Alkoholizem – prezrti problem polovice Slovencev

V Sloveniji si večji posebnež, če se alkohola sploh ne dotakneš, kot če ga prekomerno piješ. Naša dežela je že dolga leta v samem vrhu držav z največ litri popitega čistega alkohola na prebivalca. Vsaj deset odstotkov Slovencev je alkoholikov. Če k vsakemu alkoholiku prištejemo še povprečno tri družinske člane, se s problemom alkoholizma sooča skoraj polovica Slovencev. V neki raziskavi so sto naključno izbranih ljudi na ljubljanskih ulicah vprašali, če imajo v svoji širši družini alkoholika. In prav nihče ni rekel ne.

“Če pa bi tudi pri alkoholizmu imeli kakšen ‘metadonski’ program, bi verjetno v našem društvu točili pivo.”
Foto: Neva Volarič

Kljub razširjenosti alkoholizma v Sloveniji ne zaznavamo kot pereč družbeni problem. Vsaj če bi sodili po številu programov urejanja alkoholikov, ki delujejo izven psihiatrije. Neprimerno manj jih je kot strokovnjakov in institucij, ki se ukvarjajo s problemom ilegalnih drog, čeprav ni zasvojenost z alkoholom nič manj nedolžna.

“Pri alkoholikih, ki se celostno ozdravijo, lahko govorimo o promilih, ne o procentih,” opozarja Tone Kladnik, strokovni vodja programa urejanja alkoholikov in drugih ljudi v stiski, ki ga izvajajo v koprskem društvu Viharnik. Program trenutno obiskuje 52 ljudi iz vse Slovenije.

* Je ljudi, ki se rešijo iz alkoholnih krempljev, res tako malo?

“K nam jih na leto po informacije pride okrog 50. Od tega se jih pet odloči, da bi kaj ukrenili. Trije se vključijo v program, a od teh eden prav lahko po nekaj mesecih obupa. Tudi po končanem triletnem programu obstaja možnost, da kdo omaga. Poti iz teh težav je malo in le redki jih najdejo.”

* Je povratnikov veliko?

“Od leta 1987, ko smo začeli izvajati naš program, smo imeli tri recidive. Ljudi, ki so končali program, pa je bilo veliko. Ponovno sta začeli piti dve ženski, ker se njuna moža nista zadosti angažirala, in en moški, ki je pil samo en dan, potem pa je zadevo hitro rešil. Problem je bil v kvaliteti partnerstva. Če partner dobro funkcionira, zazdravljeni alkoholik brez težav vzdržuje abstinenco. Ampak pri nas abstinenca ni najvišji cilj, pač pa nujen pogoj, da ljudje lahko začnejo graditi kvalitetno življenje, partnerstvo in umirjeno komunikacijo.”

* K vam morajo torej ljudje priti trezni?

“Tako je. Na prvi razgovor pogosto pridejo pijani, vzrok pa je najpogosteje partnerjev ultimat. Podjetja danes ne zahtevajo več zdravljenja, temveč alkoholike le še odpuščajo, ali pa jih tolerirajo. Na vključitev v program največkrat pristanejo z velikim nelagodjem, potem pa počasi začutijo, da je to zanje rešitev.”

* Sami pa se ne odločijo za zdravljenje?

“Ne. Vsi pridejo pod grožnjo razveze, odpusta, ali pa jih je strah, da bodo umrli. Ko pridejo, običajno pijejo 10, 15 let. Njihovo zdravje je že načeto. Alkoholiki, ki se ne zdravijo, umrejo v povprečju stari okrog 54 let.”

Tone Kladnik je ponosen na obsežno knjižnico društva Viharnik, ki obsega skoraj 1000 enot. Tudi branje je del terapije.
Foto: Neva Volarič

* Se v Sloveniji zavedamo nevarnosti, ki jo predstavlja prekomerno uživanje alkohola?

