Starši opozarjajo, država stopnjuje represijo

Članki, 22. 10. 2012

Alenka Vindiš Brozović, nekdanja miss Slovenije, je danes mati dveh sinov. Ker ju ni dala cepiti, z možem plačujeta visoke kazni, ki najedajo družinski proračun. Mojca Vozel pa je nekdanja novinarka, ki zdaj skrbi za štiri sinove in pripravlja doktorat na temo prehrane in zdravja otrok. K raziskovanju jo je spodbudila želja, da bi pomagala drugorojenemu sinu, ki je po cepljenju utrpel možganske poškodbe.

“Zdravnikom smo glede cepiv naivno zaupali, a ko smo se morali soočiti z resnimi posledicami, smo ostali sami; otrok s poškodbami možganov, midva z možem pa pred vrsto ugank in pritiskov,” pripoveduje Mojca Vozel. “Zdravniki naju niso poslušali, otroka so slabo spremljali, simptomov niso jemali resno, menili so, da z možem pretiravava. Opravili niso nobenih testiranj. Šele rezultati testov v tujini so potrdili, da je otrok resno poškodovan s cepivi.”

V Sloveniji rezultati teh testov ne zanimajo nikogar, je razočarana Vozlova. Zdravniki stranskih učinkov niso vpisovali v otrokov zdravstveni karton, čeprav jih je bila cela vrsta, komisija za cepljenje se nikoli ni sestala s staršema, ki v tem postopku nista imela nikakršnih pravic. In brez enega samega pregleda krvi je komisija otroku, poškodovanemu s cepivi, odredila nova cepljenja. Vozlova sta se zato obrnila na sodišče, ki jima je ugodilo, vendar pravita, da zdravniki nanju še vedno izvajajo pritisk, ker otrok nočeta več dati cepiti.

Precej obupana je tudi družina Brozović. “Otrokov pediater naju je z možem prijavil na zdravstveni inšpektorat. Tam so naju seznanili, da imava možnost podati vlogo za opustitev cepljenja na ministrstvo za zdravje, česar žal nisva storila. Ob prvem otroku se nama nekako ni dalo ukvarjati z birokratskimi zadevami, kar danes močno obžalujem,” pripoveduje Alenka Vindiš Brozović.

Alenka Vindiš Brozović: “Če se mi zaradi odklanjanja cepljenja 'usedejo' na bančni račun kot kakšnemu kriminalcu in ne bom mogla odplačevati stanovanjskega kredita, se lahko naša družina z dvema majhnima otrokoma znajde na cesti. Se bomo morali izseliti iz te države? Samo molimo lahko, da se ta nedemokratična politika čim prej konča.”

Alenka Vindiš Brozović: “Če se mi zaradi odklanjanja cepljenja ‘usedejo’ na bančni račun kot kakšnemu kriminalcu in ne bom mogla odplačevati stanovanjskega kredita, se lahko naša družina z dvema majhnima otrokoma znajde na cesti. Se bomo morali izseliti iz te države? Samo molimo lahko, da se ta nedemokratična politika čim prej konča.”

Svojih sinov ni dala cepiti, ker jo je bilo tega preprosto strah, priznava. Končala je srednjo zdravstveno šolo, zato dobro pozna stališče uradne medicine glede cepljenja. Vendar pozna tudi drugo plat zgodbe, in po ogledu dokumentarnega filma Cepljenje – prikrita resnica se je dokončno odločila, da svojih otrok ne da cepiti. “Kasneje sva z možem dobila odločbo, v kateri nama je bilo naloženo, da je otroka potrebno cepiti,” nadaljuje Brozovićeva. “Ker se nisva pritožila, je odločba postala pravnomočna. To pomeni, da nama zdaj lahko nalagajo kazni v nedogled. Te se ponavljajo in so vse višje. Prva kazen, ki sva jo dobila, je bila 200 evrov za vsakega starša. Ker otroka še vedno nisva cepila, sva pred kratkim dobila naslednjo, višjo kazen, in sicer vsak po 300 evrov. V sklepu je zapisano tudi, da bo naslednja kazen čez pol leta že 400 evrov.”

Peticijo podpisujejo tudi tujci

To sta samo dve v nizu zgodb številnih slovenskih staršev, ki se upirajo obveznemu cepljenju. Ti so sicer v manjšini, saj je precepljenost slovenskih otrok zelo visoka in se v zadnjih letih po podatkih Inštituta za varovanje zdravja giblje med 95 in 98 odstotki, odvisno od vrste cepljenja. Po drugi strani pa je predvsem na svetovnem spletu staršem dostopnih vse več informacij, ki nasprotujejo uradni teoriji o nujnosti obveznega cepljenja in opozarjajo na možne stranske učinke. Zato se nasprotniki obveznega cepljenja zavzemajo za ponovno javno razpravo, ki je bila v Sloveniji na dnevnem redu že leta 2007.

