“V meni živi duh starega partizana”

Rasel je z Beatli, Rolling Stonesi in Jimmyjem Hendrixom, preživel punk, disko, tehno in hip hop. “Ne glede na leta lahko rečem, da me čas ni povozil. Še vedno spremljam vse izvajalce,” se pohvali Dragan Bulič, glasbeni urednik na prvem programu slovenskega radia. V Sloveniji ima zagotovo najobsežnejši arhiv zgodovine popularne glasbe. “Vse podatke, tudi o novejših izvajalcih, si zapisujem v zvezke, ne v računalnik: zasedbe, če je kdo umrl, uvrstitve na lestvicah. Prvouvrščene skladbe na lestvicah v ZDA in Veliki Britaniji beležim od leta 1955. Večino teh plošč imam v svoji privatni zbirki,” dodaja Bulič, ki je lani praznoval 30. obletnico vodenja oddaje Še v torek obujamo spomine.

“Ko sem si po gimnaziji začel puščati dolge lase, mi oče ni nič rekel, čeprav je bil policist,” se spominja Bulič, ki se ostriže vsako četrto leto
Foto: Neva Volarič

Ob tej priložnosti je organiziral studijski koncert priznanih slovenskih glasbenikov, 4. februarja letos pa je v Hali Tivoli priredil koncert glasbenih legend iz 60. in 70. let prejšnjega stoletja Še pomite, prijatelji, na katerem je zbral okrog 100 izvajalcev, obiskalo pa ga je 1500 ljudi.

V svoji zbirki hrani več kot 800 fotografij slovenskih in tujih izvajalcev, s katerimi se je srečal. “No, tudi kakšen športnik ali miss se najdeta vmes. Ampak kdor se spozna na glasbo, se lahko samo čudi, s kom vse sem bil,” je ponosen Bulič.

* Kaj bi počeli, če se zdajle ne bi pogovarjali z mano?

“Najbrž bi si doma lizal rane. Vzel bi dopust in pil vroč čaj. Po koncertu sem zbolel, to je povezano s stresom. Sem že mislil, da je že vse mimo, pa me nekateri nastopajoči še vedno kličejo, češ, zakaj so eni nastopili prvi in drugi zadnji, zakaj so eni zaigrali tri komade, drugi pa samo enega. Če bom še kdaj organiziral podoben koncert, bo vrstni red določil žreb! To je otroški vrtec! Aprila, ko sem organiziral koncert v studiu, so bili vsi veseli, da sem se jih spomnil, da so še živi. Na koncertu v Hali Tivoli pa so apetiti zrasli, nekateri so spet občutili pet minut slave.”

* Boste še organizirali podobne koncerte?

“Ta hip je odgovor ne. Še vedno ne vem, če se nam bo račun izšel. Dogodek bi lahko postal tradicionalen, če bi se našel kak tajkun, ki ima rad slovensko glasbo in bi odkupil projekt. Morda bom junija organiziral koncert za pomoč slovenskim glasbenikom, ki se ne morejo preživljati.”

* Poznamo vas kot glasbenega urednika, v drugem življenju pa bi bili …

“Nogometaš. Ali pa bi doštudiral pravo in postal kriminalist, tako kot moj oče. Morda bi bil danes že kak minister ali predsednik …”

Stene Buličeve pisarne so prelepljene s spomini na glasbenike. Nič čudnega, da čistilka, ki je pisarno čistila prvič, ni našla izhoda.
Foto: Neva Volarič

* Imate radi nogomet?

“Nogometa nikoli nisem treniral, sem ga pa veliko igral. Mali nogomet sem intenzivno igral 20 let, doma imam veliko pokalov s turnirjev. Veliki nogomet sem igral na Maksimirju proti hrvaški reprezentanci glasbenikov, pa na velikih stadionih na Madžarskem in v Avstriji. Največ gledalcev – 8000 – smo imeli v Ljubljani, ko smo glasbeniki in novinarji igrali pred tekmo Olimpija : Partizan, na katero je potem prišlo 20.000 ljudi.”

* Kako se spominjate svojega otroštva, okolja, v katerem ste odraščali?

