Rosvita Pesek: “Zelo se me je dotaknila zgodba s Tomažem Ertlom”

Različni ljudje o istih stvareh, 9. 1. 2010


“Če je kdo mislil, da mi bo z razrešitvijo škodoval, naj ve, da mi je pravzaprav naredil veliko uslugo.”
Foto: Neva Volarič

Televizijska kariera Rosvite Pesek se je začela v dvigalu. Na radiu so ji malo prej povedali, da je ne morejo zaposliti, ker ima premočan štajerski naglas. Odpravila se je na kosilo v sosednjo televizijsko hišo in v dvigalu neusmiljeno jokala. “Kaj pa ti jočeš, deklica, čuj?” jo je vprašal športni novinar Ivo Milovanovič. “Saj ravno ta čuj je problem,” mu je odgovorila. Kolega jo je potolažil, da na televiziji narečje ni taka ovira kot na radiu. In naj se le prijavi na kak razpis. Tako se je začelo. Od kuhanja kavice do prve novinarske naloge na terenu sta minila le dva meseca. Danes je Rosvita Pesek ena najbolj prepoznavnih in cenjenih voditeljic ter avtoric oddaj na nacionalni televiziji. Svojega živahnega štajerskega temperamenta še vedno ne more skriti, čeprav je tisti čuj izginil iz njenega besednjaka. Vsaj ko stoji pred kamerami.

 

* Kaj bi počeli, če se zdajle ne bi pogovarjali z mano?

“Čistila bi hišo. Imam nekaj prostih dni.”

* Veliko novinarjev tarna, da so tako zaposleni, da ne utegnejo diplomirati, vi pa ste ob delu doktorirali. Kako vam je uspelo?

“To je posebna zgodba, ki dokazuje, da je treba v življenju vedno poiskati pozitivno plat, še posebej, ko ti je hudo, ko misliš, da ti je kdo storil krivico, te oškodoval. Ko sem bila urednica 13 rednih oddaj aktualnodokumentarnega programa – sem so sodile vse informativne oddaje razen Dnevnika in Odmevov – so me brez pravega razloga razrešili, moje delovno mesto pa ukinili. Ostal mi je samo Polnočni klub, edina oddaja, ki ni smela imeti političnih vsebin. Razočaranje je bilo hudo, kar naenkrat pa sem imela tudi veliko več časa. Tako je padla odločitev, da se moram afirmirati, dokazati svoje sposobnosti tudi kje drugje, in sem se zakopala v doktorski študij. Če je kdo mislil, da mi bo z razrešitvijo škodoval, naj ve, da mi je pravzaprav naredil veliko uslugo.”

* Poznamo vas kot novinarko, v drugem življenju pa bi bili …

“Uf, vse bi bila: zgodovinarka, vrtnarka, ekološka kmetica, arhitektka za notranji dizajn, odvetnica, pa za druge bi gradila hiše …”

* Kako se spominjate svojega otroštva, okolja, v katerem ste odraščali?

“To je tradicionalna kmečka slika kot na starih črno-belih fotografijah: peč, koline, otroško rajanje, tepešnica, koledniki, pečenje keksov, okraševanje hiše, molitev, zelo skromna darila pod smrekico … Živela sem pri očetovih starših in njegovi sestri. Oče in mama sta delala v Nemčiji. Moji spomini na otroštvo so pristni in lepi. Poznam delo na kmetiji, stare običaje. Nisem mestno dete.”

* Kaj ste želeli postati v otroških letih?

“Zdravnica zagotovo ne, ker ne prenašam bolečine, ne pri sebi ne pri drugih. Sanjala sem, da bom postala svetovno znana igralka, pa si tega nisem upala povedati stari mami in teti, da ju ne bi prestrašila. Po končani pedagoški gimnaziji sem kar nekaj časa razmišljala, kaj bi študirala. Za profesorico v šoli se mi je zdelo, da nisem primerna, zato sem se vpisala na Fakulteto za novinarstvo. Rada sem poslušala Val 202 in zdelo se mi je, da bi lahko postala glasbena moderatorka.”


“Ugotavljam, da tudi o času pred 20 leti politiki nimajo razčiščenih pojmov, ljudje pa upam, da niso pozabili.”
Foto: Neva Volarič

* Vaš največji dosežek v minulem letu?

“Portret Franceta Bučarja. Dela sem se lotila po zelo tehtnem premisleku, s številnimi dilemami, a tudi z velikim užitkom. Ogromno sem se naučila, saj sem bogatejša za poznavanje človeka, ki je za Slovence zelo pomemben.”

* Kot voditeljica Odmevov ste vedno v žarišču dogodkov. Kateri se vas je v zadnjem obdobju najbolj dotaknil?

