Slavko Avsenik: »Nikoli nisem bil na Golici«

Različni ljudje o istih stvareh, 30. 1. 2010

 


“Nikoli nisem pomislil, da bi bil glasbenik. Ampak človek obrača, bog pa obrne.”
Foto: Neva Volarič

 

Konec prejšnjega tedna je bilo v Avsenikovi gostilni Pri Jožovcu v Begunjah na Gorenjskem veselo. Več kot 80 harmonikarjev iz vse Slovenije in iz tujine se je že četrtič potegovalo za nagrado svojega vzornika, Slavka Avsenika. Vse je odmevalo v taktih narodnozabavne glasbe, zvrsti, ki sta jo svetu dala prav brata Slavko in Vilko Avsenik. Tekmovanje je prvič organizirala Brigita Avsenik, Slavkova žena, ki je zahtevno nalogo zdaj predala mlajšim generacijam iz velike družine Avsenik. Kljub temu živahni gospe ne uide nobena malenkost. Mimogrede mlade okara, da bi lahko v pisarni imeli bolj pospravljeno, se sprehodi skozi kuhinjo velike gostilne, pozdravlja goste in sprejema novinarje.

Prav ona je zaslužna za zaščito blagovne znamke Avsenik, pod katero v Begunjah delujejo muzej, galerija, založba, trgovina s spominki in ploščami, pred kratkim pa so odprli tudi prvo šolo za narodnozabavno glasbo.

Medtem pa Slavko Avsenik “v zakulisju” gleda televizijo. Dovolj mu je javne pozornosti, pa tudi zdravje mu zadnji dve leti ni dobro služilo. A zdaj se že spet smeji, le intervjuje ob 80-letnici, ki jo je praznoval 26. novembra, so omejili na pol ure, da ga ne bi preveč utrudili, nam pove Brigita Avsenik, ko nas popelje v “posvečene prostore”, kjer njen mož rad poležava, še raje pa ustvarja melodije. Te še vedno pritekajo skozi njegove prste, le da je harmoniko zdaj zamenjal za klavir. Ko nam gospa Brigita postreže s sokom in domačim pecivom, se pridruži pogovoru.

* Kaj bi počeli, če se zdajle ne bi pogovarjali z mano?

“Gledal bi drugi tek ženskega veleslaloma. Popoldne je moški slalom, nato pa še skoki. Tako da imam danes kar pestro.”

* Radi gledate smučanje?

“Seveda, saj sem bil včasih smučar. Bil sem tudi smučarski skakalec, tekmoval sem v Planici na 80-metrski skakalnici.”

* Koliko ste najdlje skočili?

“74 metrov.”

* Če ne bi bili glasbenik, kaj bi počeli?

“Bil sem pletilec v tekstilni tovarni. Ata pa je imel gostilno in kmetijo. Žena me je prepričevala, da bi ostal na kmetiji. Nikoli nisem pomislil, da bi bil glasbenik. Ampak človek obrača, bog pa obrne.”

* Kako se spominjate svojega otroštva, okolja, v katerem ste odraščali?

“Bili smo štirje otroci, trije bratje in sestra. Zelo dobro smo se razumeli. So pa bili to težki, vojni časi.”

* Ste bili vsi glasbeniki?

“V glavnem. Najbolj zagnan je bil brat Vilko, ki je šel v Ljubljano na konservatorij. To znanje mu je prišlo kasneje zelo prav, saj je lahko aranžiral moje melodije. Brat Janez je igral violino, sestra Majda pa citre.”

* Vi pa ste bili na harmoniki samouk?

“Saj sem še vedno.” (smeh)

* Poleg igranja na harmoniko ste začeli skladati tudi melodije?

“Tako je. Pa večino idej sem prispeval. Vižo že naredim, do dobrih idej pa je težko priti. Ena od takih je na primer refren ‘Slovenija, od kod lepote tvoje’. Ko imaš idejo, laže narediš melodijo.”

* Kako ste praznovali 80. rojstni dan?

“Nič posebnega. Imeli smo družinsko kosilo. Eni komaj čakajo, da praznujejo, jaz pa tega nisem vajen.”

Brigita Avsenik: “Pri praznovanjih smo bili vedno zelo skromni. Običajno moža tako ali tako ni bilo niti doma.”

 


Slavko in Brigita Avsenik sta še vedno duša in motor družinskega podjetja
Foto: Neva Volarič

 

* Ste veseli, da toliko mladih harmonikarjev igra vašo glasbo?

“Sem. Vsako leto jih je več, se pravi, da je vsako leto več zanimanja za narodno, domačo glasbo.”

