Alan Hranitelj: “Kostum mora biti srečen”

Intervjuji, 4. 5. 2013

Brado si je pustil rasti, ko je opazil, da je že deloma siva. Zase pravi, da je stara duša, zato ga znaki staranja na njegovi sicer popolni podobi razveseljujejo. Pred nekaj meseci se je vrnil iz Kanade in ZDA, kjer je delal za svetovno znano gledališče spektakla Cirque du Soleil. V profesionalnem smislu je to za kostumografa več, kot če bi delal v Hollywoodu. Kljub temu ni opustil dela v Sloveniji, saj prijateljem težko reče ne. Tudi prijateljem iz koprskega gledališču, kjer je ustvaril kostume za predstavo Sluga dveh gospodarjev, katere premiera bo 17. maja na vrtu Pokrajinskega muzeja v Kopru.

 

Alan Hranitelj: "Manj kostum izstopa, bolje je." Foto: Miranda Rumina

Alan Hranitelj: “Manj kostum izstopa, bolje je.” Foto: Miranda Rumina

 

* Po štirih letih dela za svetovno znani Cirque du Soleil ste se vrnili v Slovenijo in sprejeli delo tudi v koprskem gledališču. Se je bilo težko vrniti?

“Sploh ne. Če si do določene mere formiran, ti je vseeno, kje deluješ. Vem, da živim v majhni državi, in se zavedam vseh plusov in minusov tega. Takšne izkušnje, kot sem jo doživel v Kanadi znotraj ogromne mednarodne gledališke korporacije, pač tukaj ne bi mogel nikoli doživeti, in za to sem hvaležen.”

* Vam je vaše delo postalo že rutina?

“Nikakor ne. Pri vsaki predstavi imam občutek, da sem vsakič znova na začetku, in dokler je tako, je v redu. Seveda pa se pozna tudi kilometrina, saj stvari po navadi naredim hitro. Tudi v stresnih situacijah pred premiero sem med najbolj mirnimi.”

* Ali prvič sodelujete s koprskim gledališčem?

“Doslej smo enkrat že sodelovali, leta 2004 pri predstavi Mala prodajalna groze v režiji Katje Pegan. Stalno delam z Matejo Koležnik, Matjažem Bergerjem in Vinkom Möderndorferjem. Potem so tu še režiserji, s katerimi sodelujem občasno in so mi zelo blizu. In taka je tudi direktorica koprskega gledališča Katja Pegan. Zelo dobro se razumeva, zato sploh ni debate, da bi odklonil sodelovanje z njo oziroma z Gledališčem Koper.”

* Kako poteka vaše delo pri predstavi?

“Preberem scenarij, se pogovorim z režiserjem in se držim osnovnega koncepta, za katerega se dogovoriva. Dobro je, da se zavedaš, da si le eden od koleščkov v sistemu. Določene predstave zahtevajo bogate kostume, velika večina pa ne. Gledališka kostumografija se v tem pogledu vse bolj približuje filmski. Manj kostum izstopa, bolje je.”

* Verjetno želite vsaki predstavi vtisniti tudi svoj pečat?

“Ne delam le baročnih ali zgodovinskih predstav. Delam tudi moderne in filmske kostumografije. Skratka, delam vse. In sploh ni nujno, da kostum ‘kriči’. Tega ne maram, razen če predstava to zahteva. V bistvu je teže narediti kostum, ki na odru funkcionira, ampak ne izstopa. To je vedno izziv.”

* Kako ste zastavili kostume za predstavo Sluga dveh gospodarjev v Kopru?

“Gre za mešanico zgodovinskih in modernih kostumov. Vsak lik je oblečen svojemu karakterju primerno. To so precej slikoviti kostumi, in mislim, da smo na dobri poti, da bodo ti kostumi sicer govorili zelo glasno, ampak ne bodo kričali.”

* Kako poteka vaše delo?

“Izberem material, se dogovorim s šiviljami, pa z igralci za pomerjanje kostumov. Veliko je usklajevanj in popravkov, potrditi moram vsak gumb in zadrgo.”

* Boste še delali za Cirque du Soleil?

“Tega ne morem vedeti, ker je to odvisno od povabila, novo predstavo pa naredijo v povprečju na vsaki dve leti. Po pogodbi sem sicer še vedno vezan z njimi, vse dokler bo trajala predstava Zarkana, ki je zdaj locirana v Las Vegasu. Njihove predstave nastajajo dolgo in trajajo tudi po dvajset let, saj imajo za naše razmere nepredstavljivo veliko tržišče. Dvorana sprejme 6000 ljudi, zdaj si pa predstavljajte, kako številna publika se zvrsti v vseh teh letih.”

