“Ljudje me prosijo, naj ne odneham”

Intervjuji, 18. 6. 2013

Pater Bogdan Knavs s Svete Gore je nedvomno primer človeka, ki povezuje. Pri njem v samostanu so dobrodošli vsi: verni, drugače verni, neverni, športniki, celo z borci je včasih spil kakšno kavo. Najbolj pa so mu bili ljudje hvaležni, ker je javno spregovoril o finančnem škandalu v Cerkvi in odgovorne pozval, naj prosijo odpuščanja. S tem je ubesedil misli in čustva mnogih poštenih ljudi, ki zdaj z neodobravanjem spremljajo patrovo premestitev s Svete Gore, češ da gre za kazenski ukrep. Tudi Knavs je žalosten, ker mora zapustiti Primorsko, čeprav nas je sprejel nasmejan in iskriv kot vedno.

 

Pater Bogdan Knavs: "Če bi zapustil uboge in prevarane reveže, bi izdal tako njih kot Jezusov evangelij.”  Foto: Leo Caharija

Pater Bogdan Knavs: “Če bi zapustil uboge in prevarane reveže, bi izdal tako njih kot Jezusov evangelij.” Foto: Leo Caharija

 

* Vaša zamenjava na mestu gvardijana v samostanu na Sveti Gori je v javnosti dvignila kar precej prahu, vendar vaši predstojniki zatrjujejo, da je povsem običajno, da se gvardijani zamenjajo na vsaka tri leta. Kako na to gledate vi?

“Sv. Frančišek Asiški je dejal, da smo frančiškani tujci in popotniki na tem svetu. Kaj bi rekel na vse to? Tukaj na Primorskem je zelo lepo. Seveda so tudi drugod še dobri ljudje. Kaj pa so moji predstojniki najprej mislili s to zamenjavo, težko sodim.”

* Ste zamenjavo pričakovali?

“Glede na to, da sem ravno dobro prišel na Sveto Goro, da sem se ravno dobro vživel v to okolje, sem na tihem upal, da bi to lahko trajalo še nekaj časa.”

* Na kakšen način ste izvedeli to novico?

“Predstojnik je prišel sem in se pogovoril z menoj.”

* Kakšne razloge pa je navedel?

“To so osebne reči, zato o tem ne morem govoriti. Lahko samo rečem, da so tudi cerkveni predstojniki samo ljudje. Moj provincial me je potem še poklical in me prosil, naj mu pomagam in zapolnim vrzel, ki je nastala z drugimi prestavitvami. Vsaj pri redovnikih je tako, da se na koncu le pogovorimo in da vsak pove, kaj misli.”

* Ste bili zaradi zamenjave razočarani ali prizadeti?

“Ah, tukaj mi je bilo skorajda prelepo. In pravijo, da kar je prelepo, ne more dolgo časa trajati. Primorci ste res neverjetno odprti in široki ljudje. Sprejeli ste me z odprtimi rokami, zato mi je bilo tukaj tako lepo. Za to primorsko širino in razumevanje sem res silno hvaležen. Kar pa se zamenjave tiče, sem obljubil pokorščino, po drugi strani pa se vračam v Šiško, kjer sem prej dolga leta že bil. Tam je tudi veliko dobrih in plemenitih ljudi, in mnogi med njimi so me zasuli z izrazi dobrodošlice, tako da sem se znašel v položaju, kot da bi otroka vprašali, koga ima raje, mamo ali očeta. V Šiški sem pustil najlepša leta svoje mladosti, v treh letih na Sveti Gori pa sem imel milost srečati nove obraze globoko vernih, kot tudi drugače vernih in nevernih ljudi. In prav z vsemi sem začutil bližino in povezanost.”

 

“Saj nam ljudje ne zamerijo, da smo tudi mi grešniki. Daleč huje je, da se potem sprenevedamo in delamo neumne.”  Foto: Leo Caharija

“Saj nam ljudje ne zamerijo, da smo tudi mi grešniki. Daleč huje je, da se potem sprenevedamo in delamo neumne.” Foto: Leo Caharija

 

* Kaj boste delali v Šiški?

“Spet bom gvardijan, se pravi predstojnik samostana, zraven pa še vodja študentskega doma in kaplan. Spet se bom malce ‘preganjal’ z mladino.”

