“Moj oče ni nikoli izkoriščal svojega položaja, čeprav je bil dober prijatelj ganskega predsednika. Šele kasneje sem doumel, kakšno spoštovanje je užival.”
Foto: Neva Volarič

O sebi je povedal že skoraj vse. In to ne samo slovenskim, pač pa tudi novinarjem najuglednejših svetovnih medijskih hiš. Pa vendar smo se tudi mi oglasili pri njem na božični klepet. Peter Bossman, novi piranski župan, sicer pa zdravnik splošne prakse, ki v Sloveniji živi že 30 let, je močno zaznamoval leto, ki se izteka. Nenadno slavo, ki jo uživa kot prvi slovenski temnopolti župan, spretno izkorišča za promocijo svoje občine. V politiki, ne najbolj zaupanje vzbujajoči dejavnosti, pa prisega na poštenje, strpnost in čut za sočloveka. Optimizem ga še ni minil, čeprav se v novi službi že sooča s prvimi težavami.

* Mudi se vam v ambulanto. Koliko časa imava?

“Pol ure. Bom hitro govoril. (smeh) Kako ste?”

* Dobro. Pa vi?

“Tudi.”

* Malce bolj slavni ste, odkar sva se zadnjič srečala …

“Točno tako. Tega sicer nisem pričakoval, ampak dobro … Res nisem pričakoval take medijske pozornosti. Vedel sem, da bom v Sloveniji vzbudil zanimanje, če bom zmagal. Potem pa so se oglasili novinarji CNN-a, BBC-ja, nemških medijev. Trikrat so že bili pri meni avstrijski novinarji. Zdaj želi intervju neka televizijska postaja iz Berlina.”

* Veste, da imate konkurenco? Nigerijec John Abraham Godson je bil izvoljen v poljski parlament.

“Prejšnji teden sem bral o njem, da.”

* Kdaj so se za vas začeli zanimati tuji mediji?

“Že med volilno kampanjo. Prvi so prišli Hrvati. O meni je prvi pisal Jutarnji list. Potem so prišli Srbi. V mojem volilnem štabu je bilo dekle iz Novega Sada, in ko je doma povedala, za koga dela, so prišli srbski novinarji.”

* Kaj pa BBC in CNN?

“Oni so prišli po prvem krogu. Najprej BBC, pa agencija France-Presse. Na volilno nedeljo zvečer, takoj ko so bili znani rezultati, pa so me prvi poklicali s CNN-a. So rekli, kličemo iz Londona, bi dali intervju za CNN? To ni hec, so še dodali. Najprej sem namreč mislil, da se kdo šali. Potem se je začelo. Še enkrat so prišli z BBC-ja, pa novinarji iz Nizozemske, Švedske … Še zdaj ne morem verjeti!”

* Kaj najbolj zanima tuje novinarje?

“Zakaj sem se odločil za kandidaturo, kako se počutim v Sloveniji, če sem imel kaj težav zaradi barve kože, kakšni so moji načrti v politiki …

* Če nameravate kandidirati za sedež v parlamentu?

“Da. V politiki nikoli ne reci nikoli, ampak za zdaj želim biti zgolj dober piranski župan.”

* Ob vsej popularnosti v politiki najbrž ne bi imeli težav poseči še više.

“Ne razmišljam tako daleč naprej. Vidim, da se že kot župan soočam s težavami. Štiri leta se bom moral osredotočiti samo na delo v Piranu, če želim biti uspešen.”

“Pozvonim, gospod odpre vrata in začudeno strmi vame. Saj veste, kdo sem, mu rečem. Nekaj časa razmišlja in odgovori: ‘Seveda! Naš dimnikar!’”
Foto: Neva Volarič

* Katerih težav v vaši novi službi niste pričakovali?

“Svoj socialni čut sem moral potisniti nekoliko vstran. Kot župan imam omejene možnosti. Če nekdo pride k meni in reče, da potrebuje stanovanje, mu ga ne morem kar tako dati. Prav tako ne morem kar naročiti uradnikom, naj dajo denar nekomu, ki je v stiski.”

* Ste res mislili, da boste lahko ljudem pomagali na ta način?

“Res. (smeh) Mislil sem, da župan lahko sodelavcem reče, poslušajte, najdite način, kako pomagati temu človeku. Ampak denar je strogo namenski, ne moreš mimo določenih postopkov.”

* Obljubili ste, da boste sprejeli vsakega občana, ki bo to želel. Je bila to še ena napačnih predstav o vaših možnostih?

“Tako je. Ni enostavno. Mislim, da zdaj naročamo ljudi za konec januarja. Pomembno je, da vedo, da jih bom sprejel. Če pa je nujno, poskušam stvari urediti takoj.”

