Kako je človeštvo obubožalo zaradi obresti

Članki, 15. 1. 2013

Če bi Jožef ob Jezusovem rojstvu vložil pfenig po štiriodstotni obrestni meri, bi obresti na obresti do leta 1749 narasle na vrednost krogle zlata, ki bi bila težka kot Zemlja. Do leta 1990 bi obresti narasle na vrednost 8190 takih krogel. Po petodstotni obrestni meri pa bi leta 1990 lahko kupili neverjetnih 134 milijard zlatih krogel, težkih kot Zemlja.

 

Marjana Kos: “Denarni sistem deluje kot sesalec, ki srka vire iz področij z manjšimi zaslužki in jih prerazporeja tja, kjer so zaslužki večji.” (Foto: Neva Volarič)

Marjana Kos: “Denarni sistem deluje kot sesalec, ki srka vire iz področij z manjšimi zaslužki in jih prerazporeja tja, kjer so zaslužki večji.” (Foto: Neva Volarič)

 

“Ta izračun pogosto citirajo kot primer nerazumnih obresti in obrestno obrestnega računa,” opozarja Marjana Kos, ekonomistka, ki je na temo denarja opravila magisterij na Schumacher Collegeu v Veliki Britaniji. “Zanimivo, da ljudje ne razmišljajo kaj dosti o tem, kako deluje denarni sistem. Samoumevno se jim zdi, da je tak, kot je. Velik del dneva porabijo, da služijo in trošijo denar, ne razumejo pa, kako deluje sistem, kakršnega poznamo danes,” se čudi Kosova in v isti sapi priznava, da tudi sama pred odhodom v Veliko Britanijo o delovanju denarnega sistema ni veliko razmišljala. Predvsem pa je o tem niso veliko naučili na ekonomski fakulteti. “Tam razlagajo ekonomsko teorijo, ki je sama po sebi smiselna. Ko pa vidimo, kaj se dejansko dogaja v svetu, ni več tako gotovo, da ima vse skupaj res smisel.”

Ko je izstopila iz matrice in na vse skupaj pogledala iz drugega zornega kota, je končno razumela, zakaj je naš svet tak, kot je. “Situacija večini ni pogodu, ne poznamo pa vzrokov zanjo. Ne zavedamo se, kako pomemben je pri tem denarni sistem. Zaradi njega ni mogoče ekološko obnašanje, zaradi njega se vsi podijo za dobičkom,” pravi Kosova, ki je sodelovala pri vzpostavitvi prvega sistema lokalne valute v angleškem mestu Totnes. Samostojna podjetnica zdaj piše in predava na temo denarja, denarnega sistema in komplementarnih valut.

 

Denar, ustvarjen iz nič

 

Pretekli teden je bil padec borznih indeksov spet udarna novica v vseh medijih. ZDA po treh letih spet drsijo v recesijo. “Ni problema,” pravi slavni ekonomist Alan Greenspan, ko ga povprašajo, kako bodo ZDA vrnile dolgove. “Bomo pa tiskali dolarje!” V Evropski uniji centralna banka pred bankrotom rešuje Italijo in Španijo. “Tudi bankroti bank so nekaj povsem normalnega,” opozarja Kosova. “V ekonomskem sistemu stvari nimajo več smisla. Pa tako velike in kompleksne so postale, da jih je težko razumeti. Tudi stvari, ki se dogajajo v ZDA, niso logične. Kako lahko država še funkcionira, kljub temu, da je tako zadolžena? Ta sistem se sesuva že lep čas. Po mojem mnenju niti ne bi bilo tako slabo, če bi se dokončno sesul. Mislim pa, da se to ne bo zgodilo.”

Ljudje povečini mislimo, da denar izdajata vlada ali centralna banka v obliki kovancev in bankovcev. “Resnica je zelo drugačna,” pravi naša sogovornica. “Večino denarja, ki je v obtoku, ustvarjajo komercialne banke z odobravanjem posojil.” In to tako rekoč iz nič. Denar že dolgo nima več neposredne povezave s fizično stvarnostjo. Le številke potujejo po virtualnem prostoru. “Ko položimo denar na račun, je banka dolžna obdržati le določen del tega kritja, po navadi manj kot deset odstotkov. Ves ostali denar pa posodi naprej. Na ta način ustvari nov denar,” pojasnjuje Kosova.

