o fiziki v italijanščini. Ne vem, kako je prišla k hiši.”

* Katera knjiga je na vas naredila močan vtis?

“Berem jih več naenkrat. Knjiga o logaškem okrajnem glavarstvu, ki zadeva tudi del Primorske in je stara več kot 100 let, fascinira z zmožnostjo predstavitve krajev, česar danes skoraj ne znamo več. Pa Skriti spomin Angele Vode in Brazde mojega življenja Jelke Mrak Dolinar, ki se s prvo knjigo tematsko dopolnjuje. Zelo rad prebiram izpovedi ljudi.”

* Vaš najljubši film?

“Najraje gledam dokumentarne filme. Nobeno pisano pričevanje ne more biti tako pristno, neizprosno in verodostojno kot živa beseda. Ko v svojih dokumentarcih soočim dve strani, gledalec jasno vidi, kdo govori resnico in kdo ima z njo težave.”

* Kateri CD si najpogosteje zavrtite?

“V avtu se podredim željam otrok. CD s popevkami z Eme smo poslušali v nedogled. Namenoma imam tudi nekaj CD-jev s slovenskimi narodnimi pesmimi, ki vse bolj tonejo v pozabo. Če smo dobre volje, zapojemo Čuk se je oženil, Na planincah in podobno. Sicer pa so zame klasika Rolling Stonesi in Pink Floydi, podobno kot za vso mojo generacijo na Primorskem. Navdušen sem tudi nad zborovsko glasbo. Včasih sem pel v akademskem pevskem zboru Vinka Vodopivca. Pesmi, kot so Doberdob ali nekatere koroške narodne, imajo tako pretresljivo zgodovinsko ozadje, da jih lahko poslušam le, ko se primerno počutim.”

* Veliko potujete. Kam bi se radi vrnili?

“Pred leti smo obiskali Skadarsko jezero z zapuščenimi vasicami in otočki s pravoslavnimi cerkvami, kjer zdaj živijo ruske nune. Tja bi se vrnil. Želim obiskati tudi Madagaskar in posneti film o misijonarju Pedru Opeki. Takoj bi šel spet v Angolo, ki je osupljivo lepa dežela.”

* Kje se vidite čez pet let?

“V vrtincu ustvarjalnosti. Kot avtor čutim veliko strast, da bi nadaljeval svoje delo.”

* Vaša življenjska filozofija?

“Svojemu načinu razmišljanja in vrednotam se ne mislim odpovedati, niti z njimi trgovati. To je danes morda staromodno, a vendarle. Sicer pa moj oče pravi, drži se desetih božjih zapovedi, pa bo vse v redu.”

* Kaj vam pomeni velika noč?

“Obljuba večnega življenja po zmagi nad smrtjo je bistvo krščanstva. Zmaga dobrega nad zlim daje upanje in motiv življenju. Velike noči se ne da razložiti z jedilniki in recepti, ki so jih polni vsi mediji. To je predvsem praznik duhovne poglobitve, ponižnosti, skromnosti, spoštljivosti … Obredja v tem času so čudovita, čeprav število obiskov cerkva in sedenje v prvih vrstah pomeni le zunanji izraz vernosti. Pravo oceno za to, kakšen je človek in kakšna bo njegova perspektiva v večnosti, ima samo Bog.”

ALJA TASI

 

One Response to Jože Možina: “Čutim dolg do prednikov, ki so se borili za drugačno družbo”

  1. Pevec says:

    Zdravo,

    Jože je mogoče zanimiv človek, ki rad odpira provokativne teme, ki bi mogoče ostale zamolčane.
    Vsekakor pa je zanič filmar, ki ne obvlada osnov filmskega jezika, nima občutka za zgodbo, da o sodobni filmski estetiki niti ne govorimo.
    Njegova sreča je, da je zaposlen na RTV, kjer nikogar ne briga kvaliteta izdelka.

    Predlagam, da ostanete bolj pri scenaristki, z realizacijo pa naj se ukvarjajo drugi.
    m

Leave a Reply