“Šele ko umreš, postaneš heroj”

“Vprašanje, ali se bomo tudi mi skregali, so nam zapakirali v kovčke, ki smo jih odnesli v Južno Afriko.”
Foto: Neva Volarič

Neposreden, skromen, samozavesten in povrh še velik glasbeni navdušenec, ki je delal kot radijski DJ. Tako so Matjaža Keka opisali v nekem hrvaškem časopisu in Slovencem vzkliknili: “Posodite nam ga!” Če nam našega nogometnega selektorja zavidajo celo sosedi, potem smo lahko upravičeno ponosni nanj. On pa je ponosen na to, da je s “svojimi fanti” v Slovencih vzbudil pozitivna nacionalna čustva. Z njim smo se pogovarjali dan pred prijateljsko tekmo z Avstralijo, na kateri so slovenski nogometaši spet dokazali, da so časi, ko smo se v glavnem branili in izgovarjali na svojo majhnost, dokončno mimo. Kek je vzgojil nov rod, rod zmagovalcev, ki so tako pogumni, da si upajo celo jokati.

* V kakšnih odnosih ste s Primorsko in Primorci?

“Odličnih! V Istri, sploh pa v Brdih imam veliko prijateljev. Zame kot Štajerca je Primorska najlepši del Slovenije. Obala v tem času sicer malo manj, ker ne maram pločevine, spomladi in jeseni pa je tudi ob morju lahko prav čarobno. Brda so v vsakem trenutku nekaj posebnega! Všeč so mi tamkajšnji ljudje, njihov značaj. Ob druženju z Brici na slovenski in italijanski strani meje so se med nami stkale res pristne prijateljske vezi. Obiskujem jih, oni pa pridejo na naše nogometne tekme. Ocenjujejo moje delo, jaz pa s kozarcem v roki ocenjujem njihovo. Bolj ali manj so moji prijatelji vinarji.”

* Kako potekajo vaša jutra na reprezentančnih pripravah?

“Najprej preletim novice, nato s strokovnimi sodelavci začrtamo potek dneva. S svojim prihodom ste prestavili mojo rekreacijo. Namesto običajnega jutranjega teka bom šel kasneje v gozd pogledat, če je zrasla kakšna goba. Zjutraj imam nekaj časa zase, potem pa se začne delo. Popoldan bomo s pomočjo posnetkov analizirali igro nasprotnika, sledi trening v Stožicah. Gremo pogledat to čudo!”

* Morda boste prvi Štajerec, ki mu bodo ploskali v Ljubljani …

“Saj so ploskali tudi Zoranu Predinu in Petru Vilfanu. V tem trenutku se ne počutim kot Štajerec. Oblečen imam reprezentančni dres. Čeprav sem ponosen, da sem Štajerec. Le zakaj ne bi bil?”

* Kakšen šef ste?

“To morate vprašati druge.”

* Ste avtoritaren, demokratičen?

“Sem, kakršen sem. Moj način dela se je izoblikoval ob druženju s fanti. Oni usmerjajo moje delo. Ne ropotam preveč rad. Prisegam na zdravo medsebojno komunikacijo, ki je ključ naših dobrih rezultatov. Če pa je treba, tudi povišam glas. Ampak v treh letih in pol, odkar smo skupaj, je bilo tega zelo zelo malo. Navadili smo se, da se usedemo in pogovorimo. Ravno včeraj smo imeli sestanek, na katerem smo razpravljali, kako naprej po svetovnem prvenstvu. Kaj vzeti s sabo, kaj spremeniti. Ve pa se, kakšna je hierarhija, in da mora na koncu nekdo odločiti.”

* Kaj bi želeli izboljšati pri svojem delu?

“Absolutno nas je preveč obremenjevalo to, da ne sme priti do konfliktov, da moramo ostati prijatelji. To hipoteko nam je zapustila prejšnja generacija. Vprašanje, ali se bomo tudi mi skregali, so nam zapakirali v kovčke, ki smo jih odnesli v Južno Afriko. Zame je bila to večja obremenitev kot vsi Angleži, Američani in Alžirci skupaj.”

