“Zmagali smo, ker smo spet jadrali samo za večerjo”

Mitja Kosmina, koprski jadralec in podjetnik, filmov ne gleda rad. V zaprtem prostoru ne zdrži prav dolgo, raje diha morski zrak. A zgodbo njegovega krmarjenja Maxi Jene prek vzponov, padcev in čeri do končne zmage na Barkolani, največji regati v severnem Jadranu, ki ima precej več kot le športne razsežnosti, bi prav lahko predelali v scenarij za napeto dramo s srečnim koncem. Uspeh pač ne pride takrat, kot si zamisliš, zato je treba vztrajati, je morala te zgodbe. In ko so obupali že skoraj vsi, ko so sponzorji odšli, se je po dolgih sedmih letih skomin le zgodilo. Na morju pred Trstom je v čast zmagovalcem spet plapolala slovenska zastava.

Mitja Kosmina: “Občutki ob zmagi so bili zelo globoki. Nekaj, kar je skrito globoko v genih, je privrelo na plan”
Foto: Neva Volarič

* Kaj bi počeli, če se zdajle ne bi pogovarjali z mano?

“Ukvarjal bi se s posli v svojem podjetju. Čim hitreje se moram vrniti v delovni proces. V zadnjih dneh je šlo veliko stvari mimo mene, in ni mi všeč, da situacije nimam pod kontrolo.”

* Se je pred zmago na Barkolani splačalo biti sedemkrat drugi?

“Ha, ha. Danes bi temu pritrdil, ampak če bi me videli teden dni pred regato … Izogibal sem se intervjujev in tiskovnih konferenc. Nekateri so menili, da sem prepotenten, vendar pritiske najlaže prenašam, ko sem sam. Vse življenje sem treniral sam. Niti enega treninga na suhem nisem opravil v dvoje.”

*Če še letos ne bi zmagali, bi …

“… potopil jadrnico in se še sam vrgel na dno morja! (smeh) Ne vem, kaj bi bilo. Pretežka je ta misel …”

* Vam je do zmage pomagala recesija? Italijani letos niso najemali super dragih maksijev.

“Ne bi rekel. Za Telefonico Black so plačali 350.000 evrov, pa so povsem zamočili, ni bilo rezultata. A zgodba bi bila lahko tudi drugačna. Njim se je ponesrečilo, nam je uspelo, in danes je to videti zelo enostavno. Nam je pa recesija pomagala, da smo sploh šli na Barkolano. Še pred dvema mesecema je bil nastop zelo vprašljiv. Zaradi pomanjkanja sponzorjev, neugodne klime. Potem pa sem poklical fante in jih vprašal, če si želijo iti po zmago na Barkolano, ob tem da ni kruha za nikogar. Noben profesionalec ne skače od veselja, če ga prosiš, da bi jadral zastonj. A tisti trenutek nihče ni razmišljal o denarju. Na regato smo šli kot v starih časih: po zmago, za banano, večerjo v Skipperju, zabavo. Recesija nam je pomagala, da smo bili motivirani kot še nikoli.”

* In potem?

“Tisti trenutek zmage … Na regatah sem doživel že veliko uspehov, razočaranj, vsega. A to so bile tekmovalne, športne zgodbe. Zmaga na Barkolani pa je vse kaj drugega. Občutki, ki so me prešinili, so bili zelo globoki. Pogledal sem obrežje, hribe, vasi okoli Trsta. Obrnil sem se in opazil, kako je na krmi nekdo razvil slovensko zastavo … Nekaj, kar je sicer skrito globoko v genih, je privrelo na plan. Čuden, čaroben občutek.”

Moje otroštvo je bilo šport in velika praznina na drugih področjih
Foto: Neva Volarič

* Govorite, kot da bi na Barkolani letos zmagali prvič. Pa niste.

“V spominu mi je ostala predvsem prva zmaga Gaie Legend leta 1995. Takrat je prvič v zgodovini slovenska jadrnica zmagala na veliki regati v Italiji. Tudi takrat so bili občutki posebni, ampak časi so bili drugačni. Pa tudi mi smo bili mlajši.”

* Poznamo vas kot jadralca, v drugem življenju pa bi bili …

“Podjetnik, kar tudi sem. Podjetništvo pomeni tveganje, tako kot tekmovanje. Prenašati moraš težje obremenitve kot drugi zaposleni. Vedno sem počel stvari, ki so bile na neki način večje od mene. Vedno sem rad tvegal. Brez zmot, napak in padcev ni razvoja. Treba se je pobrati in vztrajati.”