 

"Prej sem bil popolnoma okupiran z delom za Cirque du Solei, in šele po nekaj mesecih življenja v Ljubljani sem lahko predelal in nekako 'spustil' to izkušnjo." Foto: MIranda Rumina

“Prej sem bil popolnoma okupiran z delom za Cirque du Solei, in šele po nekaj mesecih življenja v Ljubljani sem lahko predelal in nekako ‘spustil’ to izkušnjo.” Foto: Miranda Rumina

 

* Kako je bilo delati za to slavno kreativno hišo?

“Proces priprave predstave se tam zaključi šele leto dni po premieri. Do takrat se stvari še lahko spreminjajo. V mojem primeru so bili s kostumi zadovoljni, tako da lahko spremembe pričakujem le na vsakih nekaj let, če bo treba kak kostum posodobiti. Zdaj bom nekaj časa v Sloveniji, kjer letos delam več kot deset predstav. Prej sem bil popolnoma okupiran z delom za Cirque du Solei, in šele po nekaj mesecih življenja v Ljubljani sem lahko predelal in nekako ‘spustil’ to izkušnjo. Tukaj je način dela povsem drugačen, nastaja več predstav in za bistveno manjši krog ljudi. Ker je frekvenca predstav večja, igralci na premieri oblečejo še vroče kostume.” (smeh)

* V Kanadi pa ne?

“Tam je drug planet. Mednarodna korporacija ima pač drugačne zakonitosti delovanja; njene predstave so namenjene svetovnemu tržišču. Imel sem srečo, da sem začel delati na predstavi, ki so jo tik pred premiero zaradi finančne krize zamrznili. Šele potem so me povabili k sodelovanju pri predstavi Zarkana, tako da sem se lahko prej privadil na njihov način dela. Oni imajo predpremiero mesec dni pred premiero. Še deset dni pred tem je kostumska vaja, ki poteka pred polno dvorano. Ko sem v dvorani na vaji zagledal 6000 ljudi, mi je zastal dih. Gledalci pridejo, čeprav vedo, da se ta vaja vmes lahko prekinja. Med predpremiero in premiero je čas za temeljite korekcije. Po premieri si potem vzamejo še tri mesece časa, da popravijo določene stvari. Tega časa pri nas ni. Pri nas je predpremiera le dan pred premiero. Je pač razlika, če lahko predstava nastaja dve leti – eno leto potekajo samo kreativni sestanki in se rišejo skice, eno leto pa traja produkcija – ali pa dva meseca.”

* Ste se v tej ogromni kreativni tovarni dobro počutili?

“Druge izbire nisem imel. (smeh) Naredijo vse, da bi se njihovi sodelavci, ki jih zberejo s celega sveta, dobro počutili in imeli čas za kreativno delo. Ko sem moral kam odpotovati, je bilo vse organizirano brezhibno od trenutka, ko sem stopil iz stanovanja. Za nobeno banalno stvar mi ni bilo treba skrbeti. To mi je bilo sicer všeč, ampak kljub vsemu ne moreš, da ne bi opazil, da je vse tako brezhibno zato, da ti lahko vsako sekundo razmišljaš le o svojem delu.”

* Sliši se, kot da imate kostumografi tam zvezdniški status …

“V kostumografovi ekipi je okrog 15 ljudi, ki delajo zanj: asistenti, tajnice itd. Jaz sem bil specifičen primer, glede na to, iz kakšnega okolja izhajam. Kostumografi, ki delajo za Cirque du Solei, imajo že po nekaj oskarjev, emmyjev ali drugih prestižnih nagrad. Navajeni so na zvezdniški status in na korporativno hierarhično dogovarjanje. Meni pa je bolj enostavno, če se lahko vse direktno dogovorim s krojači. Po pravilih pa naj bi komuniciral z izdelovalci kostumov le prek asistenta.”

 

"Če s šiviljami in garderoberkami dobro komuniciram, to pomeni, da bodo moji kostumi srečni tudi takrat, ko me ne bo zraven." Foto: Miranda Rumina

“Če s šiviljami in garderoberkami dobro komuniciram, to pomeni, da bodo moji kostumi srečni tudi takrat, ko me ne bo zraven.” Foto: Miranda Rumina

 

* Vam torej ni uspelo, da bi komunicirali neposredno s šiviljami?

“Seveda mi je! Gospa sedi tri metre stran od mene, zakaj se ne bi pogovarjal z njo?! Sem bil pa skoraj edini, ki je delal na ta način. Drugi so navajeni te hierarhije. Tam so se sprehajali zvezdniki, kot sta Jean Paul Gaultier ali pokojni Michael Jackson …”

* Kaj pa počnejo tam?