Če torej na svoj račun položimo 1000 evrov, bo banka za kritje zadržala le deset odstotkov pologa, 900 evrov pa bo posodila naprej. Recimo, da tisti, ki prejme posojilo, 900 evrov položi na svoj račun. Banka zadrži 90 evrov, 810 jih posodi naprej. In naprej. In naprej.

“Na ta način banke ustvarjajo denar,” razlaga Kosova. “Ko pridete dvignit svojih 1000 evrov, vam ne bodo rekli, oprostite, imamo jih samo 100, ker smo jih 900 posodili naprej. Lahko dobite svojih 1000 evrov, čeprav banka tega denarja sploh nima. Niti natisnili ga niso. To so samo številke na računih.”

Ko so slovenski obrtniki pred kratkim protestirali tako, da so dvigali gotovino s svojih računov, so banke morale naročiti bankovce iz tujine. “To mi je povedal znanec, ki dela na banki. Niso si mogli privoščiti, da ne bi imeli dovolj denarja. Ko enkrat ljudje dobijo občutek, da denarja ni, nastane panika. To se je zgodilo leta 1929. Takrat so vsi tekli dvignit svoj denar, ki ga na banki dejansko ni bilo.”

V fizični obliki, kovancih in bankovcih, je le tri odstotke denarja. Ker pa banke ustvarjajo denar s potezo s pisalom in ga nato posodijo kot dolg, obremenjen z obrestmi, je količina denarja v obtoku v Veliki Britaniji od leta 1971 do leta 1996 narasla za 2000 odstotkov. Od leta 1971 dalje denar tudi ni več vezan na zlato. “Denar je le list papirja,” pravi Kosova. “Če ga nesete v banko, zanj ne boste dobili koščka zlata, ampak drug list papirja. Denar ni več vezan na realnost, v kateri živimo.”

 

Obresti, obresti

 

Večino denarja ustvarijo torej komercialne banke z odobravanjem posojil. Za posojila pa je potrebno plačati obresti. “Obresti so dvorezen meč,” meni Kosova. “Za nekatere stvari so dobre, vendar vse posledice niso očitne na prvi pogled. Vsi moramo vrniti malo več, ta denar pa moramo nekje dobiti.”

To med ljudmi spodbuja tekmovalnost, meni ekonomistka. “Ker se denar ne množi sam od sebe, ga bo nekomu na koncu zmanjkalo in bo propadel. Tekmovalnost je vgrajena v sistem, v katerem nekdo na koncu enostavno mora propasti. Vse mora rasti, vedno več potrebujemo.”

Obresti same niti niso tako kritične. Obrestno obrestovanje pa krivuljo obrne v eksponentno rast, tako rekoč v neskončnost. “Ne le, da obljubljajo. Pričakujejo, da bodo stvari rasle na ta način. Zato se tudi naravni sistem sesuva,” je prepričana Kosova.

Plačevanje obresti povzroči, da se denar pretaka od tistih, ki ga imajo manj, kot ga potrebujejo, k tistim, ki ga imajo preveč. Tisti, ki so bogati, prejemajo neprekinjeno rento od tistih, ki si morajo denar sposoditi. To je sistem skritega prerazporejanja, v katerem se denar pretaka k izbrancem na vrhu piramide. Tisti na dnu, države tretjega sveta, na primer, pa plačujejo 30-odstotne obresti na dolg, ki eksponentno narašča. “Denarni sistem deluje kot sesalec, ki srka vire iz področij z manjšimi zaslužki in jih prerazporeja tja, kjer so zaslužki večji,” pojasnjuje Kosova in opozarja, da obresti ne plačujemo samo takrat, ko vzamemo kredit. “Obresti so vračunane v ceno vsakega proizvoda. Za blago in storitve zato plačujemo vsaj dvakrat več, kot bi sicer. Obresti gredo lastnikom kapitala, torej plačujemo davek bogatim.”

 

Islamske banke

 

Včasih so bile oderuške obresti prepovedane. Židovska in krščanska vera sta učili, da v “nažiranju substance drugih” ni nič svetega, ni duha.

V islamu še danes ne plačujejo obresti za posojila, zato so islamske banke po svetu vse bolj priljubljene. “Če bi šli v islamsko banko, vam ne bi posodili denarja, pač pa bi ga vložili v projekt. Banka postane vaš partner. Če projekt propade, izgubi tudi banka. Ne pa, da banka od propadlega podjetja dobi nazaj vse in še kaj zraven,” razliko med islamskim in običajnim bančništvom pojasnjuje Kosova.