“Starša sta po rodu Belokranjca. Prva leta mojega življenja smo se zaradi očetove službe veliko selili. Rojen sem v Ljubljani, brat pa v Krškem. Potem smo šli še v Gornjo Radgono in se na koncu vrnili v Ljubljano. Oče je bil sicer policist, ampak nisem bil deležen stroge vzgoje. Ko sem si po gimnaziji začel puščati dolge lase, mi ni nič rekel, le enkrat so mu kolegi v službi to očitali.”

* Sta starša vplivala tudi na vaš glasbeni okus?

“Ne. S prijatelji smo skupaj začeli odkrivati tujo glasbo. Oče mojega prijatelja, arhitekt, ki je imel možnost potovati v tujino, nam je kupoval plošče. Še danes vidim ovitek plošče Help. Plošče smo si izmenjevali, prav tako gramofone. Ta ljubezen je potem ostala.”

* Katera pa je bila vaša najljubša skupina?

“Moja prva ljubezen so bili Beatli. Velikokrat berem, da naj bi se takrat ločevali na tiste, ki so poslušali Beatle, in tiste, ki so poslušali Rolling Stonese. Sam tega nikoli nisem občutil. Všeč so mi bili tudi Stonesi, Kinksi … Ko pa se je pojavil še Jimmy Hendrix, je šlo vse skupaj samo še navzgor.”

* Vaš največji dosežek v zadnjem letu?

“Koncert ob 30. obletnici oddaje ŠTOS (Še v torek obujamo spomine) lani aprila. Neverjetno, prvo oddajo – takrat se je imenovala še SOS (V soboto obujamo spomine) in je bila na sporedu ob sobotah – sem vodil 21. aprila 1979. 21. april 2009 pa je padel na torek, ko sem natanko po 30 letih spet vodil oddajo. Še Ciganka tega ne bi znala napovedati!”

* Kaj bi spremenili na slovenski glasbeni sceni?

“Z zakonom bi določil, da je treba vrteti slovensko glasbo na komercialnih postajah tudi čez dan, ne samo ponoči. To, kar se dogaja, je greh. Zato lahko Plavi orkestar v enem tednu razproda Halo Tivoli, ali pa Severina za novoletni nastop pri nas zasluži 40.000 evrov. Ne glede na to, koliko kolegov in znancev imam na Hrvaškem in v Srbiji, bi zahteval recipročnost: dokler se slovenski izvajalci ne bodo pojavil na primer v hrvaških medijih, tudi mi ne bomo vrteli hrvaške glasbe. Pogrešam tudi to, da glasbe nihče več ne napoveduje. Pri nas je, odkar pomnim, glasba veljala za mašilo.”

“Moja prva ljubezen so bili Beatli. Všeč so mi bili tudi Stonesi, Kinksi … Ko pa se je pojavil še Jimmy Hendrix, je šlo vse skupaj samo še navzgor.”
Foto: Neva Volarič

* Kakšno glasbo pa ste vrteli v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja?

“Tega ne moremo primerjati, takrat smo vsi živeli v eni državi. Je bilo pa za velike praznike zapovedano, da smo 24 ur vrteli samo domačo glasbo. Slovenski izvajalci so pobirali nagrade na največjih jugoslovanskih festivalih. Pa še nekaj: v tistih časih ni bilo jugoslovanskega izvajalca, ki bi napolnil Halo Tivoli. Balašević je zbral 700 ljudi, Bijelo dugme morda 1000. Moja generacija je poslušala tujo glasbo.”

* V čem ste zelo dobri?

“Dober sem po srcu. Rad pomagam, vedno najdem toplo besedo, če je to potrebno in če so ljudje do mene dobri. Znam pa biti tudi drugačen. Če imam občutek, da mi delajo krivico, udarim nazaj. Nekateri moji kolegi se zaradi ljubega miru raje umaknejo, v meni pa živi duh starega partizana, ki se ob takih priložnostih prebudi. Moj oče je bil štiri leta v hosti, jaz pa vodilnim pišem pisma, zahtevam pojasnila … Nazadnje sem to storil, ko na televiziji niso našli termina, da bi zavrteli posnetek aprilskega koncerta. Potem so ga septembra le predvajali v večernem terminu, prej je bil dvakrat na sporedu ponoči. Ko pa so se na radiu sprenevedali pred organizacijo tega koncerta, sem se po hodnikih sam s sabo pogovarjal, da bom komu kaj naredil. In je zaleglo.”

* V čem pa ste zelo slabi?