“Ah, dajte no! Občutek imam, da se pri nas svet brez alkohola sploh ne bi vrtel. Pitje je splošno sprejemljivo. Zelo veliko ljudi zato problema ne prepozna. Zdi se jim normalno, če je vsake toliko doma kraval, da vsi bežijo in se tresejo. Reševanje te problematike ne prinaša političnih točk. Tisti, ki bi dregnil v to osje gnezdo, bi izgubil ogromno volilcev. Za ohranjanje zdravja in kulturnega nivoja naroda pa bi morali na področju zdravstva in sociale nujno strniti vrste in podpreti uspešne programe. Mi imamo probleme s financiranjem. Nobenih kriterijev ni, kateri programi so uspešni in kateri ne. Vsi se temu področju najraje izognejo.”

* Kdaj torej pitje postane problem?

“Tudi tisti, ki se zapijejo, začnejo z enim samim kozarcem. Ko jih vprašam, kdaj so postali alkoholiki, nimajo pojma. Preprosta definicija alkoholizma je, da predstavlja ogroženost in težavo ne samo za alkoholika, pač pa tudi za njegove bližnje. Če ti žena ali mož enkrat, dvakrat, trikrat reče, da ga to zelo moti, pa se ne znaš zaustaviti, potem je to alkoholizem. To je izguba kontrole nad pogostostjo in količino pitja. Pravijo, da je sprejemljiva doza alkohola pet meric tedensko. Če ima človek občutek, da ima s tem težave, naj poskusi biti šest tednov brez.”

* Kaj je cilj vašega programa?

“Prvi cilj je, da se družina stabilizira. Na začetku, ob abstinenci od alkohola in nikotina, zelo poudarimo telesno dimenzijo. Vadimo vztrajnostni tek. Ko človek naredi kaj zase, se izboljša njegova samopodoba. Tako lahko zapolni praznino, ki je nastala ob odvzemu substance. V skupini se lahko pogovarja z ljudmi, ki so podobno usmerjeni in imajo podobne izkušnje. Na razpolago ima varen prostor, kjer lahko spregovori o svojih stiskah. Z branjem knjig dobiva vse globlji uvid v svojo situacijo. Ob tem piše tudi utrinke in tako čisti svoj notranji svet. Brez tega ni rešitve. Veliko lepih in vzpodbudnih premikov doživimo v planinah. Vse, kar udeleženci našega programa počnejo, predstavlja smiselno celoto, predvsem pa dobijo občutek, da zmorejo in da se je treba v življenju potruditi. Ljudje, ki so imeli problem z alkoholom, morajo dojeti, da lahko živijo samo popolnoma trezni in aktivni. To je, kot bi v hrib gonil kolo. Če nehaš poganjati, se lahko hitro znajdeš tam, kjer si najmanj želiš.”

* Močno poudarjate tudi delovanje v skupnosti …

“Res je. Posebnost našega društva je, da smo vsi prostovoljci. Pomagamo starim ljudem v domovih upokojencev in uporabnikom psihiatrije. To v današnjem svetu zveni malce noro, ampak prostovoljstvo je dvosmerni proces in daje krasno možnost za oblikovanje lastne osebnosti. Lepo je, da smo vsaj občasno komu vir veselja. Prihodnost preživetja ljudi je samo v skupnostih. Vsi čutimo veliko pomanjkanje na tem področju. Ni solidarnosti, je pa veliko tekmovalnosti, nevoščljivosti, pohlepa … Pri nas gojimo stare, klasične vrednote: preprostost, poštenost, odgovornost, solidarnost, skrb za drugega. In se dobro počutimo.”

* Kakšni so otroci alkoholikov?

“Zadnje čase se pri nas precej oglašajo mladi ljudje, ki niso alkoholiki, so pa iz družin, kjer je bil alkoholizem. V življenju jim ne kaže dobro. Zmanjkuje jim energije za študij, v partnerskih odnosih hitro obupajo. Stiki, ki jih vzpostavljajo, so površinski. Depresivno so naravnani, s seboj nosijo veliko negativnih razpoloženj, jeze, žalosti. Z njimi delamo po podobnem modelu kot z alkoholiki.”

