“Če ne obvladaš jezika, lahko v ameriških filmih igraš samo terorista”

Intervjuji, 29. 7. 2013

“Nočem, da bi izpadel kot nekdo, ki v Sloveniji razlaga, da je v Hollywoodu dosegel ne vem kaj, tam pa ga nihče ne pozna. Nočem se predstavljati kot veliki igralec, saj sem v Los Angelesu le eden izmed mnogih, ki hodijo na avdicije in se trudijo priti do pomembne vloge.” S temi besedami nas sprejme Teo Čeligo, ko ga obiščemo v družinskem hotelu v Luciji.

 

Teo Čeligo: “Lahko ti uspe v enem mesecu, lahko v nekaj letih, lahko nikoli. Zagotovo pa ti ne bo uspelo, če ne vztrajaš.”  Foto: Dragan Klarica

Teo Čeligo: “Lahko ti uspe v enem mesecu, lahko v nekaj letih, lahko nikoli. Zagotovo pa ti ne bo uspelo, če ne vztrajaš.” Foto: Dragan Klarica

 

Pred kratkim je diplomiral na igralski akademiji Stelle Adler v Los Angelesu. Domov se je vrnil prvič po skoraj dveh letih, in še to le za nekaj tednov, nato pa ponovno odpotuje v svetovno filmsko prestolnico, ki je postala njegov drugi dom. Vmes bo v krogu družine in prijateljev proslavil svoj 23. rojstni dan.

* Ste si že od malega želeli postati igralec?

“Kje pa! Ko sem leta 2008 končal gimnazijo v Piranu, se mi niti sanjalo ni, kaj naj bi šel študirat. Edino, kar me je dotlej v življenju res veselilo, je bil rokomet. V gimnaziji sem bil vedno prav dober, vendar me noben predmet ni posebej zanimal. Poznal sem tudi veliko ljudi, ki so se vpisovali na razne fakultete, pa so kasneje ugotovili, da jim študij ni všeč. Tako se enkrat ali dvakrat prepišeš, in preden se zaveš, imaš trideset let, pa še vedno ne veš, kaj bi v življenju počel. Tega si nisem želel, in ko sem se spraševal, kaj me resnično zanima, mi je padlo na pamet igranje, in sem šel poskusit na AGRFT.”

 * Kako ste se pripravili na sprejemni izpit?

“Pomagala mi je prijateljica, plesalka Mojca Pačnik, kasneje pa sem kratek čas delal tudi z Borisom Cavazzo. Igranje mi je postalo všeč, in ko sem na sprejemnem izpitu prišel v zadnji krog, med 24 najboljših, od katerih jih potem vzamejo 12, sem bil prepričan, da bom sprejet. Pa nisem bil.”

 * Neuspeha na sprejemnem izpitu torej niste vzeli kot znamenje, da igralstvo morda ni prava izbira?

“Nikakor. Zelo sem bil potrt, ampak sem vedel, da sem našel svojo pot. Nato pa sem prek interneta našel agencijo, ki mi je v Los Angelesu omogočila avdicijo pred 25 filmskimi agenti.”

* Kaj ste jim odigrali?

“Isti monolog kot na sprejemnem izpitu v Ljubljani, le da v angleščini. To je bil monolog iz filma Glengarry Glen Ross o zavarovalniških agentih, v katerem so leta 1992 zaigrali Al Pacino, Jack Lemmon, Ed Harris, Kevin Spacey in drugi odlični igralci. Scenarij je po svojem delu, za katerega je dobil Pulitzerjevo nagrado, napisal David Mamet. Zaigral sem monolog lika z imenom Ricky Roma, ki ga je v filmu igral Pacino. Ta monolog sem izbral, ker mi je bil zelo všeč Mametov neposreden način izražanja. Naslednji dan sta me poklicala dva agenta in me povabila na razgovor. Spraševala sta me, če se mislim preseliti v ZDA in če sem pripravljen iti v kakšno igralsko šolo. Ker sem bil še malce nadut, sem jima rekel, da sem naravni talent in ne rabim šole. Enkrat sem že poskusil v Sloveniji, pa mi ni uspelo, in zdaj tega res ne bi ponavljal še v ZDA. Potem pa mi je agent, s katerim sem se najbolje razumel, le dopovedal, da bi bilo pametno, če bi sprejel njegovo ponudbo, da mi zagotovi avdicijo na akademiji Stelle Adler. Ali greš v šolo ali te ne vzamem, mi je dejal, in tako sem ponovno šel na sprejemni izpit.”