* Zakaj vas je primerjava z zlato generacijo tako bremenila?

“Kopija je vedno slabša od originala. Morali smo dokazati, da se da uspeti tudi na drugačen način. Napisati smo morali svojo zgodbo. Fantom sem vcepil pogum, predrznost. Ne želim, da se ozirajo na to, kako se piše nasprotnik. Ti fantje zdaj dajejo zagon mladi generaciji nogometašev, ki prihaja za njimi. Biti vzornik mladi generaciji je strahovito priznanje za tvoje delo. Zato sem vesel, da fantje uživajo v trenutku svoje slave. Zaslužili so si to.”

* Dobra komunikacija je torej temelj vašega dela?

“Da. Vsak posameznik mora dati vse, kar je v njem najboljšega, in to podrediti kolektivu. Zame je zelo pomembno, kako se obnaša šofer, ki nas pelje na tekmo. Tudi on je del zgodbe. Najpomembnejši pa so igralci. Mislim, da je pomembno tudi to, da sem fantom predal del odgovornosti. Dal sem jim svobodo, predvsem izven igrišča. Ne zaklepam jih v sobe, ne kontroliram jih kaj dosti. S tem sem jim naložil tudi odgovornost. Konec koncev so oni akterji te zgodbe. To bi bilo lahko tudi tvegano, ampak fantje so tudi tu pokazali svojo zrelost. Saj pride do konfliktov, ni vse idealno. Ampak doslej smo zadeve znali reševati znotraj reprezentance.”

* Razen enkrat?

“Res je. Tisti poskus, ko so probleme z izplačili skušali reševati prek medijev, je vrgel črno piko na vse skupaj. To je bila dobra šola za vse nas.”

* Kaj bi bili, če ne bi bili nogometni trener?

“Pojma nimam. Težko se spomnim na kaj drugega kot nogomet. Glasba je moj hobi. Nekaj časa sem bil tudi glasbeni opremljevalec na radiu, v obdobju, ko sem bil poškodovan. Sicer pa je moje življenje nogomet. Rodil sem se zraven Ljudskega vrta, tako da mi kaj drugega niti ni preostalo. Igrišče je bilo čez cesto, vprašanje je bilo samo, ali košarka ali nogomet. Tudi moj oče je igral nogomet.”

* Imate veliko zbirko plošč?

“Kar zajetno, da. Sem pristaš tradicionalnega vokalnega jazza, poslušam tudi veliko klasike. Poleti morda nekaj latino ritmov, ampak zelo malo. Vokalni jazz pa sem spoznaval na neštetih koncertih največjih mojstrov, kot je na primer Miles Davis. To je zame tudi izobraževanje. Nisem velik ljubitelj knjig, težko se spravim k branju, rad pa poslušam glasbo in ob njej razmišljam.”

* Ampak če ste bili glasbeni opremljevalec, niste mogli vrteti samo jazza in klasike!?

“Nekaj popularne glasbe sem res vrtel, ampak v zelo prirejeni obliki: r&b, latino … Zato je bilo tudi težko vztrajati. Kaj pa danes lahko na radiu še poslušaš drugega kot glasbo iz juke boksa! Ko pa sem začel spet igrati nogomet in ko sem postal trener, za to ni bilo več časa. Čeprav se me je dolgo držal vzdevek DJ-trener.”

* Kako ste preživeli svoje otroštvo?

“Moja starša – sem edinec – sta imela veliko razumevanje za nogomet. Bil sem pač običajen fant, ki je raje igral nogomet kot hodil v šolo. Šolo sem vseeno končal, najprej pedagoško gimnazijo, nato še akademijo. Z 18 leti sem začel igrati za prvo mariborsko ekipo. Prave mladosti ni bilo, pač pa ogromno treningov, tekem, karanten. Velik mejnik je bil moj zgodnji odhod v tujino. S 23 leti sem šel v Avstrijo, kjer sem ostal 11 let. Ko sem se vrnil v Ljudski vrt, sem tam na koncu kariere doživel morda najboljša nogometna leta. Bil sem zrel, imel sem čisto glavo, pozdravil sem se s pomočjo slovenskih zdravnikov. Avstrijski mi niso znali pomagati.”

