Čudoviti voščeni svet Rafaela Samca

Intervjuji, 15. 7. 2013

Sveča je lahko uporaben ali okrasni predmet. Ko pa iz sveče izgine stenj in postane umetniška skulptura, vstopimo v čudoviti svet Rafaela Samca. Njegova umetnost je edinstvena, saj podobnega umetnika, ki bi ustvarjal v vosku, na svetu menda ni. Vsaj Samec ga ne pozna. “Poglejte si mojo monografjo in mi prosim najdite konkurenta; rad bi ga že končno spoznal! Jaz sem že vse pregledal, pa nisem našel nikogar, ki bi mi bil podoben, niti na severu Evrope, kjer je svečarska industrija močna,” pravi.

 

Rafael1

Rafael Samec je izjemno plodovit umetnik, saj je imel samo v petih letih svojega ustvarjanja, med letoma 2002 in 2007 – to obdobje zajema njegova velika monografija – kar 62 velikih razstav oziroma inštalacij. Med drugim je razstavljal v Veliki galeriji gradu Snežnik, minoritskem samostanu v Piranu, kapeli sv. Jurija in peterokotnem stolpu na Ljubljanskem gradu, v Slovenskem etnografskem muzeju, Arboretumu Volčji Potok, cerkvi Janeza Krstnika v Žički kartuziji, hotelu Vila Bled in številnih drugih galerijah, mestnih hišah in cerkvah. Razstavljal je tudi v Avstriji in na Hrvaškem. Poleg voščenih skulptur ustvarja tudi slike v vosku in akrilu. (Foto: Miranda Rumina)

 

* Začeli ste kot aranžer v Metalki in kasneje postali svečar. Bili ste glavni svečarski mojster pri nas, ko so šle dekorativne sveče za med. Kako je bilo takrat?

“Zaposlen sem bil kot aranžer v Metalki, kar je pomenilo, da sem tudi potoval po svetu. S teh potovanj sem kdaj prinesel tudi kakšno lepo svečo, in čez čas sem sveče začel delati tudi sam, kar v svoji dnevni sobi. To so bili časi, ko si prodal vse. Tudi v Evropi je bil trend, da je imela vsaka tovarna sveč, na primer v Nemčiji ali na Švedskem, tudi svoj dizajnerski oddelek. Dizajnerske sveče so bile ponos vsake tovarne, in tudi mene je k sodelovanju povabila tovarna Ilirija. Z mojimi dekorativnimi svečami so v trgovine privabljali kupce, da bi jim tam prodali svojo klasiko. Vendar je to hitro zamrlo, sploh pa po letu 1991, ko smo začeli masovno uvažati dekorativne predmete s Kitajske.”

* Se vam kaj toži po dobrih starih časih?

“Kaj pa vem. Dejstvo je, da so v Jugoslaviji dekorativno svečo postavljali povsod – kot sveto olje. Te sveče niso nikoli prižgali, bila je le za okras.”

* Kje pa ste največ prodali? Na novoletnih sejmih?

“Tudi. Pa v raznih trgovinah sem prodajal svoje sveče.”

* Kasneje ste odprli prvi svečarski butik v Sloveniji …

“Da, v stari Ljubljani. Leta 1982 sem ga odprl. Kot da bi bila v Parizu, je rekla neka gospa, ko je stopila v moj butik. Vse je bilo opremljeno v belo-zlati kombinaciji.”

 

Detajl v vosku (Foto: Miranda Rumina)

Detajl v vosku (Foto: Miranda Rumina)

 

* V Ljubljano ste torej vnesli pariške standarde oblikovanja. Ste se pri tem po komu zgledovali?

“Ne. V sebi imamo vse zaklade! Saj včasih kaj opaziš in potem nehote tudi vzameš. Tudi od tebe jemljejo drugi. To je normalno, čeprav sem, ko sem v Salzburgu videl razstavo nekega Švicarja, ki je skopiral vse moje sveče, skoraj ponorel.”

* Kakšna pa je situacija na svečarskem trgu danes?

“Zmedena, kot je danes zmedeno vse. (smeh) Danes za luč miru uporabijo nagrobno svečo. Ali pa ljudje doma v dnevni sobi prižgejo čajne svečke, čeprav že ime samo pove, za kaj naj bi bile te svečke namenjene. Nagrobne sveče samo še na torto niso dali … Nekateri pa pridejo v gojzarjih v Cankarjev dom. Nobenih meja ni več. Mladi rečejo, sveča je zato, da jo prižgemo. Res je, ampak bil je tudi čas dekorativnih sveč. Jaz s svojim znanjem nisem mogel delati industrijsko, ker ne bi mogel konkurirati ne Iliriji ne Kitajski. Kako naj bi jima konkuriral s svojo roko in kavno džezvico, s katero vlivam sveče?”