“Vsi ti zvezniki hočejo videti krojaške delavnice. Gaultier je prosil, če lahko gleda naše pomerjanje kostumov. Cirque du Solei poleg Metropolitanske opere v New Yorku ali hollywoodske filmske produkcije predstavlja najvišji svetovni rang gledališča. Toda tudi hollywoodski filmi A produkcije nimajo takih krojaških delavnic. To je neverjetna tovarna. Če blaga, ki ga želijo, ni, si ga pač izmislijo. Niti v sanjah si nisem mogel zamisliti, da bom kdaj imel takšne možnosti za delo.”

* Tudi šivilje v Kopru pravijo, da ste zelo prijazen človek …

“Do vsakega sem zelo spoštljiv. Konec koncev smo odvisni drug od drugega. Če s šiviljami in garderoberkami dobro komuniciram, to pomeni, da bodo moji kostumi srečni tudi takrat, ko me ne bo zraven. Kostum pa mora biti srečen.”

* Kako pa se drugi obnašajo do vas?

“Tako kot jaz do njih; to je vendar logično.”

* Kako na komunikacijo vpliva vaša zunanja podoba? Se vam ne zdi, da s svojim popolnim videzom vzdržujete določeno distanco?

“Zdravo distanco.”

* Tudi mediji so bili doslej do vas vedno prijazni …

“Mogoče zato, ker nisem aroganten. Po astrološkem znamenju sem riba, po ascendentu pa škorpijon. Navzven delujem kot škorpijon, navznoter pa sem riba. Za okolje, v katerem delujem, je ta kombinacija zelo blagodejna. Dobro je, da se ljudje zavedajo, kje so meje. Ne pustim si preblizu. Že samo s svojo energijo dosežem, da se ljudje ustavijo, kjer se morajo ustaviti.”

* Je vaš brezhibni videz neke vrste maska?

“Ne. Sploh pa se mi taka vprašanja zdijo žaljiva. Star sem 45 let, in kar pomnim, sem tak, kot sem. Tudi če bi nase navlekel vrečo krompirja, bi bil v njej videti eleganten in bi se ljudje ozirali za mano. To ni maska, to je moje življenje. Ne vem, zakaj je to sploh problem ali nekaj posebnega, če je kdo urejen. Naveličan sem takih vprašanj, kot sem naveličan tudi, da me imenujejo modni kreator. Že 27 let delam v teatru. Z modo se nisem nikoli ukvarjal. No, nazadnje leta 1991. Od takrat sem morda kupil tri modne časopise, če sploh.”

* Niste modni kreator, pa vendarle občasno kreirate tudi obleke. Za koga najraje?

“Za ljudi, ki so mi blizu po energiji. Ostalo je nepomembno: ime, postava, leta, kje kdo živi in ali ima denar ali ne.”

* Če vas kdo prosi, da mu pomagate spremeniti zunanjo podobo, kaj pri njem najprej pogledate?

“Oči. Redko počnem te stvari; zadnjih deset let zelo redko, le če me prosi kdo iz mojega okolja: kaka igralka, baletka itd. Če kdo od njih potrebujejo večerno obleko ali obleko za poroko, mu vedno ustrežem. Tudi pomislim ne, da mu ne bi.”

* Se pravi, da vam je najpomembnejši odnos s človekom, za katerega delate?

“Predvsem in samo to.”

* Že od 16. leta, odkar ste srednjo šolo obesili na klin, se samostojno preživljate. Je družina podpirala vašo samostojno pot?

“Moja družina je kot veliko drugih družin ‘nepopolna’. Starši so se ločili, ko sem bil v šestem razredu osnovne šole. Toda mama me je v tem, kar sem počel, ves čas zelo podpirala. Ne morem reči, da je bilo moje otroštvo le sončno ali le senčno, bilo je zmes obojega, ampak verjetno ima tudi to svoje prednosti, sicer se ne bi razvil v to, kar sem danes.”

* Ampak kako to, da ste tako zgodaj zapustili Zagreb in odšli v Ljubljano, kjer ste se ustalili?

“Tu sem našel več prostora za svoj osebni in kreativni razvoj.”

 

"Tudi če bi nase navlekel vrečo krompirja, bi bil v njej videti eleganten in bi se ljudje ozirali za mano. To ni maska, to je moje življenje." Foto: Miranda Rumina

“Tudi če bi nase navlekel vrečo krompirja, bi bil v njej videti eleganten in bi se ljudje ozirali za mano. To ni maska, to je moje življenje.” Foto: Miranda Rumina

 

* Se v Ljubljani še vedno družite z istimi ljudmi kot na začetku?

