Elda Viler: “Bila sem pred časom”

Različni ljudje o istih stvareh, 6. 6. 2009

“Sem Primorka, ne dam se kar tako! Prava Šavrinka!” se nagajivo nasmehne Elda Viler. Besede kar vrejo iz nje. Na vrtni mizi pod pergolo jo čaka na pol sestavljena kosilnica. “Za vse sem sama,” v šali potoži nad otrokoma. Kljub temu ji gre delo na vrtu odlično od rok. Poleg trte ji sredi Ljubljane uspevajo sadna drevesa in razne vrste zelenjave. Tudi ribez je že bujno obrodil. “Roke pa mi nikar ne dajte,” me opozori. Prepozno. Njen psiček Tomi, strasten kot gospodarica, že vzame zalet. K sreči je v skoku nekoliko prekratek, tako da okusi le moj rokav, ne pa tudi roke. “Ne pustim se, preveč sem ponosna na svoje korenine, na naše none in noniče, ki so bili načelni ljudje,” nadaljuje. O koncertu, s katerim bo čez nekaj dni obeležila 50 let svoje pevske kariere, pa pravi: “Zdaj je pravi čas, zdaj sem v formi. Škoda bi bilo, če tega koncerta ne bi bilo.”

 


Elda Viler nastopa že 50 let
Foto: Neva Volarič

 

* Kako živite?

“Veliko nastopam. Vabijo me na rojstne dneve, poroke, dobrodelne koncerte. Vsepovsod me vabijo, in vedno se odzovem. To je dober trening, da ne zakrnim. Delo človeku odpira nove možnosti. Malce je naporno, ampak druge izbire ni. Kot je nekoč zapisal Arsen Dedić, pojem, da mi mine čas. Petje je pozitivno in v veliko veselje mi je, da me ljudje še vedno tako lepo sprejemajo.”

* Pred 50 leti ste torej …

“… prvič javno nastopila v cerkvi v Sv. Petru, ko se je poročila moja birmanska botra. To je bilo poleti leta 1959, stara sem bila 14 let. Takoj se je razvedelo, da lepo pojem. ‘Ma ke lepo kanta naša Eldica,’ so govorili ljudje v Koštaboni. Dve leti kasneje sem nastopila v Šmarjah na prireditvi Pokaži, kaj znaš, 1962. leta pa prvič v Portorožu. Na Slovenski popevki sem debitirala leta 1964. Sicer pa sem pela, odkar pomnim, o tem ni bilo nikoli nobene dileme.”

* Poznamo vas kot pevko, v drugem življenju pa bi bili …

“Sem človek trenutka. Vedno me je zanimalo veliko stvari. Rada sem šivala, lepo sem tudi risala. Tudi moja hči Ana je podedovala slikarski talent, a ga, tako kot jaz, ni razvila do konca. Sicer pa mi dela nikoli ne zmanjka. Rada tudi pospravljam, celo v Trst sem šla, ko je moja mama zbolela. Stara je 86 let in še vedno hodi v Trst. Brez dela človek pade v depresijo.”

* Kako se spominjate svoje družine, okolja, v katerem ste odrasli?

“Oče in mama sta stalno delala, jaz, ki sem bila najstarejša, pa sem morala poskrbeti tudi za sestro in brata. Preden sem šla v šolo, sem nahranila živali, ko sem prišla domov, je bilo treba očetu skuhati kosilo. Mlad človek mora delati. Nimaš kaj delati, so rekli, ala, nič knjigo v roke! Danes pa je drugače, vsi študirajo. Pa je toliko psihičnih bolezni.”

* Izhajate iz pevske družine?

“Seveda. V Koštaboni smo bili sami dobri pevci. Tam je služboval tudi župnik Alojz Kocjančič. Stanovali smo zraven župnišča, in ko sem videla, da je župnik prišel na vrt, sem hitro odprla okno, da me je slišal. Tudi v oljčniku me je slišal peti. Pela sem Tam kjer murke cveto, on pa je prepesnil besedilo v Tam kjer oljke cveto. Ne vem, kje je končal ta tekst. Povabil me je, naj pridem pet na kor. Bila sem najmlajša in so me druge ženske pehale nazaj, kar me je razjezilo. Zato mi je Kocjančič rekel, naj pridem vsako nedeljo ob štirih k njemu, da me bo učil solo petja. Ave Marijo boš pela, mi je dejal.”

