“Tisti, ki so razmišljali logično, so veljali za čudake”

Dr. Jožko Peterlin s prvim junijem prevzema naloge člana uprave Telekoma Slovenije za finance. Doslej je v svoji družbi Smartfin vodil finance srednjim in malim podjetjem ter svetoval podjetjem in bankam na področju kapitalske ustreznosti, obvladovanja obratnega kapitala in finančnih tveganj. Podjetja zaidejo v težave, ker jim zmanjka denarja, to pa se zgodi, ker ne vedo, s kom poslujejo. Tudi investirali so mnogi povsem utopično, opozarja preizkušeni poslovni finančnik. Zdaj prihaja čas streznitve.

Dr. Jožko Peterlin: “Če bi se vsi izogibali neplačnikom, ti ne bi imeli več dela”
Foto: Neva Volarič

* Kako velik problem je trenutno plačilna nedisciplina?

“Velik. Učiteljica, kako kupovati, ne da bi spoštovali pogodbeno določene plačilne pogoje, je bila prav država, ki je zdaj sicer postala vzor plačilne discipline. Še pred kratkim pa so bili plačilni roki države med najdaljšimi.”

* Kaj je glavni vzrok težav?

“Podjetja bi morala biti v času krize še posebej pozorna na denarne tokove. Prihodek je dober, dobiček je boljši, denar pa je car. Če imamo blokiran račun in ne moremo poravnavati obveznosti, ne bo nihče sklepal poslov z nami, pa če smo še tako donosni. Težava je, ker se v podjetjih ukvarjajo s terjatvami, ne pa s kupci. Vedeti moramo, s kom poslujemo, zato izterjave denarja ne bi smeli prepuščati računovodstvu, ki s kupci nima nič. Če ne obvladujemo kupcev, zlahka podpišemo pogodbo sebi v škodo, češ, bomo že kako, saj smo še vedno.”

* Denar nam torej preveč zlahka spolzi iz rok?

“Moramo se vprašati, komu zaupamo svoj denar. Nihče med nami se ne bi dal operirati zdravniku, ki nima izkušenj. Pri borznikih pa včasih zadostuje, da imajo kravato in v nebo usmerjen graf.”

* Kako pa vemo, s kom imamo v resnici opraviti?

“Tisti, ki misli, da bo vse podatke o poslovnih partnerjih izvedel iz računovodskih izkazov, se hudo moti. Bilance ne kažejo dejanskega stanja, tako kot delnice na borzi ne poštene vrednosti podjetja. Vedeti moramo, če podjetju, s katerim sklepamo posle, lahko zaupamo, ali ima dovolj kapitala ipd. Obstajajo podjetja, ki sploh nimajo kapitala, vsa sredstva pa imajo na lizing. Prvič bodo morda še plačala, drugič tudi, ko pa bomo z njimi sklenili velik posel, se bomo morali posloviti od denarja, ki smo ga leta dajali na kup. Paziti moramo tudi, da nismo preveč odvisni od enega samega kupca.”

* Kaj storiti, če za svoje delo ne dobimo plačila?

“Problem je, če se v pogodbi ne znamo dogovoriti za način plačila in zavarovanje plačil. Če pa imamo v pogodbi že določen rok plačila, pa pogosto kar toleriramo zamujanje, kot da bi bilo to običajno. Izsiljevanja za razne izredne popuste, da bomo sploh prišli v vrsto za plačilo, ne bi smeli prenašati, ker s tem pristajamo na nemoralne načine poslovanja. Če imamo urejeno dokumentacijo in se ne moremo dogovoriti za drugo, enako varno obliko poravnave, takoj v izvršbo! Neplačniki so kot plevel, ki ga je treba takoj izkoreniniti. Če bi se vsi izogibali neplačnikom, ti ne bi imeli več dela.”

* Že tako nezavidljivo stanje zdaj še dodatno poslabšuje gospodarska kriza. Kaj so po vašem mnenju vzroki zanjo?

