Zadnjič mi je znanec povedal zanimivo šalo. V neki gostilni (baje je bilo na Gorenjskem) so na steno obesili napis: “Jutri pivo zastonj”.
Gostje so bili zelo zadovoljni, in seveda se je naslednji dan v gostilni kar trlo ljudi. Ko so naročili pivo, jim je natakarica vseeno izstavila račun. Ob negodovanju se je le nasmehnila in pokazala napis na steni, na katerem je pisalo: “Jutri pivo zastonj”.
Jutri bo seveda vse drugače. Kaj pa danes? Danes je en tak težek dan. V službi me za vrat grabijo časovni roki, Veliko je treba postoriti, zato sem napeta in bolj kot ne slabe volje. Da zamuja z oddajo besedil, sem pravkar obtožila sodelavca. In še od včeraj mi leži na duši, ker se nekdo ni držal dogovora. Kar tako, Francoza se je naredil in prispeval le polovico dogovorjenega. Za drugo polovico pa sem odgovorna jaz, mi je rekel, in me naredil grešnega kozla za vse tisto, kar mu ni bilo všeč.
Pa po svetu se dogajajo take grozne stvari. Potresi, pa prepiri doma. Kaj se bo zgodilo z ministrom Erjavcem? Naj preimenujemo letališče Jožeta Pučnika? Morda kar po maršalu Titu? Veliko vzrokov za skrbi, vam rečem. Pa še pivo je drago.
Hočeš spremeniti svet? Nasmehni se, mi je dejal isti znanec, ki mi je povedal šalo o pivu. Pred dnevi pa mi je prijateljica v enem od verižnih pisem, ki krožijo po spletu, poslala zanimiv video. V njem italijanski novinar in avtor številnih knjig Tiziano Terzani govori o svojih izkušnjah z rakom.
Ko je zbolel, je po vsem svetu iskal zdravilo. Na koncu pa je ugotovil, da zdravila pravzaprav noče. Ker vsi trpimo za isto boleznijo, s katero se že rodimo. Vsi bomo namreč umrli. Zato dan, življenje začnite in končajte z nasmehom, svetuje Terzani.
Gromko se nasmejte.
Ha, ha, ha, ha, ha.
Ha, ha, ha, ha, ha.
Kako lepše začeti dan, ki se bo morda končal v klimatizirani pisarni, se sprašuje Terzani. Zdravilo za našo bolezen ne obstaja, trdi. Zaman iščemo pilule, droge, ki bi nam pregnale trpljenje. Trpljenje je del življenja, drugi pol radosti in užitka.
Zato rešitve ne gre iskati v materialnosti. Treba se je dvigniti nad telo, se odmakniti in poiskati duha. Saj bolezen ni nič drugega kot posledica našega načina življenja, hrane, ki jo jemo, ljudi, s katerimi se srečujemo, a jih sovražimo, posledica absurdnih nalog, ki jih vsak dan opravljamo. Za ozdravitev pa je potrebno najti ravnovesje.
Pred smrtjo je Terzanija njegova žena vprašala: “Če bi zdajle izumili tableto, ki bi ti omogočila, da bi živel vsaj še pet let, bi jo vzel?” Ne, je odgovoril Terzani. Zakaj le? Živim vsak dan posebej, miren sem. Bolj kot to, da bi spet počel vse stvari, ki sem jih nekoč že počel, me zanima, kako bom umrl. Žal mi je samo, da o tem ne bom mogel pisati.
Sodelavec mi je pravkar prinesel sendvič. Da bom laže zdržala dan, mi je dejal. Jaz pa sem si na ustnice narisala nasmeh. Le kako bi lepše nadaljevala dan, ki se bo končal pozno zvečer v klimatizirani pisarni?
ALJA TASI