“Čez pet let bom otrokom pekla jabolčni zavitek”

“Opažam, da se novinarska vprašanja ne nanašajo več zgolj na šport. Videti je, da je bilo tega dovolj,” je Petra Majdič komentirala četrtkov “novinarski maraton”, ko smo si novinarji na Smučarski zvezi podajali kljuko, ona pa je potrpežljivo odgovarjala na nešteto vprašanj. Da je po uspehu, ko je s štirimi zlomljenimi rebri pritekla do bronaste olimpijske medalje, prerasla zgolj športne okvire, je jasno. Tudi sama z veseljem sprejema vlogo nekakšne “matere Korajže” in se s svojimi navdihujočimi izjavami še naprej dotika slovenskih src. Bolj kot o nadaljevanju športne kariere razmišlja o domačem ognjišču in otrocih. Le kdo bi ji to zameril?

Petra Majdič: “Velikokrat se vprašam, zakaj sem morala ravno jaz pasti v tisto luknjo. A nekdo mi je očitno namenil drugačno vlogo.”
Foto: Neva Volarič

* Kaj bi počeli, če se zdajle ne bi pogovarjali z mano?

“Počivala bi in v postelji urejala poslovne zadeve, plačevala položnice in odgovarjala na elektronsko pošto. To me še vse čaka.”

* Ste tudi podjetnica?

“Danes moramo biti vsi vrhunski športniki samostojni podjetniki. Uvažam tudi zelo popularna oblačila za tek na smučeh finskega proizvajalca One Way.”

* Poznamo vas kot športnico, v drugem življenju pa bi bili …

“Umetnica. Morda slikarka. Zagotovo slaščičarka. Pa verjetno bi bila že mama.”

* Kako se spominjate svoje družine, okolja, v katerem ste odrasli?

“Vas, kmetija, gozdovi, polja, delo … Zelo povezani smo bili med sabo. Že majhna sem bila vključena v aktivno kmečko življenje. Nikoli mi ni bilo dolgčas.”

* Kdo pa vas je navdušil za tek na smučeh?

“Sama. Zanimivo, da nihče v moji širši družini nikoli ni bil športnik. Niti rekreativec ne. Tako da res ne vem, kako sem postala športnica.”

Čustveno srečanje: Petrin prvi trener Robert Slabanja (desno) je pred osmimi leti edini verjel, da je sposobna osvojiti olimpijsko medaljo
Foto: Neva Volarič

* Kdaj vam je bilo v vaši karieri najteže?

“Ko sem bila stara 18 let, so doma pritiskali name, da moram za eno leto pustiti šport in opraviti maturo. Takrat sem veliko jokala in jih prepričevala, da tega ne morem storiti. Kljub temu da sem še naprej trenirala, sem maturirala in se vpisala na fakulteto. Težko mi je bilo na olimpijskih igrah leta 2002 v Salt Lake Cityju, ko sem bila zrela za medaljo, pa trener ni mogel zraven. Pa tista res težka zgodba štiri leta kasneje v Torinu. Potem se je moj prejšnji trener poslovil, in takrat je malo manjkalo, da nisem nehala tudi sama.”

* Ste dejstvo, da trener ni mogel z vami na olimpijske igre, doživeli kot krivico? Kakšnega funkcionarja bi težko pozabili doma …

“Kot veliko krivico. Predvsem zato, ker nihče, razen trenerja, takrat ni verjel, da lahko osvojim medaljo. Ko sem potem osvojila šesto mesto, so pa vsi govorili, o Marija, pa bi res lahko dobili medaljo.”

* Kdo pa vas je najbolj podprl, da ste danes v boljši koži kot na primer Tina Maze?