“Moj odgovor bo zelo političen, in upam, da mi boste to oprostili. Zelo se me je dotaknila zgodba s Tomažem Ertlom. Zato, ker sem od predsednika republike Danila Türka pričakovala drugačna dejanja. Zelo bi si želela, da bi Slovenci vsaj na prste ene roke prešteli moralne avtoritete, okrog katerih se lahko poenotimo. Močne, modre osebnosti, ki jim – ko gre za slovenstvo in Slovenijo – z zanimanjem in zaupanjem prisluhnemo. Žal med nami ni več dr. Jožeta Pučnika, v ta nabor pa gotovo sodijo tudi Bučar, Hribar, Oman … In predstavljala sem si, da bi lahko bil že zaradi svoje funkcije taka avtoriteta tudi predsednik republike, ki mu je na volitvah svoj glas zaupalo največ Slovencev, in ki naj ne bi bil tako obremenjen s preteklim režimom – vsaj v volilni kampanji tega ni dal vedeti. Zgodba z Ertlom pa je ta mit popolnoma razblinila. Ni bila potrebna in je po njej ostal trpek priokus ob izteku leta.”

* Česa Slovenci ne vemo o svoji novejši zgodovini?

“Doslej sem mislila, da nas delijo zgolj dogodki med drugo svetovno vojno in v času po njej. Odnos do vsega ostalega v zgodovini pa da imamo razjasnjen in poenoten: kdo je bil na soški fronti, kaj je bila avstrijska monarhija, kaj prva Jugoslavija, kdo si je prizadeval za slovensko državo … Zdaj pa ugotavljam, da tudi o času pred 20 leti politiki nimajo razčiščenih pojmov, ljudje pa upam, da niso pozabili. Tisti, ki so igrali na harmoniko, ko so se na dan plebiscita že ob sedmih zjutraj odprla volišča, ki so pili kuhano vino in čakali najsvetlejši dan v naši zgodovini, gotovo vedo, kje je takrat kdo bil in kaj je počel. Politična elita pa se spreneveda. Da se danes še pogovarjamo o pomladi na Roški in nekdo reče, jaz sem ga zaprl, pa misli, da je povedal kaj velikega, tega ne razumem. Zdi se mi, da je nekoga povozil čas. Jaz bi zelo rada gledala arhivske dokumente iz časa po drugi svetovni vojni do leta 1990, pa jih ni, ker se je na veliko kurilo, ko se je prelamljal režim. In odlikovati nekoga, ne da bi ga povprašal po arhivih, ne da bi se o teh stvareh pomenili, se mi zdi res katastrofa. Ne glede na akcijo Sever.”


“Brez sladkarij vztrajam že 17. dan. Upam, da bo – z redkimi izjemami – tako tudi vnaprej.”
Foto: Neva Volarič

* Kaj pogrešate pri politikih?

“Pri politični eliti in tudi nasploh pogrešam, da nekdo ne more reči: ‘Tole pa ni bila moja najboljša poteza. Če je kdo zaradi tega utrpel škodo, jo bom skušal popraviti. Če so me ljudje razumeli napačno, jim bom skušal pojasniti še enkrat.’ Saj ni treba, da se direktno opraviči, če je to tako silno naporno. Ampak kdaj pa kdaj bi bilo treba narediti tudi korak nazaj, in bi nam vsem malo odleglo. Kaj bi dala slovenska javnost, ki spremlja zgodbo družine Nekrep, da bi tista zdravnica rekla žal mi je, opravičujem se, umikam se. Tako pa imamo občutek, da družina izgoreva poleg izgube sina še v boju z zdravniško zbornico, ki dela nepopravljivo škodo celotnemu zdravniškemu cehu.”

* V čem ste zelo dobri?

“Mislim, da stvari zelo hitro razumem, da znam problem hitro dojeti in postaviti nekaj vprašanj, kar mi seveda pri mojem delu zelo koristi.”

* Kaj mora znati dober voditelj?

“Bistven se mi zdi ferplej. Tudi če se kdo od gostov ne znajde, če misli, da te bo pretental, pa potem dejansko pada po njem, mu je treba dati besedo in omogočiti, da pove svoje mnenje. Spomnim se primera, ko sem bila ponosna na gospoda, ki je prišel v studio. To je bil direktor Rižanskega vodovoda Zdravko Hočevar. Takrat je bil škandal zaradi zastrupitve vode v Piranu s fekalijami na vrhuncu. Gospod je natanko vedel, da je prišel v ‘klavnico’, saj so vsi zahtevali njegov odstop. Bes na Obali, upravičen, se razume, je bil silen. Iz izkušenj vem, da je zelo malo ali pa skoraj nič ljudi, ki bi v taki situaciji prišli v Odmeve. On pa je prišel, priznal objektivno krivdo in dejal, da bo zanjo odgovarjal. Kot bi rekel naš nekdanji nogometni selektor Srečko Katanec, kapo dol pred takimi gosti.”

* V čem pa ste zelo slabi?

“V odnosu do sodelavcev v zadnjih dveh urah pred Odmevi res nisem najbolj tolerantna.”

* Pa se jim kasneje opravičite?