* Dajete vtis, da vas ogromna pozornost, ki ste je deležni, ne obremenjuje preveč …

“To je del zgodbe. Sprejel sem dejstvo, da sem javna osebnost. Če iz tega lahko iztržim kaj dobrega za Piran, mi ni težko zdržati vsega tega pritiska. Intervjujev pa zdaj dajem precej manj. Omejil sem se na slovenske medije, tuje novinarje pa sprejmem morda enkrat na mesec. Zdaj se pri meni vrstijo ambasadorji …”

“Ugotovil sem, da ima dan samo 24 ur. Vsako jutro grem najprej v ambulanto, ob sedmih sem že na občini.”
Foto: Neva Volarič

* Ste tudi zanje zanimivi?

“Da. Prišli so ambasadorji Gane, Rusije … Vseh se ta trenutek niti ne spomnim. Povabim jih, naj pridejo v Piran s svojimi družinami, prijatelji. Ruski ambasador je pripravljen pomagati.”

* Kako?

“Obljubil je, da bo v Piran povabil svoje rojake in da bo s seboj v Rusijo odnesel naš promocijski material.”

* Bi bili pripravljeni sodelovati v reklamni kampanji?

“Tudi.”

* Turisti, pridite v Piran, mesto s temnopoltim županom?

“Za piransko občino sem pripravljen narediti vse. Želim, da bi ljudje tukaj bolje živeli. Če bomo povečali prihodke, bomo lahko popravili ceste, kanalizacijo …”

* Kaj pa promet? Človek, ki pride k vam na obisk, le s težavo najde parkirni prostor, če ga sploh. Se nameravate preseliti v Lucijo, kamor so se iz Pirana preselile že skoraj vse trgovine in servisne službe?

“Ne. Želim, da bi bilo mesto bolj prijazno. Uredili smo že, da je prvih 15 minut parkiranja v Piranu zastonj. Dobili smo evropski denar za nakup električnih avtobusov in koles. Prizadevamo si za boljšo prometno povezavo med garažno hišo in mestom. Razmišljamo tudi, da bi rampo premaknili navzgor po klancu. Zdaj so se gostje pripeljali do rampe, tam pa so jim redarji s prstom pokazali, naj se obrnejo nazaj. Nihče jim ni razložil, kje je garažna hiša, zato so šli proč.”

* Vam pri županskem delu kaj koristijo izkušnje iz zdravniške prakse?

“Mislim, da koristijo. Zadnjič smo imeli sestanek s strankami o neki zoprni zadevi. Moji uradniki so na koncu rekli, joj, gospod župan, ti ljudje še nikoli niso šli z občine nasmejani. Vedno so bili jezni. Le kako vam je to uspelo? Vi ste pravi diplomat!” (smeh)

* Vaš oče je bil diplomat. Morda pa je politika, ne medicina, vaš pravi poklic?

“Ne, ne. Vedno sem vedel, da bom zdravnik. To sem čutil že od malega. Mi je pa oče dejal, če ljudem želiš pomagati, bodi zdravnik. Če pa želiš pomagati še več ljudem, bodi politik, ampak bodi pošten.

* Sta poštenje in politika združljiva pojma?

“Moj oče je s svojo držo name naredil velik vtis. Bil je človek, ki za razliko od marsikoga ni izkoriščal svojega položaja, čeprav je bil dober prijatelj prvega ganskega predsednika Kwameja Nkrumaha. Otroci smo bili zaradi tega večkrat jezni nanj. Šele kasneje smo doumeli, kakšno spoštovanje je užival. Še danes, ko v Gani omenim njegovo ime, čutim, kako zelo ga ljudje spoštujejo. Zato lahko njegovi otroci hodimo po svetu z vzdignjeno glavo. Bil je načelen, in hvaležen sem mu za to.”

* Je vaši mami uspelo priti v Piran? Vašo inavguracijo je zamudila …

“Bila je tukaj, da. Pred desetimi dnevi se je vrnila domov. Malce sem jo presenetil. Rekel sem ji, naj pride pogledat mojo pisarno, potem pa so ji moji sodelavci priredili pravi sprejem. Pričakali so jo pred občinsko stavbo, ji dali šopek rož in jo pripeljali v sejno sobo. Povsem iz sebe je bila (smeh). Mama mi je prinesla tudi pozdrave sedanjega ganskega predsednika, ki je naš družinski znanec. Povabil me je, da ga obiščem.”

“Mislim, da ljudje čutijo, da sem iskren. Povem jim, kako stvari so, nimam skritih ozadij, ne držim fige v žepu.”
Foto: Neva Volarič

* So tudi v Gani mediji pisali o vas?

“Zelo veliko. Ljudje pravijo, naj prihodnjič, ko pridem v Gano, to sporočim dovolj zgodaj, da mi pripravijo pravi sprejem.” (smeh)

* Vas v Piranu obiščejo tudi vaši bratje in sestre?

“Moja sestra, ki je v Gani varuhinja človekovih pravic, bi rada prišla. Eden od bratov, ki živi v Londonu, je bil lani tukaj in pravi, da bo spet prišel.”

