“Prijetno je spoznanje, da nas je črnih ovc veliko več, kot si mislimo”

Intervjuji, 27. 8. 2013

Ko se je Sanja Lončar skupaj s še tremi soavtoricami lotila pisanja knjige o zamolčanih zdravilnih močeh začimb, se je spraševala, če bi to v današnjem času sploh še utegnilo koga zanimati. A je bil strah odveč. Knjiga Ščepec rešitve je postala uspešnica, ki so jo prodali že v več kot 20.000 izvodih, zanimanje zanjo pa ne pojenja. Prevedena v nemški jezik začenja svoj pohod po Evropi, na slovenskem trgu pa se ji je pridružila še mlajša sestra, Ščepec védenja, v kateri so predstavljene nove zanimive začimbe in zelišča. V projektu Skupaj za zdravje človeka in narave, katerega gonilna sila je Lončarjeva, pa so začeli izdajati tudi dvomesečnik Preverjene naravne rešitve.

 

Sanja Lonèar

Sanja Lončar: “Knjigi Ščepec rešitve in Ščepec védenja nista enostavni. To ni poletno branje. Vendar so ljudje očitno začutili, kar sem začutila tudi sama, da obstaja možnost, da navežemo stik z znanjem naših prednikov.”

 

* Ste kdaj pomislili, da bo vaše društvo postalo tako uspešen založnik?

“Ne. Pri projektih ne gre samo za formo. Forma mora biti fluidna. Zgodilo se je pač, da se je naše znanje materializiralo v obliki knjig. Če pa bodo ljudje imeli drugačne potrebe, se bo materializiralo kako drugače. Kar pa se prodaje Ščepca rešitve tiče, je bilo prav dobro, da nismo iz založniške branže, saj projekta nismo zastavili na klasičen založniški način. Če bi ga, bi knjigo prodali morda v 4000 izvodih, nič več.”

* Zakaj menite, da bi bila prodaja toliko slabša?

“Zaradi tega, ker imajo naši založniki zelo zastarel pristop. Želijo ekstremno visoke rabate za knjige, ki jih prodajajo komisijsko in za katere v knjigarnah večinoma niti ne vedo, da jih imajo. Nihče jih ne sili, da bi se potrudili za prodajo. Po drugi strani pa je veliko ljudi, ki niso knjižni molji, pa jih določene stvari vseeno zanimajo. Zato je treba iti tja, kjer so ljudje, ki jih določena tema zanima, in mi smo prodajo knjige razširili v trgovine z zdravo prehrano in specializiranimi pripomočki, v diagnostične centre itd. Knjigo smo promovirali tudi na raznih dogodkih in v sodelovanju z nekaterimi društvi.”

* Očitno ste ugotovili, kaj danes ljudi zanima …

“Že kot otrok sem vedno risala obleke, ki so prišle v modo šele naslednje leto … Včasih prav začutiš neko temo in se ukvarjaš z njo, ker ti ne da miru. Potem pa kar naenkrat opaziš, da se vsi ukvarjajo s tem. Ljudje, ki berejo moje članke, mi pogosto rečejo, da stvari zapišem tako, kot bi jim brala misli. Seveda ne berem njihovih misli, berem pa sporočilo časa, ki ga vsi lahko slišijo. Problem je, ker ljudje ne verjamejo temu, kar čutijo. Potrebujejo nekoga, da jim to ubesedi. Sama nisem strokovnjakinja, sem pa senzibilna do te mere, da lahko začutim potrebo časa, izziv trenutka. Ko se to zgodi, se ne obotavljam preveč, ne sprašujem se, ali je to treba storiti ali ne. Enostavno napišem.”

* Zakaj menite, da sta prav knjigi o začimbah postali takšni uspešnici?