V prostorih društva na stenah visijo fotografije s tekov in planinskih izletov, ki se jih člani redno udeležujejo
Foto: Neva Volarič

* Kaj se dogaja v družini, kjer kraljuje alkohol?

“Nihče je ne odnese brez posledic. Alkoholizem je bolezen medčloveških in čustvenih odnosov, bolezen komunikacije. V takih družinah otrok ni varen, na nikogar se ne more zanesti, vedno je nekje na sredini, kjer uravnava počutje staršev. Čustveno je preobremenjen, ne more se posvetiti svojemu odraščanju. Iz preobremenjenih otrok zrastejo otročji odrasli. Velikokrat s pridnostjo presežejo svoje sposobnosti in so briljantni učenci, ali pa so zelo problematični. Ne dozorijo. In spet je to dobra osnova, da začnejo uživati kako substanco. Tako gre to. Kot steza za bob. Verižno trčenje. Razen če eden izskoči in naredi velik zasuk v svojem življenju. Enkrat je treba dati karte na mizo, iztisniti grenkobo iz sebe in zadihati bolj svobodno, brez občutkov krivde.”

* Zakaj jo ravno otroci tako slabo odnesejo?

“Prva tri leta življenja so zelo pomembna. Mati mora biti takrat stoodstotno v materinstvu. Tega pa ne more doseči, če ni varna, spoštovana in ljubljena. To je začetna dota, ki jo otrok dobi v svojo osebnostno strukturo. Namesto zaupanja se v njem zasidra nezaupanje. Otrok potrebuje starše. Medčloveških odnosov ne moreta nadomestiti noben pes ali mačka, niti materialne dobrine. V materialnem svetu ni rešitve. Če na koncu življenja človeka vprašate, kaj mu največ pomeni, vam bo povedal, da je to lep človeški odnos.”

* So problematični samo otroci alkoholikov?

“Ni nujno. Danes veliko mladih pije iz objestnosti, ker imajo pač vse na razpolago, ker so predolgo doma, ker jim ni treba prevzeti odgovornosti za svojo eksistenco. Najslabše za te odraščajoče se mi zdi, da se jim ni treba za nič potruditi. Življenje je zanje preveč udobno, poleg tega pa jim tudi družba ne ponuja nobene perspektive. Mi smo se veselili odhoda od doma, študija, službe, partnerstva. Etapno smo živeli za določene cilje. Ti mladi pa živijo iz dneva v dan in so naravnani samo v tukaj in zdaj in takoj. In še najbolje na tuji račun.”

* Kaj pa je vzrok, da eden od partnerjev začne piti?

“Šibka osebnostna struktura, ki jo prinese iz primarne družine. Pijača je hitro pri roki, kljub temu da imajo ti ljudje slabe izkušnje s svojimi starši. Nimajo pa slabih izkušenj z alkoholom. Ta ima čudežno moč, da jih pomiri. Če se mlad človek zapije, ima za ozdravitev približno enake možnosti, kot če je zasvojen z ilegalno drogo. Minimalne.”

* Kako pitje vpliva na partnerske odnose?

“Na začetku ne kaj dosti, kasneje pa je zelo razdiralno. Alkoholik obljublja, da bo pitje obvladoval. Partnerja se zelo hitro navadita na obljube na eni in prelamljanje le-teh na drugi strani. Otroci opozarjajo na problem in mamo sprašujejo, zakaj nič ne naredi, ona pa jim razlaga, da vztraja samo zaradi njih.”

* Je ultimat torej bolje dati prezgodaj kot prepozno?

“Vsekakor. Ženske se običajno narobe odločajo. Moža alkoholika skušajo spraviti iz hiše ali stanovanja. Uspeh bi bil veliko večji, če bi same začele pakirati kovčke. Ko se par odloči za terapijo, pa je z alkoholikovo partnerko ponavadi več težav kot z alkoholikom samim.”

