“Najstniki od svojih staršev najbolj želijo, da jih poslušajo, najmanj pa, da jim delijo nasvete.”
Foto: Karmen Mlinar
Ko pride puberteta, je za vzgojo že prepozno. Najstniki svojih staršev ne sprejemajo več kot vzornike in učitelje, z njimi se želijo enakopravno pogovarjati. Starši po navadi reagirajo ravno obratno – otroke začnejo pospešeno učiti in v zadnjem trenutku popraviti, kar se popraviti (ne) da. To je recept za konflikte v turbulentnem obdobju odraščanja, ko najstnikom nagajajo še hormoni, starši pa se težko poslovijo od svojega najljubšega hobija – vzgoje otrok. O tem smo se pogovarjali s Pio Beck Rydahl, dansko družinsko terapevtko, ki ima bogate izkušnje pri delu z mladostniki. Pred dnevi je v Ljubljani predstavila svojo knjigo Moč najstništva, ki je izšla pri založbi Didakta.
* Zakaj delate večinoma z najstniki?
“Pred leti, ko sem začela kot terapevtka, sem delala v glavnem z odraslimi. Spoznala sem, da mlajši kot so, morda v zgodnjih dvajsetih letih, več možnosti imajo, da prekinejo določen vzorec obnašanja. Zato se je dobro začeti pogovarjati čim bolj zgodaj. Tudi sama sem v svojem najstniškem obdobju pogrešala koga, ki bi mi pokazal, kako je mogoče živeti drugače. Da je življenje polno priložnosti in stvari niso nujno tako črne. Da kot najstnik nisi nujno problem. Tako sem začela delati s skupinami najstnikov. Kar počnem, ni terapija, so bolj pogovori z mladimi ljudmi. Spoznala sem, da imajo kljub svojim letom veliko modrosti, veliko virov, ki jih lahko razvijejo, če jih odrasli resnično poslušamo.”
* Kaj ste kot najstnica najbolj pogrešali?
“Tako kot vsi najstniki sem se počutila nerazumljeno. Mislila sem, da so moji starši slabi. To je življenje nastnika! Oseba, ki sem ji zaupala, je bila moja deset let starejša sestra. Z njo sem se veliko pogovarjala. Vendar v otroštvu nisem dobila dobrih temeljev, na katerih bi lahko gradila kot najstnica. Tako doma kot v šoli sem bila pridna punčka, ko pa sem bila stara 16 let, je balon počil. Naveličala sem se igrati to vlogo, v katero me je silila moja družina. Potrebovala sem prostor, da odrastem.”
Pia Beck Rydahl na predavanjih, delavnicah in v svoji knjigi Moč najstništva mladostnike spodbuja, naj se premaknejo iz svoje cone udobja in počnejo stvari, čeprav jih je strah.
Foto: Karmen Mlinar
* Je igranje vlog v družinah običajno?
“V nekaterih družinah bolj kot v drugih. Mislim pa, da se starši vse bolj zavedajo tega in na svoje otroke začenjajo gledati kot na ‘nove’ ljudi in ne na mini verzije samih sebe. Saj veste, starši pogosto upajo, da bodo otroci taki kot oni ali boljši. Potreben pa je pogum, da smo odprti. Samo tako lahko otroci razvijejo svojo osebnost.”
* Imate 12 let starega sina. Pričakujete težave v puberteti?
“Seveda.”
* Čeprav ste strokovnjakinja na tem področju?
“Še posebej zaradi tega (smeh). Saj poznate šale o terapevtih, ki vzgojijo res grozne otroke. S tem se ne strinjam, je pa včasih težko z vsem tem znanjem in izkušnjami biti preprosto – mama. In prav to želim biti, ne želim igrati vloge terapevta. Tako sem včasih jezna mama, včasih zaskrbljena mama … Mislim, da bo moj sin imel normalno puberteto.”
* Kako naj starši ravnajo z odraščajočimi otroki? Kaj ti najbolj potrebujejo?