“Cilji so bili napačno zastavljeni. Lastniki so menedžerje bank, borznih hiš in družb za upravljanje nagrajevali za povečani obseg poslovanja, večji tržni delež in večjo vrednost delnic na borzi. Kako boš dvigal cene delnic drugače kot z lepimi informacijami, napovedmi in drznimi potezami? To, da so delnice rasle za 20, 30 odstotkov na leto, ni bilo normalno.”

“Nihče med nami se ne bi dal operirati zdravniku, ki nima izkušenj. Pri borznikih pa včasih zadostuje, da imajo kravato in v nebo usmerjen graf.”
Foto: Neva Volarič

* Ampak so bili to ljudje pripravljeni verjeti?

“Seveda, revizorji pa so temu pritrjevali. Med letoma 2003 in 2005 so bile obrestne mere najnižje v zgodovini naše generacije. Enkratna priložnost v življenju marsikoga je bila, da investira. Nato pa je obrestna mera, na primer v ZDA, poskočila z 1,0 na 5,5 odstotkov. Ampak ljudje so videli tisto, kar so želeli videti. Niso se spraševali, kaj bo jutri in ali je kaj takega sploh normalno. Pozabili so na zdravo pamet in se zadolžili za 15 let, pri tem pa so upoštevali le obrestno mero v zadnjih treh ali šestih mesecih. Tisti, ki so razmišljali logično in ekonomsko upravičeno, so veljali za čudake. Odpovedale so vse inštitucije na tem svetu, ki bi morale ukrepati.”

* Kakšne posledice bo to imelo za podjetja?

“Veliko jih bo šlo v stečaj. Tista, ki so odvisna samo od enega kupca, ki je plačilno nesposoben, zagotovo. Pa tista, ki so se preveč zadolžila ali ne morejo prodati premoženja, ker mu je padla cena in je nelikvidno. A največji problem je, če nimaš toliko denarja, da bi poravnaval obveznosti. Če si podizvajalec gradbenega podjetja in si namesto plačila vzel v kompenzacijo stanovanje po 4000 evrov za kvadratni meter, ki ga pa zdaj lahko prodaš za 2000, si v velikih težavah. Zato je za marsikoga danes edini izhod, da gre v stečaj in začne znova, brez bremen.”

* Prav v gradbeništvu poznamo primere, ko nekatera podjetja leta niso plačevala računov, pa so drugi vseeno poslovali z njimi …

“Pogodbe nekaterih gradbenih družb, ki sem jih dobil v pregled, kažejo, da ta podjetja svojim podizvajalcem sploh nimajo namena plačati računov. To v pogodbi jasno piše. Način poravnave je običajno kompenzacija. Zraven pa nobene omembe s čim, v kakšni vrednosti in kdaj. Tisti, ki podpiše tako pogodbo, lahko o denarju samo sanja.”

* Naj delavci, ki ne dobijo plače, čakajo in upajo na boljše čase?

“Kaj pa delajo njihovi predstavniki v sindikatu in svetu delavcev? Ali sploh poznajo osnovno gospodarsko zakonodajo? Velikokrat so na položaju zaradi lastnih koristi oziroma lastne varnosti. Biti predstavnik zaposlenih je zelo velika odgovornost, in zaposleni morajo izbrati strokovne ljudi. Ljudje naj povedo svoje upravičeno mnenje, ko je še čas, ker ko ne bo več denarja, ga ne bo niti za zaposlene. Podjetje nikoli ne zaide v težave čez noč. Izkušnje kažejo, da za težave vsi vedo, a si zatiskajo oči. Stečaj, ki je dovolj zgoden, je za ohranjanje dejavnosti in zaposlene manj škodljiv, kot če stvari vlečemo do bridkega konca. V Sloveniji prevladuje napačno mnenje, da je stečaj kot institut nekaj slabega. Slaba je ta praksa, ker se podjetja začnejo prestrukturirati prepozno, ko niso več plačilno sposobna.”