* Kdo danes kupuje vaše sveče?

“Nihče.” (smeh)

* Ampak delate jih pa še?

“Zelo malo. Kakšno poročno ali krstno svečo še naredim, pa kakšno serijo po naročilu. Okrog novega leta še kaj prodam, sicer pa bolj malo. Ko sem bil mlad, sem delal za gospe, ki so danes že pokojne ali pa zelo stare. Danes ne potrebujejo več mojih sveč, včasih pa so stalno kupovale pri meni: za darila, za dom itd. Zelo sem bil presenečen, koliko je Ljubljana pokupila sveč. Za božično večerjo, na primer, je bila sveča nujna. V eni roki so gospe nosile hrano s tržnice, v drugi roki smrečico, potem pa je bilo treba iti še k Samcu po svečo. Za novo leto pa so kupovali dišeče sveče.”

 

IMG_8442

“Kdor je bil tako nadarjena umetniška duša kot jaz, je šel na akademijo in uporabljal druge materiale, ne voska. Jaz pa sem ostal nekje vmes.” (Foto: Miranda Rumina)

 

* Kaj vam pomeni, ko si doma prižgete svečo?

“Jaz svečo prižgem za svečano vzdušje. Ampak svečano vzdušje si lahko tudi sam narediš, ni treba, da je praznik. Tudi sam sebe lahko počastiš s svečo.”

* Ste mojster ali umetnik?

“Nisem obremenjen s tem, kako me kdo poimenuje. Ali mi reče svečar ali umetnik, mi je popolnoma vseeno. Če naredim svečo, sem svečar, če kuham, sem kuhar. Tudi v kuhinji si lahko umetnik, če ustvariš presežek in kuhaš z dušo. V obrti je izdelek najvišjega ranga mojstrski, ampak to še vedno ni umetnost, če nima v sebi še kaj več. Sveče sem, vsaj doslej, delal tudi zaradi tega, da sem se lahko umetniško izražal. Bil sem sam svoj sponzor: Rafael Samec je financiral Samec-art. Če sem imel čas, sem še sam kaj spekel in odpeljal na razstavo. Še mojo hrano smo jedli na koncu, če sem le imel dan prej čas, da sem jo pripravil.”

* Zakaj menite, da ni nobenega podobnega umetnika v vosku na svetu?

“Na severu Evrope, kjer je svečarska industrija močna, so mali svečarji že zdavnaj propadli. Na jugu, v vročem podnebju, pa ni potrebe po svečah. Kdor pa je bil tako nadarjena umetniška duša kot jaz, je šel na akademijo in uporabljal druge materiale, ne voska. Jaz pa sem ostal nekje vmes.”

* Kdaj je iz vaših sveč izginil stenj in ste začeli delati umetniške objekte?

“Pred približno desetimi leti. Umetnostni zgodovinar in likovni publicist prof. dr. Mirko Juteršek mi je rekel: ‘Jaz vaše sveče gledam kot objekte, ker odmislim stenj. Stenj je edina stvar, ki spominja na uporabnost, zato bi vašo svečo uvrstil pod uporabno in ne pod čisto umetnost. Naredite enkrat razstavo objektov brez stenjev, in potem bo to čista umetnost.’ To je bila zame velika prelomnica v glavi. Ker objekti niso imeli več uporabne vrednosti, sem se spraševal, kaj bom z njimi, kako jih bom prodal. Ampak koliko umetnikov naredi razstavo, pa ne proda ničesar! Pravi, veliki umetniki ne delajo uporabnih stvari, da bi jih nato prodali. Ustvarjajo za svojo dušo.”

 

Umetnikov atelje  (Foto: Miranda Rumina)

Umetnikov atelje (Foto: Miranda Rumina)

 

* Vi ne postavljate le razstav, pač pa cele inštalacije …

“Da. Na gradu Snežnik sem postavil prvo tako inštalacijo. Prekrivanje svetlobe sem jo poimenoval, in od takrat naprej delam samo še to. Nekaterih se moje zgodbe dotaknejo, drugi si razstavo pač razlagajo po svoje.”

* Zakaj Prekrivanje svetlobe?

“Prekrivanje, ki je lahko tudi prikrivanje. Svojo svetlobo prekrivamo pred drugimi ali pred samim sabo. Svetloba, ki jo nosiš v sebi, ima še preveč zastorov, preveč tančic in mask, da bi se manifestirala v tem svetu.”

* Bi izpostavili katero od inštalacij?

