Odnos do brezdomcev je zrcalo humane družbe

Branko Kristanec na pogorišču v Grudnovi ulici nad Piranom
Foto: Neva Volarič

Branko Kristanec si žalostno ogleduje pogorišče. Pred slabim mesecem dni smo lahko v časopisih brali, da je zagorela manjša zapuščena hiša v Grudnovi ulici nad Piranom, kjer naj bi se zadrževalo več brezdomcev. Ogenj so v dobre pol ure pogasili koprski poklicni gasilci in njihovi prostovoljski kolegi iz Pirana. Tu se novica konča. Branko pa je ostal. Na cesti. Spet.

Vesel je le, da je prijateljema rešil življenje. Ko je zvečer prišel domov, sta spala, njuni postelji pa sta goreli. Le nekaj minut so imeli, da so si rešili golo življenje.

“Dokumenti, obleke, vse je zgorelo,” pripoveduje Branko, medtem ko izpod ruševin vleče ožgane majice, nogavice in, presenečenje, nepoškodovane hlače. “Lepo smo si uredili. Po tleh smo položili linolej, pohištvo so nam dali na Rdečem križu. Kuhali smo zunaj. Posekali smo robido, si uredili sanitarije, tuš, da smo se lahko umivali. Živeli smo normalno življenje. Vedel sem za to hiško, ker je bila pred leti last prijateljice moje pokojne žene,” pripoveduje Branko.

Lahko noč!
Foto: Neva Volarič

Vzrok požara? Cigareta? “Ne, najverjetneje sveča. Elektrike nismo imeli, zato smo si pomagali s svečami.” Kje zdaj spi? Z glavo komaj opazno pomigne proti klopi ob kamniti mizi na vrtu, na kateri leži nekaj uničenih mobitelov, prazna steklenica in zavojček špagetov.

Njegova prijatelja sta odšla vsak po svoje. Eden k ribičem na barko, drugi v psihiatrično bolnišnico. “Ni prenesel. Dobil je nekaj denarja od socialne, da si najame sobo, pa ga je lastnica že naslednji dan vrgla ven. Morda pa jo je odnesel še najbolje od vseh nas.”

Zadostoval bi kontejner

“Natanko v takih primerih bi potrebovali zavetišče za brezdomce,” pripomni Brane Vodenik. Skupaj z Aljošo Golubičem pod okriljem piranskega centra za socilano delo in občine že nekaj let izvajata program za pomoč brezdomcem. “Pisarne hvala bogu nimava. Bila bi samo še ena pisarna več,” meni Brane.

Jože Horvat že 20 let živi v prikolici
Foto: Neva Volarič

Treba si je pač obrusiti pete in iti med ljudi. Med tiste, ki so iz takšnega ali drugačnega vzroka izgubili streho nad glavo, ki nimajo lastnih dohodkov in nikogar, da bi skrbel zanje. “Namesto da bi pristali na cesti ali v parku, bi v zavetišču lahko prespali, se umili in pojedli topel obrok. En kontejner s pogradi in še eden s sanitarijami bi zadostovala, da bi se hitreje postavili na noge. Dlje so na cesti, globlja je kriza in teže se je iz nje izvleči.”

Kam po pravico?

Vsak brezdomec ima svojo zgodbo. In vse so si podobne. Nesrečna družinska situacija, izguba bivališča, nemalokrat alkohol, občutek, da se jim je zgodila krivica.

Branko bi po svojo pravico šel kar v Strasbourg. Prepričan je, da ga je po ženini smrti njen sin neupravičeno izselil iz stanovanja. “Z ženo sva se lepo razumela. Po njeni smrti pa se je začela moja pot navzdol. Služba pa … Po poklicu sem kuhar. Nihče ti danes ne da več sobe kot včasih. Najprej te vprašajo, kje stanuješ. In če je tvoj odgovor nikjer, službe ne moreš dobiti.”

Aljoša Golubič (desno) nima urnika. Ko je potrebno, priskoči na pomoč brezdomcem.
Foto: Neva Volarič

Začaran krog. Socialna pomoč, kakšno priložnostno delo in ulica. “Recimo, da zadenem na lotu, čeprav ne igram,” Branko razmišlja o rešitvi svoje situacije. “Na črnem trgu dobiš delo, če hočeš. Izkoristijo te do konca. Prošnjo za stanovanje sem vložil. Razumem pa, da imajo prednost matere z otroki. Zvečer grem na trg pogledat, če je ostalo kaj zelenjave. Pa včasih mesarja vprašam, če ima kaj kosti za psa …”

V Piranu ni osamljen. “Vedno več nas je. Opazil sem tudi, da prihajajo ljudje iz drugih koncev Slovenije. Baje se tukaj laže izprosi kakšen evro. Pa pri ribičih se znajdejo. Jaz ne žicam. Nima smisla, da bi si delal dolgove.”