* Tokrat ste bili uspešni. Ste dobili tudi štipendijo?

“Da. Ponudili so mi t. i. delovno štipendijo, kar pomeni, da ne plačaš šolnine, vendar moraš delati. Si kot neke vrste hišnik. Pouk se začne ob osmih, ti pa si tam ob šestih, da posesaš učilnice, zamenjaš pregorele žarnice, počistiš toaletne prostore, vklopiš računalnike itd.”

 * Ali tako štipendijo ponudijo veliko študentom?

“Na šoli nas je bilo približno 300, delovno štipendijo pa nas je imelo deset, tako da je to neke vrste privilegij. Sicer pa je šolnina za tri leta 30.000 dolarjev. V to je vključena tudi viza, ki ti jo uredi šola.”

 

“Moj profesor me je takoj postavil pred dejstvo in mi povedal, da moram ameriški naglas naštudirati tako dobro, da noben Američan ne bo opazil, da to ni moj materni jezik.”  Foto: Dragan Klarica

“Moj profesor me je takoj postavil pred dejstvo in mi povedal, da moram ameriški naglas naštudirati tako dobro, da noben Američan ne bo opazil, da to ni moj materni jezik.” Foto: Dragan Klarica

 

* Ste imeli kaj težav, ker ste igrali v tujem jeziku?

“Angleško sem vedno govoril tekoče, saj so me starši že od malega pošiljali na razne tečaje.”

 * Zdaj vam gre angleški jezik nedvomno še bolje. Slišim, da tudi slovenščino izgovarjate z ameriškim naglasom …

“To je res. (smeh) Moj ameriški profesor in mentor Milton Justice, dobitnik oskarja za produkcijo, me je takoj postavil pred dejstvo in mi povedal, na čem moram največ delati, in to je naglas. Rekel mi je, da moram ameriški naglas naštudirati tako dobro, da noben Američan ne bo opazil, da to ni moj materni jezik. Če tega ne obvladaš, lahko v ameriških filmih igraš samo terorista. (smeh) Dve leti sem dan in noč pili svoj naglas, dokler mi ni uspelo.”

* Kako ste to počeli?

“Na naši šoli je veliko študentov iz Evrope, ki jim pomagajo t. i. trenerji govora. Povedo ti, kaj je tvoj problem in ti predpišejo vaje, ki jih delaš tako individualno kot v skupini. Ena od teh vaj je, da med zobe stisneš plutovinast zamašek in bereš tekst. Tako se ti zmehča čeljust in lažje govoriš kot Američani. Važno je tudi, od kod v ustni votlini prihaja zvok. Mi zvok tvorimo bolj v sredini ust, Američani pa govorijo iz zadnjega dela grla, kot da jih bo zdaj zdaj premagal spanec.” (smeh)

* Ste se pri oblikovanju naglasa zgledovali po kakšnem igralcu?

“Da, po Ryanu Goslingu. Vedno so mi govorili, da imam bolj zaspan glas, vsaj ko govorim angleško, Gosling pa je Kanadčan in tudi govori bolj zaspano. Tako da sem si moral ogledati vse njegove filme, kar sploh ni bil problem, ker je odličen igralec.”

* Je bil študij zahteven?