 


Psiček Tomi je goreč zaščitnik svoje gospodarice
Foto: Neva Volarič

 

* Torej je Alojz Kocjančič odločilno vplival na vašo pevsko kariero?

“Da. Rekel je, da imam glas kot Ksenija Vidali, lep, operni. Naj grem študirat solo petje. A to ni bilo mogoče, saj sem se morala sama preživljati. Mama je govorila, mi smo bušci, ne moremo te poslati v šolo. Jaz pa sem ji odgovarjala, zakaj ne, drugi kantajo grše kot jaz, pa kantajo. Ona meni: ‘Ne!’, jaz njej nazaj: ‘Ja!’. (smeh) Kocjančič je bil pozitivna osebnost, karizmatična, bi rekli danes. Zelo dober človek je bil in dober pevec. Igral je na harmonij, lepo je tudi pridigal. Bil je rojen umetnik. Vsako nedeljo sem komaj čakala, da sem šla v farovž. Pozdravila sem deklo in vprašala, če je gospod župnik doma. Ona pa mi je rekla, naj ga ne motim, ker počiva. Še moji mami se je pritožila, češ, vaša Elda pa nima nobene krjance, ker moti župnika. Če pa mi je rekel, naj pridem!”

* Kako ste potem zapluli v popevkarske vode?

“Na pobudo predsednika mladinske organizacije v Koštaboni Danila Baruce – kasneje se je preselil v Kanado – sem se prijavila na avdicijo v Kopru. Sem rekla, joj, meni se ne da, tam so same lepe šinjorine, jaz pa sem preprosto vaško dekle. No, potem sem vendarle zbrala pogum in na avdicijo prišla med zadnjimi. Ko me je slišala Jerca Cetin, ki je poučevala solo petje na glasbeni šoli, mi je rekla, kje pa si se skrivala toliko časa. Spremljal nas je orkester Vinka Horvata iz Portoroža, s katerim sem kasneje nastopala. Nato je prišla ponudba za snemanje v Ljubljani. Zame so začeli pisati priznani komponisti: Jure Robežnik, Mojmir Sepe in drugi.”

* Deklica z vasi se je torej kar dobro znašla v mestu.

“Joj, že ko sem šla v Portorož, je bilo zelo hudo, lahko bi rekla kar šokantno za moje starše. Vinko Horvat jim je moral obljubiti, da bo skrbel zame kot oče. V Ljubljani sem potem živela s fantom, Antonom Dežmanom, s katerim sem se leta 1965 tudi poročila. Vsako leto sem zmagala s kakšno popevko. Ponavadi sem dobila nagrado strokovne žirije, kar pomeni, da nisem zmagala jaz, ampak komponisti. Ti so se prav izživljali, ko so mi pisali tako težke skladbe. Ampak te skladbe so se obdržale in mi prinesle velik uspeh. Zelo kvalitetno smo delali. Je pa bilo klavrno, ker nisi mogel od tega živeti. Morali smo hoditi na turneje v tujino, da bi kaj zaslužili, kar je bilo zelo naporno. Poleti sva z možem nastopala na terasah ob morju. On je bil producent v simfoničnem orkestru, prej pa je bil oboist. Bil je tudi pianist v orkestru Vinka Horvata. Ko pa sem leta 1975 rodila sina, sem dala prednost družini. Pa saj takrat tudi ni bilo več popevke!”

 


Čeprav ji za delo na vrtu zmanjkuje časa, se to na pridelku ne pozna
Foto: Neva Volarič

 

* Vaš največji dosežek v zadnjem letu?

“Ne vem, če sem bila kdaj v življenju ponosne nase. Moje geslo je, ne spi na lovorikah. Ponosna pa sem na hčer, ki napreduje in pridno dela.”

* V čem ste zelo dobri?

“Sem dober človek. Kar obljubim, tudi izpolnim, čeprav danes to ni več vrednota. Tako so me učili. Če bi bila drugačna, bi delala proti sebi. Svet, kakršen je danes, razumem, ampak mi je žal, da je tak. Več kot za zgled ne morem biti.”

* V čem pa ste zelo slabi?

