Massimo Savić: »Dvomim, da se bom reinkarniral kot metulj«

Različni ljudje o istih stvareh, 10. 4. 2010

Massimo Savić je … Massimo Savić. Izjemen vokalist, s katerim bi se težko primerjal kdorkoli. Ko slišiš njegov glas, si ga zapomniš za vedno. Glas, ki že 30 let “sije” v temi (saj poznate njegovo najbolj znano pesem Sjaj u tami). Ko sva se zvečer dobila v Kopru, je bil utrujen. Ves dan je že dajal intervjuje, čakala ga je še zadnja obveznost. “Pol ure? Ali lahko opraviva v 20 minutah?” je bilo prvo, kar je rekel. Ni zvenelo preveč spodbudno. A ko je govoril o glasbi, svojem otroštvu v Istri, svojih prijateljih in hobijih, so se mu zasvetile oči. Duhovit in topel človek je, in kot vsi veliki umetniki, povsem preprost.


Massimo Savić je odraščal v “čudnem malem mestu” v Istri, ki ga spominja na Fellinijev Amarcord
Foto: Neva Volarič

* Kaj bi počeli, če se zdajle ne bi pogovarjali z mano?

“Z Janom Plestenjakom bi igral biljard. Dober fant je, odlično se razumeva. Piše izjemna besedila. Mislim, da ga v Sloveniji ne cenijo dovolj, še posebej ne stroka. To sem tudi dokazal, ko sem na svojem albumu zapel njegovo pesem Lepa. V hrvaščini sem jo poimenoval Indija, in postala je velik hit. Plestenjak je zelo dober avtor. Nima glasovnih sposobnosti kot jaz, je pa izjemen pesnik. Ravnokar mi je predstavil svojo novo pesem, za katero želi, da jo zapojem. Vedno mi želi dati samo najboljše pesmi, ki jih potem ponavadi tudi sam posname. Tako da on posname svojo verzijo, jaz pa svojo.”

* Poznamo vas kot pevca, v drugem življenju pa bi bili …

“Arsène Lupin. Kradel bi najlepše slike in najdražje diamante. Bil bi vrhunski lopov, kot v filmih, ves v črnem, z žicami, laserji … To bi bil.”

* Kako se spominjate svoje družine, okolja, v katerem ste zrasli?

“Odraščal sem v Istri, v Raši. Bilo je kot v Fellinijevem Amarcordu. Raša je bila podobna sicilijanskemu mestecu s svojimi posebneži. Imeli smo po enega duševno prizadetega, enega slepega, eno kurbo, enega lopova … Živel sem v zelo čudnem malem mestu. A bilo je tako lepo … V vsej ulici je bila samo ena žoga, in vsi smo igrali z njo. Danes je v vsaki hiši deset žog, pa se z njimi nihče ne igra. To govori o današnjem potrošništvu. Kupujemo stvari, ki jih sploh ne potrebujemo. Mi pa nismo imeli interneta, ni bilo facebooka. Morali smo iti ven, se spoznavati, pogovarjati.”

* Vaš največji dosežek v zadnjem letu?

“Najbolj sem ponosen na svojo hčerko Mirno, ki se je uvrstila med 16 najboljših hrvaških dijakov, zato ji je Rotary klub dal štipendijo in zdaj tretji letnik gimnazije obiskuje v Kanadi. Naši otroci so naše ogledalo.”

* Ste bili tudi vi tako dober učenec?

“Lahko sem bil briljanten, lahko pa sem tudi ponavljal razred. V osnovni šoli sem bil odličnjak, v srednji šoli pa sem se učil samo tisto, kar me je zanimalo.”

* Kako pa ste postali pevec?

“Po naključju. Želel sem biti kitarist, nikoli si nisem mislil, da bom na odru kdaj v ospredju. S skupino Dorian Gray smo posneli prekrasen prvi album. Prej smo vsi trije člani benda peli vokale, potem pa je producent drugima dvema rekel, vidva sta brez zveze, odslej bo pel samo Massimo.”


“Če ne bi bil pevec, bi bil vrhunski lopov”
Foto: Neva Volarič

* Se niste zavedali, da imate tako dober glas?

“Ne.”

* Pa se zdaj zavedate svojih kvalitet?

“Absolutno. A zato sem potreboval veliko časa. Šele pri 30. letih sem doumel nekatere stvari. Zdaj, ko bom kmalu dopolnil 48 let, imam veliko znanja, izkušenj in popolno kontrolo nad tem, kar delam. Ko pojem, neizmerno uživam. Popolnoma se zlijem s pesmijo, istočasno pa lahko opazujem, kakšno ogrlico nosi dama v prvi vrsti, kaj počne kdo v zadnji vrsti … Vsega se zavedam.”

* Torej ste v nekakšnem razširjenem stanju zavesti?

“Recimo. Temu se reče sindrom nizke inhibicije, ko te vse zanima. Ko primem kaj v roke, takoj analiziram, iz česa je narejeno, od kod izhaja material …”

* V čem ste zelo dobri?

“Dobro slikam. Ponosen sem, da imam najboljši bend daleč naokoli. Sodelujem s fantastičnimi glasbeniki. Moj bobnar je posnel nov album Gibboniju, ni pa želel v njegov bend. Ostal je pri meni.”

* V čem ste zelo slabi?

“Slabo spim. Ampak to nekako nadoknadim. Če ne spim dobro 15 dni, lahko potem spim 24 ur skupaj.”

* V čem se ljudje najbolj motijo o vas?

“Mislijo, da sem vzvišen, strog, nedostopen. Sem povsem normalna oseba. Cenim vsak poklic. Zame je vodovodni inštalater, ki obvlada svoj posel, prav tako umetnik.”

