“Kot bi jadral v formuli 1”

Intervjuji, 30. 9. 2013

Ni rojen v jadralski družini, niti blizu morja, pa vendar je seznam njegovih uspehov eden najdaljših in najbolj blestečih v jadranju sploh. Jochen Schüman, ki je kot otrok v vzhodnem Berlinu začel jadrati na bližnjem jezeru, ima v svoji vitrini kar štiri olimpijske medalje, od tega tri zlate. Dvakrat se je z ekipo Alinghi veselil najprestižnejše jadralske lovorike America’s Cup, zdaj pa je že tretje leto skiper v ekipi Esimita Europe 2, ki pluje pod evropsko zastavo in že 27 regat zapored ne pozna poraza. “Zmagovati je zabavno,” pravi Schümann.

 

Jochen Schümann, rojen 8. junija 1954, je svojo prvo zlato olimpijsko medaljo osvojil leta 1976 v razredu finn. Leta 1988 in 1996 je na olimpijskih igrah zmagal v razredu soling, leta 2000 pa je v tem razredu osvojil srebrno medaljo. Devetkrat je bil evropski in štirikrat svetovni prvak; med drugim je slavil tudi na EP razreda soling leta 1993 v Portorožu. Kariero je nato nadaljeval na velikih jadrnicah, kjer se je najbolj proslavil leta 2003 in 2007, ko je z ekipo Alinghi osvojil America's Cup, najprestižnejšo jadralsko lovoriko na svetu.

Jochen Schümann, rojen 8. junija 1954, je svojo prvo zlato olimpijsko medaljo osvojil leta 1976 v razredu finn. Leta 1988 in 1996 je na olimpijskih igrah zmagal v razredu soling, leta 2000 pa je v tem razredu osvojil srebrno medaljo. Devetkrat je bil evropski in štirikrat svetovni prvak; med drugim je slavil tudi na EP razreda soling leta 1993 v Portorožu. Kariero je nato nadaljeval na velikih jadrnicah, kjer se je najbolj proslavil leta 2003 in 2007, ko je z ekipo Alinghi osvojil America’s Cup, najprestižnejšo jadralsko lovoriko na svetu.

 

* Po popolni prevladi v Sredozemlju ste se z Esimitom letos prvič odpravili na druga morja. Je bil to korak v pravo smer?

“Zagotovo. Odločili smo se, da se bomo najprej preizkusili na severu, na Baltskem morju. Naš nastop je pomenil enega od vrhuncev velike regate v Kielu. Dva dneva zapored smo zmagali, in ker je močno pihalo, je naša hitrost naredila velik vtis na gledalce in novinarje. Nato smo šli v Stockholm, na znamenito regato Gotland. Start regate je praktično v središču mesta, kar je bilo vsekakor dobro za našo promocijo. Regata je zelo zanimiva, ker poteka poleti in se ponoči stemni le za kakšno uro, pa še takrat ne popolnoma. Proti koncu smo zadeli skalo, ki je ni bilo na nobenem zemljevidu, in precej poškodovalo jadrnico. Regato smo kljub temu nadaljevali in šele po zmagi ugotovili, kako velika je bila pravzaprav škoda.”

* Jadralci večkrat pripovedujejo o nevarnih situacijah, v katerih se znajdejo na zahtevnih regatah. Ste se tudi vi kdaj znašli v težki situaciji?

“Velikokrat. Če se samo spomnim svoje prve regate v razredu optimist … Bilo je tako vetrovno in valovito, da mi je voda zalila jadrnico in sem se skoraj potopil, še preden mi je uspelo priti na start. To je bila moja prva katastrofa, s katero sem začel svojo tekmovalno pot. (smeh) Tudi na Esimitu smo preživeli nekaj težkih trenutkov. Na Medot jadralnem pokalu smo se lani med nočno vožnjo skoraj prevrnili. Jaz sem ravno spal v podpalubju. Padel sem s klopi, in ko sem poskušal vstati, sem dojel, da je nekaj hudo narobe. K sreči nihče ni padel z jadrnice ali se poškodoval, tako da smo težavo hitro rešili.”

* S Švedske ste nato odpotovali še na regato v Veliko Britanijo …

“Da, na slavno regato Fastnet. Slavna je predvsem zaradi tega, ker se je v 70. letih prejšnjega stoletja tam v hudi nevihti nekaj jadrnic potopilo; bile so tudi smrtne žrtve. Razmere za jadranje so tam res zahtevne. Regata se začne na otoku Wight in nadaljuje v smeri Irske, kjer je blizu obale skala z imenom Fastnet, ki jo morajo jadrnice obkrožiti. Tudi na tej regati nam je uspelo zmagati.”

* Je za vašo zmago potrebno le to, da se pojavite na startu?