Z Branetom in Aljošo parkiramo ob robu ceste v Luciji. Na levo poslovne stavbe, na desni visoke kanele. Za njimi pa – drug svet. Tri prikolice, nekaj šotorov, okrog deset brezdomcev in pogorišče. Tudi tam je zgorela baraka. Cigareta ali sveča, kdo bi vedel?

Jože Horvat v prikolici živi že več kot 20 let. Iz njegove, ki je bila vlažna in plesniva, ga je rešila Mira, in zdaj živita skupaj le nekaj korakov stran v njeni prikolici. Zdravje ga že počasi zapušča. Na mizi je prižgan radio, zraven sveča, med prsti cigareta.

Tomo Kunović skrbi za brezdomne mačke v Fiesi
Foto: Neva Volarič

“Oče je prodal stanovanje. Nisem imel kam. Nekaj časa sem bil podnajemnik. Saj veste, kako je to. Drago plačuješ in vsak te preganja. Zato sem prišel sem. Zemljišče je v lasti nekega podjetja, a vse kaže, da tu ne bodo nič gradili. Ne preganjajo me, a iz dneva v dan čakam, da bodo prišli in začeli kaj delati,” pripoveduje Jože. Včasih gre na občino povprašat za stanovanje. “Pravijo, da imajo veliko hujših problemov, kot sem jaz, in kaj hočem.”

Služba? “Na čakanju sem že 30 let. Je šlo podjetje k vragu. Nazadnje sem delal pri nekem zidarju. Malo iščem, ampak kdo me bo vzel. Za delo sem prestar, za penzijo premlad, pa živim tako naprej.”

Brez vode in brez elektrike. In toaleta v naravi. “No, WC smo si uredili, da ne hodimo v grmovje,” pripomni Jože.

Brane in Aljoša mu občasno prineseta paket s hrano. Poskrbita, da ima urejene dokumente in zdravstveno zavarovanje. Tistega, kar si Jože resnično želi, pa mu ne moreta dati. “Jaz bi stanovanje, da živim kot gospod. Kopalnico, da se pošteno umijem. Najhujši je mraz. Vstaneva v mrzlo prikolico in spijeva kavo, zvečer pa greva s kokošmi spat.”

Zavetišče se mu ne zdi slaba ideja, a verjetno ne bi mogel do tja, ker težko hodi. “Da sem brezdomec, ravno ne bi rekel. Brez strehe nad glavo pa sem.”

Iz zapora v barako

Tudi Tomo Kunović iz Pirana ni brezdomec v pravem pomenu besede. Živi v občinski sobi na Gregorčičevi ulici, v hiši, ki služi za začasne nastanitve za nujne primere. Da so začasne rešitve ponavadi najbolj trajne, se ve. Na Gregorčičevi je že osmo leto. “Zdaj sem prvi na listi za neprofitna stanovanja. Ne pričakujem, da bom šel skozi rešeto. Vedno se najde kdo, ki je bolj potreben.”

“Ne morem biti zadovoljen. Prisiljen sem deliti kopalnico s takimi, ki nič ne delajo in vso svojo težo valijo na pleča družbe,” potoži Tomo. “Če jaz ne bi skrbel za hišo, bi že zdavnaj propadla. To mi priznavajo tudi na občini.”

Pogovarjamo se v lokalu blizu Tartinijevega trga. Zjutraj je bil že v Fiesi, kjer ga vsak dan nestrpno pričakuje okoli 13 brezdomnih mačk. “Nekateri pravijo, živi in pusti živeti. Jaz pa pravim, živi in pomagaj živeti.”

Tomo je pesniška duša. Izdal je tudi zbirko pesmi. Napisal jo je v zaporu, kamor je moral, ker je zakrivil prometno nesrečo. Ko je prišel ven, ni imel kam. “Za cerkvijo sem si postavil barako in živel v njej do leta 2002. Nato je zgorela. Mislim, da so mi ogenj podtaknili.”

V požaru je utrpel hude opekline. Nekaj časa je bil v bolnici, nato je dobil začasno nastanitev. Kje se vidi čez pet let? “Prestar sem, da bi delal. Živim od socialne podpore, za podnajemniško stanovanje enostavno nimam denarja. Skušam biti koristen in pomagati tistim, ki so pomoči potrebni. Odnesem Karitasov paket komu, ki težko hodi. Upam na stanovanje. Na penzijo. 33 let delovne dobe imam. Nekaj sem dal tej družbi, pa sem prisiljen takole živeti,” se zamisli Tomo in zrecitira svoj verz: “Mar življenje ni trpljenje, če objet si v drugi sloj, ko razdajaš le dehtenje, sam pa goltaš smrad in gnoj.”