“Zelo zahteven in zelo zanimiv. V prvih šestih mesecih sem popolnoma spremenil svoj življenjski slog. Profesorji so nam za zgled postavljali Marlona Branda, Roberta De Nira in Al Pacina ter nam govorili, da danes ni več takih igralcev, ker mladi preveč visimo pred računalniki in poslušamo slabo muziko. Svetovali so nam, naj začnemo poslušati klasično glasbo ter nam pobrali vse i-pode in podobne naprave. Zdaj ogromno berem, medtem ko sem bil v srednji šoli zgolj površen bralec. Vendar, ko te nekaj veseli, ti nič ni težko. Za vlogo v igri Waiting for Lefty avtorja Clifforda Odetsa, ki smo jo igrali v šoli in se dogaja v 20. letih prejšnjega stoletja, sem prebral vse knjige o veliki depresiji in emigrantih, kar sem jih našel. Moj lik je bil namreč emigrant. Na tako predstavo te pridejo ocenit vsi profesorji, odprta pa je tudi za javnost. Na zadnjo predstavo, s katero diplomiraš, pa lahko pokličeš tudi agente in upaš, da bo kdo prišel in te opazil.”

* Ste se že udeležili kakšne avdicije?

“Za velike filme in serije ne moreš kar tako priti na avdicijo; poslati te mora agent. Kljub temu sem jaz že od vsega začetka hodil na avdicije za neodvisne in študentske filme. Kot študent za svoje delo nisem smel biti plačan, vendar sem si mislil, da bom na ta način dobil potrebne izkušnje in samozavest. V pol leta sem šel na približno 50 avdicij. Ne le, da nisem dobil dela, še v ožji izbor nisem prišel nikoli. Nikoli me niso poklicali in rekli, naj pridem še enkrat.”

* Vas je to potrlo?

“Ne. Preprosto sem prehitro začel. Na šoli te šele po letu in pol začnejo spodbujati, da se preizkusiš tudi na avdicijah. Jaz pa sem šel takoj. Potem pa sem le ugotovil, da je verjetno bolje, da se najprej poglobim v študij, in ko sem po končanem šolanju šel na deset avdicij, sem v osmih primerih takoj dobil delo.”

* Je diploma na akademiji Stelle Adler pomembna referenca?

“Izjemno pomembna. Veliko ljudi si misli, da so igralci že, če znajo interpretirati določeno besedilo. Angleški igralec Clive Owen je nekoč dejal, da v Angliji ne moreš reči, da si igralec, dokler ne končaš šole. V Hollywoodu pa vsak natakar, ki hodi na avdicije, misli, da je igralec. Ampak če se igralstva resno lotiš in si želiš poiskati agenta, ti bo vsak svetoval, da pojdi v šolo. Konec koncev so se vsi veliki igralci šolali, nekateri tudi po deset in več let.”

* Kateri je najbolj znan predstavnik šole Stelle Adler?

“Zagotovo Marlon Brando, ki je pomenil prelomnico v igralstvu, saj je prvi na filmu govoril normalno. Predstavniki te šole so tudi Robert De Niro, Mark Ruffalo, Benicio Del Toro, Antonio Banderas, Malanie Griffith, Salma Hayek itd. Igralskih šol je v ZDA sicer več. Na začetku 20. stoletja so Stella Adler, Lee Strasberg in Harold Clurman ustanovili igralsko skupino, v kateri so se skupaj z drugimi učili igralstva. Adlerjeva je nato odšla v Pariz, kjer se je edina od omenjenih osebno srečala s Konstantinom Stanislavskim, Rusom, ki velja za začetnika modernega igranja. Po vrnitvi v ZDA je razvila svojo smer, saj je trdila, da je glavno igralčevo orodje domišljija, medtem ko je Strasberg prisegal na tehniko čustvenega spomina. S Strasbergom sta na primer delala Marilyn Monroe in Al Pacino. Med profesorji različnih smeri vlada veliko rivalstvo, vendar jaz pravim, da si vsak pač izbere tisto smer, ki mu najbolj odgovarja.”