“Zame je bilo zelo prijetno spoznanje, da nas je črnih ovc veliko več, kot si mislimo. Nisem si upala verjeti, da nas je toliko. To nekaj pove, kajti knjigi Ščepec rešitve in Ščepec védenja nista enostavni. To ni poletno branje. Vendar so ljudje očitno začutili, kar sem začutila tudi sama, da obstaja možnost, da navežemo stik z znanjem naših prednikov. Pa ne da bi klicali duhove ali kaj podobnega. Čisto preprosto: kdor trka, se mu odpre. Živiš s spoštovanjem do znanja, ki je bilo nekoč v uporabi in ki je ogromno ter v marsičem presega to, kar vemo danes. Pa še nekaj je: jaz vse knjige napišem tako, kot bi jih sama hotela brati. Zame je večina knjig, ki jih vzamem v roke, ko me kaj zanima, čista žalitev bralca. Vse je nedorečeno! Če imam problem, bi rada o tem izvedela kaj več in dobila kakšen natančen napotek. Ljudje si želijo naravnih rešitev, hkrati pa jih je strah, da bi kaj narobe naredili. In če primeš v roke knjigo, ki ni jasno napisana, hitro izgubiš pogum. V prvi polovici prejšnjega stoletja so še pisali dobre knjige o zeliščarstvu, kasneje pa ne več. Zdaj imajo te knjige sicer lepe barvne fotografije, informacije pa so velikokrat povsem neuporabne. Če ne gre za prehlad, ureznino, bruhanje ali drisko, si nimaš z njimi kaj pomagati. Ene same sodobne knjige ni, ki bi te naučila pozdraviti angino ali sepso brez antibiotika. Ne razumite me narobe: ne govorim o tem, da bi si ljudje morali sepso zdraviti sami. Ampak lahko se kaj zgodi čez noč, lahko pride do množičnih poškodb, ki jih ne morejo vseh oskrbeti na urgenci. In kaj zdaj? Bodo ljudje umirali, ker ne znamo več razkužiti in pozdraviti vnetij?”

* Znanje naših babic nam torej lahko pride še kako prav …

“Izgubili smo povezavo s tem znanjem, zato moraš danes človeku dobesedno razložiti, kaj je to poparek, prevretek itd. To ni samoumevno. Večina ljudi danes ne zna več narediti obkladka ali pravilno skuhati čaja. Da o mazilih niti ne govorim. Na tem področju vlada velika praznina. Danes se posmehujemo starodavnim legendam in domnevnemu primitivizmu, ne zavedamo pa se, da je tam med vrsticami zapisano veliko več znanj, kot jih premore današnje znanost. Babica ni imela znanja, imela pa je védenje. Natanko je vedela, kako mora zamesiti kruh ali pozdraviti kravo. To ni znanje, to je modrost, ki smo jo povsem izrinili iz svojih življenj.”

 

“Dobro je, da za vsako težavo obstaja vsaj deset rastlin. Ni smiselno med njimi iskati najboljšo, pač pa tisto, ki ti najbolj odgovarja po energiji in značaju.”

“Dobro je, da za vsako težavo obstaja vsaj deset rastlin. Ni smiselno med njimi iskati najboljšo, pač pa tisto, ki ti najbolj odgovarja po energiji in značaju.”

 

* Kako bi začimbe, o katerih pišete, primerjali s komercialnimi trendi, ki so danes zelo popularni, recimo s t. i. superživili? Ali tudi vi prodajate kaj podobnega?

“Ničesar ne prodajamo in tudi ne bomo, razen informacij. Ko sem se pred leti z dušo in telesom odločila, da bom skušala ljudem približati ekološke produkte, so bili v tej branži večinoma pristni ljudje, ki jim je ekološki način pridelave pomenil tudi ekološki način življenja. Zdaj pa so se stvari spremenile. Na ekosejmih po Evropi ne srečaš več pridelovalcev, pač pa managerje v oblekah in kravatah. Vseeno je, ali obiščeš bančni ali ekološki sejem. Vse je postalo velik biznis, čutijo se interesi multinacionalk. Razen nekaj podjetij, ki jih ni pogoltnil globalizacijski mlin, jih je večina podlegla potrošniški logiki. Ali res potrebujemo neko travo ali zelenjavo, ki so jo jedli Maji ali Inki? Ker je z določenimi zadevami mogoče veliko zaslužiti, jim tudi posvečajo veliko več pozornosti, kot si jo zaslužijo. Kilograma kopriv ne moreš prodati za sto evrov, neko travo, ki je zrasla na drugi celini, pa lahko, če o njej nenehno pišeš in razlagaš, kako je dobra. Ljudje pa kot čebelice letajo od enega superživila do drugega in upajo, da bo naslednje končno rešilo vse njihove težave. Ne vprašajo pa se, kaj je vzrok njihovih težav. Za nekatere so čarobna paličica farmacevtska zdravila, za druge superživila.”

