“Ni treba, da smo apatični bebci”

“Ne verjamem, da bo prišel Jezus Kristus in iz vode naredil vino. Ne verjamem, da bo prišla čudežna politična stranka, ki bo vse spremenila.”
Foto: Neva Volarič

“Bil je nek občutek v zraku, da lahko spremenimo stvari. In smo jih,” se Rado Pezdir spominja obdobja, ko se je odločil nagovoriti sodržavljane in zrušiti kartel ali dva. Utrujeni od jalovega govoričenja in pomanjkanja konkretnih akcij so ljudje Pezdirja množično podprli. Dojeli so njegovo sporočilo, da je država v njihovih rokah. Pezdir je s tem zadovoljen, utrujajo ga le politični snubci.

* Se počutite bolje kot pred letom dni?

“Oh, ne vem. Moram priznati, da me zelo utrujajo ugibanja, ali bom šel v politiko.”

* Saj ste jih zanikali.

“Sem, ampak vsi verjamejo, da sem kot kmečka nevesta, da se sramežljivo držim, ko pa bo prišel pravi dedec, se bom že poročil z njim. To postaja zelo naporno. Ne vem, če sem si tega želel. Bojim se, da so se ustvarila nerealna pričakovanja, kaj lahko naredim. Nisem ne čudodelec ne država v malem. To je včasih vzrok za slabo voljo, ker slišim veliko res grozljivih zgodb ljudi, pa nimam kaj narediti. Če bi bil bogat, bi jim dal denar, če bi bil pravnik, bi šel z njimi na sodišče. Sem navaden človek s povprečno plačo, ne morem rešiti vsakogar, tudi če bi si to želel.”

* Že to, da vas vsi vabijo v politiko, govori o vašem vplivu.

“Gotovo. Politične stranke so ugotovile, da je z obema akcijama nastal socialni kapital. In njihova najbolj pametna poteza je, da tipa, kot sem jaz, dobijo v svojo stranko, da se začnejo z njim razkazovati in pridobivati volilne glasove. To je v politiki logično.”

* Za vas pa ne?

“Ne vem, kaj bi imel od te politike. Da sedim v parlamentu in dvigujem roko? To je intelektualno povsem nezanimivo. Nisem tip, ki bi znal sprejemati politične kompromise, tako da nismo za skupaj. Ljudje pa pričakujejo, da bi lahko šel v politiko, ker se po navadi niti ena akcija civilne družbe, ki je bila malo bolj uspešna, ni končala nič drugače kot s politično zgodbo. Jaz pa mislim, da je civilna družba tudi kaj drugega kot vlak za vstop v svet politike.”

* Če ne delate zaradi zaslužka in vpliva, zakaj potem delate?

“Delam, ker sem odgovoren za svojo usodo in ker želim svojim otrokom nekoč brez slabe vesti pogledati v oči. Ne želim jim zapustiti sveta, v katerem ne bodo mogli delovati. To ni odgovorno niti pravično. Delam, ker nimam izbire. Če zmorem jaz, zmorejo tudi drugi, to želim pokazati ljudem. Če bodo tako razumeli svoje državljanske pravice in dolžnosti, bo to dovolj dobro. Nismo zahtevali več kot to, da se upoštevajo zakoni. Ne nazadnje je bil moj motiv pokazati tudi, da ekonomist ni nujno družbeni parazit, tako kot v Sloveniji mnogi so.”

* Ste zadovoljni, imate občutek, da ste kaj naredili?

“Imam. Dvakrat smo izsilili vrnitev v prvotno pravno stanje, se pravi, da nekdo ni več nad zakonom. Prisilili smo vsaj en regulator, Banko Slovenije, da je začela opravljati svojo nalogo v primeru kartelnega dogovora bank. Do neke mere sem zadovoljen z odzivom ljudi, saj se mi zdi, da so prek teh dveh akcij našli kanal, da so lahko kaj povedali. Zasebne debate iz bifejev so spravili v javnost.”