* Tudi vaš vnuk Sašo Avsenik ima svoj ansambel …

“Tako je. Sašo se hitro razvija. V Passauu ga je prek televizije spremljalo 9 milijonov ljudi. V enem večeru je naredil več kot mi v 20 letih. Takrat ni bilo televizije, osvajali smo vas za vasjo. Zato smo tudi bili toliko od doma. Upam, da bo imel Sašo srečo. Povsod je dobro, če je malo sreče zraven.”

* Kako sta sodelovala z bratom Vilkom?

“On je igral v orkestru Bojana Adamiča. Ko me je odkril kot harmonikarja, smo imeli možnost, da smo iz glasbenikov, ki so igrali v orkestru, hitro naredili ansambel Gorenjski kvartet. Veliko smo nastopali na veselicah, in ker smo morali zaigrati tudi kakšen šlager, je manjkala kitara. Zato sem Leva Ponikvarja vprašal, če bi hotel sodelovati. Tako je nastal Kvintet bratov Avsenik.”

* Kako z Vilkom ustvarjata melodije?

“Jaz naredim vižo, on pa pride k meni, vzame svinčnik in jo napiše. Potem jo aranžira. Tako gre vedno od hiše z novo vižo.”

* Ste se na odru dobro počutili?

“Bolje kot v tovarni.” (smeh)

* Na kateri svoj dosežek v zadnjem letu ste najbolj ponosni?

“Ah, ponosen … Te besede ne uporabljam. Življenje jemljem tako, kot je. Vsak človek se po svoje trudi, da bi uspel vsaj do te mere, da bi bil sam s sabo zadovoljen. Če pride še kaj več, pa hvala bogu.”

* Kako gledate na slovensko glasbeno sceno? Danes brez harmonike skoraj ne gre več …

“Včasih so to glasbo zelo ‘nazaj držali’. Danes pa je vse skupaj eksplodiralo. Ansamblov in zborov je toliko, da s tem že malce pretiravajo.”

* Včasih torej vaša zvrst glasbe ni bila popularna?

“Nekaterim ni ustrezalo, da bi narodnozabavna glasba imela uspeh. Narod je bil zato prikrajšan. Saj ljudje radi poslušajo opere, klasično glasbo in podobno, množice pa si želijo domače glasbe. Danes se to lepo vidi. Vsaka vas ima svoj ansambel, svoj zbor. Tako da lahko rečemo, da je Slovenija dežela glasbe in petja.”

* Kljub nasprotovanjem ste zelo uspeli …

“To je res, ampak imeli smo smolo z imenom. Ker so nas v nemško govorečih deželah poimenovali Oberkrainer, so v Sloveniji pisali proti nam. Ampak tega imena si nismo izmislili sami, pa tudi znebiti se ga nismo mogli nikoli več.”

 


Slabe volje Slavko ni nikoli, ga pohvali njegova žena
Foto: Neva Volarič

 

* Kdo vas je potem “nazaj držal”?

“To je bila po moje kar politična komanda.”

* Tito vas je pa rad poslušal, kajne?

“Kar naprej bi lahko igrali zanj. Njegova najljubša pesem je bila Pleničke je prala, sicer pa je poslušal vse, kar smo igrali. Pa plesal je tudi. Zadnji valček, ki smo ga zanj odigrali na Brdu, je plesal z Emo Prodnik. Dame so volile, in Ema je šla po maršala.”

* V čem ste zelo dobri?

“Slučajno sva z bratom ustvarila zvrst glasbe, ki jo je slovenski narod sprejel. V tem je vsa skrivnost. Če te narod sprejme, potem imaš bodočnost, če ne, si lahko največji virtuoz, pa igraš samo zase.”

Brigita Avsenik: “Mož je svoj stil prinesel že na svet. Da ga je razvil, pa sta bila potrebna pridnost in odrekanje. Danes opažam, da se mladi težko toliko stvarem odrečejo. Mi nismo imeli nobenih praznikov, nikoli nismo gledali na uro.”

* Kako bi opisali svoj stil?

“Vsak nekaj prinese s seboj na svet, vendar ogromno ljudi tega ne odkrije. Tudi jaz najprej nisem vedel, da bi lahko pisal melodije. Imel sem srečo, da sem odkril nekaj, kar je bilo v meni.”

Brigita Avsenik: “Živela sva v skromnem stanovanju, trinajstkrat sva se selila. Nekoč je prišel na obisk Vilko, še danes ga vidim, kako je stopil skozi vrata. Moj mož je ravno vadil harmoniko, in Vilko je vzkliknil: ‘Slavc, takega stila pa še nikjer nisem zasledil.’”

* V čem pa ste zelo slabi?

“Zadnja leta sem zelo len. (smeh) Mi paše. Si mislim, saj sem zadosti delal.”