* Boste težko zapustili Sveto Goro?

“Zelo težko, tako kot sem šel pred leti težko iz Šiške. Kjerkoli sem bil, sem pustil nekaj svojega srca. Ampak življenje hitro teče, tako da trdno verjamem, da se bodo naše poti še kdaj srečale.  Sicer pa Ljubljana ni daleč, pa še druge komunikacijske povezave obstajajo.”

* Ljudje so se na vašo premestitev odzvali, kot da vas Cerkev kaznuje, ker ste javno kritizirali finančni polom mariborske nadškofije …

 “Čutiti je njihovo prizadetost ob moji premestitvi. Ljudje ste mi zaupali, drug drugega smo spoštovali in videli v drugem le dobro, zato razumem razočaranje in žalost ljudi.”

* Zakaj ste se odločili, da javno nastopite v zvezi s finančnim škandalom v Cerkvi?

 “Bil bi nezvest evangeliju in bi izdal male ljudi, o katerih žalosti in razočaranju sem kar naprej poslušal. Razočarani so bili, da so izgubili vloženi denar in da so odgovorni ljudje v Cerkvi ravnali, kot pač so. Preprosto sem moral poslušati svoje srce, če ne, bi zatajil samega sebe. Tudi zdaj me ljudje prosijo, naj ne odneham. Mislim, da nimam druge izbire, kot da nadaljujem. Tudi Jezus je imel okrog sebe uboge reveže, to je bila njegova druščina. In če bi jaz zapustil uboge in prevarane reveže, bi izdal tako njih kot Jezusov evangelij. Tega pa si ne morem privoščiti, ker potem izdam sam sebe in svoje duhovniško poslanstvo.”

* Kaj bi prevaranim ljudem prineslo zadoščenje?

 “Kakega pravega, iskrenega opravičila ti ljudje niso bili deležni.”

* Mislite s tem na vse vernike ali le na tiste, ki so izgubili vloženi denar?

 “Pravzaprav na vse: tiste, ki so izgubili denar, in tiste, ki zaupajo v Cerkev. Pa tudi na vse ostale. Od Cerkve namreč pričakujemo, da ravna tako, kot uči. In če ga kaj polomimo, je prav, da to iskreno obžalujemo in prosimo odpuščanja. In tega ljudje niso zaznali. Iskrenega kesanja ni bilo, čeprav bi bilo zelo lepo, da bi kdo iz Cerkve simbolno pokleknil in prosil odpuščanja. Da pa bi vsaj simbolno povrnili denar tistim, ki so ga izgubili, sem predlagal ustanovitev sklada, v katerega naj bi najprej prispevali vsi tisti, ki so bili vpleteni v finančni škandal: cerkveni predstojniki, nadzorniki itd. Potem pa bi v sklad prispevali še vsi ostali, ki bi tako želeli. Meni je pred nekaj leti starejša vdova, ki ni imela otrok, zapustila manjše stanovanje, in kar bom lahko sam daroval po redovnih predpisih, bom tudi dal v dobre namene. Nato pa bom provincialno vodstvo zaprosil, da bi preostanek kupnine lahko namenili za ta sklad.”

* Zavzemate se torej za sklad, iz katerega bi poplačali vlagatelje?

 “Nemogoče bi bilo vse poplačati, lahko pa bi pomagali vsaj tistim, ki imajo zaradi izgube težave z vsakdanjim preživetjem. Recimo družine z več otroki, starejši z najnižjimi dohodki itd. Da bi vsaj tem malo olajšali situacijo in pokazali iskren namen. Če komu kaj vzamemo, je naša dolžnost, da se mu opravičimo in skušamo to popraviti.”

* Je sklad že ustanovljen?

 “Ne. So mi rekli, da se to pravno ne da izpeljati.”

 

“Iskrenega kesanja ni bilo, čeprav bi bilo zelo lepo, da bi kdo iz Cerkve simbolno pokleknil in prosil odpuščanja. Da pa bi vsaj simbolno povrnili denar, sem predlagal ustanovitev sklada.”  Foto: Leo Caharija

“Iskrenega kesanja ni bilo, čeprav bi bilo zelo lepo, da bi kdo iz Cerkve simbolno pokleknil in prosil odpuščanja. Da pa bi vsaj simbolno povrnili denar, sem predlagal ustanovitev sklada.”
Foto: Leo Caharija

 

* Sami pa ne morete ustanoviti sklada?

