Opazi vsak popek, ki zacveti, in vsak plod, ki dozori

Članki, 17. 5. 2013

Vrtov s tako lepim razgledom na portoroški zaliv, kot ga ima Marica Hervatič, ni veliko. Nad turistično metropolo, kjer si gradijo vile bogati Rusi, je Hervatičevi uspelo ohraniti bujno zeleno oazo, kjer ji zraste prav vse, kar si zamisli. Jagode ji, na primer, obrodijo vse leto, pa še mnogo drugih čudežev se tam zgodi vsak dan. Še največji čudež pa je narava sama, s katero je Hervatičeva močno povezana že od otroških let.

 

Marica Hervatič: “Ne zaupam tistim, ki gnojijo z umetnimi gnojili in škropijo z vsem mogočim. Od teh nimam kaj pričakovati, ker takih semen ne potrebujem.”  Foto: Miranda Rumina

Marica Hervatič: “Ne zaupam tistim, ki gnojijo z umetnimi gnojili in škropijo z vsem mogočim. Od teh nimam kaj pričakovati, ker takih semen ne potrebujem.” (Foto: Miranda Rumina)

 

Marica Hervatič in njen mož sama skrbita za 10.000 kvadratnih metrov veliko posestvo na Šentjanah nad Portorožem, kar je za dva 78-letnika kar velik zalogaj. Občasno jima pomagata tudi otroka, hčerka in sin, od stare mame pa se neutrudno uči vnukinja Neja, ki je podedovala njen čut za rastline in naravo. Nekateri bi rekli, da imata obe tako imenovani zeleni palec.

 

Na njenem vrtu nič ne zamuja

 

Ko smo Hervatičevo na začetku pomladi obiskali na njenem vrtu, nihče od sosedov – za razliko od nje – še ni pridelal prav ničesar. “Preveč dolgo so dremali in govorili, da se še ne mudi,” pripomni Marica. In tako so sosedje sadili krompir, ko je ona svojega že osula, tako lep in velik je že bil.

Več kot 90 odstotkov ljudi je s sajenjem letos čakalo predolgo, meni Hervatičeva. “Meni pa se močno mudi živeti in sem zelo neučakana, zato se mi kaj takega ni zgodilo,” se smeji. “Držim se gesla: Kar lahko storiš danes, ne odlašaj na jutri. To velja tako pri delu na zemlji kot pri vsem drugem v življenju. Lenobe si res ne moreš privoščiti. Rastline ne morejo čakati, da boš ti dobil voljo do dela. To je treba urediti sproti. Vsaki rastlini posebej je treba prisluhniti.”

 

Vrt z razgledom (Foto: Miranda Rumina)

Vrt z razgledom (Foto: Miranda Rumina)

 

Lansko leto je vsa narava hudo trpela zaradi suše, in tudi na Maričinem vrtu je bila škoda velika. Najhuje so jo skupila drevesa. “Toliko drevja se je posušilo, da je to čista katastrofa. Imeli smo 20 češenj, ostalo jih je morda pet. Zelo hudo je bilo,” pripoveduje Marica in začne kašljati; tako močno se poistoveti z vsakim drevesom in tako zelo hudo ji je, ko katero umre. Med njo in naravo ni razlike, priznava. “Letošnjo zimo pa je padlo toliko dežja, da ga zemlja ni več mogla sprejeti. Ampak upam, da so vsaj korenine dobile svoje in bodo, če bo morda spet suša, letos malo bolj odporne. Večje škode voda ni povzročila, le da bodo tisti, ki med deževjem niso ujeli primernega trenutka za sajenje, imeli velik zamik pri vseh poljščinah. In če bo poleti spet suša, ne bodo imeli veliko pridelka.”

 

Eksotične rastline

 

Marica zelo rada poskusi tudi, kako se pri njej počutijo razne eksotične rastline. Za vsako novo rastlino s pomočjo sina naredi celo študijo, kot pravi. Tako imenovane goji jagode ji obrodijo od poletja vse do zime. Kupila je več sadik, ker sprva ni bila zadovoljna z velikostjo plodov. Še zdaj ne more razumeti, zakaj so ti plodovi tako majhni, jih je pa neskončno veliko.