Igor Leban s petrolejko v 21. stoletju v Piranu
Foto: Neva Volarič

Paketa še odprl ni

Brane in Aljoša obiskujeta okrog 15 brezdomcev. Vsi imajo urejeno socialno pomoč, pri Karitasu dobivajo obleke, pri Rdečem križu pa pakete s hrano. 12 jih je, kot Tomo, v začasnih nastanitvah.

Njuno pomoč dobro sprejemajo. “Samo kaj, ko jim daš ribo, ne naučiš pa jih ribe ujeti,” razmišlja Brane, medtem ko po Portorožu neuspešno iščemo 30-letnika, ki živi v razpadajoči stavbi sredi mesta v obupnih higienskih razmerah. “Ta je edini, ki pravi, da ne potrebuje ničesar. Razen cigaret,” pove Aljoša. “Paketa, ki sva mu ga prinesla zadnjič, še odprl ni.”

Koristnost svojega dela ocenjujeta na primeru brezdomca, ki je potreboval največ pomoči in je bil v najslabšem položaju. “Bilo je grozno,” se spominja Aljoša. “Ni mogel hoditi, čeprav je do gostilne vedno nekako prilezel. Živel je v drvarnici, brez vsega. Eno leto sva ga oblačila in hranila, dokler ni dosegel starostne meje za dom.”

“Tudi če si brezdomci najdejo kako zasilno zatočišče, ogrevanja zagotovo nimajo,” pripomni Brane. “Alkoholik lahko pozimi zaspi in zmrzne. Največ pa jih odide spomladi. V povprečju v Piranu dobimo tri nove brezdomce na leto, tri pa izgubimo. Stanje se slabša zaradi krize. Niti ne vemo, koliko je skritih. Ko komu prineseva hrano, se vedno pojavi še kdo, ki prosi, naj kaj dava še njemu.”

Če bi na občini naredili kalkulacijo, bi ugotovili, da jih brezdomci drago stanejo. Malo tu, malo tam, in se nabere. Zavetišče bi bilo bistveno boljša in primernejša rešitev, sta prepričana Brane in Aljoša. “Zatiskajo si oči. Brezdomce bi radi odpravili kam na periferijo, da le ne bi bili v centru Pirana. To pa ni mogoče. Brezdomec mora biti v centru mesta, samo tam lahko izprosi denar.”

Tri mesece v avtu

Obiščemo še Igorja Lebana. Bivši ribič živi v zapuščeni nekdanji taborniški baraki nad Portorožem. Lično si je uredil dom, obdeluje nekaj zemlje, a vode in elektrike vseeno nima. Pomaga si z agregatom, ki pa ni dovolj močan, da bi si lahko omislil hladilnik. “Prej sem pet let živel v baraki tu blizu, pa so mi jo zažgali.” Tudi njemu.

“Lastnik objekta je občina. Poznajo moj problem, lahko bi mi že dali hišno številko,” je prepričan Leban. “Žalostno, da moram v 21. stoletju živeti brez vode in elektrike. Si lahko to sploh predstavljate?”

K sreči se je pri njem oglasila socialna delavka, da si je uredil vsaj denarno podporo. Svoje stanovanje je moral prodati, da je plačal dolg bivši ženi. “Tožila me je za preživnino za otroke. Kot ribič sem šest mesecev kočaril, šest mesecev pa smo imeli lovopust, zato sem zašel v denarno stisko.”

Nato je moral še v zapor. “Ko sem prišel ven, sem tri mesece spal v avtu,” se spominja. “Država je kriva za vse to. Nisem jaz kriv, ker pol leta nisem smel delati. Nikoli si nisem mislil, da bi lahko pristal na cesti. Samo EMŠO mi še niso vzeli. To še imam. Sicer pa sem Slovenec brez pravic.”

Vsake toliko mu Brane in Aljoša prineseta paket s hrano. “Vzamem, a da bi prosil, to pa ne. Ne smilim se samemu sebi. Ne prosim ničesar. A če ima vsak pločnik v Portorožu, vsaka oljka luč, bi lahko imel tudi jaz elektriko, vodo in hišno številko. Mislim, da to niso prevelike želje. To je osnova za dostojno življenje vsakega človeka.”

ALJA TASI