* Ste najstarejši med devetimi brati in sestrami?

“Sem najstarejši brat, imam starejšo sestro. Prihodnje leto, ko bo mama praznovala 80 let, se bomo spet vsi zbrali doma v Gani.”

* Katera so vaša načela?

“Po naravi sem optimist. Znam poslušati. Nikomur ne vsiljujem svojega mnenja. Vsakemu dam čas, da se izrazi. Mislim, da ljudje čutijo, da sem iskren. Povem jim, kako stvari so, nimam skritih ozadij, ne držim fige v žepu.”

* Kaj pa bi pri sebi radi spremenili?

“Morda bi bilo dobro, da bi se v določenih zadevah hitreje odločil. Velikokrat predolgo čakam.”

* Kateri vic o vas vam je najbolj všeč?

“Da sem izdal odlok, naj v Piranu igrajo črnega Petra.”

* O vas kroži anekdota z začetka vaše zdravniške prakse, ko ste obiskali pacienta na vasi …

“Res je. Med ljudmi se je hitro razširil glas, da na obiske hodi temnopolti zdravnik, tako da sem bil prepričan, da vsi vedo zame. Nekega dne so me iz bolnišnice obvestili, da so odpustili nekega pacienta in da bi bilo dobro, da ga grem pregledat. Pozvonim, gospod odpre vrata in začudeno strmi vame. Saj veste, kdo sem, mu rečem. Nekaj časa razmišlja in odgovori: ‘Seveda! Naš dimnikar!’” (smeh)

* Se veselite božičnih praznikov?

“Se. Letos smo v Piranu pripravili nekaj prazničnih dogodkov, upam pa, da jih bomo prihodnje leto še veliko več. Bolje se moramo organizirati. Ustvariti moramo pravo božično vzdušje. Zakaj ljudje hodijo v Ljubljano? Da se naužijejo prazničnega vzdušja. Tudi tukaj bi lahko ustvarili kaj podobnega. Da se bodo ljudje radi sprehajali po Piranu, ker bodo vonjali palačinke ali ne vem kaj. Če bo vzdušje pravo, bodo prišli. Letos smo odprli drsališče, ampak to je premalo.”

* Kako ste v Gani praznovali božič?

“Moji starši so zahtevali, da smo za božič vedno vsi skupaj. To je bil dan, ko smo morali biti vsi doma. Izmenjali smo si darila, se lepo oblekli in šli v cerkev. Sledilo je obilno kosilo. ”

* Kuhate?

“Kuham. Moja žena pravi, da najbolje takrat, ko vzamem sestavine, ki so v hladilniku, in improviziram. Rad imam meso, pripraviti znam tudi testenine, riž …”

* Očitno imate čas za vse: politiko, ambulanto, kuhanje …

“Pravzaprav ne. Ugotovil sem, da ima dan samo 24 ur. (smeh) Vsako jutro grem najprej v Koper v ambulanto, pregledam pošto, napišem recepte … Ob sedmih sem že v pisarni, kjer ostanem do štirih popoldne, pogosto še dlje. Ob sredah popoldne grem v ambulanto in delam, dokler ne pregledam vseh pacientov.”

* Vam v ambulanti pomagajo drugi zdravniki?

“Zaposlil sem dve specializantki. Vseskozi sem dosegljiv po telefonu, če me potrebujeta. Ampak pri meni sta že dve leti in dobro poznata svoje delo.”

* Ste kdaj utrujeni?

“Ko so pred mano izzivi, pozabim na utrujenost.”

* Kako se sprostite?

“Poslušam glasbo. V določenih obdobjih poslušam samo klasiko, čeprav imam rad različne vrste glasbe. Pravzaprav poslušam vse, razen tehno glasbe. Moja priljubljena skupina so Beatli.”

* Še igrate golf?

“Za golf res nimam več časa, pa še vreme je slabo. Golfa ne igram, da bi dosegel dober rezultat. Po navadi igram sam, le redko koga povabim s sabo. Tudi če na igrišču srečam znanca, se mu ne pridružim. Počasi se sprehajam, uživam v soncu, poslušam ptice …”

* Boste kmalu igrali golf tudi v Sečovljah?

“Ne vem, kako bo s tem. Bijemo kar hude bitke s kmetijskim ministrstvom. Še enkrat bomo poskusili. Če ne bo šlo, investitorji verjetno ne bodo več čakali.”

* Kaj vidite, ko se pogledate v ogledalo?

“Ponosen sem na vse, kar sem dosegel. Ko se pogledam v ogledalo, se nimam česa sramovati.”

* Kaj bi radi delali čez pet let?

“Če bom čutil, da sem dobro delal in da lahko še kaj prispevam, bom ponovno kandidiral za župana. V nasprotnem primeru pa ne. Nisem tako željan oblasti, da bi kandidiral za vsako ceno.”

ALJA TASI