Vzgaja tudi eksotične vrste sadja, kakršna je na primer feijoja. Tudi asimina raste pri njej. Vendar ima letos to drevo en sam cvet, toliko hudega je preživelo v zadnjem letu. “Lahko se mu samo zahvalim, da je sploh preživelo,” pravi Marica. “Feijoja pa je lani neverjetno bogato obrodila. Pravijo, da je še posebej dobra za ščitnico.”

 

Maričin vrt bujno uspeva že na začetku pomladi. "Lenobe si res ne morem privoščiti," pravi.  Foto: Miranda Rumina

Maričin vrt bujno raste že na začetku pomladi. “Lenobe si res ne morem privoščiti,” pravi. (Foto: Miranda Rumina)

 

Letos bo prvič posadila neem, katerega seme je dobila iz Indije. Po občutku bo semena namočila za dva dni v mlačno vodo, potem pa jih bo dala v zemljo. Tako ji govori instinkt; drugih informacij nima. Tudi kasneje bo treba paziti, da bo zemlja okrog semena neprestano vlažna, pravi Marica, saj je neem navajen na tropsko podnebje.

 

Ekologija na vsakem koraku

 

Ostanke sadja in drugih užitnih plodov, ki rastejo na vrtu, pri Hervatičevih nikoli ne vržejo v smeti, ampak vedno na točno določeno gredo. In kar na tisti gredi zraste, Marica presadi. Ti divjaki je nikoli ne razočarajo in vedno dobro obrodijo.

Zelo malokrat kaj kupi. Vsa semena skuša pridelati sama. Če pa sadiko kupi, obe potrebujeta nekaj časa, da se privadita druga na drugo. Tudi zato, ker so te sadike zrasle s pomočjo kemičnih preparatov. Zdrava, ekološko pridelana semena so po Maričinem mnenju najpomembnejša. Semena, ki jih sama pridela, tudi razdeli. “Več dam kot dobim, sicer pa tudi meni nihče ne odreče kakšne sadike ali semena, če ga za to prosim,” pravi Marica. “Vendar ne zaupam tistim, ki gnojijo z umetnimi gnojili in škropijo z vsem mogočim. Od teh nimam kaj pričakovati, ker takih semen ne potrebujem.”

 

Hervatičeva prvo solato poseje na svečnico in jo začne jesti že konec marca  (Foto: Miranda Rumina)

Hervatičeva prvo solato poseje na svečnico in jo začne jesti že konec marca (Foto: Miranda Rumina)

 

Pridelek z vrta je namenjen njeni družini, veliko pa ga tudi podari. “Zdi se mi, da je zelo lepo, če imaš kaj, kar lahko podeliš z drugimi. Ne moreš samo sprejemati. Ko sem bila majhna, so starejši vedno govorili, da ne moreš imeti samo grabelj, tudi vile so nujne. Takrat nisem razumela, kaj to pomeni, danes pa razumem in tako tudi živim,” pravi. Tudi nasvete podeli z največjim veseljem vsem, ki jo zanje prosijo. Znanja nikoli ni zadrževala le zase.

Oljčne veje po obrezovanju zdrobi in uporabi kot zastirko za paradižnik, paprike, bučke, kumare in posebnost njenega vrta, tako imenovane kosmate kumare. “Tako rečem kumaram, za katere ne poznam drugega imena,” pojasnjuje. “Ne najdem strokovnjaka, ki bi mi o tej rastlini in njenih plodovih znal povedati kaj več. Sama sem jih dobila od znanke iz Murske Sobote. Komur sem jih dala, ni mogel prehvaliti teh kumar, nihče pa ni obdržal semen.”

Vso vodo reciklira, tudi tisto iz pralnega stroja. “Kdor spušča vodo, je moj sovražnik,” pravi. Ravno tako doma pokurijo vse suhe veje in drevesa z vrta. Škodljivcev pri Marici ni veliko. Proti njim uporablja le naravni namok raznih rastlin, od koprive, preslice do ostankov zelišč. S to vodo občasno zalije rastline na vrtu. “Niti koloradski hrošč ne pride k nam, in to že leta,” se pohvali.