“Takrat je bil v obravnavi predlog novele zakona o nalezljivih boleznih. Predviden je bil ugovor vesti glede cepljenja, vendar je novela poniknila neznano kam,” opozarja pravnik Jure Pogačnik, ki je 25. septembra letos na spletnem portalu Avaaz objavil peticijo Za svobodno odločanje o cepljenju otrok v Sloveniji. V manj kot mesecu dni je zbral nekaj več kot 4700 podpisov. “Ustaviti želimo represivno kazensko politiko, prek katere Slovenija – kot ena redkih držav v Evropi – neevropsko posega v temeljne človekove pravice na ravni družine in starševstva,” pravi Pogačnik in skupaj s podpisniki poziva slovensko vlado, ministra za zdravje in poslance državnega zbora, naj uvedejo prostovoljno cepljenje otrok.

Peticijo podpisujejo tudi tujci. “Neki Nizozemec, ki je podpisal peticijo, mi je zapisal, da si Nizozemci ne morejo niti predstavljati, da bi jih državna inštitucija, ki jo dejansko sami plačujejo, preganjala in ustrahovala z denarnimi kaznimi. Tudi v državah bivše Jugoslavije, ki so podedovale isti sistem cepljenja kot Slovenija, represija niti približno ni tako stroga kot pri nas,” ugotavlja Pogačnik.

Jure Pogačnik: “Ne morem verjeti, da starši pred cepljenjem od pediatra ne dobijo navodil proizvajalca cepiva. Za vsako tableto vas opozorijo, da pred uporabo preberite navodila. Tukaj pa govorimo o cepivih, ki vsebujejo zelo strupene kemikalije.”

Jure Pogačnik: “Ne morem verjeti, da starši pred cepljenjem od pediatra ne dobijo navodil proizvajalca cepiva. Za vsako tableto vas opozorijo, da pred uporabo preberite navodila. Tukaj pa govorimo o cepivih, ki vsebujejo zelo strupene kemikalije.”

Da se represija stopnjuje, potrjujejo tudi podatki zdravstvenega inšpektorata. Število postopkov zoper starše, ki ne dajo cepiti svojega otroka, se namreč iz leta v leto povečuje. Medtem ko je bilo leta 2008 v celem letu obravnavanih nekaj manj kot 100 primerov, je bilo samo letos obravnavanih že več kot 300 primerov. Globa za izmikanje oziroma onemogočanje cepljenja je 40 evrov, vendar lahko inšpektor v nadaljnjem postopku izreče različne kazni, recimo če se zavezanec ne odzove vabilu na obravnavo in svoje odsotnosti ne opraviči ipd. Najvišja globa tako lahko naraste tudi do 500 evrov, kazni v enem postopku pa je lahko več, odvisno od števila kršitev. Inšpektor lahko kaznuje enega, praviloma pa oba starša, ki sta odgovorna za otroka.

Še en dogodek, ki je poleg omenjene peticije in stopnjevanja represije v zadnjem času povzročil, da je razprava glede obveznega cepljenja v Sloveniji spet vroča, je izid knjige Iluzije o cepivih. Ta je slovenskim bralcem na spletu dostopna brezplačno, izdalo pa jo je gibanje Naravna imunost. Avtorica je ameriška znanstvenica, imunologinja Tetyana Obukhanych, ki je slovenski prevod v ZDA letos pomladi izdane knjige bralcem podarila, potem ko je izvedela, kako trd je sistem obveznega cepljenja pri nas, pripoveduje Mojca Vozel, ena od ustanoviteljic gibanja. “Obukhanycheva je bila nad slovenskim sistemom cepljenja neprijetno presenečena. Tudi državljani v EU spoznavajo, da je slovenski sistem velik odmik od prevladujočih evropskih praks,” pravi Vozlova.

Stališča za in proti

Obisk spletne strani knjige je živahen, prav tako polemike v medijih. Obstaja namreč tudi drugačen pogled na cepljenje, kot je uradno stališče Inštituta za varovanje zdravja, ki ga zagovarja prim. doc. dr. Alenka Kraigher. Ta je prepričana, da je cepljenje najbolj učinkovita zaščita pred nalezljivimi boleznimi. “Z vidika obvladovanja le-teh je visoka precepljenost prebivalstva zelo pomembna. Le na ta način se namreč lahko zelo omeji kroženje virusov, ki ne poznajo državnih in drugih meja. Dokaz temu je vnovično pojavljanje in izbruhi ošpic v Evropi, kjer je v zadnjem letu zbolelo veliko prebivalcev, od tega 10.000 otrok. Obolele smo imeli tudi v Sloveniji, čeprav jih prej nismo imeli vse od leta 1999 do spomladi 2010, ko jih je v Slovenijo zanesel tuji državljan. Da je obvezno cepljenje primeren ukrep za preprečevanje in obvladovanje nalezljivih bolezni, je leta 2004 potrdilo tudi ustavno sodišče,” poudarja Kraigherjeva.

