Arsen in Massimo, dve glasbeni legendi

Intervjuji, 11. 6. 2013

Bilo je v petek, dan po koncertu v spomin na v Pulju rojenega, zdaj že pokojnega italijanskega kantavtorja Sergia Endriga, ki je v okviru Foruma Tomizze potekal v Gledališču Koper. Med številnimi izjemnimi izvajalci, ki so peli Endrigove pesmi, sta bila tudi Arsen Dedić in Massimo Savić. Maestro Arsen je bil ob, za glasbenike dokaj zgodnji uri že v polni formi, kasneje se nama je pridružil še Massimo. Pred vrnitvijo v Zagreb sta oba zatrdila, da bi se v Koper rada še vrnila, če ju bo le kdo povabil.

 

ARSEN DEDIĆ: “PESEM NAPIŠEM V 15 MINUTAH”

 

* Kako je bilo na koncertu?

“Koncert je bil zelo dobo organiziran, ljudje prijazni in Koper čaroben. Užival sem v razgledu iz hotelske sobe. Le zeblo me je. 17 stopinj je bilo v sobi. Jaz oživim šele pri 22 ali 23 stopinjah. Partyzan Bandu, ki me je spremljal, se lahko samo poklonim. Kako so igrali! Pel sem pesem Mani bucate, in spremljali so me res popolno. Čudovito smo se ujeli. Prvovrstni glasbeniki!”

* Zakaj ste zapeli prav to Endrigovo pesem?

“Tako je izbral producent, in nič nisem imel proti. Sicer pa sem posnel veliko Sergiovih pesmi. Lani sem imel solistični koncert, na katerem sem pel samo njegove pesmi. Najino prijateljstvo je trajalo od januarja 1965 do njegovih zadnjih dni. Povsod sva bila skupaj. Bil sem pri njem v Rimu, pa v Mentani, kjer je imel hišo.”

* Kaj vaju je povezovalo?

“Enak pogled na glasbo. Enak sentiment. Tisti, ki smo v Zagrebu imeli radi avtorsko pesem, samo se pogosto dobivali. To smo bili Nikica Kalogjera, Pero Gotovac, jaz in še kdo bi se našel. In potem je januarja 1965 televizija pozvala v goste Sergia. Urednik je bil Mario Boljuni, kateremu sem bil poročna priča. Zdaj ni več ne Maria ne Sergia. Tudi Nikice Kologjere ni več. Ni več Angela Miladinova …”

 

Arsen Dedić: "Kje vse nisem igral! Imel sem dekle v Riu de Janeiru. Imel sem dekle v Novosibirsku. Dvakrat sem se poročil. Zdaj se počasi umirjam in pozabljam na nore dni."

Arsen Dedić: “Kje vse nisem igral! Imel sem dekle v Riu de Janeiru. Imel sem dekle v Novosibirsku. Dvakrat sem se poročil. Zdaj se počasi umirjam in pozabljam na nore dni.”

 

* Veliko nastopate?

“Nastopam lahko, kolikor hočem. Veliko ponudb dobim, ampak se mi ne da več toliko delati. Kljub temu kar veliko nastopam. Da zaključim zgodbo: ko je v Zagreb prišel Sergio, mu je vsak od nas odigral kaj svojega. Jaz sem mu zapel svojo pesem Sanjam te, in Sergio je takoj rekel, to je moj človek. Tako se je začelo. Do zadnjega dne, ko je odhajal iz moje hiše v Zagrebu in mi rekel, Arsen, v bolnico grem. Ni se več vrnil. On je bil moj starejši brat. Veliko sem ga prevajal. Tudi on je snemal moje pesmi. Posnel je pesem Kud plovi ovaj brod, za katero sem napisal besedilo. Posnel je mojo pesem Ofelija, ki jo je sam izjemno dobro prevedel. Nato sva skupaj posnela duet Tamo da putujem, za katerega sem napisal glasbo. To je bilo zelo pomembno sodelovanje. Skupaj sva koncertirala v Beogradu, Parizu … Izgubil sem velikega prijatelja. Izgubil sem tudi Nikico Kalogjero, Duška Radovića, Bulata Okudžava, največjega ruskega kantavtorja, ki je z vlakom prišel v Šibenik, da bi skupaj nastopila na koncertu. Izgubil sem Angela Miladinova, ki je bil moja poročna priča, ko sem se prvič poročil. Vsi so odšli.”

* Kaj pa vas drži v kreativni formi?