* V kakšnih odnosih ste bili z Lojzetom Slakom? Avsenike in Slake so včasih prikazovali kot večne rivale …

“To famo so ustvarili drugi. Slaku je Vilko precej pomagal. On je komponist, za katerega bi bilo škoda, če ga ne bi odkrili. Ima veliko lepih pesmi in veliko naroda je osvojil, tako da bi bilo žalostno, če ga ne bi bilo.”

Brigita Avsenik: “Pa lastne kompozicije ima. Nekateri naokrog pobirajo koščke skladb in jih lepijo skupaj, Slak pa ima svoje skladbe.”

 


Tako kot na harmoniki je tudi na klavirju Slavko Avsenik samouk. In s pomočjo obeh sklada čudovite melodije.
Foto: Neva Volarič

 

* V čem se ljudje najbolj motijo o vas?

“O tem pa nisem premišljeval. Vsak je oseba zase, z dobrimi in slabimi lastnostmi. To najbolje vesta mož in žena.”

* Kako si napolnite baterije?

“Sprehajam se, zjutraj malce telovadim, potem se z ženo odpeljeva v Begunje. Baterije so bolj prazne kot polne, jih ne morem več napolniti.”

* Ampak skladate pa še?

“Veliko. Za Saša delam že drugo ploščo, Vilko jo bo pa aranžiral.”

* Ali Sašo igra samo vaše pesmi?

“Čudno, druga glasba ga sploh ne zanima. Ure in ure posluša moje posnetke in hoče igrati točno tako kot jaz. Več mojih melodij pozna kot jaz. Velik talent je in rad vadi.”

Brigita Avsenik: “Mož ga sploh ne uči. Ljudje mislijo, da ga poučuje, pa to ne drži. Edino na klavir mu kaj pokaže, ker Slavko komponira tudi na klavir.”

* Katerih dogodkov iz vašega življenja se najraje spominjate?

“Smučarskih skokov, pa velikih koncertov na Dunaju, v Berlinu, ZDA … Ostali so spomini … Ko smo skakali, sem zvečer za smučarje igral klavir.”

Brigita Avsenik: “Nekateri vedo povedati, da je tako igral, da so skakali po mizi. Tudi zdaj ni nikoli slabe volje. Edino skrbi ga kakšna stvar, tako kot vse starše.”

* Vaš nasmeh na odru torej ni bil zaigran?

“Nikoli se nisem nasmehnil na silo, tako kot to počnejo nekateri. Zadnjič je neki ansambel igral Tam, kjer murke cveto, pa so vriskali zraven. Kam pa to paše?”

* Kako sta si z ženo razdelila delo?

“Prva leta smo nastopali več kot 300 dni na leto, potem pa smo podpisali pogodba za 30 let za 200 koncertov letno. Moja žena bi lahko vse to zaustavila. Potem verjetno ne bi bilo te glasbe. Ampak ni nasprotovala, se pravi, da je bila rojena za to, da pomaga možu, da gre ta glasba v svet.”

Brigita Avsenik: “Dojenčki ga niso takoj prepoznali, ko se je vrnil domov. Sama sem do leta 1969 skrbela za korespondenco in pogodbe, ko so igrali za gasilce. Potem pa je to prevzel menedžer v Nemčiji, s katerim sva skupaj napisala tudi knjigo. Doma pa, saj veste … Gradili smo hišo, otroci so bili majhni, pa še sosedove sem pazila. Redkokdaj sem spala več kot dve, tri ure na noč. Danes mi je zaradi tega malce žal.”

* Kakšen davek je terjalo tako naporno življenje?

“Imeli smo velike uspehe, zato napora nismo čutili. Če ne bi imeli odziva publike, pa ne bi zdržali.”

Brigita Avsenik: “Slavko je bil vedno med ljudmi. Bil je priljubljen ne samo kot glasbenik, ampak tudi kot človek. Tudi on ni znal gledati na uro. Po koncertu so z ansamblom zabavali še kakšno zasebno družbo. Lahko bi bila zelo ljubosumna, ampak na srečo nisem bila.”

* Kakšno glasbo poslušate?

“Najraje imam revijske orkestre. Glenna Millerja, pa Bojana Adamiča.”

* Ste bili razočarani, ko vaša pesem Viharnik vrh gora ni bila izbrana za slovensko himno?

“Ah, ne … Poznam življenje in vem, koliko kdo komu privošči. Lada Leskovarja so poslali k meni s prošnjo, da bi napisal himno. Premišljeval sem, katera zvrst bi bila najbolj primerna. Pa sem pomislil, viharnik je najbolj trden les, kar ga je. In trdna je tudi Slovenija, ki je prebrodila vse težave ob izstopu iz Jugoslavije. Tako je nastal Viharnik.”