Mitja Kosmina jadra že od malih nog in se lahko pohvali z naslovi državnega prvaka na več različnih jadrnicah. Leta 1992 je v razredu leteči holandec skupaj z Goranom Sosičem osvojil 12. mesto na olimpijskih igrah v Barceloni. “Bila sva tik pod svetovnim vrhom, potem pa so disciplino črtali iz olimpijskega programa. Sledilo je težko obdobje depresije, ko nisem vedel, kam bi sam s sabo,” se krize spominja Kosmina. V svet velikih jadrnic je stopil z Gaio Cube, ki ji je sledila Gaia Legend. Z njo je v devetdesetih letih trikrat slavil na Barkolani in, kar se mu zdi še bolj pomembno, dvakrat na regati Rimini-Krf-Rimini. “Teh dveh zmag danes nihče ne omenja, čeprav je ta regata najdaljša na Jadranu in precej težja od Barkolane. Poleg mene sta bila krmarja še Dušan Puh in Samo Potokar. Nastala je posrečena ekipa, ki je uspešno tekmovala kar nekaj let,” pravi Kosmina, ki je leta 1999 prodal Gaio Legend. Čeprav je bil prepričan, da je s tem jadranja zanj konec, se je zgodba nadaljevala leta 2001, ko sta s projektantom Andrejem Justinom začela načrtovati novo veliko jadrnico, Maxi Jeno. Kosmina je z njo že naslednje leto tekmoval na Barkolani, kar sedemkrat pristal na drugem mestu in se letos končno veselil zmage. “Neki novinar mi je dejal, da nam je tržaška publika s svojim navdušenjem vrnila vse tisto, kar smo ji dali v preteklih letih. Športni spektakel potrebuje tudi tragične junake. To zmago so nam res privoščili prav vsi,” je prepričan Kosmina, med drugim tudi solastnik koprskega podjetja Ellegi, ki se ukvarja s proizvodnjo mešanice kave lastne blagovne znamke Bar 2000.

* Zgodba o pogumu in vztrajnosti je tudi zgodba Maxi Jene.

“Možnosti, da slovenski vrhunski jadralci tekmujemo na maksi jadrnici, da se lahko kosamo z Italijani in celo zmagamo … Te možnosti prav lahko tudi ne bi bilo. Imamo jo, ker sva z Andrejem Justinom jadrnico naredila tako rekoč v garaži. Do ušes sva bila umazana od karbona. Entuziazem, cilje, za katere živiš iz preprostega razloga, ker si jih želiš, ker nimaš vsega na razpolago, današnja generacija mladih težko razume. A tudi če imaš cilj, ga ne boš dosegel ravno takrat, kot si domišljaš. Resnična umetnost je vztrajati. To je morala te zgodbe.”

* Kako se spominjate svoje družine, okolja, v katerem ste zrasli?

“Ko sem se začel zavedati samega sebe, ko sem imel pet let, sem bil že na jadrnici. Ni bilo poletnih počitnic, plesov, zabav v diskotekah. Mladostni spomini, o katerih tako radi razmišljajo moji vrstniki, zame ne obstajajo. Spomnim pa se vsakega tekmovanja, starta, obrata … Moj oče (Janko Kosmina, nekdanji direktor Istrabenza, op. a.), velik športni entuziast, me nikdar ni vprašal, kakšno oceno sem dobil v šoli. Vedno pa ga je zanimalo, kako je bilo na regati. Moje otroštvo je bilo šport in velika praznina na drugih področjih, predvsem v odnosih. V nekaterih stvareh sem odrasel zelo hitro, v drugih pa ne.”

* V čem ste zelo dobri?

“Spoštujem ljudi. Resnično. Že zelo zgodaj sem se zavedel, da nisem center sveta. Kot krmar na jadrnici imam tudi dober občutek za hitrost. Ni slučaj, da sem zmagoval v vseh jadralnih disciplinah. V krmilu in pod nogami čutim, kdaj je na primer glavno jadro zaprto za dva centimetra preveč. Potem drugi v ekipi poskrbijo in nastavijo jadra. Jadranje na velikih jadrnicah je ekipni šport, a tisti, ki krmari, mora imeti občutek.”

* V čem pa ste zelo slabi?

“V marsičem. Predvsem pa v obvladovanju čustev.”

“Moje otroštvo je bilo šport in velika praznina na drugih področjih” Foto: Neva Volarič

* V čem se ljudje najbolj motijo o vas?

“V tem sem verjetno svetovni rekorder. Rekel bi, da se ljudje o meni motijo v 99 odstotkih primerov. Nekoč sem poslušal, kaj so za sosednjo mizo govorili o meni – očitno me niso prepoznali – in bil sem resnično šokiran. Ali ne znam komunicirati ali kaj? Čeprav sem prepričan, da govorim razumljivo, to v praksi ne deluje.”

* Kaj pa govorijo o vas? Da ne znate jadrati?

“To je še najmanj. Pravijo, da v življenju nisem nikoli delal, da spim do poldneva, da mi je vse oče prinesel k nogam. To je noro. Ko mi je bilo 20 let, sem šel od doma, delal, imel svoja podjetja, potoval po svetu … Zaradi govoric mi je veliko laže v tujini, kjer nikdar nisem imel težav z dokazovanjem. V slovenskem prostoru pa je kot zakleto, verjetno zaradi očeta, ki so mu pripisovali tolikšen vpliv. To človeka frustrira, zato so moje reakcije včasih zelo odločne.”