“Da. Isto ljubljansko družino imam še vedno. Nela Malečkar je od vsega začetka moja najboljša prijateljica, mama, ata, brat in sestra hkrati. Poleg nje so v mojem življenju stalno prisotni še dva ali trije ljudje, ki sem jih spoznal pozneje.”

* Vaša najljubša žival?

“Mačka, seveda. Brez mačk ne znam živeti. Odkar pomnim, smo jih imeli doma.”

* Zakaj so vam mačke tako zelo všeč?

“Sem oseba z zelo razvito intuicijo. Ta mi v življenju poleg čustvene inteligence pomeni največ. In zdi se mi, da imajo mačke podoben značaj in občutljivost. Zato mi njihova bližina zelo prija. Seveda poznamo takšne in drugačne mačke, vendar če imaš srečo in spoznaš pravo mačko, potem šele vidiš, kaj ti ta energija lahko da.”

* Katera pa je vaša najljubša barva?

“Zelena. Ta me najbolj napolni z energijo. To pa še ne pomeni, da imam veliko zelenih stvari, oblek, ali da pri svojih kreacijah uporabljam veliko zelene barve. V mojem stanovanju je, na primer kot v apoteki: vse v beli barvi in vse na svojem mestu. V to belino nato postavim razne nabiralce prahu, kot jim pravim: od starin do dizajnerskih predmetov.”

* Se doma dobro počutite?

“Moje stanovanje je kot bunker; vanj spustim le redko koga. Tam kraljuje moja mačka Zoja, in če slučajno kdo pride na obisk, je čisto v šoku.”

* Prisegate na kakšne blagovne znamke?

“Ne. Izberem tisto, kar mi je všeč, ne glede na to, ali je zelo poceni ali zelo drago. Na ta način izbiram stvari za stanovanje, osebne predmete in tudi obleke. Tudi hrano izbiram z očmi, čeprav veliko dam na njeno kvaliteto. Za nabiralce prahu pa mi je popolnoma vseeno, kdo jih je izdelal in koliko stanejo, da so mi le všeč.”

* Katerega umetnika v slovenskem prostoru najbolj cenite?

“Cenim vsakega, ki se ukvarja z gledališčem ali kako drugo umetniško zvrstjo, ker je to pri nas izjemno težko, sploh če si svobodni umetnik. Zato ne bom nikogar posebej izpostavil. Slikarji, kiparji, kostumografi, režiserji, igralci, novinarji … Umetnost je preživeti, če si svobodnjak.”

* Ste imeli kdaj finančne težave? Za svoje projekte ste vedno znali zainteresirati tudi sponzorje …

“Vedno sem imel solidno podporo, to drži. Bolj so me podpirali sponzorji kot ministrstvo za kulturo. Seveda sem imel tudi občasne finančne težave, vendar zaradi njih nisem bil histeričen. Tudi če sem bil v določenih trenutkih ubogi boem, sem močno zaupal in verjel v srečen razplet dogodkov. Sicer pa sem imel v glavnem v življenju srečo. Ob pravem trenutku se je na obzorju pojavila prava stvar, in upam, da bo tudi naprej tako.”

* Vaš povratek iz Milana, ko ste rekli “ne” modni industriji, vas je precej zaznamoval …

“Srečo sem imel, da sem lahko delal v centru mode, pa tudi, da sem ga lahko pravi trenutek zapustil.”

* Si lahko predstavljate, da bi bili danes slavni modni kreator, ki bi se kopal v denarju?

“Mislim, da so osnovne značajske poteze zapisane že v genih. Če si prizemljen, te ne laskanja ne denar ne bosta pripravila do tega, da bi skrenil s svoje poti. Sam se odločiš, na kateri avtobus boš v življenju stopil, in tudi, na kateri postaji boš izstopil. Denar in medijska pozornost ti ne moreta dati vrednosti kot človeku. Vedno sem se izogibal lažni slavi, tudi če so me drugi postavljali pod soje žarometov že zaradi mojega videza. V Sloveniji preprosto ne moreš biti slaven. Slej ko prej se z vsakim srečaš na tržnici … Sicer pa so bili najbolj slavni ljudje, ki sem jih v življenju srečal, daleč najbolj preprosti. Zase se mi zdi, da ne bi podlegel slavi in denarju, tudi če bi ostal v Milanu.”

 

"Za vse tehnične stvari sem kot Bermudski trikotnik. Če sem v bližini, se zagotovo kaj pokvari.” Foto: Miranda Rumina

“Za vse tehnične stvari sem kot Bermudski trikotnik. Če sem v bližini, se zagotovo kaj pokvari.” Foto: Miranda Rumina

 

* Koliko mesečno zapravite za taksi?