* Ste bili velikokrat poškodovani?

“Devetkrat sem bil operiran. Ahilova tetiva, pretrgane kolenske vezi … Klub temu sem nogomet igral do 38. leta. Zato sem kar nejevoljen, ko slišim, da danes pri nas igralce, ki so stari 30 let in več, označujejo za stare. Ravno takrat imajo največ izkušenj, največ lahko dajo. Res je, pojavljajo se novi talenti, ampak nespametno je, da ne izkoristimo ljudi v najboljših, zrelih letih.”

“Vedno smo občudovali vzdušje, ki ga znajo pričarati Hrvati s svojo šahovnico in Lijepo našo. Evo, zdaj smo dokazali, da smo tudi mi tega sposobni.”
Foto: Neva Volarič

* Je trenerski poklic res tako stresen, kot pravijo?

“Stresen je, gotovo.”

* Bolj kot če si na igrišču?

“Fantom vedno pravim, uživajte zdaj, to je najlepši del nogometa. Težko je potem zapustiti ta šport, veliko jih na razne načine ostane v nogometu. Kot trener pa si odvisen od rezultata, ki je skupek različnih dejavnikov. Lahko kot konj garaš pol leta, nato pa ena sama napaka tvojega igralca, en svetel trenutek nasprotnika, ena napaka sodnika, en čuden odboj žoge izničijo ves tvoj trud.”

* In takrat je treba verjeti, da si kljub vsemu delal dobro?

“Da, ampak javnost hoče zmage. Zato sem toliko bolj ponosen na to, kar se je dogajalo okrog reprezentance. Morda nismo dosegli rezultata, ki smo si ga zastavili. Ampak letvico smo si res postavili zelo visoko. Doslej Slovenija še ni osvojila točke, mi pa smo hoteli kar v osmino finala. Namenoma sem postavil letvico tako visoko, da smo imeli motiv, izziv. Nisem hotel iti na svetovno prvenstvo in reči, če bomo osvojili kakšno točko, bo fino, bomo heroji, boljši od prejšnje generacije. Potem smo osvojili štiri točke, kar je zgodovinski uspeh, ampak vem, da smo sposobni še več.”

* Slovenska javnost vas je sprejela kot heroje, ampak imela sem občutek, da bi se stvari po tistem šoku ob koncu tekme z Anglijo lahko obrnile tudi drugače.

“Poraz te vedno lahko zapelje tudi v negativno smer. Ampak naš prihod iz Afrike, tisti veličastni sprejem, je naši zgodbi dal drugačno poslanstvo. Prerasla je športne okvire.”

* Ste k temu pripomogli tudi vi s svojimi izjavami?

“Ne. Dobro, nekaj moraš reči … Bolj je k temu pripomogla iskrenost fantov, ki niso skrivali svojih čustev. Zakaj bi jih? Čustva so del športa. Ljudje so se z nami poistovetili prav zaradi te iskrenosti. To je preobrnilo tok. V življenju je tako: šele ko umreš, postaneš heroj.”

* In tista zadnja minuta na tekmi z Anglijo je bila kot smrt?

“To je bila res neverjetna dramaturgija. Če bi šli naprej in bi nam potem Nemci dali štiri gole, bi nas morda ljudje manj cenili. Zdaj pa pravijo, da smo bili pogumni. Jaz tega nisem tako doživel. Strahovito sem bil razočaran. Kaj razočaran, žalosten sem bil! Tudi fantje so bili žalostni. Tako blizu smo bili.”

