“V Izoli sem vedno le Benčička”
Z Natašo Benčič, prepoznavnim glasom Radia Koper, se srečava v znani izolski slaščičarni Pri Ekremu. Tudi lastnik slaščičarne Tađedin Salija in njegov brat Adnan sta dva od zanimivih Izolanov, ki jih Benčičeva že šest let predstavlja na večernih klepetih v mestni knjižnici. Zaradi poznanstva gre kava na račun hiše. Res, zanimivi in prijazni ljudje so ti Izolani. Če jim le ne rečeš Izoljani ali Izolčani.
“Ko je pred mano težak dan, se pogledam v ogledalo in si rečem, Benčička, saj bo šlo.”
Foto: Neva Volarič
* Kaj bi počeli, če se zdajle ne bi pogovarjali z mano?
“To, kar bom storila, ko se bova poslovili. Psa bi peljala na sprehod. Ime mu je Piccolo, kličemo ga tudi Buksi. S hčerko Nano sva ga vzeli iz zavetišča, kamor so ga prinesli neki zimski dan, ko je v Kopru snežilo. Ležal je pred vrati muzeja, star komaj nekaj dni. Verjetno si misli, da sem njegova mati. Zna dati tačko in ljubčka, sicer pa ni zelo učljiv.”
* Kje se sprehajata?
“Z avtom se zapeljeva do Belvederja, nato pa jo mahneva peš do Strunjana. Pod nama se razkriva čudovit razgled na Izolo. Kaj bi si lahko želela lepšega?”
* Ste na Izolo zelo navezani?
“Ne morem si predstavljati, da bi živela kje drugje. Ko sem se med študijem vračala iz Ljubljane in se mi je na Črnem Kalu zazdelo, da vidim Izolo – čeprav je seveda nisem – sem bila srečen človek. Menim, da se Izolani od Koprčanov in Pirančanov razlikujemo prav po neizmerni navezanosti na svoj kraj. Oblasti se menjajo, a to se Izolana v njegovem bistvu ne dotakne. Tudi če se bo preselil na Antartiko, bo Izolo še vedno nosil v srcu. Kjerkoli na svetu se srečata dva Izolana, je, kot da bi se srečala brata.”
* Zakaj menite, da je tako?
“Pravzaprav ne vem. Morda je tu ostalo več avtohtonega prebivalstva, čeprav je tudi ogromno priseljencev. Veliko je Brkincev. Pravijo, da je Izola druga največja brkinska vas. Tudi moja mama je Brkinka.”
* Kako se spominjate svoje družine, okolja, v katerem ste zrasli?
“Rojena sem v Kopru, ko sem bila stara tri mesece, pa se je moja družina preselila v Izolo, v Kosovelovo ulico blizu ladjedelnice, ki je takrat še ni bilo. V ulici je živelo veliko ribičev. Potem pa sta starša zgradili hišo v Jagodju, kamor smo se preselili, ko sem bila stara 12 let. Moja starša – očeta žal že skoraj štiri leta leta ni več – sta bila svojevrstna kronista Izole. Kot fotografa sta desetletja beležila podobe mesta in ljudi. Še zdaj imam doma album s črno-belimi portreti delavk Delamarisa, ki so obiskovale naš atelje. Zelo rade so se fotografirale. Imele so natopirane frizure, okrog vratu so si zavezale ruto, oče pa jih je postavil v poze kot filmske dive.”
“Oblasti se menjajo, a to se Izolana v njegovem bistvu ne dotakne.”
Foto: Neva Volarič
* Poznamo vas novinarko, v drugem življenju pa bi bili …
“Frizerka. Vsaj to sem želela postati, ko sem bila majhna. Danes bi počela kaj z rožami; zelo rada jih imam. Ali pa z živalmi. Narava me pomirja. Tudi knjige imam rada.”
* Zakaj niste prevzeli družinske obrti?
“Starša sta seveda to želela, ampak nisem bila tehnično spretna. Imam dober občutek za kader, za vse ostalo pa sem malo ‘bionda’. Sta mi pa moja starša, ki sta vedno veliko delala, privzgojila odnos do dela in spoštljivost do ljudi. Prek njiju sem tudi spoznala pomen besede dvojina, ki meni v mojih partnerskih odnosih ni najbolje uspela. Pri nas doma pa je to bilo. Nikoli ni kdo od staršev rekel, ti bom pomagal skuhati kosilo, ampak vedno, skuhala bova kosilo.”
* Vaš največji dosežek v zadnjem letu?
“Najbolj ponosna sem na to, da se dokaj uspešno prebijam skozi puberteto svoje hčerke. Pri delu pa smo praznovali nekaj lepih obletnic: 50. večerni klepet z zanimivimi Izolani, pa moj radio je lani praznoval 60 let. Peto leto tudi že vodim akcijo Osebnost Primorske, kar pomeni, da sem na radiu naredila intervjuje s petkrat po dvanajstimi osebnostmi meseca, kar spet znese 60. Ob obletnici radia sem skupaj z legendo slovenskega ugankarstva Jožetom Stabejem naredila oddajo Radijska križanka, ki je povezala naš rado in vaš časopis, in tudi 35 oddaj Radio je živ, v katere sem vabila svoje sodelavce. Odkrila sem lepe svetove, ljudje so z veliko ljubeznijo govorijo o radiu in svojem delu.”
