Ko opazujem, kako zelo so ljudje vznemirjeni nad stanjem v državi, mi na misel pride Tina Maze in njeni problemi z vodstvom smučarske zveze, ki ji po vrnitvi z olimpijskih iger ni hotelo zagotoviti denarja za trening. V zraku je bil Tinin prestop v drugo reprezentanco, letele so grožnje smučarskih baronov, da bo to konec njene kariere. Situacija se je zdela nerešljiva, vse dokler ni nekdo na Facebooku ustanovil skupine za pomoč smučarki.
Če bi vsak Slovenec prispeval po evro, bi bilo težav s financiranjem treningov Tine Maze v trenutku konec, je razmišljal ustanovitelj spletne skupine, ki je iz dneva v dan štela več ljudi. Tudi če se nam ne pridružijo vsi Slovenci, bo pa vsak prispeval po deset evrov, so bili odločeni člani skupine. Smučarka je njihovo denarno pomoč vnaprej odklonila, a glej glej, težave so bile v hipu rešene. Nekdanje vodstvo smučarske zveze je danes le še slab spomin.
Družbeni analitiki ugotavljajo, da je politika v krizi. Ljudje ne razumejo, zakaj se njihovi voditelji prepirajo, namesto da bi v težkih časih stopili skupaj. Jalova prepričevanja, od katerih navadni ljudje nimajo nič, niso nova. Novo je dejstvo, da to tako zelo moti vse več ljudi.
Pravijo, da je potrebna kritična masa od sedem do deset odstotkov ljudi, ki začnejo razmišljati drugače, da se zavest celotne družbe spremeni. Je slovensko kritično maso premaknila stiska Vegradovih delavcev? Je h gnevu prispevalo dejstvo, da so tem delavcem kradli celo denar, ki bi ga morali nakazati bankam za obroke kreditov, pa zaradi tega verjetno spet ne bo nihče sedel? So ljudje siti tega, da morajo v medijih dan za dnem slediti tragikomediji, kdo bo direktor nekega državnega podjetja?
Kakorkoli že, na mestu je vprašanje, kdo lahko družbo potegne iz krize, če je politika v krizi. Ko to vprašajo Pahorja, pravi, da on dela dobro, le da tega nihče ne razume. Janša pa vzklikne, zakaj sprašujete mene, ko sem bil jaz premier, je bila v krizi vlada, ne opozicija. Nekaj časa so novega voditelja napovedovali iz sindikalnih vrst, a sindikate so vse prepogosto ujeli v postelji z delodajalci. Družbeni ping-pong, opozicija proti poziciji, delavci proti kapitalu, očitno ne deluje več.
Pomembne premike je v tem času opaziti prav v povezovanju prek interneta. Čeprav je na Facebooku komunikacija večkrat povsem banalna, je izraz bolečine, ko svojim prijateljem potožiš, da si tisti dan vstal z levo nogo, po moje večja demokracija, kot če politiku z lepo kravato prodaš svoj glas na volitvah. Na internetu se lahko vsak izrazi v skupini ljudi, s katero je povezan. In ko so ljudje vznemirjeni, se lahko hitro povežejo v veliko skupino z nezanemarljivo družbeno močjo.
Novi voditelj bo torej tisti, ki se bo prek interneta uspel povezati z veliko ljudmi. Ki bo znal iskreno izraziti svoja čustva in prisluhniti občutkom drugih. Ki bo enak med enakimi. Novi voditelj bo tisti, ki ne bo več tiho. Tisti, ki bo zahteval pravičnejšo družbo. Tisti, ki bo prepričan, da zmoremo in si zaslužimo bolje. Tisti, ki za dokaz, da je človek, ne bo potreboval spretne promocijske službe.
Novi voditelji smo mi vsi. Na nikogar ne čakamo, razen na to, da se zbudimo.
ALJA TASI