“Presežek šele pride. (smeh) Ne moreš narediti nekaj, kar nisi ti. Ne bi mogel koga kopirati. Umetnost je vedno odraz tvojega razmišljanja, tvojega trenutnega stanja ali duhovne stopnje. Tukaj sem. Do sem sem prišel. Če gledate retrospektive dobrih slikarjev, v glavnem vsi začnejo z razburkanim morjem in ladjami, ki se raztreščijo na čereh. Osebnost se mora na neki način zmanjšati, da lahko potem začneš upodabljati svetlobo, ljubezen, sonce ali Kristusa. Na koncu pride odrešitev, odvezava od sebe in sveta. Če naredim belo ploščo z zlato nitjo v sredini, je to lahko duša, ki se obleče v zlato obleko. Duša pa je, jasno, vedno upodobljena v beli barvi, nikoli v črni.”

* Radi ustvarjate tudi voščene vrtnice. Kaj vam pomenijo?

“Bela vrtnica nam je podarjena vsem, ki smo prišli na ta svet. Rdeča je za tiste, ki so stopili na pot posvetitve. Zlata pa za tiste, ki to pot končajo. V cerkvi sv. Ane na Ljubelju sem imel razstavo Vrtnica v mojem srcu. Ali v srcu nosiš belo, rdečo ali zlato vrtnico … Takrat sem tudi nekaj napisal o tem, napisal sem svojo zgodbo, svojo pot do zlate vrtnice. Tako sem razstavo ljudem približal tudi na duhoven način.”

* Koliko vrtnic je bilo na razstavi?

“Približno tisoč.”

* Razstavljali ste v cerkvah, gradovih, samostanih … Zakaj tak izbor galerijskega prostora?

“Zato, ker so to najbolj primerni prostori za moje objekte. Morda že zaradi samega voska oziroma parafina nekako sodijo tja. V sodobni galeriji z belimi stenami ne bi prišli tako do izraza. Sakralni prostori pa so že od nekdaj povezani s svečo in voskom. Prav tako grajski prostori, kleti in mestne hiše. Povsod tam, kjer so sveče nekoč že domovale, pa jih je izrinila umetna svetloba.”

 

Vodnjak želja (Foto: Miranda Rumina)

Vodnjak želja (Foto: Miranda Rumina)

 

* Vaša forma pa je kljub temu zelo sodobna …

“Preden sem šel v pokoj, sem v svoji trgovini poslušal klepet mladih obiskovalk, ki niso vedele, da sem jaz ta Rafael Samec. So rekle, to pa je neki tip iz Brezovice, kajne … kako dobro dela! Všeč mi je bilo, ker so mlada dekleta tako govorila. Da sem še tako sodoben, da sem mladim všeč.”

* Kako pa vas sodijo akademiki?

“Verjetno ste že slišali o zaprtih krogih, ki obvladujejo našo družbo. Da bi kakšen akademski umetnik prišel na mojo razstavo … To se ne bo zgodilo, kar je po svoje zelo hudo. Moja napaka je, da sem delaven. Delavnih in pridnih ljudi pa nihče ne mara. Star sem že bil, ko sem ugotovil, zakaj me ne marajo. Jaz pa sem vedno rad delal. Ljudje me težko dohajajo, toliko naredim. Fotografije objektov tudi redno objavljam na svoji spletni strani in na facebookovem profilu Samec-art. Poleg voska se zadnje čase veliko ukvarjam tudi s slikarstvom. Preveč delam, zato sem kamen spotike. Niti nikogar ne prosim za finančno pomoč. Tudi svojo monografijo sem izdal v samozaložbi.”

* Vam je žal, da je tako?

“Veste, jaz sem v življenju preveč počel zaradi drugih. Preveč sem jim dajal, in odkar sem to dojel, delam samo še zase. Pred tremi leti sem imel razstavo na Ljubljanskem gradu. To je bilo za akademike zelo hudo – da pride amater na Ljubljanski grad. Čeprav mi tega v obraz nihče ne reče.”

* Z nekaterimi umetniki pa dobro sodelujete …

“Res je. Na primer z Ladom Jakšo, ki je umetnostni zgodovinar, fotograf in glasbenik. Ljudi, s katerimi sodelujem, znam vedno nagovoriti, prepričati v svoje delo, da radi sodelujejo z mano in mi pomagajo. Na zadnji razstavi v Arboretumu sem svoje objekte postavil na mah. Kubik maha sem porabil za to predstavitev. Poskrbim za vse. Ne morem le poslati svojih objektov na razstavo, da jih postavijo, kot želijo. Vse je moja stvar, od začetka do konca – do tega, kako bom postregel ljudi na otvoritvi. Tudi vabilo mora biti lepo. Celostna podoba je izjemno pomembna.”