“S Tino se zelo dobro razumeva, ampak med nama so razlike. Jaz delujem v sistemu. Govorijo, da imam svojo ekipo. To ni res, saj je ekipa na voljo tudi vsem ostalim reprezentantkam, ki tekmujejo v svetovnem pokalu. Če pa se tam ne pojavijo, je to njihov problem. Te punce zdaj žanjejo sadove mojega dela, saj so vrhunski strokovnjaki prišli v Slovenijo samo zaradi mojih rezultatov. Njih ne zanimajo trideseta mesta. Zato razumem, da je šla Tina svojo pot. Težko je, ko moraš druge vleči za sabo. Že štiri leta sem edina, ki s svojimi rezultati omogočam, da ima celotna ekipa sponzorje in da strokovnjaki ostajajo. Tina pa je očitno imela tega dovolj. Vendar natančnih številk ne poznam, tako da težko ocenim, kaj ji je sistem ponudil in česa ne.”

Družina Majdič. “Res ne vem, kako sem postala športnica, saj se pri nas nikoli nihče ni ukvarjal s športom, niti rekreativno ne,” se čudi Petra
Foto: Neva Volarič

* Ste tudi vi kdaj sami plačevali, da ste lahko tekmovali?

“Seveda. Za napredek moraš vedno vlagati svojo energijo in svoj denar. Vendar je treba vedeti, da je alpsko smučanje bistveno dražje kot tek na smučeh. Že smučarski skakalci imajo veliko več denarja kot mi, ki smo bolj kot ne reveži. A ne glede na to, če hočeš biti najboljši, moraš plačati ogromen davek. Nikoli ne smeš počivati. Vedno moraš stremeti k napredku, se izobraževati, iskati novo znanje in nove strokovnjake. Zveza ti seveda ne zagotovi dovolj denarja, ker ga nima, in takrat moraš plačati sam. Ne splača se jadikovati. Ampak to je moja zgodba, Tinine pa ne poznam dovolj dobro, da bi jo lahko komentirala.”

* V čem ste zelo dobri?

“Zelo sem vztrajna. Znam komunicirati in prepričati ljudi, da verjamejo vame.”

* V čem pa ste zelo slabi?

“Kot vrhunska športnica sem zelo ozko usmerjena. Enostavno nimam možnosti, da bi počela več stvari. Pa zamujam, čeprav manj kot včasih. V enem prostem dnevu bi rada toliko postorila, se srečala z vsemi prijatelji … In potem zamujam.”

Medijsko pozornost Majdičeva izkorišča, da prek nje nekdo ljudem sporoča pomembne stvari. “Ne rečem, da je to bog, verjamem pa v energijo,” pravi.
Foto: Neva Volarič

* V čem se ljudje najbolj motijo o vas?

“Mislijo, da sem zelo samozavestna, pa v resnici nisem. Pravijo tudi, da sem stroga, celo arogantna.”

* Res? Meni se zdite pravo nasprotje tega.

“V smučanju sem zelo stroga do sebe, in morda potem ljudje to dojemajo, kot da sem stroga tudi do drugih. Res pa vedno pravim, da se ne splača osvajati tridesetih ali petdesetih mest. Če do 25. leta ne prideš v vrh, je bolje, da nehaš. Finančno nimaš nič od tega, treniraš pa le malo manj od tistih, ki zmagujejo. Ta pravila so v tujini jasna, pri nas pa jih še niso dojeli. Ko želim komu dopovedati, da ima v življenju odprte tudi druge možnosti in naj ne vztraja v športu za vsako ceno, delujem strogo. Na stvari gledam zelo realno.”

* Kaj vidite, ko se pogledate v ogledalo?

“Sebe. Zadovoljna sem, v zadnjih letih sem precej spremenila svoje razmišljanje. Bolj mirna sem kot včasih.”

* Za kaj najraje zapravljate denar?

“Za prijatelje, drobnarije … Za to lahko zapravim veliko denarja, sicer pa ne nakupujem rada.”

* Kje stanujete?

“Na pol še pri starših, urejam pa si družinsko hišo v Kamniku.”

S trenerjem Ivanom Hudačem
Foto: Neva Volarič

* Kako si uredite svoje domovanje, da se v njem prijetno počutite?

“Rada imam toplino. Simbol domačnosti je zame štedilnik na drva. A za zdaj je moj dom tujina. Tam je bolje, da se ne razkomotim preveč, ker moram čez nekaj dni spet pakirati kovčke. To je krut svet.”