“Na Danskem sem naredila raziskavo. Okrog 400 otrok sem vprašala, kaj resnično želijo od svojih staršev. Na prvem mestu je bila vedno želja, da jih starši poslušajo. Na drugem mestu pa, da ne potrebujejo nasvetov, na primer kako so njihovi starši počeli to ali ono. Želijo si svojih izkušenj in želijo, da jih kdo vpraša, kaj mislijo in čutijo. Starši nismo ravno dobri poslušalci. Svojim otrokom želimo kaj dati, jih učiti. Namesto tega bi bilo bolje, da bi se sprostili, opustili svojo starševsko vlogo in bili preprosto – ljudje.”
* Kaj pa pred puberteto? Ali otrok potrebuje očeta in mater, ki ga učita in morda zaradi tega nekoliko manj poslušata?
“Najstniki zahtevajo, da starši opustijo svojo vlogo, ker potrebujejo svoj prostor. Starši so lahko učitelji, ko se njihov otrok uči plaziti, hoditi ali pisati. Kasneje pa morajo to vlogo opustiti, če nočejo otroka oddaljiti od sebe. Biti učitelj ni pravi odnos. In ko otroci odraščajo, postanejo alergični na te starševske vloge.”
* Si lahko prijatelj svojemu otroku?
“Ne ravno prijatelj, a treba je graditi odnos na ekakopravni ravni. Treba se je pogovarjati o tem, kaj razmišljamo, kje so naše meje …”
* Je obdobje pubertete težavnejše za otroke ali za starše?
“Odvisno. Težko je biti najstnik, če oče in mama hočeta vse kontrolirati. To je za najstnika zelo slabo; ker želi biti lojalen, želi sodelovati s svojimi starši, noče pa, da ga starši ves čas kontrolirajo. To je zelo težko za obe strani, v večini primerov pa je teže za starše. Mnogi najstniki svojim staršem naravnost povedo, da si zelo otežujejo situacijo. Za najstnike je laže, imajo svoje prijatelje, svoj notranji svet. Staršem pa ostanejo ranjena čustva in spomini.”
* Se je torej težko posloviti od starševske vloge?
“Da. To je dolg proces.”
* Kaj pa, če najstnik zaide v slabo družbo, če začne jemati mamila? Mu tudi takrat prepustimo vso odgovornost?
“V takem primeru je seveda teže, ker vidimo, da ima najstnik težave s sprejemanjem odgovornosti, kar je zelo pogosto. In ko je zelo težko, se starši ponavadi zapletejo v zanko in svojega otroka želijo naučiti stvari na hitro. Vbijajo mu v glavo, kako naj bo spoštljiv, potrpežljiv, odgovoren, zraven pa ga še bolj kontrolirajo. Tako ne gre. Najstniku je treba predati odgovornost za njegovo življenje, za šolo, odnose … To ni več odgovornost staršev. Starši najstnika ne morejo kontrolirati, zato je najbolje, da se čim prej znebijo te iluzije.”
* Kaj pa naj potem počnejo?
“Pogovarjajo naj se z njim. Če najstnik začne piti alkohol, naj ga vprašajo, zakaj to počne, kako se pri tem počuti. Pogovarjajte se! Če stvari ne moremo kontrolirati, to še ne pomeni, da o njej ne smemo govoriti. Tako ohranimo stik z otrokom, da se bo imel kam vrniti, ko bo preveč popil. Otroci potrebujejo to vez. Še vedno jim lahko povemo, kje so naše meje, s tem ni nič narobe. Rečemo, ne želim, da spiješ deset piv, spij dve. Potem bo spil štiri, kar je še vedno manj kot deset.”
“Biti učitelj ni pravi odnos. In ko otroci odraščajo, postanejo alergični na te starševske vloge.”
Foto: Karmen Mlinar
* Je sploh mogoče mirno prebroditi puberteto?