* Kako si uredite svoje domovanje, da se v njem prijetno počutite?

“Pomembno je, da veliko naredim s svojimi rokami. Moj hram so televizija, stereo, vrhunsko ozvočenje … Neizmerno uživam v gledanju filmov. Ko me vprašajo, kaj počnem, ko nisem na koncertih: ležim doma z daljincem v roki. To je moj hobi.”


“Saj poznate Renata Zera, skoraj se dela norca iz samega sebe. Naokoli hodi s torbicami kot kakšna tetka. Ampak ko zapoje, mu verjamem.”
Foto: Neva Volarič

* Bi nam priporočili kakšen film?

“Z največjim veseljem! Nemški film Ponarejevalci je fantastičen. Blade Runner Ridleyja Scotta je moja religija. Pa Highlander s Christopherjem Lambertom. Zgodba o večni mladosti. Noro!”

* Kakšen avto vozite?

“Chevrolet. Proizvajalec me je izbral za svoj zaščitni znak, ker menda dobro utelešam moč in eleganco. Edina moja obveznost je, da si vsako leto izberem nov avto. To je težko, ampak z veliko muke nekako zmorem. (smeh)

* Kako izbirate obleke, da ste vedno tako elegantni?

“Pri tem mi pomaga Varteksova modna linija Di Caprio. Če ne, bi za obleke gotovo potrošil 100.000 evrov na leto. Za vsak koncert potrebujem novo obleko, in to stane. Za to blagovno znamko zdaj tudi sam kreiram obleke. Naredil sem ženske obleke za znoret! Glamurozne, ki pa jih lahko nosimo kadarkoli. Pri nas ločimo le poslovne in večerne obleke. Nihče pa ne zna narediti nekaj vmes, še posebej ne za moške. Večerna obleka ni poslovna obleka. Tega ljudje ne ločijo.”

* Vaš idealni večer zunaj?

“Morda kak dober koncert. Nazadnje sem poslušal Depeche Mode v Zagrebu. Bilo je super. Ker pa sem zaradi svojega dela veliko zunaj, prosti čas najraje preživljam doma.”

* Kateri CD bi kupili?

“Renato Zero je moja največja ljubezen. Sem ‘sorčino’; tako se imenujejo njegovi oboževalci. Njegova besedila so enkratna. Saj poznate Renata Zera, skoraj se dela norca iz samega sebe. Naokoli hodi s torbicami kot kakšna tetka. Ampak ko zapoje, mu verjamem.”

Dve leti je živel v Kopru

V svojem burnem življenju je Massimo Savić prepotoval ves svet. Živel je v Italiji, Avstraliji, na Švedskem, v Srbiji, dve leti pa je prebil tudi v Sloveniji, natančneje v Kopru. “Preden se je na Hrvaškem začela vojna, sem pri Jadranu Ogrinu v Dekanih posnel pol albuma. Nato sem se vrnil, da bi posnel še drugo polovico. Ker je bilo med vojno preveč nevarno, da bi se vrnil v Zagreb ali Zadar, od koder je doma moja žena, sem ostal v Kopru. Tu se je rodila tudi moja hči,” se spominja Savić, ki je navdušen nad spremembami. “Včasih je bil Koper malce dolgočasen, samo ena cesta, ki je povezovala Semedelo in mesto. Zdaj pa se razvija v veliko in lepo mesto,” opaža pevec, ki sicer živi v Zagrebu, dobro pa govori tudi slovensko.

* Ste se kdaj srečali z njim?

“Ne. Težko je priti do njega, jaz pa nisem tip, ki bi se grebel. Če se zgodi, se zgodi. V Milano grem na vse njegove koncerte, skupaj z družino.”

* Kaj vidite, ko se pogledate v ogledalo?

“Obraz, na katerem so izpisana leta. Ljubim svoje življenje. Nikoli ne bi posegel v naraven proces staranja, si pobarval las, operiral nosu ali kaj podobnega. Postarati se je treba ponosno.”

* Kje se vidite čez pet let?

“Pet let ni nič, to takoj mine. Če bom čez 20 let še živ, pa bi bil rad kot Arsen Dedić. Še dandanes veliko dela za filme, televizijo, veliko koncertov ima. Vedno mi napiše vsaj eno pesem za moj album.”

* Vas ne mine volja do ustvarjanja?

“Sem perfekcionist. Glasba je magičen medij, ki v materialnem smislu ne obstaja. Samo zrak vibrira. Slike se lahko dotakneš, kipa tudi, film gledaš, glasba pa je čista magija. Zasvojen sem s to magijo, in vedno bo tako.”

* V čem se pesmi, ki ste jih peli na začetku svoje kariere, razlikujejo od tistih, ki jih pojete danes?

“Ni velike razlike. Še danes izvajam pesmi, kot so Sjaj u tami, Stranac u noči, Samo jedan dan, Zamisli život, Ljubica … To so pesmi, ki jih čas ni povozil. Vedno, ko jih izvajam, zvenijo sveže.”

* Kaj bi spremenili na hrvaški glasbeni sceni, če bi lahko?

“Bolj bi jo odprl za slovensko glasbo. Slovenija je do nas odprta, mi pa nismo odprti do Slovenije. To ni fer.”

* Vaša življenjska filozofija?

“Globoko se zavedam, da je življenje samo eno. Sem agnostik, dvomim o vsem. Dvomim, da se bom reinkarniral kot metulj. Ne verjamem, da se bom nekega dne cvrl v peklu ali v nebesih skakal z oblaka na oblak. Življenje je dar. Do konca je treba zagristi vanj.”

ALJA TASI

 

Leave a Reply