“Ne neposredno. Moj način izražanja do kolegov je nekoliko robusten in direkten, raje se malce pohecam tudi na svoj ali njihov račun in kratke stike rešujemo v glavnem s smehom.”

* V čem se ljudje najbolj motijo o vas?

“Predstavljajo si, da o vseh stvareh, o katerih se z gosti pogovarjam v studiu, veliko vem. Neka gospa mi je na predstavitvi moje knjige v Kozjem rekla, vi toliko veste o gospodarstvu, kaj mislite, kdaj se bo ta kriza končala. O bog, ko bi ljudje vedeli, da sem se osnov ekonomije priučila šele z izbruhom gospodarske in finančne krize …”

* Kako si napolnite baterije?

“Ukvarjam se z zgodovinskimi temami. Pregledujem arhive. Ko nisem v službi, delam za zgodovino, z velikim veseljem.”

* Torej lahko pričakujemo še kakšno vašo knjigo?

“Zagotovo. Vsako leto eno. (smeh) Vsaj doslej se je tako izšlo. Veste, čas osamosvojitve pri večini Slovencev vzbuja zadovoljstvo, radi se ga spominjamo. Ko ljudje vidijo posnetke iz časa plebiscita, kako polni so bili trgi, kako so ljudje v vseh slovenskih krajih prišli na ulice, se veselili in nazdravljali … Ko gledam posnetke z dneva nastanka slovenske države in spust jugoslovanske ter dvig nove, velike slovenske zastave pred skupščino, imam še vedno kepo v grlu. To so res mogočne stvari v naši zgodovini.”

Rosvita Pesek je diplomirala iz novinarstva, magistrirala iz mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbene vede in doktorirala iz novejše zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Na nacionalni televiziji že četrto leto vodi Odmeve. Pred tem je bila urednica aktualnodokumentarnega programa, po razrešitvi s te funkcije pa je vodila in urejala Polnočni klub ter občasno Omizje. Na začetku svoje novinarske poti je poročala tudi z bojišč na Hrvaškem. Je avtorica knjig Osamosvojitev Slovenije in Skupščinski koraki k samostojni državi. Z družino živi v Repnjah blizu Ljubljane.

* Vaš idealni večer zunaj?

“Saj ravno v tem je problem, ker mi zaradi Odmevov bolj malo večerov ostane. Recimo, ko se z družbo prijateljev usedemo ob kakšnem kozarcu rujnega in klepetamo.”

* Kateri avto vozite?

“Opel corso.”

* Katero stvar, ki jo imate, najbolj cenite?

“Svojo družino.”

* Kaj pa knjige, filmi, glasba? Kaj je na vas v zadnjem času naredilo največji vtis?

“Navdušila me je zbirka Ferija Lainščka Ne bodi kot drugi. Od filmov najraje gledam zgodovinske dokumentarce. Film, poln optimizma, je Benignijev Življenje je lepo. Glasba? Vse. Najraje Prifarce.”

* Kaj bi spremenili v slovenskem novinarstvu?

“Odgovornost do zapisanega. Prevečkrat so stvari napisane na lahko, s premalo premisleka. Včasih je novinarski jezik po nepotrebnem grob in žaljiv, tudi ko gre za zapise o novinarskih kolegih. To me moti. Če so nekateri drugi znižali raven izražanja, ni potrebno, da jo tudi mi. Ostanimo na jezikovni in vljudnostni višini. Ljudje velikokrat rečejo, saj sem v časopisu prebral ali na televiziji slišal, bo že tako. Škoda bi bilo, če bi novinarji to zaupanje izgubili.”

* Kaj vidite, ko se pogledate v ogledalo?

“Osebo, ki zajema življenje z veliko žlico, in ki je v polnem ustvarjalnem zagonu.”

* Imate kakšno razvado, ki bi se ji želeli odreči?

“Sem se ji že odrekla. Brez sladkarij vztrajam že 17. dan. Upam, da bo – z redkimi izjemami ob rojstnih dnevih – tako tudi vnaprej.”

* Kje se vidite čez pet let?

“Še vedno kot voditeljica Odmevov.”

* Kakšne načrte imate za leto 2010?

“Mislite poleg vodenja Odmevov? Ogromno jih je. Treba bo narediti dokumentarec in razstavo ob 20-letnici prvih demokratičnih volitev, izdati knjigo Trije veliki – Jože Pučnik, France Bučar in Ivan Oman, objaviti strokovne članke v tujini za habilitacijo, hoditi na sinove tekme v košarki, da ne bom več postavljala neumestnih vprašanj … Ob tem si želim še več časa za partnerja in družinski mir.”

* Vaša življenjska filozofija?

“Nihče ti ne more toliko škodovati, da ne bi v vsaki stvari videli tudi nek pozitiven nagib. Največ škode si pravzaprav povzročimo sami, če tisto, kar nam prizadenejo drugi, ne odpade od nas kot slab omet. Vredno se je boriti in iti s svojo vizijo, prepričanjem, moralo in čisto vestjo naprej.”

ALJA TASI

 

Leave a Reply