“Ne vem. To je odvisno tudi od kulture posamezne dežele, od tega, kako izražamo svoja čustva. Jaz sem se počutila kot v zaporu, zato sem v puberteti eksplodirala. Mnogi najstniki pa se zaprejo vase. Vedno gre za isto stvar: če želiš zgraditi svojo identiteto, potrebuješ prostor. In če ga nimaš, se boš boril. Zato konflikti niso nujno slabi. Takrat pride na dan naš resnični jaz. Naš otrok nam pove, da mu je dovolj sodelovanja in kontrole. To sploh ni slabo!”
* Torej ne gre za upor?
“Tega ne verjamem. Ne verjamem, da otroci počnejo kaj samo zato, da bi nasprotovali svojim staršem. Zato starši tega ne bi smeli jemati osebno. Otroci delajo zase. To je kot pri ženski, ki ima predmenstrualni sindrom. Njena slaba volja nima nič opraviti z njenim možem ali prijatelji. Seveda take stvari vpleteni radi jemljejo osebno. Ampak ne gre za to.”
* Kaj v svoji knjigi sporočate najstnikom?
“Da je to, kar doživljajo, normalno. Nič ni narobe, če se srečujejo z izzivi in problemi. Vprašanje je samo, ali se bodo s problemi soočili ali jih bodo skušali zaobiti. Ni pametno, da se problemom izogibajo. To počnejo mnogi najstniki. Pravijo, to bom naredil jutri, naslednje leto se bom v šoli več učil. Želela sem jim dati orodja, kako stvari narediti na lahek način, z majhnimi koraki, kako bolje živeti.”
* Jim lahko pri tem pomagajo starši ali je bolje, da jih poduči kdo tretji?
“Na Danskem veliko staršev kupi mojo knjigo. Najprej jo preberejo oni, nato jo dajo svojim najstnikom ali pa si jo ti od njih želijo sposoditi. Mnogi starši pravijo, da se o temah iz knjige kvalitetno pogovarjajo s svojimi otroki. To je zanimivo, saj moj namen ni bil pisati za starše. Ampak ti pravijo, da se iz knjige veliko naučijo. Pišejo mi, da so se naučili, kako biti preprosto človek in imeti odrasle pogovore s svojimi najstniki. Mislim, da je bolje, da se ti procesi zgodijo v družini kot pri terapevtu.”
Jesper Juul: “Puberteta je dejstvo, ne bolezen”
Foto: Karmen Mlinar
* Vseeno, kaj vam povedo najstniki, kar morda zamolčijo svojim staršem?
“Mnogi najstniki mislijo, da so odgovorni za čustva svojih staršev. Da se morajo izogibati temu, da bi svoje starše razjezili, užalostili. Zanimivo, tega iz njihovega obnašanja ne bi sklepali. A velikokrat se počutijo utesnjeni, staršem si ne upajo pokazati, kako žalostni so. To obdržijo zase. Nadenejo si nasmeh na ustnice in rečejo, z menoj je vse v redu. Zelo jih skrbi za svoje starše.”
* Kako pa naj izrazijo svoja čustva?
“O tem se je treba pogovarjati. Seveda ni lahko izraziti jeze ali globoke žalosti. Ni lahko, je pa pomembno, da izrazimo, kaj nas žalosti, o čem razmišljamo. Še posebej, če je to razmišljanje negativno, če najstnik vidi vse črno in ne želi več živeti. Če to zadržujemo v sebi, bo samo še slabše.”
* Kaj še muči najstnike?
“Skrbi jih, kako gre njihovim staršem. Negativna čustva in črnogledost velikokrat izvirajo iz odnosa med staršema. Mnogi so v zakonski krizi, in otroci to čutijo. O tem se najstniki ne morejo pogovarjati s svojimi starši, ker bodo ti ponavadi vse to zanikali, jih pa zelo skrbi, če se bodo njihovi starši ločili in če so zato morda odgovorni oni.”