* Logika pa ostaja enaka?

“Tako je. Misliš, da lahko kupiš hitro rešitev. In če si zapravil veliko denarja, naj bi bila rešitev toliko boljša. Superživila sicer načeloma niso nevarna, ampak zagotovo ni priporočljivo, da jih uživamo kar počez. Večinoma gre za živila, ki imajo veliko moč in zagotovo niso priporočljiva za zmedene ljudi, ki jih po navadi uživajo. Goji jagode so razhudniki z divjo energijo. Šele ko sem doma posadila grm teh jagod, sem videla, za kakšno nebrzdano moč gre. To je podobno, kot da bi vam kdo pripeljal arabskega divjega konja. Boste znali zajahati to energijo ali bo ona obvladala vas? Tibetanci, ki uživajo goji jagode, imajo čisto drugačno življenje in drugačno notranjo disciplino. Oni lahko obvladajo energijo te rastline, da jim služi. Ko pa se Zahodnjaki bašejo s temi plodovi in upajo, da jim bodo dali več potence in energije, pa jim to lahko naredi več škode kot koristi. To je pohlep, ker nočeš rešiti problema, zaradi katerega si brez energije. Ali pa recimo recepti za razne smutije: žlico tega, žlico onega, žlico tretjega … Eno stvar s Tibeta, drugo iz Sibirije, tretjo iz Južne Amerike. Če veš, da ima vsaka od teh snovi svojo vibracijo, potem je to res neverjeten koktajl. Jaz vedno vzamem samo eno stvar, če že jem kaj takega, da začutim, kako se z določeno rastlino ujamem.”

* Kako pa ste se med pisanjem knjig spoznavali z začimbami in zelišči?

“Zame je bilo največje presenečenje, da je vsaka izmed štirih avtoric imela svoje favorite. Ena je prisegala na limonsko travo, pa druge nismo bile tako navdušene nad njo. Jaz sem na primer odkrila galgant. Glava se mi je zbistrila, energije sem imela ogromno, nisem bila zaspana ne v avtu in ne po jedi. Pa druge niso občutile tako močnih učinkov. In potem smo ugotovile, da kljub temu, da nam je stvarstvo dalo toliko začimb, ni vsaka za vsakogar. Zelo je zanimivo opazovati, kako kaka začimba pri kom deluje. Zato je dobro, da za vsako težavo obstaja vsaj deset rastlin. Ni smiselno med njimi iskati najboljšo, pač pa tisto, ki ti po energiji in značaju najbolj odgovarja. To je podobno kot v situaciji, ko imaš problem in razmišljaš, katerega od prijateljev bi poklical. Vsi te imajo radi, vsi so prijazni, ampak čutiš, da bi določen problem enemu lažje zaupal. Na začetku sem skušala začimbe razvozlati po materialnih lastnostih, s pomočjo kemije in biologije, zdaj pa se mi zdi bolj zanimiv njihov značaj. Nekatere so moje najboljše prijateljice, druge pa mi niso tako všeč in bolje delujejo pri kom drugem.”

* Ste poskusili vse začimbe, o katerih ste pisali?

“Seveda, ker sem želela ugotoviti, kako delujejo name. Kasneje pa sem listo skrčila na tiste, ki jih najraje uporabljam. In zanimivo, z najboljšo prijateljico lahko rešiš deset različnih težav, ne samo ene. Bazilika, če jo res čutiš in v tvojem telesu deluje tudi energijsko, lahko pomaga pri več deset možnih težavah. V naši kulturi smo zelo dolgo podcenjevali energijski oziroma značajski vidik začimb. Ampak v srednjem veku so ta vidik zelo dobro poznali. Sv. Hildegarda iz Bingna je vsako rastlino opisovala po značaju, ne po kemičnih sestavinah. Za ingver je na primer zapisala, da bi obudil še mrtveca, ampak če ima človek dovolj energije, bo v njem vzbudil preveč živalske energije. To je povsem karakterni opis rastline. Melisa pa je milina, srčna nežnost. Prav čutiš, kako ti odpre srce. Dobro je prebrati informacije o rastlinah, še bolj pomembno pa jih je začutiti. Zanimivo je omogočiti svojemu telesu, da se spozna z vsemi temi rastlinami. To je tako, kot bi spoznaval nove ljudi. Ali se bo zgodila kemija ali ne, ne moreš vedeti, dokler ne poskusiš. Telo ti tudi ne more dati ideje, da bi mu pri kakšni težavi recimo lahko pomagala limonska trava, če te trave še nikoli ni srečalo. Če določene rastline nima v svoji datoteki, se ne more spomniti nanjo, ko jo potrebuje.”

