Shirlie Roden: “Slovenci so kot evropski Indijanci”

Različni ljudje o istih stvareh, 26. 6. 2010

Angležinjo Shirlie Roden mnogi poznajo kot veliko prijateljico Slovenije, pevko z angelskim glasom in terapevtko, ki zdravi s pomočjo zvoka. Tokrat pa je v svoji avtobiografiji Pojoče srce, ki je izšla pri Mladinski knjigi, odkrito spregovorila tudi o svojih zvezah z moškimi, situacijah, ko se ni vedla najlepše, in hudi depresiji, med katero je razmišljala celo o samomoru. “Nisem angel,” pravi 62-letna pevka, ki se s svojo knjigo ponovno zahvaljuje Sloveniji in Slovencem, s pomočjo katerih je stopila na pot preobrazbe.


“Otroke bi morali vzgajati v stiku z naravo. Ker človeško srce, odmaknjeno od narave, postane trdo.”
Foto: Neva Volarič

* Kaj bi počeli, če se zdajle ne bi pogovarjali z mano?

“Vadila bi jogo. Deset dni sem imela nogo v mavcu – zlomila sem si prst – tako da nisem mogla vaditi. Zanimivo, rekli so mi, da bom morala nositi mavec dva do tri tedne, pa so mi ga odstranili že po desetih dneh. Prst sem zdravila z zvokom, in morda je to pomagalo.”

* Obstaja poseben zvok za zlomljen prst?

“Ne. Pomislila sem, kakšen zvok bi bil všeč temu prstu. Povezala sem se z njim in ustvarila zvok. Vodila sem tudi delavnico zvočne meditacije in na koncu je moj prst močno vibriral.”

* Poznamo vas kot pevko, v drugem življenju pa bi bili …

“Petje je moje življenje. Rada tudi pišem, to me pomirja. V mojem življenju trenutno ni moškega, zato se koncentriram na delo. Ves čas potujem.”

* Kako se spominjate svojega otroštva, okolja, v katerem ste zrasli?

“Starša sta se ves čas prepirala. Ko mi je umrl oče, sem pomislila, edina dobra stvar pri tem je, da mi nikoli več ne bo treba poslušati prepirov svojih staršev. Zavetje sem poiskala v naravi, hribi in drevesa so bili moja meditacija. V naši hiši je bilo tudi veliko glasbe. Moja babica je rada pela, prababica po očetovi strani je bila pianistka. Moj prapradedek je bil v prvi polovici 19. stoletja znan glasbenik v Londonu. Moj oče je igral klavir in pel, moja brata sta igrala kitaro, sestra pa klavir. To je mamo, ki ni bila tako zelo muzikalična, pogosto spravljalo ob živce, saj si je želela vsaj malce miru.”

* Vaš največji dosežek v zadnjem letu?

“Ponosna sem na svojo knjigo Pojoče srce, ker opisuje resnično potovanje ženske, ki je bila čustveno precej neuravnovešena, potem pa se je našla in začela hoditi svojo pot. Ponosna in vznemirjena sem tudi zaradi projekta, ki šele nastaja: 20 mojih pesmi o Sloveniji bodo aranžirali za simfonični orkester. Z njimi bom lahko nastopala po vsem svetu.”

* Kakšna ženska ste bili, ko ste pred 17 leti prvič obiskali Slovenijo?

“Stara sem bila 45 let in čustveno povsem na tleh. Vse mi je šlo narobe. Od leta 1986 sem pisala muzikale, ki so jih uprizarjali na londonskem West Endu. Moj zadnji muzikal so kritiki povsem raztrgali, po desetih dneh so ga umaknili z odra. Moji odnosi so razpadli, znašla sem se na zelo temnem kraju. Bila sem depresivna, razmišljala sem o samomoru. To je trajalo približno tri mesece. Potem pa me je preblisnilo. Rekla sem si, tako se ne želim počutiti nikoli več. Spremenila se bom. Namesto, da poskušam biti velika rokovska zvezda, bom pisala pesmi, ki bodo pomagale ljudem in naravi. Začela sem moliti in rekla duhu, šla bom, kamor me boš poslal, naredila bom, kar boš želel, služila bom planetu in ljudem. In nato so me povabili v Slovenijo. To je bil odgovor na mojo molitev.”

* Zakaj ste se tako zaljubili v našo deželo?