“Slaba in počasna sem bila vedno v matematiki. Računala nikoli nisem rada. Šivilja ne bi mogla biti, najprej zato, ker nikoli nisem bila zadovoljna s svojim izdelkom, pa tudi zato, ker nisem znala računati.”

* Ali si, ko poslušate svoje posnetke, priznate, da ste dobri, ali prej opazite napake?

“Napake, seveda! Sem perfekcionistka. Tudi ljudi sem vedno analizirala, kritizirala, kakšni da so, in se spraševala, kako morejo biti taki. Potem pa sem se s tem sprijaznila.”

* V čem se ljudje najbolj motijo o vas?

“Motili so se na začetku, a sem si rekla, nekega dne boste že spoznali, da Eldica ni taka, kot si mislite.”

* Kaj so govorili o vas?

“Saj veste, kaj govorijo o pevkah … Da so lahkoživke. Požrla sem žaljivke in si mislila, kar sodite, ampak boste na koncu sami sojeni. Nikomur ne želim nič žalega, ampak točno tako je bilo. Tudi jaz sem bila sojena, ko sem izgubila moža. Takrat sem zelo trpela. Ampak vedno sem imela pred sabo, da bom tistim, ki so me dajali v nič, ker nisem imela šol, že pokazala, koliko sem vredna. Nikoli se nisem pustila, šla sem svojo pot. Najprej so me hvalili, ko pa sem štrlela iz povprečja, so me hoteli potlačiti. Slovenija je majhna, to je obup. Pustili so me brez vsega, še status so mi vzeli leta 1991. Hodte h oštji, sem jim rekla, nikoli več ne bom pela. Sedem let sem se držala zaobljube, po smrti svojega moža pa sem vedela, da moram spet začeti peti.”

 


Demonstracija, kako se iz gospodinje v nekaj trenutkih preleviš v odrsko divo. Razpustiš bujne lase, in je!
Foto: Neva Volarič

 

* Zdaj torej pojete za svojo dušo.

“Da. Nikomur mi ni treba polagati računov. Pojem za sprostitev in tudi zato, da ljudje vidijo in slišijo, kako lepa besedila in melodije smo včasih imeli. Bila sem užaljena, ponosna, domišljava, nato pa sem padla na trda tla. Svojim otrokom lahko pomagam le, če sem zadovoljna. Če bi bil mož še živ in zdrav, pa ne bi več pela. Tako pa moram nekako pregnati čas, da to laže prenesem.”

* Kakšno je vaše mnenje o slovenski glasbeni sceni danes?

“Ah, saj ne more biti drugače, saj so vse spustili iz rok! Nastavljali so urednike brez vsakršnega glasbenega znanja. Katastrofa. Dno.”

* Kaj počnete, ko imate čas samo zase?

“S kužkom grem na sprehod. Kopam se v bazenu. Zelo rada imam vodo. Hodim v cerkev. Vsak vikend nastopam. Rada bi se malce umirila, ampak ne gre. Dan je vedno prekratek.”

* Kakšno glasbo poslušate?

“Za to preprosto nimam časa. Včasih pa sem imela svoje idole: Mino, Milvo, Nado Kneževič, Zdenko Kovačiček …”

* Se pogosto vračate v Koštabono?

“Kadar le utegnem. Zelo sem navezana na dom. Mama vedno težko čaka, da jo obiščem. Pravi, da bo prišla na moj koncert, naj jo le pridemo iskat.”

* Vaše življenje v nekaj besedah?

“Blišč in beda. Dr. Jože Felc je nekoč zapisal, da sem nadčasna. Lepo je to povedal. Šele zdaj je postalo popularno, kar sem jaz nekoč že delala. Se pravi, da sem bila pred časom.”

* Ko se ozrete na prehojeno pot …

“… ne obžalujem ničesar, kot bi rekla Edith Piaf. Moje življenje je pesem. Prej sem mislila, da je življenje praznik ob pesmi, ampak ni. Je pa pesem. In če pesem tako ljubiš, kot jo ljubim jaz, je to praznik. To so sanje, ki sem jih vedno sanjala. Ne morem verjeti! Ali sanjam? Ali sem sploh še živa? Ali je res minilo že 50 let? Pa saj to ni mogoče!”

ALJA TASI

 

Leave a Reply