 

Kraljične oljke

 

“Utrujena sem, seveda, ampak zadovoljno utrujena. Če pretiravam, me vse skupaj utrudi bolj, če pa vmes počivam, je veliko bolje. Zjutraj z lahkoto delam na vrtu kaki dve uri. Nato še kaj postorim po hiši in skuham kosilo, prelistam časopis, potem pa že pride vnučka iz šole in spet ‘zaorjem’,” razlaga Marica.

 

“Zdaj ko so oljke začele odganjati, jim bom sledila tako kot zraku, ki ga diham,” pravi Marica  (Foto: Miranda Rumina)

“Zdaj ko so oljke začele odganjati, jim bom sledila tako kot zraku, ki ga diham,” pravi Marica (Foto: Miranda Rumina)

 

Oljke obrezuje sama, ker čuti, da je tako edino prav. “Z vsemi rastlinami, tudi z oljkami, imam poseben odnos. Vedo, da moj pristop ne bo boleč in da je to, kar naredim, nujno,” pravi Marica. Za 300 oljk je letos potrebovala mesec in pol, da jih je obrezala. “Hitreje ne morem, ker me od žaganja boli roka. Sin mi lahko pomaga, mož pa ne, ker drevo obreže tako, da ga komaj kaj ostane. To pa pri meni ne gre.” Dreves ne škropi; na nje obesi le vabe za oljčno muho.

“Zdaj ko so oljke začele odganjati, jim bom sledila tako kot zraku, ki ga diham. Vsak dan, kljub temu, da nimam vedno dovolj časa in da me bolijo noge, jih bom obiskala. To so moje kraljične, ki me potrebujejo, jaz pa potrebujem njih. Vsak dan se moram pogovoriti z njimi, drugače ne gre. In ko poleti tako zelo trpijo, jih prosim, naj zdržijo,” pripoveduje Hervatičeva.

Oljčno olje, ki ga pridobi iz teh oljk, je po vseh laboratorijskih meritvah vrhunsko. Na svojem vrtu pridela tudi do 150 kilogramov mandarin. Fig ima ogromno; teh si lahko pri njej nabere vsak, ki želi. Sadje, ki ga doma ne pojedo ali porabijo za marmelado, posuši. Dovolj ga je za vso družino za vso zimo. Suhe plodove da najprej za nekaj dni v skrinjo, da jih ne uničijo črvi.

 

Čudeži narave

 

Narava nam postreže z veliko čudeži, ki pa se ne zgodijo brez človeka. Zelo se ji moraš posvetiti, je prepričana Marica. Prvo solato poseje na svečnico in jo začne jesti že konec marca. Gozdne jagode, ki jih ima posajene v lončkih, pa obrodijo vse leto. “Za novo leto sem vnukinji podarila pest teh jagod,” se spominja. “Solato posejem na svečnico, ker ima takrat vnukinja rojstni dan. In kar je najbolj neverjetno, tudi če je zemlja takrat še zmrznjena, semena vzklijejo. Ko sem to pripovedovala svojim bratom in sestram, so se mi vsi smejali, zdaj pa počnejo enako kot jaz. Ugotovili so, da solata, posejana februarja, zraste. Brez dokaza ni nič,” se smeji Marica.

 

Treba je prisluhniti vsaki rastlini posebej, in potem bodo rasle tako bujno kot pri Marici Hervatič  (Foto: Miranda Rumina)

Treba je prisluhniti vsaki rastlini posebej, in potem bodo rasle tako bujno kot pri Marici Hervatič (Foto: Miranda Rumina)

 

Če ne deluješ intuitivno in pridno, ne boš imel pridelka, ko te vreme preseneti, in zadnje čase nas vreme preseneča zelo pogosto, razmišlja Marica. Sama na svojem vrtu ogromno pridela, pa tudi ogromno dela. Zemlja zahteva veliko energije. Ampak njeni zdravniški izvidi so vedno zelo dobri, tako da jo zdravniki sprašujejo, kaj počne in s čim se hrani, da je tako zdrava.