“Ker je lepa. Ljudje po svetu zdaj slišijo za Slovenijo zaradi nogometne reprezentance. Iščejo informacije po internetu. Čutim, da ima zemlja tu posebno energijo. Pomirja me in navdihuje, tako kot ljudje, ki so me sprejeli. Slovenci so kot evropski Indijanci. Zelo so povezani z naravo. Ves čas hodijo v hribe, po gobe … Veliko vedo o zdravilnih rastlinah, poznajo posebne vodne izvire, zdravilna mesta v njihovi bližini. To me spominja na stare običaje, ki v Angliji izumirajo.”

* V čem ste zelo dobri?

“V petju, seveda. Dobro tudi pišem. Že pri petih letih so nam v šoli naročili, naj pišemo dnevnik. To je moralo biti za učitelje zelo zanimivo, saj sem podrobno opisala vse, kar se je dogajalo doma. Rada imam šport. Trenirala sem atletiko, zdaj pa vadim jogo in plavam.”

* V čem pa ste zelo slabi?

(dolg razmislek) “Joj, zdaj bo videti, kot da imam ogromen ego, ker se toliko časa ne morem spomniti svojih slabosti! Zanimivo, zelo kreativna sem, pa tudi zelo praktična. Če se v hiši kaj pokvari, to poskušam popraviti sama. Moj bivši partner je obnavljal hiše, zato tudi jaz znam pleskati, dekorirati … Znam tudi kuhati in šivati. Nisem pa dobra v matematiki, čeprav je tudi glasba neke vrste matematika. V šoli tudi nisem marala fizike, kemije in podobnih predmetov.”

* V čem se ljudje najbolj motijo o vas?

“Ko nastopaš na odru in delaš z zdravilnimi energijami, te ljudje radi postavijo na pedestal. Nisem popolna. Sem samo človek, ki lahko kanalizira angelsko in zdravilno energijo.”

* Kaj bi spremenili na sebi, če bi se morali odločiti za eno stvar?

“Če bi lahko zavrtela čas nazaj, bi prej obvladala svoje emocije. Dobra stvar, da sem tako čustvena, je, da sem verjetno zaradi tega dobra pevka in laže razumem probleme drugih. Slaba stran pa je, da sem čustveno večkrat padla zelo nizko. V šoli so me klicali vodni rezervoar, toliko sem jokala. A če ne bi spoznala črne noči duše, v življenju verjetno ne bi spremenila smeri.”

* Kako si napolnite baterije?

“Meditiram. Ležim na zemlji. Hodim bosa. Moj indijanski prijatelj Tim Sikyea se sprašuje, zakaj ljudje hodijo v cerkve, ko pa je Veliki Duh ustvaril zemljo. To je naša cerkev.”

* Veliko govorite o Indijancih. Zakaj so vam tako blizu?

“V knjigi pišem o sporočilih, ki jih dobivam od Indijancev. Po njih sem napisala veliko pesmi o varovanju narave, za sprostitev in razvedritev duha. Nekoč sem med akupunkturo padla v trans. Obkrožali so me Indijanci, ki so mi govorili: leti kot orel, bodi mehka kot testo, jasna kot kristalna izvirska voda … To se je nadaljevalo. Dobivala sem informacije o petju in o tem, kako bi morali vzgajati otroke v stiku z naravo. Ker človeško srce, odmaknjeno od narave, postane trdo.”


“Ko se pogledam v ogledalo, sem šokirana! Kdo je ta stara ženska, ki me gleda? Počutim se, kot bi imela 25 let.”
Foto: Neva Volarič

* Verjamete v prejšnja življenja?

“Nikoli nisem, ne. Vedno se mi je zdelo nesmiselno, ko so ljudje prihajali k meni na terapije in mi govorili, ne razumem se s svojo materjo, ker sem bil v prejšnjem življenju z njo poročen. Koncentrirajte se na sedanjost, pozabite na prejšnja življenja, sem jim rekla. Potem pa se mi je zgodilo toliko neverjetnih stvari, da mislim, da sem morala nekoč živeti med Indijanci. Med sproščanjem se je nekoč pred mano odvil grozljiv prizor: videla sem indijansko pleme, ki je živelo v popolnem stiku z naravo, potem pa so prišli beli vojaki in izvedli masaker. Bila sem majhna deklica, gledala sem v sonce in pela. Nato so ubili še mene. Takrat se mi je prikazal star Indijanec in mi dejal: ‘Ti si Pojoče srce.’ Odtod naslov knjige.”

* Kaj vidite, ko se pogledate v ogledalo?

“Šokirana sem! Kdo je ta stara ženska, ki me gleda? (smeh) Počutim se, kot bi imela 25 let.”

* Katero stvar, ki jo imate, najbolj cenite?

“Mislim, da je bolj pomembno zbirati energijo v sebi kot pa stvari okrog sebe. Doma sta zame najpomembnejša klavir in kitara.”