Obukhanycheva pa v svoji knjigi prav na primeru ošpic pojasni, da kolektivne imunosti ni mogoče vzpostaviti s cepivi. Pravi, da cepiva niso učinkovita pri izkoreninjanju virusov. Ko se ošpice pojavijo, kar je bolj ali manj vprašanje časa, pri veliki večini ljudi cepivo ne deluje, kolektivna imunost se izkaže za mit, medicina pa se zateče v – karanteno. “Čredna imunost obstaja le, ko je delež posameznikov, ki niso dovzetni za virus, več kot 68-odstoten. Ker se živa cepiva z oslabljenimi virusi rutinsko vbrizgajo samo dvakrat (pri dveh do petih letih starosti), njihov zaščitni učinek pa izzveni v treh do petih letih, so lahko odporni le cepljeni otroci, mlajši od osem oziroma deset let. Drugi, vključno z odraslimi, so dovzetni, razen če so bolezen že preboleli. Otroci, mlajši od deset let, seveda ne predstavljajo 68 odstotkov celotne populacije. Torej pri ‘ohranjanju’ neobstoječe čredne imunosti ni prav nobene razlike, če so cepljeni vsi otroci ali nobeden,” trdi ameriška imunologinja.

Rezultat cepilnih kampanj je po njenem mnenju zaskrbljujoč, saj je vztrajna uporaba cepiva MMR generacije mater in njihovih otrok prikrajšala za naravno imunost za te virusne bolezni. Dojenčki od cepljenih mater ne dobijo protiteles, cepiva pa ni mogoče uporabiti, ker je vbrizganje oslabljenih živih virusov v tako zgodnji dobi nevarno in brezplodno. “Zdaj so to bolezni, ki se jih moramo bati in na katere se sklicujejo, kadar ob uporabi zastraševalnih taktik promovirajo nadaljnje cepljenje. Za to obstaja dober razlog, toda ne tisti, o katerem nam govorijo! Te blage otroške bolezni so zdaj nevarne zato, ker smo jih mi, ljudje, sami naredili takšne.”

Pogoste kršitve upravnega postopka

Strokovna mnenja o obveznem cepljenju so torej deljena, prav tako se razlikujejo prakse v posameznih državah. Svetovna zdravstvena organizacija nima uradne politike glede obveznega cepljenja, navaja revija kanadskega zdravniškega združenja, ki je lani objavila primerjalno študijo obveznih cepljenj. V njej ugotavljajo, da se nekatere države osredotočajo na to, da bi prebivalce prepričale o koristih cepljenja, in jim pri tem puščajo svobodno izbiro, v drugih državah pa je cepljenje obvezno.

Program obveznega cepljenja v Sloveniji je med najbolj agresivnimi in obsežnimi na svetu, ugotavljajo v omenjeni reviji, pri tem pa cepljenja ni mogoče zavrniti zaradi ugovora vesti ali iz verskih razlogov. Mnoge druge države ljudi ne silijo k cepljenju, kljub temu da je cepljenje obvezno. In skoraj vsi se strinjajo, da morajo obvezni programi cepljenja dovoliti izjeme vsaj iz zdravstvenih razlogov. Belgija na primer ima predpisano obvezno cepljenje le proti otroški paralizi. Večina se cepi, tistih, ki cepljenje odklanjajo, pa ne preganjajo.

Mojca Vozel: “Ostali smo sami: otrok s poškodbami možganov, midva z možem pa pred vrsto ugank in pritiskov.”

Mojca Vozel: “Ostali smo sami: otrok s poškodbami možganov, midva z možem pa pred vrsto ugank in pritiskov.”

“Če bi ukinili obveznost cepljenja, bi razbremenili starše, otroke pa bi zavarovali pred stranskimi posledicami cepljenja. Razbremenili bi tudi zdravstvene inšpektorje in upravno sodišče ter zdravnike. Slednji so starše dolžni prijavljati inšpektoratu, kar je v nasprotju z njihovim zaupnim odnosom do pacientov. Država bi prihranila kup denarja, in najpomembnejše: izognili bi se nepotrebnemu vzdrževanju konflikta v družbi kot celoti,” meni Jure Pogačnik.

Zavzemanje za odpravo obveznega cepljenja čuti kot svojo človeško dolžnost. S problematiko se je seznanil, ko je bil v letih 2005-2006 zaposlen na ministrstvu za zdravje. Obravnaval je pritožbe v upravnem postopku, med katerimi jih je bilo kar nekaj povezanih s cepljenjem. “Takrat sploh nisem razmišljal, da bi bilo s sistemom obveznega cepljenja pri nas lahko kaj narobe,” pripoveduje.