* Kateri avto vozite?

“Sponzorski audi A 4.”

* Ste pri izbiri zahtevni?

“Izjemno. Tako kot pri umetnosti tudi v trgovini takoj opazim najlepšo in seveda najdražjo stvar. Ker si je ne morem privoščiti, bi se brez težav vozila tudi s katrco ali starim fičkom. To bi mi bilo še v večje veselje, ker bi pomenilo obrat od materialnega dokazovanja. Nisem mahnjena na denar, zato sem se tudi odločila za tek na smučeh.”

* Katera knjiga je na vas naredila velik vtis?

“Vedno znova me navdihneta Mali princ in Alkimist. To je moj železni repertoar.”

* Kaj pa glasba?

“Vse bolj cenim tišino. Blizu so mi Kreslin in nekateri drugi, predvsem slovenski avtorji.”

* Kaj bi storili, če bi bili predsednica države?

“Oh, mislim, da je naš predsednik kar v redu. Ne bi bila političarka, čeprav me v zadnjem času to velikokrat vprašajo. Nisem usposobljena za kaj takega. Saj ravno v tem je problem, da pri nas vsak misli, da je lahko politik. V športu se moraš dokazati z rezultati, kar je edino pravilno.”

* Verjetno vas mnogi vidijo v politiki, ker imate po uspehu na olimpijskih igrah ogromen vpliv v javnosti. Nekako ste prerasli vlogo športnice.

“Velikokrat se vprašam, zakaj sem morala ravno jaz pasti v tisto luknjo. A nekdo mi je očitno namenil drugačno vlogo, da lahko prek mene sporoči tudi marsikakšno večjo stvar. Ne rečem, da je to bog, verjamem pa v energijo, ki kroži med ljudmi. Vsak jo čuti. Vse pride spontano iz mene. Nikoli ne načrtujem govorov, samo odprem usta.”

Petrina pot prek trnja do zvezd je ganila marsikoga
Foto: Neva Volarič

* Ste se kaj ustrašili te nove vloge?

“Sem, ker čutim odgovornost. Po drugi strani pa sem to jaz, to je moj način življenja. Zakaj bi se bala? Res pa je, da veliko časa preživim v gozdu, v tišini, sama s sabo. Takrat se največ naučim. Saj vse nosimo v sebi. Morda želim povedati samo to, da je treba spet začeti poslušati sebe. Vsi na svetu imamo dve roki in dve nogi, vsi se rodimo enaki. Vse možnosti imamo odprte, vprašanje je le, kako jih izkoristimo. Pehati se za materialnim nima smisla. Materija ni pomembna.”

* Kje se vidite čez pet let?

“V kuhinji, ko pečem jabolčni zavitek, okoli mene pa so otroci. 20 let sem vlagala v svojo kariero, normalno življenje ni bilo mogoče, odrekanja so bila velika. Ne vem, če bi bilo smiselno to početi še naprej.”

* Pa bi lahko kar takoj smuknili v drugo vlogo?

“To je moja želja. Ko gledaš zvezde, si moraš vedno izbrati najsvetlejšo. Tudi če je nikoli ne boš dosegel, boš na poti do nje dosegel vse ostale. Saj bom verjetno še naprej delala v športu. Gibanje je fantastično, to želim povedati ljudem. Pojdite ven! Zadnjič sem nekoga vprašala, zakaj so ljudje tako depresivni, pa mi je dejal, poglej si enkrat cela poročila. In sem jih res. Bila sem zgrožena, niti ene dobre novice ni bilo. In to dan na dan, pa saj to je noro! Ljudje, pojdite raje v naravo na sprehod!”

* Vaša življenjska filozofija?

“Živi in pusti živeti. Ne naredi drugemu tistega, česar ne bi rad, da on naredi tebi. Verjamem v verižno reakcijo nasmeha. Nič nas ne stane, pa smo na to skoraj pozabili.”

ALJA TASI