Emir Hadžihafizbegović: “V Bosni se danes živi bolje kot v Sloveniji”

Različni ljudje o istih stvareh, 4. 3. 2013

 

Predstava Žaba je na vse, ki so si jo doslej ogledali, naredila močan vtis. Z zasedbo Komornega gledališča 55 iz Sarajeva v Koper prihaja tudi igralec Emir Hadžihafizbegović, ki za Slovence ni neznanka, čeprav več nastopa na hrvaški televiziji. Pred gostovanjem v koprskem gledališču smo igralcu zastavili nekaj vprašanj.

 

Emir Hadžihafizbegović: “Tehnološki napredek, mobiteli, internet, facebook, iPodi in laptopi so nadomestili človeka kot partnerja. Ubraniti se tega pomeni ostati normalen.”

Emir Hadžihafizbegović: “Tehnološki napredek, mobiteli, internet, facebook, iPodi in laptopi so nadomestili človeka kot partnerja. Ubraniti se tega pomeni ostati normalen.”

 

* Poznate najnovejši vic o Muju in Hasu?

“Seveda. Vpraša Slovenec: ‘Mujo, vlak vozi s hitrostjo 100 km/h, razdalja med tirnicama je meter in trideset, razdalja med prečnimi pragovi pa 60 cm. Koliko sem star?’ Mujo mu odgovori: ‘Petdeset.’ Slovenec začudeno: ‘Kako si to uganil?’ Mujo mu zaupa: ‘V moji vasi blizu Zenice živi neki na pol nor tip in ima 25 let. Ti si totalno nor, zato jih imaš gotovo petdeset.’”

* Kako se danes živi v Bosni?

“Malo bolje kot v Sloveniji. Vlada nam ne razpada, nimamo uličnih protestov, ne menjamo ministra za zunanje zadeve in naših bank nihče ne toži, ker naj bi dolgovale denar varčevalcem iz sosednjih držav. Seveda imamo tudi mi svoje probleme, ki pa, kot je videti, niso tako veliki kot slovenski. Stanje duha v BiH je zelo dobro; Bosna je že stoletja navajena, da je z malim zadovoljna.”

* V tem življenju ste igralec, v drugem pa bi bili …

“Ni drugega življenja. Je samo življenje, ki ti ga je Bog dodelil. Ali pekel ali raj.”

* Po čem vas najbolj poznajo Slovenci?

“Nekoč davno sem z Igorjem Šmidom posnel televizijski film Podnajemniki, v katerem sem igral skupaj z Borisom Cavazzo, Romanom Končarjem, Majo Sever in drugimi slovenskimi kolegi. To je bil moj prvi profesionalni angažma v Sloveniji; od tega je minilo že 28 let. Kasneje sem pri vas gostoval s takrat kultno predstavo Avdicija, s katero smo polnili dvorane po Gorenjski, Štajerski in Primorski. Zadnjih nekaj let sem v Sloveniji snemal tri igrane filme: Stanje šoka z Andrejem Košakom, Šanghaj z Markom Naberšnikom, pri koncu pa je poprodukcija filma Čefurji raus Gorana Vojnovića, v katerem igram eno od glavnih vlog. Premiera bo jeseni. Poleg tega bi me Slovenci lahko poznali kot obiskovalca enega od najlepših krajev v tem delu Evrope – Podčetrtka.”

* V Koper prihajate s predstavo Žaba. Kako bi jo predstavili našim bralcem?

“Psihološka drama in psihološki realizem, najtežji gledališki žanr. To je zgodba o iskanju smisla v povojnem Sarajevu. Vse se dogaja v majhni brivnici, v pogovoru med štirimi liki. Predstavo igramo že peto leto, in posebej ljubo nam je, da zdaj z njo prihajamo tudi v Slovenijo. Hvala Katji Pegan in Draganu Klarici iz koprskega gledališča, ki sta začutila to predstavo in nas povabila na gostovanje. Odigrali smo že prek 150 predstav v državah bivše Jugoslavije in Evrope.”

* Česa v zvezi z vojno v vaši domovini ne boste nikoli pozabili?

“Izgube matere, smrti nekaterih mojih sorodnikov v Srebrenici in smrti na desetine dobrih ljudi, ki sem jih poznal in ki jih danes zelo pogrešam.”

* Kako se spominjate svojega otroštva?

“Zrasel sem ob materi Nizami, očetu Mustafu in starejšemu bratu Irfanu. Bilo je to lepo otroštvo; veliko imam spominov nanj. Prvo, kar se spomnim, je sistem vrednot, ki smo jih spoštovali tako v družini kot v okolišu, v katerem sem živel. Nismo imeli veliko, ampak smo bili srečni, ker je bilo tistega najpomembnejšega – ljubezni – v izobilju.”

* Na kateri svoj dosežek ste najbolj ponosni?