* Kako si uredite svoje domovanje, da se v njem prijetno počutite?

“Živim v preurejeni cerkvi v idilični vasici Arundel na jugu Anglije. Moje stanovanje ima visoke strope, kamnita tla in lepo energijo. Rada imam veliko prostora. Ljudje mi nenehno podarjajo stvari, kar je čudovito, ampak ne morem vseh obdržati. Nekaj mesecev so pri meni, nato pa jih dam v dobrodelne namene. Vsaka stvar ima svojo vibracijo, in ni dobro, če jih imaš okoli sebe preveč. Zato neprestano čistim prostor, pregledujem omare in se sprašujem, ali res potrebujem vse te obleke in druge stvari.”

* Kakšen avtomobil vozite?

“Hondo. Najpomembneje je, da ima dovolj velik prtljažnik, da vanj spravim kovček s kitaro.”

* Kakšno glasbo poslušate?

“Kot vsi profesionalni glasbeniki težko sproščeno poslušam glasbo drugih izvajalcev, ker jo vseskozi analiziram. Edino, kar lahko poslušam, je klasična glasba.”

* Kaj pa filmi?

“Ljubim jih! Vse. Všeč so mi filmi o Harryju Potterju, ker so fantazijski in zabavni. Moj najljubši film pa je V vrtincu. Tako romantičen je!”

* Je kakšna knjiga na vas naredila poseben vtis?

“Rada imam knjige Deepaka Chopre, Eckharta Tolleja in druge knjige o samopomoči. Romanov ne berem veliko. Na univerzi sem študirala angleško literaturo in sem morala prebrati toliko romanov, da se mi je branje uprlo.”

* Kaj vas spravi v smeh?

“Komedije na angleški televiziji. Trenutno vrtijo zelo dobre komedije, verjetno zato, ker smo v recesiji. In glede na to, kako na svetovnem prvenstvu igrajo naši nogometaši, se moramo Angleži res znati smejati.”

Shirlie Roden je od najstniških let dalje pela v raznih rokovskih skupinah, med drugim v skupini The Kinks. Preden je prišla v Slovenijo, je posnela ploščo Skydancer, pri nas pa je izdala sedem plošč, od tega so tri posvečene meditaciji in sproščanju. Na ploščah The Vanishing Lake (Presihajoče jezero) in Simply Slovenia (Preprosto Slovenija) so pesmi, posvečene Sloveniji. Napisala je tudi knjigo Zdravljenje z glasom, s fotografom Bogdanom Kladnikom pa sta izdala knjigo Preprosto Slovenija/Simply Slovenia.

* Kaj pa vas jezi?

“Pravkar sem se vrnila iz ZDA, kjer smo v Detroitu praznovali 60-letnico moje prijateljice in pevke Suzy Quatro. Ne bi želela kritizirati Američanov, ker to vsi počnemo, ampak krožniki v restavracijah so tam ogromni, nanje naložijo kupe hrane, potem pa jo več kot polovico zavržejo. Ves čas sem mislila na otroke, ki stradajo. Jezi me, da človek misli, da poseduje planet. Ko je Veliki Duh ustvaril planet, ga je ustvaril za vse. Najmanjša žival ima enako pravico biti tukaj kot mi. Prav tako drevesa v deževnem pragozdu, ki jih tako brezobzirno sekamo.”

* Kje se vidite čez pet let?

“Upam, da bom še na tem planetu. Še veliko bi rada ustvarila. Ampak nikoli ne veš. Moja sošolka je pravkar umrla. Ne morem verjeti, da je ni več, jaz pa še vedno upam, da bom srečala novega moškega in se poročila. (smeh) Ameriška psihoterapevtka Phyllis Krystal ima 96 let, pa še vedno potuje po svetu in vodi delavnice. Neverjetno! Rada bi delala, pela in potovala, dokler bom lahko. In kdo ve, morda bom čez pet let živela v Sloveniji.”

* Vaša življenjska filozofija?

“Hoditi po poti, ki ima srce. Služiti, pomagati ljudem. Ljudje pravijo, da sem srečen človek, ker vem, kaj hočem. Hočem peti in pisati. Ampak hoditi po tej poti ni lahko. Zaslužiti je treba za življenje, jaz pa nikoli ne vem, koliko denarja bom zaslužila in od kod bo prišel. Če bom sploh kaj zaslužila. Prihodnji teden letim na Poljsko, in zaupati moram, da bodo ljudje prišli na moje delavnice. Ampak če slediš svojemu srcu, delo postane užitek.”

ALJA TASI

 

Leave a Reply