“O tem se bom posvetoval s pravniki. Zagotovo pa bom še enkrat dal pobudo Cerkvi oziroma mariborski nadškofiji. Sicer pa bomo morali najti kako drugo rešitev. Toda v zvezi s stanovanjem, ki ga želim vložiti v sklad, so mi nekateri že poskušali vzeti dobro ime.”

* Kaj se je zgodilo?

“Anonimko so poslali na več časopisov, češ da gospa ni bila več prisebna, ko mi je zapustila stanovanje, in še cel kup laži so zapisali.”

* Imate frančiškani lahko zasebno premoženje?

 “Saj ravno na to so me skušali ujeti. Uradno naj bi bilo vse premoženje skupno, in tudi tisto, kar je moje, pripada skupnosti. Mi imamo narejene tudi oporoke, v katerih vse zapuščamo skupnosti, in če bi jaz danes umrl, pripada vse, kar je name napisano, frančiškanskemu samostanu Sveta Gora.”

* Očitno ste si s svojimi javnimi nastopi pridobili močne sovražnike …

 “Ljudje imajo zaupanje v človeka. In ko so se te obtožbe pojavile v časopisih, so me še bolj zasuli s prošnjami za prijateljstvo na facebooku in z lepimi stavki, kako me cenijo in naj ne odneham. Kriza zaupanja v institucije je danes vsesplošno prisotna. V posameznika pa zaupanje še obstaja. In jaz sem ponosen in hvaležen ljudem, ki mi zaupajo. Njihovemu zaupanju se ne bom nikoli izneveril. Na ravni institucij pa bi morala biti Cerkev prva, ki bi v teh časih ljudem pomenila upanje. Kljub temu da smo tudi v Cerkvi samo ljudje in ga včasih kaj polomimo, bi neko osnovno zaupanje moralo biti. Strahotno je opazovati, kako neprijetne stvari pometajo pod preprogo.”

* Kako boste delovali v prihodnje?

 “Nadaljeval bom vse, kar sem počel doslej. Saj druge izbire nimam. Ne morem reči, imam lepo sobo, imam dovolj hrane, za druge stvari pa me ne briga. Bil bi neverodostojen, če ne bi nadaljeval. In tudi bom, ker druge poti ni. Če pa bomo ljudem še naprej prikrivali resnico, lahko zapremo Cerkev. Saj nam ljudje ne zamerijo, da smo tudi mi grešniki. Daleč huje je, da se potem sprenevedamo in delamo neumne. Z opravičilom človek pokaže tudi neko dostojanstvo, vsaj jaz tako razumem.”

* Kako razmišljate o veri in svojem poslanstvu?

 “Rad imam ljudi in vse stvarstvo. Štejem si v veliko čast, da ljudi ne delim glede na versko pripadnost. Zame je vsak najprej človek. Skušam izpolnjevati zlato pravilo (Matej, 7.12), da delaj drugim tako, kot bi sam želel, da delajo s teboj, oziroma ne naredi drugim nič takega, kar ne želiš, da se zgodi tebi. Vsi smo Božji otroci, in ne morem biti jaz več vreden kot kdo drug. Če na tak način pristopimo k človeku, spoštljivo in radostno, se imamo lahko zelo lepo. To je moje osnovno vodilo. Drugače sploh ne izpolnjujem Kristusovega evangelija, saj je Kristus prišel za vse ljudi. Še posebej pa se je treba zavzeti za tiste, ki so na obrobju.”

* Za katere vrednote se najbolj zavzemate?