* Saj to je v redu, če si žalosten, ko izgubiš …

“Saj pravim … Fantje niso skrivali čustev, in ravno zaradi tega so bili bliže ljudem. Uspelo jim je združiti Slovenijo. Ne želim zaiti v politiko, tam res nisem doma. Ampak lepo je bilo, ko smo v Afriki slišali, da ljudje doma izobešajo slovenske zastave, oblačijo nacionalne drese, da so mesta prazna, ko igra reprezentanca. Želel bi si, da je tako tudi, ko igrajo rokometaši, košarkarji, ko smuča Tina Maze, ko teče Petra Majdič. Ta naš nacionalni naboj … Vedno smo občudovali vzdušje, ki ga znajo pričarati Hrvati s svojo šahovnico in Lijepo našo. Evo, zdaj smo dokazali, da smo tudi mi tega sposobni. Tudi Slovenci se lahko prepustimo čustvom. In to ne samo v Planici, ko ga že preveč popijemo. Zaradi tega izbruha vsesplošnega nacionalnega ponosa se je splačalo preboleti tudi poraz. Čeprav je moja duša trpela. Lahko mi rečejo, da sem pogumen, lep, dober, da so bili zaradi nas vsi veseli. Ampak jaz sem športnik. Hočem zmagati.”

* Ste resno razmišljali, da bi odstopili s selektorskega mesta?

“Da. Neurejena komunikacija med nogometno zvezo in reprezentanco mi je pobrala preveč energije. Razprave, nekaj časa tudi javne, kdo ima prav, so pustile grenak priokus. V takšnih odnosih nisem mogel več funkcionirati.”

* Je zdaj drugače?

“Delamo na tem. Drugače je najbolje, da grem. Drugih ne morem spremeniti. Upam, da ljudje razumejo, da z moje strani to ni bilo nikakršno izsiljevanje, zgolj opozorilo, da moramo skupaj najti rešitev, ki bo dobra za vse. Potem se je sicer začelo govoriti o nekih ponudbah iz Saudske Arabije, govorilo se je o neverjetnih vsotah.”

* Kaj od tega je bilo resnično?

“Nekaj že. Normalno, da se ljudje začnejo zanimati za tvoje delo, če imaš rezultate. Moja pogodba z nogometno zvezo velja do leta 2012. Pod določenimi pogoji me zveza sicer lahko odpusti, in tudi jaz lahko odidem. Ampak niti za trenutek nisem pomislil, da pogodbe ne bi spoštoval do konca. Ko pa so začeli govoriti o neverjetnih vsotah in zraven omenjati še šejke, je bila bedarija popolna.”

“Ko so začeli govoriti o neverjetnih vsotah in zraven omenjati še šejke, je bila bedarija popolna.”
Foto: Neva Volarič

* Takrat ste ravno križarili po Jadranu. Radi jadrate?

“Zadnja leta me prijatelj, ki ima jadrnico, povabi na morje. Strahovito uživam na vodi. Včasih tudi primem za krmilo, nekaj sem se že naučil. Ampak letos je dopust prišel prehitro po svetovnem prvenstvu. Napetost še ni popustila. Popuščati je začela ravno na jadrnici, potem pa so udarile vse te govorice. To mi je pokvarilo dopust, zato sem ga predčasno prekinil. Nisem bil pravi.”

* Kako se sprostite?

“Najraje sem doma z družino. Na terasi poslušam glasbo, pa s prijatelji kakšno rečemo. Rad se tudi rekreiram: tečem, kolesarim in smučam. Nogometa ne igram več, ker me bolijo noge. Tudi tenis igram vedno manj, za golf sem, pravijo, še premlad. Pa gobe nabiram.”

* Katero je vaše najljubše gospodinjsko opravilo?

“Ojoj! Moram paziti, kaj bom rekel. Recimo, da bi se pohvalil, da rad odnašam smeti … Moja žena je zelo natančna, in če bom rekel kaj preveč, bom moral v prihodnje doma delati več kot po navadi. Včasih kuham. Kavo znam skuhati. Pa testenine. Recept je plod dolgoletnih izkušenj in vam ga ne izdam! Včasih kaj postorim po hiši, čeprav bi lahko še več. Ampak s sinom sva hitro utrujena, ko je treba doma kaj pomagati. Ko si pogosto zdoma, je lepo, če si samo doma in se prijetno počutiš. Za to je seveda najbolj zaslužna moja žena.”

* Jo za nagrado peljete zvečer kdaj ven?

