Mateja Svet je na vrhuncu kariere prezgodaj odnehala, Tina bi šla drugam, Vogrinec pa še vedno prodaja klobase …
Tako je na spletnem forumu nekdo komentiral članek, v katerem se je Tone Vogrinec med drugim zavzel, da bi podobne forume kar ukinili. Slovenci smo ksenofobični, že več kot mesec dni se kregamo o psih, pa še prometnih predpisov ne upoštevamo. Ubogi Tona ugotavlja, da živi v bolni državi in bi se najraje vrnil v Kanado, kjer so ljudje prijazni in vozijo počasi.
Zaradi mene bi se lahko izognil travmam in ostal kar lepo doma. Ko so ga imenovali za vodjo slovenske olimpijske delegacije, se mi je zdel to višek cinizma, saj nikoli ni javno pojasnil svoje vloge ob odhodu Mateje Svet. Čeprav so me mnogi prepričevali, da mu to mesto pripada, saj je ogromno naredil za slovenski šport, si ga nekako nisem mogla predstavljati, da bi ob osvojeni medalji kot v dobrih starih časih skakal čez ogrado in objemal Tino Maze, ki ji je slovenska smučarska zveza za letošnjo sezono namenila natanko 0 evrov.
Še več, Vogrinec je že pred olimpijskimi igrami javno stopnjeval pritisk na Mazejevo, češ da je povsem nemogoče, da prestopi v drugo reprezentanco in da bo morala popustiti. Tina mu je odgovorila z dvema medaljama, on pa še vedno v nedogled ponavlja svoje teze.
Ni čudno, da so slovenski športniki na mednarodnih prizoriščih tako uspešni. Če ubežijo vsem polenom, ki jim jih doma zmečejo pod noge, se do medalj sprehodijo tako rekoč za sprostitev. Seveda le tisti, ki so pripravljeni garati in ne pristajajo na povprečnost. In ravno v tem je bistvo.
Kot je v enem redkih javnih nastopov pojasnila Mateja Svet, katere prezgodnji odhod še vedno bega slovenski narod, je odšla, ker ji niso omogočili treninga hitrih disciplin, ki ga je nujno potrebovala za svoj napredek. Stagnacija je ni zanimala, za razliko od nekaterih drugih slovenskih smučarjev, ki ob povprečnih rezultatih v reprezentanci skoraj dočakajo penzijo.
Zaradi podobnih vzrokov je odšel tudi Filip Gartner. Na smučarski zvezi so se pač odločili, da so funkcionarji pomembnejši od stroke, je legendarni trener pred leti pojasnil v intervjuju za naš časopis.
No, in zdaj jih imamo, večne funkcionarje, ki nam solijo pamet in bi nam radi zaprli usta. Ampak stvari jim vseeno uhajajo izpod nadzora. Med olimpijskimi igrami sem neznansko uživala ob strokovnih komentarjih Filipa Gartnerja. Ta pa res zna zadeti žebljico na glavico, ni čudno, da ga naši niso marali. Ko je skoraj vsa slovenska četa padla že v prvem teku moškega slaloma, je tako lepo razložil, kaj vse jim manjka. In potem ni mogel iz svoje kože, da jim ne bi kar takoj sestavil programa aprilskih treningov. April za dril, je njegov moto.
Oh, ne naprezajte se preveč, gospod Gartner. Morda so vaše nepopustljive prijeme znali ceniti v Avstriji in na Norveškem, slovenski “iskalci občutkov” jih gotovo ne bi preživeli. Poznamo namreč delovne in paradne konje, vedo povedati Srbi. In če bodo na naslednji paradi športniki spet jokali, se bodo funkcionarji zagotovo smejali.
ALJA TASI