 

Nevidni pomagači

 

“Pravzaprav mi uspe vse,” Marica odgovarja na vprašanje, če ji je v zadnjem času na vrtu uspelo vzgojiti kaj zelo posebnega. “Trudim se okoli vsake rastline, se z njo pogovarjam, jo negujem in zalivam. To je najmanj, kar sem ji dolžna dati. Le take razmere, kot so bile lani, ne smejo biti, pa mi vse uspe.”

Dan začne med 6. in 7. uro zjutraj. Njena prva skrb so živali. Medtem ji mož pripravi zajtrk, nato pa začne z delom na vrtu. “Vsako jutro najprej obvezno stopim na moj vrt. Lepo ga pozdravim in preletim, kaj je treba zaliti, opleti ali kaj drugega postoriti. To storim prav vsak dan. Tak je bil tudi moj oče. Nikoli mu ni nič ušlo. Registriral je vsak nov poganjek, vsak nov cvet. Bojim se, da imam močno dosti po njem,” pravi Marica, ki je sicer doma iz Ozeljana. V Koper je prišla k teti in najprej delala v domu milice, kjer je bila deklica za vse. Ob delu je končala gostinsko šolo in se zaposlila kot točajka v hotelu Palace v Portorožu.

Na zemlji, kjer zdaj živita z možem, so prej živeli moževi starši. “Moj tast in tašča sta bila kmeta, ampak bila sta zelo začudena, ko sta me videla posejati prvo stvar na njihovem vrtu. Jasno jima je bilo, da imam za kaj takega pravo roko. Kasneje je moj tast vse drugo postoril, ko pa je bilo treba kaj posejati, je poklical mene.”

In tako se je začelo. Marica je vztrajala, da mora biti mož ves čas skupaj z njo na vrtu, čeprav so mu – tako kot prej tastu – pripadla bolj pripravljalna dela. Tako je še danes. Kaj pa bi drugega, če pa je – ko sta posejala vsak svoj del njive – na Maričinem delu vse bujno raslo, na moževem pa komaj kaj. Pa sta sejala enako seme ob istem času.

Maričine sposobnosti so kmalu opazili tudi strokovnjaki, med njimi znani italijanski biodinamik Enzo Nastati, pri katerem se je nekaj časa izobraževala. “Posejala sem grah, ki mi ga je dal, in ga škropila z biodinamičnim preparatom, kot mi je naročil,” se spominja. Ko je Nastati čez nekaj časa prišel pogledat pridelek, ni mogel verjeti, kako velik je bil grah in kako bujno je obrodil. “Samo usedel se je in gledal. Ti imaš direkten stik s tistimi tam gori, mi je dejal,” se spominja Marica.

Nastati je nato na njen vrt pripeljal strokovnjake iz vse Italije, da so se na lastne oči prepričali o čudežnem grahu in drugih rastlinah, ki so rasle na Šentjanah. “Tudi dobre vile in palčki živijo pri meni. Zelo sem jih vesela. Le vnučka se pritožuje, ker jih še ne more videti. Ko bo toliko stara kot jaz, jih bo morda lahko videla,” se smeji Marica. “Še posebej na nekaterih delih vrta je energija tako magična, da včasih kar ne morem stran. Tam bi sedela in uživala. Najbolj čudno pa je, da mi niti en plod ne uide. Prav vse ujamem. Natančno vem, kdaj bo kaj dozorelo. Vse registriram.”

 

ALJA TASI

 

3 Responses to Opazi vsak popek, ki zacveti, in vsak plod, ki dozori

  1. Jaka says:

    Živjo, a bi jo lahko obvestili o uporabi bakrenega oz. bronmastega orodja?

    Uporabniki imajo izkušnjo, da so rastline na vrtu, obdelovanem s takim orodjem, precej bolj odporne na sušo…

    lp, Jaka

  2. Brina says:

    Gospa Hervatič se je žal, 20.10.2013 poslovila od nas. :(

  3. Barbara says:

    Jaka, kje lahko dobim kaj več informacij o tem bakrenem orodju? Sem Maričina hči, z menoj se bo njena zgodba nadaljevala!

Leave a Reply