“Odvisno, kje delam. Če delam v Ljubljani, manj, če delam v Mariboru ali Kopru, pa več.”

* V Kopru so se vas namreč zelo zapomnili tudi po tem, da ste se iz Ljubljane pripeljali s taksijem. Zakaj ne marate voziti avta?

“Če bi mi bilo res treba, bi se naučil voziti tudi avto. Že več kot 20 let se dogovarjam, da bi šel delat vozniški izpit, pa nikakor ne pridem do tega. Verjetno mi kaj takega tudi ni potrebno. Za vse tehnične stvari, pa naj bodo to avtomobili, računalniki, telefoni, pečice, mikserji, radiatorji ali karkoli že, sem kot Bermudski trikotnik. Če sem v bližini, se zagotovo kaj pokvari.”

* Ali tudi računalnik uporabljate samo, kadar je nujno?

“Tako je. Da sem lahko komuniciral s Kanado, sem se moral naučiti uporabljati skype. Pa na googlu znam poiskali informacije, ki jih potrebujem v zvezi s kako predstavo, to pa je tudi vse. Še z elektronsko pošto se nisva popolnoma spoprijateljila.”

* Tak življenjski slog je danes res nenavaden …

“Kaj pa vem. Nisem na facebooku, nobeni tovrstni mediji me ne zanimajo. Ne zavračam jih, ampak mi enostavno niso blizu. Vse se da opraviti tudi brez računalnika.”

* Kako si napolnite baterije?

“Nikoli nisem bil na dopustu. Dopust je bil pri meni vedno vezan na kako večje mesto, v katerem sem delal. Letos se prvič dogovarjam, da bi šel na klasičen dopust, in sem čisto vzhičen nad to neverjetno avanturo. Delo je moj način življenja, zaradi njega nisem bil nikoli obremenjen ali iztrošen, zato tudi ne potrebujem klasičnega počitka. Delovni in prosti čas sta pri meni nerazdružljiva.”

* Kaj bi rekli, da vas kot kostumografa še posebej odlikuje?

“To, da lahko delam zelo veliko različnih stvari. In pa to, da sem v določenih stvareh tudi neprepoznaven. Če predstava zahteva nevpadljive in vsakdanje kostume, nihče ne bo ugotovil, da sem jih ustvaril jaz.”

* Kje se vidite čez pet let?

“Vseeno mi je, kje sem, in tudi, kje bom. Hvaležen sem za vse priložnosti, ki sem jih imel v življenju; ob njih sem se kreativno in duhovno razvijal. Moj dom ni nekaj fizičnega; to nista stanovanje ali zofa. Dom nosim v sebi. In če bi me zdajle kdo postavi v London, bi bil tam doma.”

* Pa zaključiva, kjer sva začela: v Kopru. Boste prišli na premiero?

“Če bomo dve minuti pred premiero še šivali in popravljali kostume, potem bom seveda tam. (smeh) Sicer pa sem na premierah le redkokdaj. Pridem samo, če me igralci res potrebujejo, da jim pomagam pri preoblačenju ali za moralno oporo. Sicer pa me na premierah ali na zabavah po njih ne boste videli.”

* Nimate radi zabav?

“Ne. Takšne ali drugačne zabave mi nikoli niso bile blizu. Ne hodim veliko ven. Zdi se mi, da blazno žuram že, ko ob osmih zvečer v stari Ljubljani zdajle z vami pijem čaj.”

ALJA TASI

 

2 Responses to Alan Hranitelj: “Kostum mora biti srečen”

  1. [...] DANDY CANDY Matt Bomer mi je svjedok da obožavam stylish gay muškarce, ali negdje treba povući crtu. I to ne olovkom za usta poput Erika Maja Potočnika, dizajnera iza uspješnog slovenskog branda Eric Matyash. Priča se da se slovenski modni blogeri, skloni žicanju popusta na Erikove prekrasne kreacije, ne usude staviti pod upitnik njegovu odluku da se stilski pobratimi s Mrs. Doubtfire. Kako ja već imam tim azijskih dizajnera u Hennes & Mauritzu, talentiranom mladiću preporučam da se ostavi ruža te inspiraciju za dandy look potraži u besprijekornom imidžu sugrađana Alana Hranitelja. [...]

  2. Roma says:

    Vsake toliko berem “Alana” na spletnih objavah in ob njem in njegovih kostumih preprosto uživam.
    Še veliko lepih, srečnih kostumov,

    Romana

Leave a Reply