“Verjamejo, da sem kot kmečka nevesta, da se sramežljivo držim, ko pa bo prišel pravi dedec, se bom že poročil z njim.”
Foto: Neva Volarič

* Kako komentirate afero Wikileaks? Je kakšna podobnost med vami in Julianom Assangem?

“Težko komentiram, ne poznam njegovih motivov. Morda je bila to njegova zadnja možnost, da protestira proti nečemu, kar mu ni všeč. Če pa je bila to njegova prva možnost, potem se mi zdi, da se je stvari lotil narobe. So pa ti dokumenti zelo koristni za Slovenijo, ker so razkrili način, kako politika obravnava gospodarstvo. Nekomu nekaj da, drugemu nekaj vzame, skratka, kupčka. Gospodarstvo razume kot področje, kjer se malce igra. To spoznanje se mi zdi neprecenljivo. Sicer pa ne vidim povezave. Naša akcija je bila usmerjena v to, da ljudi poskušamo zbuditi iz apatije in zahtevamo tisto, kar nam zakon omogoča. Assange pa je hotel probleme rešiti po neki drugi poti, ki ni čisto zakonska. To je bila gverilska akcija.”

* Tudi zaradi te akcije se tresejo institucije, veliki centri moči …

“Da, a gre za različni zgodbi. Institucija bi se tresla tudi, če gremo jutri streljat na parlament. Poti so različne, pa čeprav le v odtenkih. Osebno ne vem, če bi naredil tako akcijo kot Assange, pa ne znam prav razložiti, zakaj ne.”

* Kaj pa menite o nekaterih drugih pobudah, ki prihajajo prek interneta? Francoski nogometaš Eric Cantona na primer poziva ljudi, naj zrušijo represivni bančni sistem tako, da vsi naenkrat dvignejo denar z računov.

“Ne vem, kaj bi se zgodilo, če bi vsi naenkrat dvignili denar. Pa tudi ne vem, zakaj bi to naredili. Ne pristajam na tezo, da je največji rop ustanovitev banke. Banka je normalna finančna institucija, ki se izpridi zgolj in samo, če nanjo pritiskajo politične sile ali posamezne interesne skupine. Če ne, je to čisto normalen, legalen način, prek katerega kreditiramo svojo zasebno potrošnjo in investicije. Akcij je lahko ogromno. Jaz imam rad take, ki so dobro domišljene. V primeru Erica Cantonaja bi raje napadel regulatorja, ki dovoli, da banke poslujejo nenormalno in dajejo tvegane kredite mimo pravil. To področje je treba urediti sistemsko, ne pa ad hoc po posameznih primerih. Če hočemo NLB bankrotirati in kaznovati tako, da vsi dvignemo denar, se ne bo zgodilo nič pomembnega. Če pa prisilimo Banko Slovenije, da nadzira delovanje NLB-ja, je pa to že druga zgodba, s katero na daljši rok zagotovimo vzdržnost sistema.”

“Delam, ker sem odgovoren za svojo usodo. Delam, ker nimam izbire.”
Foto: Neva Volarič

* Se vam zdi, da se moč v družbi prerazporeja, da nekateri centri niso več nedotakljivi?

“Nedotakljivi niso nikoli. Nedotakljivi so samo, če verjamemo, da so to toge, starodavne, grozeče institucije. Tudi za Jugoslavijo smo mislili, da nikoli ne bo razpadla, potem pa so vse institucije padle praktično čez noč. Prerazporeditev moči? Ne vem. Vedno bodo obstajale mreže, ki jih je treba omejiti, sicer prevzamejo moč v državi, imajo politični vpliv in vpliv na gospodarstvo. Prerazporedijo se, ko postanejo v svojem delovanju prešibke in jih prevzamejo druge mreže. Ne vidim pa nobenega velikega načrta, ki bi prerazporejal moč po svetu. Ne verjamem v teorije zarote.”