Zato je prve pritožbe staršev, ki so se sklicevale na to, da cepljenje ni varno, gladko zavrnil. Nato pa je postal pozoren na kršitve v upravnem postopku. “In to ne obrobne, pač pa bistvene kršitve. Tipična kršitev je bila, da starši sploh niso imeli možnosti sodelovati v upravnem postopku. Če stranka nima te možnosti, je to bistvena kršitev upravnega postopka, zaradi katere se mora absolutno ovreči vsaka odločitev upravnega organa na prvi stopnji. Upravni organ se o opustitvi cepljenja skoraj vedno odloča izključno na podlagi vpogleda v zdravniški karton. Le kaj naj bi našli v kartonu nekajmesečnega otroka? Morali bi pretehtati različna dokazna sredstva, in eno od teh so tudi pričevanje staršev in razni testi, ki so jih starši zdaj prisiljeni opraviti v tujini.”

Šlo je za sistematično kršenje upravnega postopka, je ugotovil Pogačnik, ki je leta 2006 ministrstvo zapustil. Še prej pa je izdal – kot pravi, doslej edino – odločbo o dokončni oprostitvi cepljenja otroka, ki je verjetno utrpel stranske učinke cepljenja. Kljub temu da zdaj dela v drugi službi, se starši še vedno obračajo nanj s prošnjami za pomoč, kako se izogniti represiji državnih organov. “Nehote sem še vedno v tej zadevi, zato bi rad, da se vse skupaj čim prej konča. Zdaj, ko se odpravlja in krči toliko zdravstvenih ugodnosti, je prav neverjetno, da država ljudi v nekatere zdravstvene storitve sili.”

Pomanjkljiva navodila pediatrov

Starše je tudi strah, da otroka, ki ni cepljen, ne bodo mogli vpisati v vrtec. “Nikjer nisem zasledil pravne podlage za kaj takega,” trdi Pogačnik in dodaja, da upravni organi staršem pogosto zagrozijo na zelo nejasen način, ki ga tudi sam kot pravnik težko razume. “Najprej sploh nisem mogel verjeti, da starši pred cepljenjem od pediatra ne dobijo navodil proizvajalca cepiva. Ko sem ta navodila poskusil dobiti tudi sam, sem imel težave. Za vsako tableto vas opozorijo, da pred uporabo preberite navodila. Tukaj pa govorimo o cepivih, ki vsebujejo zelo strupene kemikalije. Predvsem pa navodila vsebujejo pomembne napotke staršem, kdaj otroka ne smejo cepiti. Če tega ne prebereš, si praktično poskusni zajček.”

Na zdravstvenem inšpektoratu v zadnjem letu opažajo povečanje števila primerov, kjer starši navajajo, da jim cepitelji (zdravniki) niso dali dovolj pojasnil in informacij. Povečuje se tudi število prijav zoper zdravnike; doslej so jih prejeli že več kot 50. Na sodišče pa je bilo v zadnjih petih letih vloženih pet zahtevkov za odškodnino, ki jo je oseba utrpela zaradi obveznega cepljenja. Država je doslej izplačala eno odškodnino v znesku 62.593,89 evrov, navajajo na ministrstvu za zdravje.

Pravne in sodne bitke med državo in starši, ki odklanjajo obvezno cepljenje, so torej v polnem teku, zato so tudi vse bolj glasne pobude o ponovni javni razpravi in razmisleku, ali ne bi v Sloveniji v zvezi z obveznim cepljenjem priznali vsaj ugovor vesti.

ALJA TASI

 

2 Responses to Starši opozarjajo, država stopnjuje represijo

  1. Dominik Šandor says:

    hvala

  2. Živimo v enaindvajsetem stoletju. Vsi vemo, da je 99% vseh cepiv in zlasti otroci bolj škodljivo kot koristno. Vsa cepiva, ki so narejeni iz zelo strupenimi snovmi in čeprav ve, državo vodi silijo starši za cepljenje otrok poleg nas in strogo kaznovati, če tega ne storimo. Kaj še čakamo? Minister za zdravje ljudi, ki jih izvolili, in glasovali za njega, in ga dal oterajmo, nato pa je od takrat naprej, ker tam ni treba stati, če hoče, da bi ubil svoje otroke .. Kdo bo naslednji na naše otroke, če so otroci bolni zaradi dejstva, da so imele strupene cepiva? Morda minister ali glavni minister. Nisem in moji otroci would not dal vakciniati stroške, da bi dobili v zatvor.Kazna je veliko manjši od Cepljenje zdravljenja.Alenka mas pravico.Bravo !!!

Leave a Reply