“Moj največji uspeh je to, kar mi dajeta moja otroka, hčerka Amra in sin Edin. Veliko sem v vseh teh letih vložil vanju. Amra ima zdaj 18 let in se pripravlja na študij, Edin pa je star 21 let in v Sarajevu študira politične vede.”

* Želeli bi, da bi ljudje posvečali več pozornosti …

“Ljudje so v glavnem pozabili na najplemenitejše človeške atribute: ljubezen, moralo, etiko, spoštovanje, dostojanstvo, sočutje do trpljenja drugih. Ne bi želel, da me kdo narobe razume, ampak Bosanci so te duhovne vrednote večinoma obdržali. Sta nas pa porušen sistem vrednot in globalna destrukcija odtujila drug od drugega. Tehnološki napredek, mobiteli, internet, facebook, iPodi in laptopi so nadomestili človeka kot partnerja. Ubraniti se tega pomeni ostati normalen.”

* Kaj vidite, ko se pogledate v ogledalo?

“Utrujenega, neprespanega, zaskrbljenega, pa tudi srečnega človeka.”

* V čem ste zares dobri?

“Najboljši sem kot soprog in oče, čeprav moji tega ne opazijo.”

* Kaj pa vam ne gre najbolje?

“Udarjanje po računalniški tipkovnici.”

* Kaj bi spremenili na sebi, če bi se morali odločiti samo za eno stvar?

“Adidasove kopalke bi zamenjal z Armanijevimi.”

* Kaj radi počnete, ko imate čas samo zase?

“Vedno znova prebiram odlomke iz knjige Vladimira Desnice Pomladi Ivana Galeba. To je knjiga, ki bi jo moral prebrati vsak umetnik.”

* Kakšen bi bil vaš idealni večer zunaj?

“Vsekakor ob morju, recimo na Hvaru. Okrog mene moja družina in prijatelji, kubanska glasba in pladenj morskih dobrot.”

* Za kaj najraje zapravljate denar?

“Za svojo družino, za šolanje otrok, udobno življenje in urejanje okolice vikenda ob Neretvi. Sicer pa najraje zahajam v trgovine s športno opremo. Ker sem gurman, rad trošim tudi v dobrih restavracijah.”

* Kateri predmet ima za vas največjo vrednost?

“Majhna želva, ki ima na oklepu pokrovček, in ko ga odpreš, lahko prebereš sporočilo – tekst mojega velikega prijatelja Nedžada Hukića, ki ga ni več med živimi. To želvo mi je poklonil pred desetimi leti, ko se je moja igralska kariera začela vzpenjati, sporočilo pa se glasi: ‘Osvajamo počasi, a sigurno.’ Prav tako se za noben denar ne bi ločil od nekaj ponev in krožnikov moje pokojne matere Nizame.”

* Kako si uredite vaš dom, da se v njem prijetno počutite?

“Z družino stanujem v sarajevskem naselju Grbavica, blizu stadiona nogometnega kluba Željezničar. Okrog nas je veliko zelenja. Stanovanje je v dveh etažah; zgornji del je bolj družinski in intimen, spodnji del pa neprestano oblegajo gosti. Kult medsebojnega druženja (kot na vasi) je v Bosni še vedno zelo močan. Kot družina se ne počutimo izpolnjeni, če nam najmanj dvakrat na teden kdo ne pride v goste. Prav tako mi obiskujemo druge.”

* Vaš najljubši film?

“Bilo je nekoč v Ameriki. Nekatere scene iz tega filma so preslikane iz mojega otroštva …”

* Knjiga, ki je na vas naredila močan vtis?

“Pomladi Ivana Galeba je na vrhu seznama. Rad imam tudi knjige Dostojevskega, Meše Selimovića, Milana Kundere, Mirka Kovača, Danila Kiša, Iva Andrića in Miroslava Krleže.”

* Kakšno glasbo radi poslušate?

“Včasih mi prija sevdah, včasih Julio Iglesias, Josipa Lisaca ali irska ljudska glasba. Bosanci vseh veroizpovedi znajo uživati v glasbi od Bijelog dugmeta do bluesa.”

* Kaj vas spravi v smeh?

“Filmi Charlieja Chaplina, Samo bedaki in konji in nekateri posnetki, ki mi jih včasih predvaja moja hčerka. Smeh je povsod; smejem se vsakodnevnemu življenju in naši omejenosti. Življenje jemljemo preveč resno, ono pa je tako enostavno in lahkotno … Pri tem ne mislim na njegovo materialno plat. Če dobro pomislim, so najmanj nasmejani bogati, najbolj veseli pa revni.”

* Kje se vidite čez pet let?

“Če želiš Boga res spraviti v smeh, mu zaupaj svoje načrte. Zato naj Bog odloči, kje bom jutri in čez pet let.”

ALJA TASI

 

One Response to Emir Hadžihafizbegović: “V Bosni se danes živi bolje kot v Sloveniji”

  1. Milan says:

    Emir. :)
    Odličen je. In vse je res!

Leave a Reply