Rydahlova je na Danskem izdala tudi knjigo Tweens o t. i. novih najstnikih, starih od 8 do 13 let. To so otroci, ki na zunaj hočejo biti kot najstniki, navznoter pa so še vedno občutljivi otroci. Pozabijo na igrače in začnejo slediti modnim zapovedim. “Obdobje v družini, ki ga zaznamuje tisto, kar imenujemo vzgoja otrok, traja le še približno deset let. Za otroke, stare devet, deset let, se v angloameriškem svetu že pojavlja oznaka tweens (’in-between’ – nekje vmes), in čeprav igrajo v njihovem življenju družina in starši še vedno osrednjo vlogo, se začenjajo že v tej starosti na vseh ravneh identificirati z najstniki. Starši so v svoji vlogi kot vzorniki tedaj že odslužili, čeprav je ta funkcija seveda še močno zakoreninjena v njihovi zavesti,” v svoji knjigi Družine z najstniki o novi generaciji mladostnikov piše tudi Jesper Juul.
* Se počutijo krive?
“Vedno. Še posebej na Danskem. To je dežela krivde.”
* Torej so najstniki zelo senzibilni, čeprav je morda videti, da bi se najraje znebili svojih staršev?
“Nekateri bi se jih res, ampak ti po navadi ne pridejo k meni.” (smeh)
* Je še kaj, kar bi starši morali vedeti, pa jim njihovi otroci ne povedo?
“Pogost primer so tudi najstniki, ki so zelo sramežljivi, njihovi starši pa so že prešli to obdobje in so bolj samozavestni. Ti najstniki težko razložijo svojim staršem, zakaj so tako sramežljivi, zakaj si v šoli ne upajo dvigniti roke. Potrebujejo svoj čas, starši pa jih silijo, naj storijo to ali ono. To zelo zniža občutek najstnikove lastne vrednosti. Bolje bi bilo, če bi se starši z njimi pogovarjali, če bi ga vprašali, zakaj se boji. Obrniti je treba ploščo in začeti poslušati.”
* Kaj pa spolnost? Je pogovor o tem za starše problem?
“Večina staršev začne prepozno. Zdaj si star 15 let, zdaj je to dovoljeno, zdaj ti bom povedal to in ono. Take pogovore bi morali začeti zelo zgodaj. Najstniki so že dobili vse informacije na internetu, ki pa ni najboljši prostor za učenje. Zato mladi danes menijo, da imaš spolni odnos z nekom, ki te gleda. Ker poznajo samo občutek, kako je, ko te kdo gleda, ne vedo pa ničesar o ljubezni, intimnosti in bolj subtilnih zadevah. Starši bi se morali zbuditi in ne več misliti, da gre za težak pogovor. Pred kratkim sem se o tem pogovarjala s svojo osemletno hčerko, in bila je zelo odprta. Ne zamudite priložnosti, ko je vaš otrok radoveden in dojemljiv, samo zaradi tega, ker se vi morda neprijetno počutite. Na Nizozemskem triletne deklice učijo, kako reči ne in kako s svojim telesom jasno pokazati, da tudi misliš ne. V vrtcu se pogovarjajo o spolnosti in imajo najnižje število splavov in neželenih nosečnosti na svetu.”
“Kot starši bi radi svoje vrednote, mišljenja in poglede prenesli na svoje otroke. In naši otroci pri tem sodelujejo – dokler se ne začne puberteta. Takrat pa se vse to počasi – ali včasih tudi zelo nenadoma – konča. Ko so otroci stari 12 let, je za vzgojo že prepozno. To nam povedo tudi otroci sami, vendar jih po navadi ne slišimo. Tako imenovani problem ali simptom pri tem niti ni tako pomemben. Pomembna je oseba, ki ta simptom nosi. Puberteta je dejstvo, ne bolezen,” piše Jesper Juul.