* Kaj vas najhitreje spravi v smeh?

“Slovenci smo, kar se humorja tiče, zelo slabi.”

* Ste se v ansamblu dobro razumeli?

“Prima!”

* Kdo pa je bil šef?

“Nihče. Jaz sem bil zadolžen za nove pesmi. Denarja nisem nikdar želel imeti v rokah; za to je poskrbel basist Soss. Tudi za kontakte ob nadaljevanju turneje so poskrbeli Ponikvar, Soss in Rudan.”

Brigita Avsenik: “Si bil pa hud, če je kdo kaj spil ali ni prišel pravočasno.”

“Ja to pa zraven spada! Disciplina mora biti! So ansambli, ki nimajo odnosa do publike. In taki hitro propadejo. Ne moreš priti na oder nepripravljen, neuigran, pa še malo nasekan zraven. To ne gre. Ljudje plačajo!”

 

Slavko Avsenik, ki je harmoniko v različnih zasedbah (Gorenjski kvartet, Kvintet in kasneje Ansambel bratov Avsenik) igral med leti 1953 in 1988, je kot najuspešnejši izvajalec narodnozabavne glasbe na svetu vpisan v Guinessovo knjigo rekordov. Avseniki so prodali več kot 36 milijonov plošč. V Berlinu so igrali pred 90.000 ljudmi, enega od jubilejnih koncertov pa so organizirali v tamkajšnji filharmoniji. Legenda pravi, da so Avseniki nekoč na koncertu zbrali več publike kot Rolling Stonesi, ki so igrali na isti dan v istem mestu. Slavko in Vilko Avsenik sta se podpisala pod več kot 1000 skladb. Brigita in Slavko Avsenik živita v Ljubljani, skoraj vsak dan pa obiščeta Begunje. Imata tri sinove: Slavko mlajši je skladatelj, Martin slikar, Gregor pa vrhunski kitarist. Med sedmimi vnuki po dedovih stopinjah stopa Gregorjev sin Sašo, ki igra harmoniko in uspešno nastopa ter snema s svojim ansamblom.

 

* Kolikokrat ste zaigrali polko Na Golici?

“Tega pa ne bi vedel. Nemogoče je to prešteti.”

* Zakaj je ta melodija še vedno tako popularna?

“Sam ne vem. Pri nas doma smo jo na veselici gotovo petdesetkrat zaigrali. Bolj smo jo igrali, bolj so jo ljudje zahtevali. To je melodija, ki se je posrečila in je danes največkrat zaigrana instrumentalna skladba na svetu. Največkrat zaigrana vokalna skladba pa je La Paloma. Hecno bi bilo, če bi trdil, da sem vedel, da se bo kaj takega zgodilo. Ob pletilnem stroju, v nočni službi, se je rodila ideja, ki je potem doživela tak uspeh.”

* Zakaj ste skladbo tako poimenovali? Ste radi hodili na Golico?

“Nikoli še nisem bil gor.”

* Kako to?

“Saj ni bilo časa. Vsaki melodiji sem dal ime, za to pa sem rekel, naj bo Na Golici.”

* Katero pesem pa ste najraje igrali?

“Ne vem. Program smo prilagajali publiki. V Gradcu smo igrali 42-krat, zato je bilo potrebno velikokrat zamenjati program. Jasno, da izbereš tiste pesmi, s katerimi misliš, da boš narod najbolj razveselil. Kar pa se ustvarjanja melodij tiče, sem vedno, ko sem napisal eno, že razmišljal o naslednji. Najnovejša mi je bila vedno najbolj všeč.”

* Vam ni nikoli zmanjkalo idej?

“Nikoli. Nekdo je moral poskrbeti za to, če ne, bi se vse skupaj ustavilo. Tako pa smo preživeli 50, skoraj 60 let.”

* In ideje se še vedno rojevajo?

“Tako je. Zapisanih imam še gotovo nekaj sto.”

* Od kod črpate navdih?

“To imaš v sebi. Ali pa nimaš. So dnevi, ko ne morem nič narediti. Včasih pa lahko delam … Recimo Božično ploščo sem naredil v eni sami noči. Nekatere melodije pa tudi po leto dni zorijo v meni, preden jih zapišem.”

* Vaša življenjska filozofija?

“Novi pesmi, ki sem jo napisal za vnuka, je naslov Le kje našel bi košček sreče. V življenju se vsak šola za poklic, ki ga izbere, pri tem pa ima lahko bolj ali manj srečno roko. Kakorkoli se obrne, takšna je pač božja volja. In to je moja filozofija.”

ALJA TASI

 

Leave a Reply