Denarni sistem, kot ga poznamo danes, je zelo nestabilen. Zanj je značilno tudi, da v ugodnih razmerah deluje dobro, ko pa zaškriplje, gre hitro vse navzdol. “Morda je to znak, da moramo začeti razmišljati o drugačnem sistemu,” meni naša sogovornica. “Ena od tez je, da z denarjem, kot ga poznamo danes, skupnost sploh ne more biti samostojna. Recimo, da bi želeli biti država, mesto ali družina samostojni. Temu idealu se lahko približamo le z uporabo lokalnih valut.”

Vzporedno lahko uporabljamo več tipov denarja, več sistemov menjave in več valut, ki zadovoljujejo različne potrebe in aktivirajo različne potenciale, opozarja Kosova, ki je sodelovala pri uvedbi lokalne valute v angleškem mestu Totnes.

 

Lokalna valuta, ki so jo uvedli v angleškem Totnesu, enem od mest, kjer preizkušajo, kako bi naša družba kar najbolje preživela tranzicijo (Foto: Neva Volarič)

Lokalna valuta, ki so jo uvedli v angleškem Totnesu, enem od mest, kjer preizkušajo, kako bi naša družba kar najbolje preživela tranzicijo (Foto: Neva Volarič)

 

“Totnes je eno od tako imenovanih tranzicijskih mest. Rob Hopkins, začetnik ideje, je izhajal iz dejstva, da je naša družba povsem odvisna od nafte. Če zmanjka nafte, se sistem sesuje. Tranzicijska mesta je zasnoval kot poskus družbe, ki ni tako zelo vezana na nafto,” pripoveduje Kosova. Ideja tranzicijskih mest se je v Angliji, ZDA in Avstraliji hitro razširila. Podoben poskus poznajo tudi na Hrvaškem; v Sloveniji tranzicijskega mesta še ni.

Kosova se je s skupino ekonomistov v Totnesu lotila uvedbe lokalnega denarja. Nekateri mu pravijo tudi zeleni denar. “Te alternativne sisteme bomo kmalu resnično potrebovali,” meni. “O njih ljudje začnejo razmišljati v obdobjih recesije, ko denarja primanjkuje.”

 

Življenje brez denarja

 

Čeprav se življenje brez denarja zdi skoraj nemogoče, izkušnje kažejo drugače. “V Angliji se je neki fant odločil, da bo leto dni preživel brez denarja. Ne le, da mu je uspelo, celo tako navdušen je bil, da je še naprej nadaljeval v tem slogu. Denar nam gotovo olajša določene stvari. Omenjeni fant si je moral perilo prati na roke. Vendar nam denar tudi vzame stvari, ki bi nam lahko obogatile življenje.”

V Totnesu je uporaba lokalne valute povezala ljudi. “Razdalje med ljudmi se skrajšajo,” ugotavlja Kosova. “S temi valutami trgujemo v lokalni skupnosti, v manjših trgovinah. V supermarketih jih ne vzamejo.”

Najprej so natisnili 300 “totnes funtov” in jih razdelili med ljudi. Na hrbtni strani bankovcev je bil seznam trgovin, ki so sprejemale novo valuto. Ljudje so lahko šli tudi v druge trgovine in skušali trgovce prepričati, da sprejmejo novi denar. Poleg obilo zabave je uvedba lokalne valute prinesla tudi veliko ozaveščanja o tem, kako sploh deluje denarni sistem. Lokalne trgovinice, za katere marsikdo prej sploh ni vedel, so oživele. Skupnost se je povezala. “Nekateri so menili, da je to neumnost, drugi so bili takoj pripravljeni podpreti lokalno valuto. Razumeli so, zakaj to delamo,” se spominja Kosova.

Kasneje so izdali 5000 totnes funtov, ki so jih ljudje lahko zamenjali za običajen denar. Za 10 britanskih funtov so dobili 11 totnes funtov, kar jih je spodbudilo k menjavi. Ko pa je šla menjava v obratno smer, so dobili nekoliko manj. “V našem interesu je bilo, da denar kroži. Ne pa, da v trgovini vzamejo totnes funte in jih nato prinesejo k nam, da bi jih zamenjali. Da bi denar čim bolj krožil, smo bankovcem tudi omejili rok trajanja,” pripoveduje naša sogovornica.