“Vsaj zadnjih 200 let se starši pritožujejo nad tem, da mladi ljudje pri 14, 15 letih nočejo razmišljati o posledicah. Starši v takih primerih pogosto menijo, da se njihovi otroci upirajo. Toda kot je razvidno iz novejših raziskav možganov, taki odzivi nikakor niso nujno povezani z uporništvom. Drži pa, da je tisti del možganov, ki bi moral biti odgovoren za posledice, pri tej starosti onesposobljen. To je torej biološko dejstvo, ki ga ne bi smeli vzeti osebno. Stara šala, da bi morali najstniki hoditi naokoli z opozorilnim znakom, na katerem bi pisalo ‘Zaradi prenove zaprto’, torej morda sploh ni iz trte izvita. Res pa je tudi, da nas najstniki nočejo poslušati, kadar jim želimo stvari pojasniti ali soliti pamet. To torej pomeni, da moramo kot starši v tem obdobju prenesti precej strahu in skrbi. Toda to ni nič osebnega, nič, kar bi bilo naperjeno proti nam,” opozarja Juul, ki je v svoji najnovejši knjigi objavil tudi pogovore z družinami z najstniki iz svoje terapevtske prakse.
Predavanje obeh danskih terapevtov v Festivalni dvorani v Ljubljani je organiziral slovenski Familylab, ki starše vabi, da obiščejo spletno stran www.familylab.si in tam poiščejo strokovno podporo ter izmenjajo svoje izkušnje.
* Tudi šola je v najstniškem obdobju problem, ki obremenjuje odnose med otroki in starši …
“Če govorim s starševske perspektive: ne morete s svojimi najstniki hoditi v šolo! Ne morete jih več kontrolirati. Če ste to počeli leta in leta, če ste otroke stalno spraševali, kaj imajo za domačo nalogo, kaj so dali v torbo, kaj so se naučili tisti dan v šoli, ne bodo razvili občutka odgovornosti. Tako pri 15 letih šola postane problem. In takrat je še teže predati odgovornost, ker otroci storijo toliko napak in jim gre v šoli tako slabo. Sčasoma pa bodo razvili občutek odgovornosti, konflikti jih bodo še bolj motivirali. Ne moreš biti motiviran, če nisi odgovoren. Poznam mnogo najstnikov, ki so vzljubili šolo, ker je ta postala njihova arena, njihov uspeh. Za starše pa je to težko, ker se bojijo, kaj se bo zgodilo, če bodo stvari spustili iz rok. Vzrok konfliktov so prav starši, ki se trdno oklepajo svoje vloge kontrolorja.”
* Ampak najstniki potrebujejo starše?
“Da, kot trenerje, ko stvari postanejo pretežke.”
* In prav tako potrebujejo, da jim kdo postavi meje?
“Da. Potrebujejo, da jim starši povedo svoje potrebe, da spoznajo, kje so njihove meje. Seveda ne bo videti, kot da najstniki te meje spoštujejo, skušali jih bodo prekoračiti, ampak zanje je še vedno pomembno, da jim kdo postavi meje. Tukaj je stena, mehka je, ampak je. Zato naj starši povedo, kaj si mislijo o alkoholu, seksu. Pomembno pa je tudi, da priznajo, ko naredijo napako. To pogosto prakticiram z najstniki in svojima otrokoma. Na glas povem, da ne vem odgovora, da ne vem, kaj naj si mislim o določeni stvari, da pa bom o tem razmislila in kasneje povedala svoje mnenje. Ali pa, če najprej rečem ne, kasneje pa se premislim in priznam, da sem storila napako. Otroci naravnost obožujejo dejstvo, da smo tudi odrasli samo ljudje in da smo zmotljivi.”
* Kako gre danes staršem? So dojeli sporočilo, da je treba otroke predvsem poslušati?
“Generacije se spreminjajo in danes otrokom le stežka ukazujemo. Vedo, kaj hočejo, in to želijo storiti sami. Poznajo svoje občutke, vedo, kdo so. To je za starše velik izziv, ki pa so ga večinoma pripravljeni sprejeti. Želijo biti dobri starši, želijo poslušati in se učiti od svojih otrok. Zato je dobro, da starši snamemo maske in pokažemo svoja čustva. Da smo, kar smo.”
ALJA TASI