* Je radio tudi za vas poseben medij?
“Neizmerno ga imam rada. Všeč mi je, ker ti na radiu ni treba biti lep. Resnično se lahko posvetiš vsebini. Radio pride vsepovsod: v vinograd, avto, stanovanje, na barko … Režiser Vlado Škafar je nekoč dejal, da je radio edini medij, ki je ohranil svoje dostojanstvo.”
* V čem ste zelo dobri?
“Kvaliteta, včasih pa tudi slabost, je moja neizmerna iskrenost. Mislim, da sem dobra v stikih z ljudmi, v moči besede. Izbrala sem pravi poklic. V odnosih z ljudmi sem ohranila veliko naivnost, kar ni vedno dobro. Čisto preprosto verjamem v človeka. Lepo mi uspevajo rože in rada kaj dobrega skuham, čeprav mi ni treba vsak dan. Želim verjeti, da sem za svoje bližnje prijatelje, ki jih nimam veliko, dober človek.”
“Obožujem likanje! Zlasti uživam, ko zunaj dežuje in je kup perila velik.”
Foto: Neva Volarič
* Že dvakrat ste omenili rože. Jih imate doma veliko?
“Niti ne. Ampak flamingovec, ki velja za zahtevno rastlino, mi cveti vse leto. Še cvetličarka se čudi. Neumen kmet ima pač debel krompir! Ko sem kot študentka dobila v dar prvo rožo, sem jo tako zalivala, da je zgnila. Zdaj pa grem mimo rože, in če je zemlja suha, jo malo zalijem. Pa rečem ji, da je lepa.”
* V čem pa ste zelo slabi?
“Nisem pogumen šofer. Nimam geografskega občutka; na zemljevidu ne ločim Ljubljane od Beograda. Precej občutljiva sem. Pa tudi ne vem kakšen športnik nisem.”
* V čem se ljudje najbolj motijo o vas?
“Z ljudmi imam prijetne izkušnje. Ne bi rekla, da se v čem motijo o meni. Vsaj v Izoli ne. Tam sem vedno le Benčička. Vsi me tako kličejo, tudi v službi.”
* Kaj bi spremenili na sebi, če bi se morali odločiti za eno stvar?
“Strah, ki se včasih pojavi. Sicer pa sem s tem, kar mi je dala mati narava, zadovoljna.”
* Vam uspe premagati strah?
“Da, ker sem po naravi velika optimistka. Vedno tudi s kom spregovorim o svojih skrbeh, in mi je laže.”
* Kako si napolnite baterije?
“Poleg sprehodov s psom zelo rada v dobri družbi spijem kozarec refoška. Ljudje me napolnijo. Ali pa dobra knjiga.”
* Bi nam priporočili kakšno knjigo?
“Z veseljem. Zadnja, ki sem jo brala, in h kateri vem, da se bom vračala, je Eleganca ježa Muriel Barbery. Že dolgo nisem ob knjigi jokala kot tokrat. Izjemen jezik in izjemna zgodba. Toplo priporočam. Rada imam Bernharda Schlinka, avtorja Bralca. Zelo rada prebiram tudi knjige Louise Hay in Rachel Naomi Remen.”
* Vaše najljubše gospodinjsko opravilo?
“Likanje! Vem, kdo vse se bo smejal, ko bo to prebral, ampak resnično zelo rada likam. Zlasti uživam, ko zunaj dežuje in je kup perila velik. Zavrtim si dobro glasbo in lepo počasi vse zložim.”
Pegasto dekle
“Ko slišim popevko Arsena Dedića Pegasto dekle, se mi naježi koža,” priznava Nataša Benčič. Njeni občutki so povezani s spomini na oddajo Z Natašo na Modrem valu, v kateri se je pred leti pogovarjala z zanimivimi Slovenci. “Fabio Rizzi, takratni glasbeni urednik na Radiu Koper, je na vrh seznama pesmi, ki jih je pripravil za oddajo, vedno postavil Pegasto dekle. Sprva nehote, nato pa je ta pesem postala zaščitni znak oddaje,” se spominja Nataša Benčič, tudi sama pegasto dekle. Na Dedićevo melodijo je nato Miša Čermak napisala verz posebej za oddajo, t. i. siglo pa je zapel Slavko Ivančić.