“Glede tega res nimam problemov. V trenutku lahko napišem pesem. Včasih to traja tudi 15 minut …”

* Hočete reči, da napišete pesem v 15 minutah?

“Seveda. Največ 15 ali 20 minut porabim za to. Pred kratkim sta k meni prišli Tereza in Ksenija Erker, vsaka s svojimi intimnimi problemi, o katerih seveda ne bom govoril. Obe sta želeli, da jima napišem pesem, ki bi jima pomagala rešiti te težave. Eni sem pesem napisal v 15, drugi pa v 20 minutah. Obema sem to storil, ker ju imam rad. Zelo ju cenim.”

* Pridejo k vam kot k spovedniku?

“Natanko tako. (smeh) Ne bom več veliko govoril v tem intervjuju, želim pa povedati, da bi rad ponovno prišel v Koper. Ponovno se želim pojaviti na tej sceni.”

* Kakšen koncert imate v mislih?

“Gabi, sin in jaz. Trio AGM – Arsen, Gabi in Matija. Samo en koncert bi imeli, ampak v Kopru bi ostali nekaj dni, da se spet malce sprehodimo tu naokoli. Obožujem to mesto. Čudovito je.”

* Ste kdaj že imeli večji koncert v Kopru ali bližnji okolici?

“Pravijo mi, da sem, ampak se ne morem spomniti. (smeh) Kje vse nisem igral! Imel sem dekle v Riu de Janeiru. Imel sem dekle v Novosibirsku. Dvakrat sem se poročil. Zdaj se počasi umirjam in pozabljam na nore dni. Imam dve vnučki: vnučko A in vnučko B.”

* Kako pa jima je ime?

“Lu in Emanuela. Lu ima deset let in pol, Ema pa leto in pol. Moja hčerkica pa ima že 51 let. (smeh) Gabi je v 77. letu. Kaj naj vam še povem?”

* Povejte mi še, kaj vaju veže z Massiomom Savićem. Zakaj tako radi delate z njim?

“Zanj z veseljem naredim prav vse: napišem pesem, prevedem besedilo … Zelo ga cenim, Gabi pa je naravnost zaljubljena v njegov glas. Čudovit človek je, prijazen in skromen. In zna peti. Nič klišejskega, nič potrošnega ni na njem. Ni površen ali banalen. Poseben je, v noben okvir ga ne moreš stlačiti. Z njim si lahko res dober prijatelj in sodelavec.”

 

MASSIMO SAVIĆ: “ZAME JE DOBER PEVEC TISTI, KI MU LJUDJE VERJAMEJO”

 

* Ste tudi vi osebno poznali Sergia Endriga?

“Ne, nikoli ga nisem srečal, ampak mi je Arsen veliko pripovedoval o njem.”

* Vas je Arsen povabil k projektu?

“Ne. Tudi jaz sem, tako kot Endrigo, rojen v Pulju. Zato sem bil, skupaj še z drugimi Puležani in Istrani, že od vsega začetka del tega projekta. Arsen je edini izvajalec, ki je iz Zagreba.”

 

Massimo Savić je bil že šesto leto zapored proglašen za najboljšega hrvaškega pevca

Massimo Savić je bil že šesto leto zapored proglašen za najboljšega hrvaškega pevca

 

* Kako je bilo na koncertu?

“Meni je bilo dobro, ker spoštujem staro generacijo. Pripadam generaciji, ki so jo naučili spoštovati starejše. Zato izjemno spoštujem vse, kar je napravil Sergio in kar dela Arsen. Mislim, da bi bilo treba Sergiu v Pulju postaviti spomenik.”

* Saj so mu ga postavili …

“Res? Kakšen pa je? (pogleda fotografijo) Pes in mačka, seveda! Kot v pesmi Noetova barka. No, jaz bi Sergia posedel na klop in mu v roke dal kitaro. Tako da bi mladi lahko sedeli poleg njegovega spomenika in se ljubili. Tako jaz doživljam njegove pesmi. Tudi Arsenu bi postavil spomenik še za časa življenja.”

* Kakšen spomenik pa bi postavili Arsenu?

“Podobnega. Človek na klopi, ki igra na kitaro.”

* Kako sodelujete z njim? Sta prijatelja?

“Več kot to. Postal sem del njegove družine. Ko zjutraj na božični dan prvič zazvoni telefon, je to zagotovo Arsen. Ali pa Gabi. To veliko pove, kako smo povezani.”

* Kaj ste se naučili od njega?