* Politika je v krizi, pravijo, tako pozicija kot opozicija. Ljudje čakajo nekoga, ki bi pokazal tretjo pot. Čakajo vas?

“Sploh ne vem, kaj čakajo. Če čakajo mene, bodo razočarani. Jaz tega nisem delal zato, da bi šel v politiko, ampak zato, da bi ljudem pokazal, da je država v njihovih rokah in da lahko sami spreminjajo stvari. Tudi če pride tretja stranka … Kdo pa zagotavlja, da bo kaj bolje ali drugače? Kar pa lahko naredimo, je, da smo odgovorni do sveta, v katerem živimo, in da politikom ves čas gledamo pod prste in jim onemogočamo njihove stranpoti. To je naloga civilne družbe.”

* Pred dnevi ste sodelovali na okrogli mizi, kjer ste razpravljali, kako resetirati Slovenijo …

“Spremembe ne bodo prišle iz politike. Ne gospodarstvo, politika dela krizo v tej državi, ker povzroča nestabilnost sistema. Resetiranje je nekaj, kar bomo morali opraviti državljani sami v svojem odnosu do države. Ni dovolj dobro, da ležimo, kamor nas vržejo. Zahtevati moramo stvari, predvsem tiste, ki nam jih zagotavlja zakon. Če se dogajajo zadeve, kot so bili tajkunski prevzemi, moramo začeti ropotati po državi. To je to. V drugo ne verjamem. Ne verjamem, da bo prišel Jezus Kristus in iz vode naredil vino. Ne verjamem, da bo prišla čudežna politična stranka, ki bo vse spremenila. Ni logično tako razmišljati. Kateri ljudje pa naj bi ustanovili takšno stranko? Katerikoli? Če bi ti ljudje obstajali, bi o njih že kaj slišali.”

* Kaj pa razne privatizacijske zgodbe, zaradi katerih ni bil nihče obsojen?

“To je zgodba o neučinkovitem sodstvu, o vpletanju mrež v gospodarstvo in politiko. Nič drugega. Ko bo ta praksa prekinjena ali vsaj minimizirana, se take stvari ne bodo mogle več dogajati.”

* Če koga te stvari jezijo, kaj naj naredi?

“Hja, kaj bi jaz naredil? Lahko pišem članke, lahko govorim v medijih, ne morem pa začeti sodnega procesa. Lahko vsi državljani z ekstremnim pritiskom izsilimo, da se institucionalno uredi, da se take stvari ne bodo več dogajale.”

* Torej ne biti tiho?

“Pištole ne morem vzeti in začeti streljati. Tudi ne trdim, da imam čudežno rešitev za vse težave. Sem običajen človek brez nadnaravnih sposobnosti.”

“Če čakajo name, bodo razočarani. Jaz tega nisem delal zato, da bi šel v politiko, ampak zato, da bi ljudem pokazal, da je država v njihovih rokah.”
Foto: Neva Volarič

* Se ljudje zavedajo, da je moč v njihovih rokah?

“Mislim, da se vsi še ne zavedajo, da sami igrajo glavno vlogo in da bodo papirnati zmaji padli, če jim bodo povedali svoje mnenje tako, kot je treba. Ker tega ne povedo, se po neumnem zatekajo v apatijo in neke vrste mazohizem. Posameznik je tisti, ki lahko spremeni družbo.”

* Kaj bi moral posameznik narediti, da se ne počuti več žrtev?

“Vem, česa ne sme narediti. Ne sme si dopustiti, da ga premetavajo kot kakšno cunjo in potem od njega pričakujejo, da se jim za to še zahvali. Zaradi lastnega dostojanstva si tega nihče ne sme dopustiti. In nihče ni upravičen do tega, da leta in leta jamra, kako je vse zanič, in nič ne naredi v zvezi s tem. Ti dve stvari se mi zdita ključni. Kaj konkretno narediti, pa težko rečem. Vsak ima svoj način. Ni treba, da smo apatični bebci.”

ALJA TASI