Gost v oddaji, v kateri so se zvrstili številni umetniki, poslovneži, politiki in drugi zanimivi ljudje, je bil tudi dr. Janez Drnovšek. “Mislim, da je bil to prvi izrazito oseben intervju, ki ga je dal. Štefka Kučan pa mi je zaupala, kako sta šla z Milanom na prvi randi. Potem je vzkliknila, joj, kaj sem vam pa zdaj povedala … Ti intervjuji so se dogajali zvečer, in radio ima zvečer posebno moč. Pa še nekaj je: do gostov in do ljudi nasploh moraš biti spoštljiv. Če lepo pristopim do človeka in z njim malo poklepetam, preden mu pomolim mikrofon pod nos – kar je za mnoge velik stres – ustvarim prijetno vzdušje in pogovor laže steče,” o svojem delu razmišlja Benčičeva.
* Za kaj najraje zapravljate denar?
“Za potovanja. Tudi hčerka zalo rada potuje. Nazadnje sva bili pozimi v Egiptu. Zrak je imel 30 stopinj, voda pa 25. Okoli mene so plavale ribe živih barv kot v risanki. Najlepše je, ko si podariš poletje pozimi.”
* Katero stvar, ki jo imate, najbolj cenite?
“Kip Naninega očeta, akademskega kiparja Zmaga Posege. Vem, da je upodobil mene.”
* Kakšno glasbo poslušate?
“Glasba je moja stalna sopotnica. Rada imam naše in tuje kantavtorje. Všeč mi je tudi filmska, instrumentalna glasba. Skozi prijateljstvo z Majo Kojc, prvo oboistko Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, sem vzljubila tudi klasično glasbo. Vedno mi prinese kak dober CD.”
* Kaj pa filmi?
“Eden mojih najljubših je Dekle, ki sem jo ljubil z Robertom Redfordom in Barbro Streisand, ki jo tudi sicer zelo rada poslušam. Nazadnje sem si kupila DVD s filmom Zadnja šansa, Harvey, v katerem sta Dustin Hoffman in Emma Thompson upodobila ljubezen v zrelih letih. Dobra zgodba.”
* Kako si uredite svoje domovanje, da se v njem prijetno počutite?
“Rada imam svetlobo, okrog mene pa veliko likovnih del. Prostori ne smejo biti prenatrpani. Nisem gospodinja, ki bi neprestano hodila naokrog s krpo in brisala prah, vseeno pa se mi zdi lepo, če so časopisi zloženi. Če imaš red okoli sebe, ga imaš tudi v glavi, vsaj tako se mi zdi. Pa še nekaj: iz dnevne sobe imam prekrasen razgled na Izolo. Zjutraj najprej pogledam skozi okno. Zato v stanovanju tudi nimam zaves, čeprav so mi všeč.”
Zanimivi Izolani
Prejšnji četrtek so v Mestni knjižnici Izola priredili jubilejni, 50. večerni klepet z zanimivimi Izolani. Gostja je bila Nataša Benčič. Z njo se je pogovarjala radijska kolegica – tudi Izolanka – Mateja Markončič. Benčičeva pa je pred tem opravila pogovore s (skoraj) vsemi 49 zanimivimi someščani.
Ideja, da na večerne klepete povabijo zanimive Izolane, se je porodila direktorici knjižnice Marini Hrs. “Začeli smo leta 2004. Naš prvi gost je bil Vasilij Žbogar, in to kmalu potem, ko je osvojil olimpijsko medaljo,” se spominja Benčičeva. Predlogov in idej, koga vse bodo povabili v goste, jim do danes še ni zmanjkalo, zato bodo srečanja po poletnih počitnicah nadaljevali. Vsi članki o klepetih so shranjeni v digitalni obliki na spletni strani knjižnice, za prihodnje leto pa Hrsova napoveduje tudi spletni biografski leksikon zanimivih Izolanov. “Nadaljujemo, saj zanimivih Izolanov ne zmanjka!” je odločna Benčičeva.
* Je Izola vašega otroštva zelo drugačna od Izole danes?
“Ne. Ohranila je svojo avtohtonost, tudi zaradi tega, ker se je razvijala počasneje kot njene sosede. Turizem ima tu zelo drugačno podobo kot v Piranu ali Portorožu. Turistom je v Izoli prijetno, ker čutijo, da se tudi domačini v svojem kraju počutimo dobro. Seveda je veliko novih stavb, tudi ljudem se bolj mudi. Ampak se jim ne mudi samo v Izoli. Koliko časa pa sploh še imamo drug za drugega?”
* Katera izkušnja vas je najbolj zaznamovala?
“Vsem svojim napakam pravimo izkušnje.”
* Kaj vidite, ko se pogledate v ogledalo?
“Ko se zjutraj pogledam v ogledalo, si naglas rečem, da bo danes dober dan. Tudi ko sem slabe volje in je pred mano težak dan, si rečem, Benčička, saj bo šlo.”
* Vaša življenjska filozofija?
“Optimizem. Nikoli skregan spat! Kadar je v odnosih težko, se je treba odkrito pogovoriti in odpreti okno, da jih prepiha burja. To sem jaz!”
ALJA TASI