“Še vedno se učim. Jaz nimam akademije, Arsen pa je končal pravno fakulteto in glasbeno akademijo. V tem pogledu me daleč presega. Ampak od mlajše ekipe – pogojno rečeno, saj imam že več kot 50 let – je izbral prav mene. Začelo se je, ko je bil zelo bolan in smo vsi mislili, da bo umrl. (Dediću so leta 2005 presadili jetra, op. a.) V Opatiji so organizirali koncert njemu v čast, in jaz sem zapel njegovo pesem Ne plači. Nastopili so tudi drugi pevci, vsak s svojo priredbo ene od Arsenovih pesmi. Vendar sem jaz svojo pesem izvedel tako, da so naslednji dan vsi časopisi poročali skoraj samo o tem. Tudi Arsen je, ko me je slišal na vaji, takoj rekel, ti si moj, od zdaj naprej boš vedno sedel poleg mene … Tako se je začelo najino sodelovanje. Tudi z njegovim sinom Matijo pogosto nastopam na jazzovskih koncertih. To so renesančni ljudje. Arsen je renesančni tip, človek, ki lahko na pamet napiše note za simfonični orkester.”

* Kaj trenutno ustvarjate?

“Vrnil sem se h kitari. Tisti, ki me kot glasbenika dobro poznajo, vedo, da sem prej kitarist kot pevec. Odličen kitarist sem, in na večini svojih albumov sam igram na kitaro. Ljudje tega ne vedo, ker me ne vidijo pogosto igrati v živo. To pa zato, ker se ne spremljam na kitari, medtem ko pojem. Na odru se rad svobodno gibam, zato kitaro prepustim drugim.”

* Ste vseskozi v kreativnem pogonu?

“Da. Ko se danes vrnem v Zagreb, grem direktno v studio, ker snemam novo pesem.”

* Za priredbo Endrigove pesmi Canzone per te ste pred kratkim dobili hrvaško glasbeno nagrado, t. i. porin …

“Da, za interpretacijo. Na Hrvaškem ljudi ne zanima, kdo je dobil nagrado za album leta, za aranžma itd. Vsi si želijo dobiti nagrado za pevca leta.”

* In to ste zdaj dobili vi?

“Že šesto leto zapored! In prisegam na zdravje svoje hčerke, da si nisem nikoli posebej prizadeval za to. Moji ženi vedno pravim, da bi mi bilo ljubše, če bi to nagrado dobil kdo drug. Moti me ta negativna energija, zavist, ki jo občutim. Ljudje vse to vzamejo preveč resno. Jaz bi to jemal resno, če bi bila v kipcu luknja in v njej 5000 evrov.” (smeh)

* Preostane vam le, da začnete peti malce slabše …

“Niti to mi ne uspe! Za nagrado glasujejo moji kolegi, radijski uredniki in glasbeni novinarji. Jasno, da ti ljudje na ocenjujejo le tvoje glasbene odličnosti. Glasujejo tudi na osnovi tega, kakšen človek si, saj te dobro poznajo. Ali znaš reči dober dan, si zapomniš imena itd. Tudi jaz glasujem tako. Najprej pomislim, kakšen človek je kdo, če je v redu tip. Briga me, ali je kaj dobro zaigral. Za slabega človeka ne bi nikoli glasoval. Tako to gre.”

* Ste bili vedno tako prijazni?

“S tem nimam problemov, ker o sebi ne mislim, da sem kaj posebnega. Še veliko se moram naučiti. Vedno se maksimalno potrudim in stvari ne jemljem preveč resno. To pa ne pomeni, da nisem profesionalen, da zamujam na intervjuje itd. Posel jemljem zelo resno. Nič težkega mi ni tri dni zapored za promocijo imeti intervjuje od sedmih zjutraj do enajstih zvečer. To sem storil zadnjič v Beogradu. Noro je, ampak to zmorem. Ker sem prepričan, da moraš biti v življenju prijeten sodelavec. Če si tak, potem te bodo ljudje še poklicali in lahko boš živel od svojega posla. Če pa si težaven, vzvišen in nesramen, te bodo vsi siti in bodo komaj čakali, da se te znebijo. Nihče te ne bo ponovno poklical.”

* Vaše priredbe pesmi drugih izvajalcev so zelo slavne. Mnogi pravijo, da ko slišijo vašo priredbo, jih original ne zanima več. Kako se lotite teh priredb?