* Kako se razvedrite, ko ste slabe volje?

“Samo eno stvar imam, ki mi polni akumulatorje – surfanje. Ko sem sam sredi morja … Prav žal mi je za vse tiste, ki tega niso nikdar izkusili.”

“Cilja ne boš dosegel ravno takrat, kot si domišljaš. Resnična umetnost je vztrajati. To je morala te zgodbe.” Foto: Neva Volarič

* Ste kdaj tekmovali v surfanju?

“Ne. Želel sem si, ampak morda je dobro, da nisem. Tako sem do tega športa ohranil odnos, ki bi ga s tekmovanji verjetno izgubil. Sem pa surfal povsod po svetu. Celo za poročno potovanje je bila moja edina želja, da grem surfat. (smeh) To je bilo vedno močnejše od mene.”

* Kdaj vas je bilo na morju najbolj strah?

“Velikokrat, najbolj pa na Middle Sea Race, najzahtevnejši regati v Sredozemlju. Z Gaio Legend smo se je udeležili leta 1999. Po vseh uspehih smo ponoreli, evforija je takrat presegla razum.”

* Kaj bi spremenili v slovenskem jadranju?

“Vse! Predvsem pa bi se znebil ljudi, ki so v ta šport vnesli primitivizem. Osebni interesi so prevladali nad vrednotami in športnim duhom. Potrebna sta treznost in razum, da bi pravi ljudje prihajali in vztrajali. Ali se sploh zavedamo, koliko talentov je šlo v nič, koliko nadarjenih jadralcev je odmrlo v tem okolju?”

* Kaj vidite, ko se pogledate v ogledalo?

“Želel bi si čim večkrat videti zadovoljen obraz, a vedno ni tako.”

* Za kaj najraje zapravljate denar?

“Zame so vedno govorili, da sem škrt. To je še ena od etiket, ki so mi jih prilepili, čeprav sem v življenju pomagal veliko ljudem. S tem se nočem hvaliti, želim samo povedati, da me imajo ljudje za škrtega, ker nikoli nisem veliko zapravljal. Nimam motiva. Za dober surf z veseljem dam denar, drugače pa živim zelo skromno.”

V zmagoviti posadki Maxi Jene so na Barkolani prejšnjo nedeljo jadrali: skipper in krmar Mitja Kosmina, taktik Branko Brčin, Gašper Vinčec, Tomaž Čopi, Toš Golja Skrt, Mitja Beltram, Lucio Fafangel, Hinko Golijac, Dejan Cah, Matej Rodela, Alek Bartole, Andrej Justin (projektant jadrnice), Alan Železnik, Bojan Vrščaj, Boris Konjuh, Peter Sedmak, Diego Colarich, Aleks Omari in Enrico Zennaro. Na palubi so bili tudi Mitjev oče Janko Kosmina, hči Jena, po kateri je jadrnica dobila ime, in sin Jan. Foto: emme&emme/archivio Barcolana 2009

* Kateri avto vozite?

“Audi A5.”

* Kje stanujete in kako si uredite vaše domovanje, da se v njem prijetno počutite?

“Imam skromno hišo na Kampelu, moj stil pa je preprost in enostaven, brez odvečnega balasta.”

* Katero stvar, ki jo imate, najbolj cenite?

“Svoja otroka. Najbolj bi bil razočaran, če z njima ne bi bil v dobrih odnosih. Jena ima 16 let, Jan pa 13. Ko sem z njima, sem najbolj srečen. Veliko se pogovarjamo, želim jima prenesti svoje izkušnje. Ni enostavno, a se trudim.”

* Na kaj ste še ponosni?

“Tisti, ki razumejo tehnično plat jadranja, vedo, da smo letos z Maxi Jeno odpeljali perfektno Barkolano. Spoštljivi stiski rok mojih nasprotnikov so povedali vse. Besede niso bile potrebne. Slovenska ekipa je upravljala maksi na profesionalen način. Tretjo bojo smo zadeli na deset metrov natančno. Če bi manever ponovili še dvestokrat, nam kaj takega ne bi več uspelo. Tisti dan pa nam je. So dnevi, ko ti uspe vse, kar si zamisliš. Nespametno bi se bilo spraševati zakaj.”

* Kje se vidite čez pet let?

“Še vedno v svojem podjetju. Želel pa bi si nekaj več svobode, da bi se lahko bolj posvetil sebi.”

* Boste še jadrali na Barkolani?

“Ne vem, če sem sposoben še enkrat do konca pripeljati tako zgodbo. Ta trenutek ne morem razmišljati o tem, preveč je še blizu ta zmaga, preveč je še čustev.”

* Vaša življenjska filozofija?

“Z leti sem jo precej spreminjal, danes pa si želim predvsem preprostih stvari: da bi bili odnosi v družini dobri in da bi bili vsi zdravi.”

ALJA TASI

Članek v pdf formatu: Kosmina.pdf