Samo tako, iz radovednosti – če bankrotira država, kdo potem postane njen lastnik? Banke?
Morda se tega ne bi smela spraševati v tem prešernem predprazničnem času, ko se v Kopru ne moreš sprehoditi niti po ulici (kaj šele, da bi stopil v trgovino!), ne da te oblijejo zvoki sladkobnih božičnih pesmi. Morda sem kritični primer človeka, ki ga nikakor ne premami čarobni duh božiča, in bi moj primer morali reševati v kakšnem holivudskem filmu. Morda pa mi gre upravičeno na živce, da me ima kdo za norca.
Zgodba gre nekako takole: država, ki je v velikih finančnih škripcih, ki torej ne more odplačevati obrokov kredita, razpiše obveznice, da bi dobila svež denar. Ker že vrabci na strehi čivkajo, da je v res hudih težavah, da torej najverjetneje čez leto ali dve ne bo mogla poplačati tistih, ki bodo obveznice kupili, investitorje skuša premamiti z res visokimi obrestmi. Utapljajoči, ki je tik pred tem, da potone, obljublja, da bo rešil tistega, ki stoji na bregu.
Sliši se neverjetno, pa vendarle se to vsak dan dogaja pred našimi očmi. Finančna kriza v Grčiji je svoj vrhunec dosegla spomladi, ker država ni mogla poplačati investitorjev, ki so dve leti poprej kupili njene obveznice z neverjetno, 15,3-odstotno obrestno mero. Za 15,3 odstotka naj bi torej investitor oplemenitil svoj kapital, ki ga je vložil v potapljajočo se državo.
Zvonec je v primeru Grčije zazvonil, ko je bilo treba dolgove poplačati. V primeru Španije je zacingljal nekoliko prej. Država je morala razpisati obveznice z zelo visoko obrestno mero. Britanski BBC poroča, da nekateri zaradi tega dvigujejo obrvi. Izračunali so tudi, da bo Španija prihodnje leto za svoje “visoke finančne potrebe” potrebovala okrog 170 milijard evrov, ki jih najverjetneje ne bo zmogla zbrati. Za primerjavo: nedavna finančna injekcija za Irsko je znašala 85 milijard.
Ob vsem tem nam po zdravju ni treba povprašati tistega, ki se utaplja in obljublja nemogoče. Povprašati bi morali tistega, ki vrže svoj denar v vodo in pričakuje finančno korist. Pa vendarle se to na koncu zgodi. Investitorji dobijo denar povrnjen z obrestmi vred. Zakaj? Zato, ker vse skupaj plačamo davkoplačevalci.
Enako se dogaja tudi na relaciji banke – podjetja. Bankirji v nedogled posojajo denar podjetjem, ki bi morala že zdavnaj v stečaj. In ko na koncu zaškriplje in bi morala v stečaj banka, politiki posežejo v žepe davkoplačevalcev. Banka vendar ne sme propasti, že zaradi nacionalnega interesa ne. A noben bankir pri zdravi pameti ne bi posojal denarja propadlemu podjetju ali državi, če ne bi vedel, da bo ljudstvo na koncu vse to požrlo.
Če je še kdo prepričan, da živi v kapitalizmu, naj pomisli še enkrat. Kapitalizma bi se morali ob vsem tem ropanju javnega denarja spominjati kot dobrih starih časov! V kapitalizmu je bila bogokletna že sama misel, da bi podjetje zaprosilo za državno pomoč. V kapitalizmu so ljudje verjeli, da so njihovi prihranki v bankah varni, ker zanje jamči država. In nikomur ni prišlo na misel, da bi država lahko že jutri bankrotirala.
Če moramo torej koga povprašati po zdravju, smo to mi sami. Razlika med tistim, ki verjame, in tistim, ki ve, je bila za preživetje vedno usodna.
ALJA TASI