“Prepričan sem, da glasbenikom ni treba veliko vaditi na svoj inštrument. Dovolj je, da razmišljaš o glasbi, o tem, kako boš na primer odpel določeno pesem. S tem si storil že zelo veliko. Jaz nikoli ne vadim petja. Vadim samo dihanje, in ko pridem v studio, tam stresem iz sebe vse tisto, o čemer sem prej razmišljal.”

* Ali pesem prvič zapojete šele v studiu?

“Da. In običajno je to to. Brez napak, pet minut, hvala lepa in na svidenje. Ker sem zelo dobro razmislil, kaj bom počel. Jasno, da je za kaj takega potrebna izjemna kontrola glasilk in določenih mišic. In jaz lahko neskromno rečem, da izjemno obvladam svoj glas. Tega se nisem naučil, to mi je bilo dano. In ko obvladaš svoj glas, ne čutiš potrebe, da bi se ukvarjal z raznimi bravurozami in hitrimi izmenjavami tonov. Dovolj je, da ti ljudje verjamejo. Zame je dober pevec tisti, ki mu ljudje verjamejo. Ni treba, da si Placido Domingo. Če imaš to moč, da ti ljudje prisluhnejo, ko zapoješ ali zaigraš, pa čeprav le na zabavi ali na plaži – ni treba, da si na odru – potem si dober glasbenik.”

* Dihanje pa morate vseeno vaditi?

“Da. Kadim, ampak dima ne vdihujem globoko, sicer bi si uničil glas. Dvakrat v življenju sem imel probleme z glasilkami, ki pa so bili psihične narave. Psiha je lahko velik sovražnik glasilk. Ko mi je odpovedal glas, sem zdravnico prepričeval, da želim peti, saj moram prehraniti svojo družino. Ona pa mi je govorila, da se podzavestno branim petja. Zgodilo se je nekaj neverjetnega: slina okoli glasilk se je pretvorila v meso.”

* Kako ste rešili ta problem?

“Odšel sem v Zadar, počival ter se sprehajal ob morju. Po treh tednih je problem sam od sebe izginil. Drugega zdravila ni bilo. Ko mi je zdravnica porinila cev skozi nos in posnela moje glasilke, se je čudila, saj takega tkiva, ki je zraslo na njih, še nikoli ni videla. Tako je bilo zraščeno z glasilkami, da ga ni bilo mogoče kirurško odstraniti. Ko pa sem ozdravel in je zdravnica ponovno posnela moje glasilke, sem bil zares ponosen. Prvič sem jih videl, in to sta bili dve res popolni, snežnobeli črti. Brez napake. Poleg moje so bile fotografije glasilk nekaterih slavnih opernih pevcev. In lahko vam zatrdim, da so bile njihove glasilke videti veliko slabše od mojih. Če imate na glasilki v določeni točki le milimetrsko zadebelino, je to pri petju že velik problem. Ali imaš popolne glasilke ali pa ne moreš peti. No, vsaj ne tako kot jaz. (smeh) Rad bi povedal še to, da si zelo želim, da bi kdo organiziral moj koncert v Kopru.”

* Tudi vi? Kako pa si predstavljate svoj koprski koncert?

“Prišel bi s svojim bendom. V osnovni postavi, ko nas je najmanj, nas je na odru sedem. 17. avgusta bomo nastopili v puljski areni. To bo resen koncert, in vse opreme, ki jo želim imeti na odru, ne najdem niti na Hrvaškem niti v Sloveniji. Moram jo naročiti v Milanu ali Budimpešti. Na odru nas bo 18, in želim, da bo ta koncert res nekaj posebnega. S Koprom pa sem zelo povezan, saj sem tu nekaj let tudi živel. Veliko ljudi poznam. Mislim, da smo z bendom v živo zelo dobri, in želel bi si, da nas ljudje tu vidijo. Ne zato, ker bi bili tako posebni ali genialni, ampak veste, mi vadimo. Pomislite, v čem je skrivnost! Mi vadimo. Neki moj znanec v Zagrebu, ki oddaja prostore za vaje, pravi, da smo mi in Parni valjak njegovi najboljši stranki. Zato tudi dobro zvenimo na odru. Ampak to danes ni lahko. Že samo da se dogovoriš z ljudmi za dan in uro, ko lahko vsi pridejo na vajo, traja. Ampak vztrajam pri tem. Vsi največji svetovni glasbeniki so vedno govorili: vaja, vaja, vaja. Samo to te bo rešilo.”

ALJA TASI

 

 

 

Leave a Reply