V tem življenju sem se dokaj zgodaj odločila, da ne bom kapitalistka. K temu je obilno pripomoglo dejstvo, da se denar le nerad oprime mojih prstov in da izpuhti, še preden prav pride. Še raje pa okrog mene naredi ovinek.

Ampak to še ne pomeni, da nisem poskusila. Pred leti, ko je bilo še moderno investirati v delnice, sem se tudi sama navdušeno lotila posla. S svetovalcem sva se dobila v neki piceriji, in predme je razgrnil paleto možnosti za dober zaslužek. Tako sem nekaj denarja investirala v delniški sklad, nekaj pa v življenjsko zavarovanje. Zelo sem bila zadovoljna, ko mi je pokazal krivulje indeksov, ki so se vile premočrtno navzgor, in me potolažil, da bodo svojci po moji smrti z zavarovalno polico vsaj poplačali moje dolgove.

Še celo na predavanje o investiranju sem šla. Predaval je znani ekonomist, svetovalec nekdanjega guvernerja centrale banke. Ker je bil njegov podpis celo na bankovcu za pet tisoč tolarjev, sem si od njegovih besed veliko obetala. Zato si lahko predstavljate moje presenečenje, ko je ugledni gospod dejal nekako takole: Težko ste si prislužili svoj denar, zakaj bi ga z lahkoto dajali drugim. Tako se vam bodo drugi režali v obraz, namesto da bi se smejali sami. In na koncu pristavil še tisti znani srbski rek: vase, nase i podase.

Črv dvoma se je zaril v moje možgane in ni minilo dolgo, ko sem se oglasila v pisarni investicijskega sklada in dvignila vloženi denar. Še celo zaslužila sem nekaj, kar je bilo zame zelo nenavadno. Zato pa sem obilno izgubila z zavarovalno polico, na katero sem nekako pozabila in sem jo zaprla šele v času borznega zloma. Z manj kot polovico vloženega denarja sem začasno zakrpala luknjo na bančnem računu, zdaj pa spet veselo živim v dolgovih. So pa svojci in bankirji zato z mano bolj prijazni, saj upajo, da me ne bo prehitro pobralo in bom še pravočasno poplačala kredite.

Nekako mi nikoli ni šlo v račun, da bi kar nekam vrgla svoj denar, kupček pa bi potem sam od sebe rasel. Vse, kar bi morala pri tem početi, je, da bi zaskrbljeno pregledovala borzne indekse in ugotavljala, koliko sem pridobila ali izgubila, medtem ko sem počela kaj povsem banalnega. Morda bi nekega lepega dne presenečeno ugotovila, da je podjetje, v katero sem vložila denar, kupilo podjetje, v katerem delam, in me zaradi zmanjšanja stroškov in povečanja profita postavilo na cesto.

Dogaja se namreč prav to. Za to, da na enem koncu sveta nekdo pije kavo in prešteva zaslužek, nekoga na drugem koncu brezsramno izkoriščajo. Za to, da v Sloveniji lahko kupim majico za nekaj drobiža, mora nekdo v Indiji do kolen gaziti v smrtonosni raztopini klora in nevarnih kemikalij, v kateri belijo bombaž. Za to, da lahko poceni kupujemo vsakovrstno šaro in se pretvarjamo, da smo srečni kot v reklamah za kokakolo, ljudje na drugem koncu sveta umirajo.

Vrh daljice borznih indeksov ima tudi svoj drugi, manj bleščeči konec. Šele ko bomo daljico speli v krog, se bomo morda zavedeli, da vsi skupaj živimo na istem planetu.

ALJA TASI