 “Frančiškansko vodilo je, da moramo spoštovati pravila in odredbe, razen če je nekaj proti naši vesti. In bilo bi absolutno proti moji vesti, če ne bi javno govoril, kar govorim. Večina bratov me je pri tem podprla, nekateri pa so negodovali, češ, kaj pa tveziš. Najbolj pa me je ujezilo, ko mi je neki duhovnik dejal, kaj pa se greš, saj ti nič ne manjka! To mi je pa res dvignilo pritisk! Očitno bi bilo za nekatere bolje, če bi skrbel le zase in se za druge ne bi brigal. Nekateri pa so mi rekli, naj raje doma molim in naj bom tiho. Toda to ni moj poklic. Tako živijo kartuzijani v Pletarjah, ki jih seveda zelo spoštujem. Mislim pa, da je naše apostolsko poslanstvo, da gremo k ljudem, ne pa da samo čakamo, da kdo pride k nam. Treba je iti ven, med delavce, upokojence, športnike, kulturnike … To je naše poslanstvo! Prav je, da širimo Jezusovo veselo oznanilo, če vanj verjamemo. Svet potrebuje upanje, in vsak človek je vesel, če mu kdo pove pozitivno misel ali ga preprosto sprejme takšnega, kot je. Saj v bistvu ljudje potrebujemo zelo malo. Marsikdaj smo zadovoljni že z lepo besedo in lepim sprejemom.”

* Ljudje na Primorskem se vas bodo gotovo zapomnili po tem, da ste radi igrali nogomet. Po čem, menite, da se vsa bodo še spominjali?

 “Delal sem, kolikor sem mogel in kar sem menil, da je bilo potrebno. Rad sem sprejemal romarje, jih poslušal in z njimi rekel prijateljsko besedo. Hkrati pa sem se poskušal udeležiti čim več dogodkov, na katere sem bil povabljen. Vsak teden sem s skupino policistov igral nogomet, z drugo skupino pa sem vsak teden igral dvoranski hokej. Na Sveto Goro sem povabil več športnikov: nogometaše, hokejiste itd. Tako sem sprejel tudi nogometne ekipe Gorice, Triglava in Mure, pa hokejiste Jesenic itd.”

* Kako so bili videti ti obiski?

 “Športniki so videli, da sem dobronameren in da jim ne bom ničesar vsiljeval. Vendar ko so nogometaši Triglava prišli prvič, sem jih posedel v cerkev in jim povedal nekaj stvari. Ko pa so prišli drugič, neki večer po tekmi, sem jim rekel, danes pa vam ne bom nič govoril, ker ste utrujeni. Pa so rekli, prosim, spregovori nam kaj, zadnjič si nam tako lepo govoril. Zanimivo, pa je bilo med njimi veliko fantov nevernih. Vendar jezik srca vsi razumemo. Zato zelo lepo sodelujem tudi z borci.”

* Kaj pa vas veže z njimi?

 “Ko sem zadnjič na Trnovem blagoslovil grobove borcev, sem si dovolil povedati še nekaj besed. Na grobovih fantov, ki so se bojevali za svobodo in proti fašizmu, pač ne morem govoriti o ločevanju, o tragediji našega naroda, ki se je odvijala drugje, ko je šlo, kdo bo koga. Mislim, da sem jim izkazal dostojanstvo, ki si ga zaslužijo. Umrli so lačni in prezebli, z ljubeznijo do slovenske besede, in bi bilo grdo, če jim ne bi dal priznanja. To me je zelo zbližalo z novogoriškimi borci, tako da včasih skupaj spijemo kakšno kavo. Tudi v samostanu so že bili na obisku.”

* Se bo vaše javno delovanje s selitvijo v Šiško kaj spremenilo?

 “Seveda ne.”

* Na facebooku so ustanovili tudi skupino vam v podporo, podobno kot so pred časom ustanovili skupino v podporo nadškofu Uranu, ko so ga selili v Trst. Vidite kakšne podobnosti med vajinima primeroma?

 “Kaj pa vem. Mojo skupino podpornikov je ustanovila neka gluha učiteljica, s katero sva skupaj vodila tabore za gluhe iz socialno ogroženih družin. Mislim, da je bilo podobno tudi pri nadškofu Uranu. Ljudje imajo dober občutek za pravico in resnico. Nadškof Uran je mila duša, odprt je bil do vseh ljudi in povsod je prinašal veselje. Ljudje prepoznajo pristnost. Od nas ne zahtevajo, da smo popolni, ampak, da jih imamo radi in da to na neki način pokažemo. Tukaj morda vidim povezavo. Beden bi bil, če bi drugače gledal na nekoga, ki ne hodi v cerkev. Ja kakšen neumnež pa bi bil! Saj sploh ne bi vedel, kaj je krščanstvo!”

 

ALJA TASI

 

Objavljeno v Primorskih novicah 15. 6. 2013

 

Leave a Reply