 

“V Los Angelesu zabave potekajo non stop in droge so stalno na razpolago. Če podležeš takemu življenju, te prej ali slej pokonča.” Foto: Dragan Klarica

“V Los Angelesu zabave potekajo non stop in droge so stalno na razpolago. Če podležeš takemu življenju, te prej ali slej pokonča.” Foto: Dragan Klarica

 

* Kako ste si uredili življenje v Los Angelesu?

“Najprej sem dobro leto in pol živel v študentskem domu, nato pa sem se preselil v stanovanje, ki si ga delim še z enim študentom. Življenje v Los Angelesu v primerjavi z New Yorkom sicer poteka po polžje, ampak za nas še vedno zelo hitro. Neprestano se kaj dogaja. To je mesto umetnikov, pisateljev, scenaristov, režiserjev, glasbenikov in seveda igralcev. Tudi vsi ostali, na primer odvetniki ali ekonomisti, so povezani z industrijo zabave.”

* Se pravi, da so tam vsi umetniki, tudi natakarji in taksisti?

“Natanko tako. Sploh natakarji so sami igralci. (smeh) Se pač odločiš, da boš v tem levjem žrelu ostal in se boril, ne glede na to, kako dolgo bo trajalo. Lahko ti uspe v enem mesecu, lahko v nekaj letih, lahko nikoli. Zagotovo pa ti ne bo uspelo, če ne vztrajaš.”

* Kaj vam je v ZDA najbolj všeč?

“Odprtost in dostopnost ljudi. Človek, ki ga ne poznaš, se ti na cesti nasmehne in ti vošči dobro jutro, v trgovini pa se z neznancem zapleteš v zanimiv pogovor. V Sloveniji so ljudje veliko bolj napeti, poleg tega pa imaš tu občutek, da ne moreš ali ne smeš izstopati iz povprečja. V ZDA te veliko bolj spodbujajo v tvojih prizadevanjih.”

 * Konkurenca pa je tam verjetno strahotna?

“Res je, še posebej med igralci, zato uspejo le najbolj vztrajni. Ampak če te nekaj veseli tako zelo, da zate na svetu ne obstaja nič drugega, potem pač vztrajaš. Ko sem prišel na akademijo, so me sošolci spraševali, kakšen je moj plan B. Nimam ga, se jim odgovarjal. Če imaš že na začetku v glavi plan B, potem nisi stoodstotno predan planu A.”

* Kaj pa stranpoti igralskega poklica?

“Los Angeles je mesto, ki nikoli ne spi. Zabave potekajo non stop in droge so stalno na razpolago. Če podležeš takemu življenju, te prej ali slej pokonča. Jaz se gibljem le po stranicah kvadrata, katerega koti so: dom, šola, trgovina in fitnes. Ko so me prišli obiskat prijatelji iz Slovenije, so me spraševali, kam gremo ven, pa so oni več vedeli kot jaz, ker so pregledali vse klube na internetu. Nimam denarja, da bi ga razmetaval. Želim izkoristiti priložnost, da sem sploh lahko šel v Los Angeles.”

* Pravite, da ste na avdicijah osemkrat dobili delo. Kaj ste delali?

“Najprej sem posnel celovečerno grozljivko. Oktobra lani smo jo snemali, izšla pa bo letos za noč čarovnic. (smeh) Potem sem dobil neko odrsko delo, pa v videospotu sem nastopil in v dveh kratkih filmih …”

* Kako je bilo na snemanju grozljivke?

“Zgodba govori o skupini Američanov, ki končajo srednjo šolo in se podajo v Romunijo, ker so obsedeni z grofom Drakulo. Nastanijo se v gradu, kjer je grof živel, in potem ljudje začnejo izginjati … Konca vam ne smem izdati. Povedal sem ga le svoji mami, ker nikoli ne gleda grozljivk. (smeh) Kaj naj rečem? Hodiš v gledališko šolo, spoznavaš dela Arthurja Millerja, Tennesseeja Williamsa, Eugena O’Neilla, Shakespeareja, Oscarja Wilda … in potem posnameš grozljivko. Treba je pač plačati položnice. Igralec Peter O’Toole je nekoč dejal, da moraš posneti vse, kar ti ponudijo, ker nikoli ne veš, s čim boš uspel.”