“Zadnje čase se pri nas precej oglašajo mladi ljudje, ki niso alkoholiki, so pa iz družin, kjer je bil alkoholizem. V življenju jim ne kaže dobro.”
Foto: Neva Volarič

* Zakaj?

“Ker misli, da je z njo vse v redu. Vendar če 10, 15 let živiš v na glavo obrnjenem svetu, s tabo ne more biti vse v redu. Te ženske so prisiljene podpreti vse vogale v hiši in prevzeti še vlogo očeta. Pri zdravljenju pa je treba to počasi spustiti iz rok, če ne se moški nima kam umestiti. In to je za žensko živa muka, ker ne zaupa.”

* Kako pogost pa je ženski alkoholizem?

“Vse bolj. Ženski alkoholizem je bolj prikrit. Predvsem pa je problem v tem, da se možje niso pripravljeni potruditi za svoje žene. Raje si najdejo novo partnerko ali zdravljenje spremljajo s hladno distanco. Pri tem ima ženska vse večji občutek krivde in le težko se pobere. K nam v glavnem prihajajo samske ženske ali vdove.”

* Ste abstinent?

“Nisem popoln abstinent, sem pa tri leta abstiniral. Mojega prvega sina smo zalili s sokom. So me gledali, kot da bi padel z Marsa. Če pri nas kdo ne pije, ima velike probleme. Mladi pravijo, da ni žura brez alkohola in glasbe. Brez tega danes ni nič. Naša družba je zapita, a nihče noče zagristi v ta problem. Zapite ljudi je laže obvladovati, vodljivi so, razočarani nad življenjem. Skoraj pol Slovencev ima probleme s tem.”

* Ste glede prihodnosti kaj bolj optimistični?

“Ne vidim nobenega razloga za obrat. Naši programi slonijo na nekaj entuziastih, ki vlečemo voz naprej. Naslednikov ne iščemo več. V Viharniku smo dogovorjeni, da se bomo skupaj postarali. Še naprej bomo delali. Mladi ljudje pa niso pripravljeni toliko žrtvovati in delati ob večerih in za vikende. Take skupine ne moreš voditi na daljavo, biti moraš vzor. Brez aktivnega življenjskega sloga tudi sam ne bi zmogel takih obremenitev. Z Branko začneva delovni dan ob petih zjutraj in ga končava pozno zvečer. Tretjo soboto v mesecu gremo s skupino na izlet v hribe, ena nedelja v mesecu pa je rezervirana za preizkus tekaških zmogljivosti. To je najin življenjski projekt. Če pa bi tudi pri alkoholizmu imeli kakšen ‘metadonski’ program, bi verjetno v našem društvu točili pivo. Program brez psihoterapije, številnih dejavnosti in skupinskega dela je pesek v oči družbi.”

* Substance, ki bi človeka ozdravila zasvojenosti, torej ni?

“V našem programu smo naravnani izrazito proti kemiji. Ko se človek vrača v normalno življenje, ga mora boleti, če ga je lomil 15 let. Kemija otopi doživljanje, oddaljuje od problema in potlači simptome. Velika večina tega ne razume. Ni instantnih rešitev.”

* Kje še vidite možnosti za izboljšanje?

“Družino je treba postaviti na drugačne temelje. Starši so danes zelo obremenjeni in ne opravljajo več dobro svoje funkcije, čeprav si to želijo. So bolj vzreditelji kot vzgojitelji. Poskrbijo za zagotavljanje materialnih potreb, za to, da bi otroka stisnili k sebi, se igrali z njim, pa zmanjkuje časa. To otroci potrebujejo, če hočemo, da bo šla zadeva v pravo smer. Mladi imajo radi strukturiran čas, radi imajo, da jim postavimo meje. Te zanje predstavljajo varnost. In meje jim lahko postavijo samo starši.”

ALJA TASI