* Kdo je vaša publika?

“S tem se ne obremenjujem. Pomembno je, da sam vem, kaj je dobro. Slikarka Biljana Unkovska je nekoč dejala, da njene slike kupujejo tisti, ki jo ljubijo. Tako tudi sam rad odgovorim, ko me vprašajo, kdo kupuje moje sveče ali slike. Tisti, ki me cenijo, spoštujejo in sprejemajo takega, kot sem.”

* Kdaj pa ste sami zadovoljni s svojim delom?

“Ko ga postavim. Točno vem, kako ga moram postaviti v prostor.”

 

“Nikogar ne bi mogel kopirati. Umetnost je vedno odraz tvojega razmišljanja, tvojega trenutnega stanja ali duhovne stopnje.”  Foto: Miranda Rumina

“Nikogar ne bi mogel kopirati. Umetnost je vedno odraz tvojega razmišljanja, tvojega trenutnega stanja ali duhovne stopnje.”
(Foto: Miranda Rumina)

 

* Izdelali ste tudi nekaj lepih protokolarnih daril …

“Res je. Nazadnje sem to počel, ko je Slovenija predsedovala Evropski uniji. Takrat je protokol Republike Slovenije povabil nekatere umetnike, naj pošljejo predloge za protokolarna darila. Bil sem izbran. Izdelal sem posebno svečo s čipko in dvema zlatima kroglama.”

* Veliko umetnikov nikoli ne izda tako lepe in bogate monografije, kot je vaša. Zakaj ste se odločili za to?

“Tudi za to je zaslužen profesor Juteršek. Veliko sva se pogovarjala o avtorstvu in plagiatorstvu, pa mi je nekoč dejal, da se da ta problem zelo enostavno rešiti: kdor prej izda publikacijo, je zabeležen kot prvi. In spet je Rafael Samec financiral Samec-art, da je nastala ta monografija, ki sem jo nato poslal v vse večje knjižnice po svetu.”

* Ste kdaj ustvarjali tudi v kakšnem drugem materialu?

“Da, v bronu. Vosek je zame še vedno osnovni material. Vosek je tudi material, v katerega lahko odlijemo bron. In v določenem obdobju sem svoje boljše skulpture dal odliti v bron. Vendar moja publika ni sprejela teh skulptur; k meni so prišli, ker sem bil poznan po vosku. Ker z Arboretumom dobro sodelujem, sem jim podaril skulpture, ki sedaj stojijo kot obelisk pri vhodu v park. Drugi objekt v bronu pa sem podaril svoji rojstni občini Videm Dobrepolje, kjer zdaj stoji v lepo obnovljenem Jakličevem domu. Svoje voščene objekte tudi velikokrat kombiniram s kakšnimi drugimi materiali – mrežami, steklom, kovino, zlatimi nitmi ipd.”

* Kje črpate inspiracijo za svoje delo?

“Delam tako, da si najprej zamislim naslov razstave, potem pa sledijo objekti. Delam torej na neko temo. Ko sem v Arboretumu razstavljal 440 zlatih vrtnic, je bil naslov razstave Zlata vrtnica v meni spi. To je tista vrtnica, ki je v meni, ampak še spi. Če za vsem skupaj stoji še zgodba, drugače dojameš to množico zlatih vrtnic. Teža bremena pa je bil naslov razstave v grajski kapeli v Ljubljani. Zaradi bremena, ki ga nosimo, ne moremo v sebi odkriti niti bele vrtnice. Ker smo pod prevelikim pritiskom – joj, ubogi jaz, zakaj moram tako trpeti na tem svetu … Zaradi vsega tega ne sprevidimo svojega poslanstva in svojega bogastva. Če se moje delo dotakne le enega človeka, je to že uspeh. To je smisel umetnika, na ta način lahko pomagaš ljudem.”

* Veliko umetnikov čuti, da s svojim delom spreminjajo svet na bolje. Kaj pa vi čutite kot problem v Sloveniji?

“Mislim, da je velik problem brezboštvo. Da se je človek povzpel nad vse in misli, da je alfa in omega. Ne priznava nobene sile višje od sebe. To ni bilo nikoli dobro. Bolje je bilo, ko je bila prava ponižnost v človeku in je prosil za uvid in modrost. To je prava pot osvoboditve, pot do sreče in svobode.”

ALJA TASI

 

Povezave na spletne strani Rafaela Samca:

http://www.samec.si/

https://www.facebook.com/pages/SAMEC-art/126376557520598?fref=ts

 

Leave a Reply