 * Ste bili zadovoljni s plačilom?

“Da, pa tudi z razmerami za delo. Plačali so mi sto dolarjev na dan, snemali pa smo devet dni.”

* Je to običajna tarifa za Hollywood?

“Da, dokler nisi včlanjen v igralski sindikat. Potem pa imaš na snemanju zagotovljeno tudi hrano in pijačo, pa tudi delati ne smeš po petnajst ali več ur na dan, če ti ne plačajo nadur.”

* Kako pa postaneš član sindikata?

“Vsaj v treh velikih filmih ali televizijskih nadaljevankah moraš nastopiti.”

 * Šolo ste zaključili. Kaj pa zdaj?

“Dobil sem ameriško davčno številko, tako da lahko končno začnem delati kot natakar. (smeh) Šolo sem zaključil, ampak bom še vedno poslušal določene predmete. Učenje se nikoli ne konča. Seveda bi rad tudi čim več delal, vsak mesec bi posnel kak dober film, ampak realnost je, da je treba začeti na dnu.”

* Poznate kakšnega Slovenca, ki je uspel v Hollywoodu?

“Željko Ivanek je slovenski igralec, rojen v Ljubljani. Pozna ga le malo Slovencev, v ZDA pa ga cenijo kot enega najboljših gledaliških igralcev svoje generacije. Nastopa tudi v filmih in televizijskih nadaljevankah; nazadnje je nastopil v filmu Argo, igral pa je tudi v vampirski seriji True Blood. Vzameš pač, kar ti življenje ponudi, in Željko Ivanek je zagotovo eden izmed mojih idolov, tudi zato, ker ostaja zvest svojim koreninam. Lahko bi si spremenil ime, pa ga ni.”

* Kako pa Američani izgovarjajo vaše ime?

“Če bi hotel, da ga izgovorijo pravilno, bi ga moral pisati Cheleego. Zdaj pa ga izgovarjajo bolj po italijansko – Seligo – s poudarkom na e. Tudi sicer se včasih proglasim kar za Italijana, ko obupam, ker jim nikakor ne morem dopovedati, da Slovenija ni del Rusije.” (smeh)

 * Ste spoznali kakšnega slavnega igralca?

“Tu in tam sem koga res videl, spoznal pa sem Marka Ruffala. Eden njegovih bolj znanih filmov je Shutter Island, v katerem igra z Leonardom Di Capriom, v Avengersih pa igra Hulka. Začel pa je na naši šoli, kjer tudi velikokrat predava in govori o svojih igralskih začetkih. Ruffalo je deset let delal kot natakar, šolal pa se je sedem let, čeprav uradni študij traja samo tri leta.”

 * Kako sta se spoznala?

“To je zanimiva zgodba. Prišel je predavat na šolo, nato pa je odgovarjal na naša vprašanja. Omenil sem mu neko vlogo, ki sem jo študiral, in ga prosil za nasvet. Povedal mi je, da je tudi on igral isto vlogo še pri Stelli Adler, ko je bila še živa. Nato me je prišel gledat na vaje, in pred njim mi je šlo prav grozno. Stopil je do mene in mi dal nekaj nasvetov. To je bil eden od mojih ‘aha’ trenutkov, ko se mi je res odprlo, in naslednjič sem prizor odigral na precej višjem nivoju. Ruffalo mi je rekel, naj vztrajam, in potem sva šla skupaj na pijačo; pridružil se nama je še profesor. Do jutra smo se pogovarjali o igralstvu, in potem mi je Ruffalo dal še svoj e-mail. Res super izkušnja, ki mi je dala nov zagon.”

 ALJA TASI

 

 

Leave a Reply