* Pred kratkim ste začeli izdajati tudi publikacijo Preverjene naravne rešitve. Za kaj gre?

“Morali smo se prilagoditi okoliščinam in spremeniti vsebino naših sicer zelo popularnih brezplačnih novic, ki jih izdajamo v skoraj 40.000 izvodih. Multinacionalke so namreč zlobirale evropsko zakonodajo in si čez noč prilastile besedo zdravje. Zato je od decembra dalje v oglasih za določene izdelke prepovedano objavljati t. i. zdravstvene trditve. Prej je bila recimo zdravstvena trditev, če si rekel, da nekaj zdravi raka ali diabetes. Zdaj pa je zdravstvena trditev katerakoli trditev, ki se na kakršenkoli način nanaša na zdravje. Če rečeš, da se po uživanju sadja človek počuti bolj živahnega ali da je bolj odporen, je to že zdravstvena trditev. Po moje bi bila zdravstvena trditev, če bi rekli, da na primer zeleni čaj preprečuje infarkt. Ampak ne, po novem je prepovedano povedati tudi, da zeleni čaj vsebuje veliko antioksidantov.”

* Je take trditve prepovedano objavljati tudi v knjigah?

“Na srečo to velja le za živila. Če bi hoteli prodajati laneno seme, ne bi smeli povedati, da odpravlja zaprtje. V člankih in knjigah pa to še vedno lahko povemo. Ampak ob člankih naj odslej ne bi bilo več oglasov za določene izdelke, ki so v članku omenjeni. Če bi recimo pisali knjigo, kako z začimbami zdraviti diabetes, in bi bil v knjigi oglas za začimbe, bi to lahko kdo interpretiral kot nedovoljeno obliko oglaševanja.”

* In to je vplivalo na izhajanje vaših brezplačnih novic?

“Tako je. Bili smo v dilemi, kaj narediti. Farmaciji ne bomo nikoli dovolili, da oglašuje v naših novicah, prav tako ne bomo sprejemali oglasov za pripomočke, za katerimi ne stojimo. Po drugi strani pa se nam je zdelo še bolj potrebno kot kdajkoli prej, da novice ostanejo v takem obsegu kot doslej. To nas je prisililo, da spremenimo strategijo. Konkretnih napotkov v novicah ne moremo več objavljati, ker bi oglaševalci lahko imeli težave. Brez oglaševalcev pa ne moremo izdajati brezplačnih novic. Zato smo se odločili, da bomo napotke odslej izdajali v knjižicah, ki bodo izhajale kot dvomesečnik in v katerih ne bo nobenih oglasov. Da bi dosegle čim večje število bralcev, bodo naprodaj v kioskih, na poštah, prek spleta, v knjigarnah, specializiranih trgovinah itd. Del denarja od prodaje bomo namenili izhajanju brezplačnih novic. Na ta način bomo tudi vnaprej zagotavljali, da se nam nihče ne bo vmešaval v uredniško politiko.”

* Prva knjižica je bila namenjena uživanju v naravi brez strahu pred klopi, druga pa kandidi, o kateri ste pred leti izdali vašo prvo knjižno uspešnico. Zakaj ponovno kandida?

“Po sedmih letih, odkar se ukvarjamo s kandido, se je nabralo veliko novih dejstev. Nismo ponatisnili stare knjige, ampak smo spisali novo. Prvega oktobra pa pride na prodajne police knjižica o ščitnici. Danes ima veliko ljudi težave, ki jih niti ne zaznajo kot težave s ščitnico. Sledile bodo knjižice o imunskem sistemu, želodcu itd. Obdelali bomo vse teme, za katere nam ljudje sporočajo, da so problematične. Imamo že narejeno rang listo!”

ALJA TASI

 

Vse knjige projekta Skupaj za zdravje človeka in narave lahko prelistate na spletni strani www.zazdravje.net

 

Leave a Reply