Vsi sistemi lokalnih valut – v svetu jih je kar nekaj – temeljijo na brezobrestnem poslovanju. Nekaj se zasluži z razliko v menjalnih tečajih. “V Nemčiji je učitelj na waldorfski šoli uvedel lokalno valuto, da bi šolo povezal s podjetji in prebivalci. Ob vračilu da 5 odstotkov manj; od tega 3 odstotke nameni za dobrodelnost, 2 odstotka pa za kritje stroškov. Tako dobro mu gre, da se s tem preživlja,” pravi Kosova.

Uporaba alternativnega denarnega sistema je torej stvar zavestne odločitve skupine ljudi. Kosova je po vrnitvi domov skupaj z dvema prijateljema uvedla lokalno valuto “dar”, ki jo uporabljajo na permakulturnih delavnicah. “Doma imam banko, čisto navadno škatlo, v kateri imam dare in evre, ki služijo kot kritje. Za 10 evrov dobite 30 darov,” pripoveduje.

 

Koristi lokalnih valut

 

Udeležence delavnic, kjer uporabljajo dare, spodbujajo, naj prinesejo svoje izdelke in jih ponudijo drugim. “Menjava bi lahko potekala tudi brez denarja, ampak z bankovci je precej bolj zabavno,” se smeji Kosova. “Veliko kreativnosti se sprosti. Ljudje razmišljajo, kaj vse bi lahko zamenjali. Na dan prihajajo z vse bolj izvirnimi idejami. Kupijo lonček marmelade, zraven pa izmenjajo še nekaj receptov. Lokalna valuta je prinesla veliko koristi, o katerih prej sploh nismo razmišljali.”

 

Zeleni denar spodbuja sodelovanje in povezuje ljudi (Foto: Neva Volarič)

Zeleni denar spodbuja sodelovanje in povezuje ljudi (Foto: Neva Volarič)

 

Je prihodnost torej v lokalnem denarju? “Predvsem moramo razmišljati o različnih rešitvah, ne samo o eni,” opozarja Kosova. “Izstopiti moramo iz okvirov, v katerih običajno razmišljamo o denarju. Karkoli se spomnimo, lahko poskusimo. Če ne bomo poskusili, nikoli ne bomo vedeli, ali deluje ali ne. Na ta način lahko pridemo do še boljših idej.”

Denar je denar, če se dogovorimo, da ga bomo uporabljali. Je menjalno sredstvo skupine ljudi, ki se odloči igrati igro. Podobna oblika alternativne menjave je tudi časovna banka na internetu. Vendar Kosova opaža, da tovrstne oblike menjave težko stečejo brez osebnega stika in na ta način vzpostavljenega zaupanja. Zeleni denar torej spodbuja sodelovanje in povezuje ljudi. Gre za resnično in ne špekulativno menjavo blaga in storitev, kakršne je v klasičnem denarnem sistemu kar 97 odstotkov. Verjetno tudi zaradi tega skoraj nihče več ne razume, za kaj gre. Čedalje več ljudi se zaveda nesmislov globalnega sistema in se zavestno odloča za drugačne rešitve. Za Kosovo je iskanje novih poti prijetno: “Denar je močno orodje, ki vpliva na vsa področja našega življenja. Najbolje od vsega pa je, da sistem lahko spremenimo.”

ALJA TASI

 

2 Responses to Kako je človeštvo obubožalo zaradi obresti

  1. zvjezdan popov popov says:

    vse to je naredil žé bogdan oblak, hamurabi z roške céste v ljubljani, ko je izdal plačilno sredstvo lipo, denar brez inflacije. kolikor razumem ta članek, je bogdanov denar boljši. fant je sicer žé pokojen, zapis o tem, kako se to naredi pa obstaja v njegovi brošuri o lipah.

    (hravati so sicer tudi začelil imenovati svoje stotinke kun lipe, vendar so s tem naredili malo zmede, saj je denar lipa slovénski.)

  2. Mihaela says:

    Jezus je rekel: “Dajte državi, kar je državnega in Bogu kar je božjega.” Od teh lokalnih valut potem še davka ni treba plačevati. Menjava je torej 1:1, ne pa zmanjšana za 22%-ni davek.

Leave a Reply