“V fiziki, matematiki in služenju denarja. Na vrata svoje pisarne bom obesil napis: Dobrotnik z Viča. Koliko koncertov sem že vodil zastonj!”

* V čem se ljudje najbolj motijo o vas?

“Po kakšnem mojem intervjuju, objavljenem na spletu, lahko prebiram komentarje, da sem že star in naj neham. Večina komentarjev je k sreči pozitivnih, bi pa prav rad spoznal ljudi, ki pod psevdonimi pišejo te podlosti.”

* Se torej ne strinjate, da je čas, da nehate?

“Daleč od tega. Vsakemu želim, da hobi postane njegova služba, tako kot je meni.”

* Kdo od številnih glasbenikov, s katerimi ste se srečali, je na vas naredil največji vtis?

“Težko rečem. Nekaj jih je bilo, pri katerih sem bil presenečen, da sem sploh mogel priti do njih. Greg Allman je bil zelo prijazen z mano, pa Ennio Morricone, s katerim sem se srečal v Ljubljani. Govorili so mi, da nimam šans, da je bil že na novinarski konferenci zoprn. A če se tem ljudem približaš na pravi način, če jim pokažeš nekaj njihovih plošč iz svoje zbirke, ko prebiješ to bariero, se ti odprejo. Ko je Michael Bolton pred kratkim gostoval na televiziji, sem pristopil do njega na poti v garderobo in mu povedal, da sem ga poslušal že leta 1992 v Münchnu, ko še ni bil tako znan. Dober koncert je bil to. Tako se je razgovoril, da so ga na koncu vlekli iz garderobe, češ da ima druge obveznosti. Takih zgodb je kar nekaj.”

“Slab sem v fiziki, matematiki in služenju denarja. Na vrata svoje pisarne bom obesil napis: Dobrotnik z Viča. Koliko koncertov sem že vodil zastonj!”
Foto: Neva Volarič

* Kaj vas razjezi?

“To, da imamo na olimpijskih igrah v Kanadi toliko novinarjev, jaz pa na račun hiše ne morem priti niti do Celovca ali Trsta. Zato bom “nekaterim v odhodu” verjetno spet pisal pisma. Leta 2008 sem obiskal 66 koncertov tujih izvajalcev v Sloveniji in tujini, leta 2009 pa 69. Vstopnice stanejo od 20 do 30 evrov, tako da lahko izračunate, koliko denarja sem prihranil hiši.”

* Za kaj najraje zapravljate denar?

“Za plošče in koncerte, seveda. Za cigarete ne, ker ne kadim. Za avto ne, ker ne vozim. Kolesar bom do groba. Varčujem za stanovanje, vendar vedno znova ugotavljam, da nimam občutka za denar. Kaže, da sem preveč pošten.”

* So najlepše pesmi že napisane?

“V vsakem obdobju nastaja glasba, ki ostane. Ni pa rečeno, da se to, kar menim, da je kvalitetno, prodaja in posluša. Če gledam uradno angleško lestvico na MTV-ju, je večinoma vse štanca, posneto v studiu na matrico, pevci so pa taki, da zaradi mene lahko igrajo v Zajčji Dobravi ali Mostecu. Ampak prodajajo pa se, razne Lady Ga Ga. Moj bog!”

* Kaj vidite, ko se pogledate v ogledalo?

“Fanta z dolgimi lasmi in brado, ki se bo čez mesec dni ostrigel. Na nulo. To storim vsake štiri leta, in letos je olimpijsko leto.”

* Kako si uredite svoje domovanje, da se v njem prijetno počutite?

“Imam srečo, da imam v družinskem stanovanju svoj kabinet, kamor se lahko umaknem. Rad imam svoj mir. Tam je prostor za moje plošče in pokale.”

* Koliko plošč imate?

“Več kot 3000 CD-jev in 1600 vinilk. Nimam jih več kam dajati.”

* Vaša življenjska filozofija?

“Želim si mir na svetu in blaginjo za vse. Ne zaupam politikom. Ne hodim na volitve. Starega partizana, ki živi v meni, najbolj moti, da nihče ne govori v imenu naroda, vsak samo v imenu svoje stranke. Glavno, da si naš. Pa nihče nikoli za nič ne odgovarja. Korito ostaja, svinje se menjajo.”

ALJA TASI