* Bo sedanje stanje podjetnike streznilo?

“Marsikoga je že. A prihaja mlada generacija, ki ima za vzor tiste, ki so se poskušali igrati te igrice, pa se jim ni nič zgodilo. Kje so bili lastniki in nadzorniki, ki bi prvi morali ukrepati? Dejstvo je, da nimamo dovolj sposobnih ljudi, ki so pripravljeni opravljati ‘umazano’ delo. Slovenija je majhna, vsi se med seboj poznamo, in težko je biti v sporu s sosedom.”

* Kaj pa banke? V gospodarski krizi, ki so jo tudi same povzročile, so jih sanirali z davkoplačevalskim denarjem …

“Banke niso v celoti same krive za situacijo, vsaj slovenske ne. V tujini so banke, borzniki in upravljalci premoženja v največji meri res sami krivi za nastalo situacijo. Čudna je bila tista banka, ki ni vzela v zavarovanje ‘rastoče’ hipoteke, saj so cene nepremičnin stalno rasle. Ali pa tista, ki ni financirala prevzemov, saj je bilo to popolnoma običajno. Banke so celo svetovale svojim strankam zadolževanje v švicarskih frankih, da bodo krediti cenejši. V to je šlo veliko majhnih in srednjih podjetij, ki imajo zdaj velike težave.”

* Kaj svetujete tistim, ki so zašli v težave?

“Bolje je odpisati terjatve, ko jih je manj, kot pa, ko jih je preveč. Dobro je poznati osnove gospodarske zakonodaje ali vsaj dobro prakso vodenja poslov. Za podjetnike je enako koristno prebrati računovodski kontni okvir s primeri knjiženj poslovnih dogodkov. Nekateri ne ločijo med družbo in podjetnikom. Ne vedo, kakšna je razlika med cesijo in asignacijo, pa jo kar podpišejo.”

* Izobraževanje torej ni odveč?

“Poslovodja mora vedeti, kje so meje posojilne sposobnosti oziroma kapitalske ustreznosti podjetja. Od tega je odvisno, koliko sredstev si lahko privoščimo. Sredstva, kot so zgradbe, oprema, zaloge in terjatve, zahtevajo vire financiranja, ki pa niso neomejeni, kot so lahko neomejene naše želje. Če pa je odločitev ekonomsko upravičena, in ni odraz ega, se moramo vprašati, ali sredstvo potrebujemo v lasti ali nam zadostuje posest, oziroma ali si lahko privoščimo stroške na dolgi rok. Vsak poslovni dogovor vpliva na denarni tok podjetja, kar pomeni, da bo povzročil prejemke in izdatke, od unovčljivosti terjatev pa je odvisno, ali bo podjetje preživelo. Teh podatkov se iz računovodskih izkazov ne da prebrati, zato moramo imeti evidence kupcev in dobaviteljev, vodene po zapadlosti oziroma likvidnosti.”

* Kaj pa zadolževanje?

“To naj bo razumno. Denarni tokovi sredstev se morajo zložiti z denarnimi tokovi dolgov kot sestavljanka. Denarja ne smemo vlagati glede na pretekle donose, saj ga nalagamo za prihodnost. Izkušnje s ‘finančnimi strokovnjaki’ so nas naučile, da je zdrava pamet prvi pogoj investiranja. Teoretične predpostavke so neživljenjske. Če se nam kak predlog ne zdi logičen, se zanj ne odločimo. Če sami težko zaslužimo denar, potem se moramo zavedati, da je tako tudi v tistih podjetjih, katerih delnice kupujemo, pa še milijon posrednikov se napase na tej detelji. Ukvarjajmo se s stvarmi, ki jih obvladamo. Izkušnje so pokazale, da s poštenim delom težko izgubiš toliko, kot ti lahko odnese trgovanje s finančnimi inštrumenti.”

ALJA TASI