“Zelo malo hodiva ven. S prijatelji greva včasih na kozarček dobrega vina ali v dobro restavracijo. Če že, se razvajava z dobro hrano in pijačo.”

* Ali tudi vaš sin igra nogomet?

“Da. Katastrofa. Pa ne zaradi mene, zaradi njega. Ker ima zaradi priimka zelo težko poslanstvo. Dokler ga bodo cenili samo zaradi očeta, mu ne bo lahko.”

* Na kaj ste najbolj ponosni?

“Da sem selektor take reprezentance. Da se mi je uspelo obdržati na vročem stolčku ob vseh negativnostih, ki so bile prisotne. Ponosen sem, da je slovenska nogometna reprezentanca z 80. prišla na 19. mesto na svetovni lestvici. Da smo dali pečat svetovnemu prvenstvu, pa ne zato, ker smo simpatični in majhni kalimerčki, ampak ker znamo igrati nogomet.”

* Ste res pred tekmo z ZDA izjavili: “Kje je Slovenija? Vprašajte Ruse!”

“Ne.”

* O tem se je veliko pisalo.

“Pisalo se je vse mogoče. Ampak to je zgodovina. Ne oziram se nazaj. Zelo redko gledam fotografije v albumih. Raje sem tukaj in zdaj. Zalo pa me zanima, kaj bo jutri.”

* Kateri nogometni trenerji so vaši vzorniki?

“Všeč mi je tehnika, ki jo zagovarja Arsène Wenger, trener Arsenala. Občudujem, kako José Mourinho ščiti svoje nogometaše pred medijskim pritiskom. Igralci morajo imeti mir, zato je včasih bolje, da ti ropotaš in novinarji potem razčetverijo tebe. Všeč mi je mirnost španskega selektorja Vicenta del Bosqueja. Navdušuje me filozofija Ivice Osima, enega največjih trenerjev, ki izhaja iz našega prostora. Veliko sem se naučil od Branka Elsnerja, ki je bil moj profesor. Od vsakega poskušam vzeti nekaj. Veliko se naučim tudi na domačih nižjeligaških tekmah. Ni treba, da se zgleduješ samo po največjih klubih in reprezentancah. Na vsaki tekmi lahko vidiš kaj dobrega, če hočeš.”

* Za kaj najraje zapravljate denar?

“Za plošče. Za steklenico res dobrega vina sem pripravljen precej odšteti. Sicer pa ne zapravljam veliko.”

* Kakšne zaklade skrivate v svoji vinoteki?

“Na nekaj steklenic sem res ponosen.”

* Na katero najbolj?

“Tega ne povem! Nekaj je steklenic starejših letnikov, ki jih poznavalci zelo cenijo. Večino sem jih dobil za darilo.”

* Kakšen avtomobil vozite?

“Audi. Po novem tudi službeni BMW. Pojma nimam o avtomobilih, niti žarnice ne znam zamenjati. Pomembno je, da je avto varen in da je malo večji, ker sem veliko na cesti. Pa da v njem lahko poslušam dobro muziko. Za drugo mi je vseeno. Zame avto ni noben statusni simbol. Na to res nisem bolan. Nimam niti ladje niti vikenda … Živim povprečno življenje. V tem trenutku sem bolj zanimiv za javnost, to pa je tudi vse.”

* Kje se vidite čez pet let?

“Upam, da bom zdrav in da bodo zdravi tudi moji najbližji. Gotovo se vidim v bolj mirnem poslu. Svoje izkušnje želim prenesti tistim, ki se bodo odločili za trenerski poklic. Veseli me delo z mladimi. Upam, da bom delal kaj za dušo, daleč stran od žarometov.”

* Kakšna je vaša nogometna filozofija?

“Nogomet je samo igra. Včasih nam prinese veselje, včasih žalost. Žoga se vedno odkotali, kot hoče sama. Gol je orgazem nogometne igre. Da pa ga dosežeš, moraš igrati. Zato je moja misel usmerjena k temu, kako dati gol in zmagati. Prej sem bil bolj osredotočen na obrambo. Zdaj pa razmišljam, kako bom dal gol. To pride z leti.”

ALJA TASI