“Ni vedno tako enostavno. Regate so zahtevne in konkurenca je močna. Res pa je, da je Esimit Europa 2 ena najhitrejših jadrnic na svetu, še posebej v šibkih vetrovih. Opremljena je z najnovejšo tehnologijo, ki jo stalno posodabljamo. Za upravljanje s tako vrhunsko tehnologijo seveda potrebuješ najboljše jadralce. To je, kot bi vozil formulo 1.”

 

Zmagovita kombinacija: Jochen Schümann in Igor Simčič, lastnik jadrnice Esimit Europa 2

Zmagovita kombinacija: Jochen Schümann in Igor Simčič, lastnik jadrnice Esimit Europa 2

 

* Kako se spominjate svojih jadralskih začetkov v vzhodnem Berlinu?

“Kot otroka so me bolj zanimale tehnične stvari; rad sem delal z lesom. Smučal sem in plaval, celo z gimnastiko sem se ukvarjal, ko še nisem bil tako visok kot danes. V petem razredu smo učenci lahko izbrali eno od popoldanskih dejavnosti, in jaz sem izbral izdelovanje plovil in jadranje. Bolj me je seveda zanimalo izdelovanje plovil. Šele kasneje sem se zavedel, da pravzaprav izdelujem majhno jadrnico zase, in tako sem začel jadrati. Precej pozno, šele pri enajstih letih.”

* Ste takoj vzljubili ta šport? 

“Na začetku nisem imel velikih uspehov, a sem bil vztrajen. Nemška demokratična republika je podpirala jadranje, kar je bilo dobro, kajti ta šport je po navadi rezerviran le za bogate. Nato sem zmagal na Spartakijadi, mladinskem prvenstvu vzhodne Nemčije, kar je bil moj prvi resnično velik uspeh. Zato so me leta 1972 povabili v mladinski olimpijski kamp v München. To, da sem si lahko v živo ogledal olimpijske igre, ne da bi bil obremenjen s tekmovanjem, je bilo zame res nekaj posebnega. Tudi zato, ker povprečen vzhodni Nemec takrat sploh ni smel zapustiti države. Zahod je bil zame čisto nov svet, in ko sem v olimpijski vasi opazoval slavne športnike, sem se odločil, da to želim postati tudi sam.”

* Na naslednjih igrah leta 1976 pa ste že nastopili in celo zmagali …

“Res je. Ko danes pogledam svoj CV, se moj uspeh zdi premočrten, ampak ni bilo tako. Kljub padcem pa sem vedno v pravem trenutku dosegel dober rezultat, tako da sem konstantno napredoval. Menim, da je to ena mojih vrlin: ko kaj počnem, sem stoodstotno pri stvari in vedno dam vse od sebe.”

 

“Zahodnonemška športna zveza ni marala vzhodnih tekmovalcev, in prav srečni so bili, če so koga pripravili do tega, da je obupal”  Foto: Esimit Europa/Peter irman

“Zahodnonemška športna zveza ni marala vzhodnih tekmovalcev, in prav srečni so bili, če so koga pripravili do tega, da je obupal” Foto: Esimit Europa/Peter Irman

 

* Ste kdaj razmišljali, da bi končali jadralno kariero?

“Enkrat samkrat. Leta 1980 so olimpijske igre v Moskvi bojkotirale zahodne države, štiri leta kasneje pa zaradi bojkota vzhodnih držav nisem mogel nastopiti v Los Angelesu. To je bilo zame res preveč, zato sem za kratek čas prenehal jadrati. Ampak potem so me trener in prijatelji prepričali, da sem z jadrnice razreda finn, kjer sem jadral sam, prestopil v razred soling, kjer smo bili v ekipi trije. Osvojili smo dve zlati olimpijski medalji, leta 2000 pa smo bili v Sydneyju drugi. Pa še veliko drugih svetovnih in evropskih naslovov smo osvojili. Res je bilo zabavneje jadrati v ekipi kot sam.”

* Toliko zlatih medalj ste osvojili, pa pravite, da še danes največ razmišljate o srebru v Sydneyju. Kaj se je zgodilo tam?

“Uf! Po igrah leta 1996 sem zamenjal ekipo, s katero sem tekmoval enajst let. Olimpijsko kariero smo želeli končati, ko smo bili na vrhu. Dobil sem ponudbo za America’s Cup, ampak prva švicarska posadka ni bila tako uspešna kot kasneje Alinghi. Zato sem se vrnil v soling, vendar sem moral najti dva nova mlada jadralca. Dobro nam je šlo, in na olimpijskih igrah smo zmagali na vseh regatah, razen na finalni. Mislim, da so nam zmago odvzeli sodniki. Večkrat so nas kaznovali, za kar so se mi kasneje opravičili celo nekateri uradni predstavniki na tej tekmi. Ampak tudi sodniki so samo ljudje, čeprav verjamem, da se trudijo delati dobro. Veliko jadralcev bi bilo zadovoljnih s srebrom, jaz pa sem venomer razmišljal o tem, kako sem izgubil zlato. In še vedno razmišljam. Če solinga takrat ne bi umaknili z olimpijskega programa, bi šel čez štiri leta zagotovo na ‘revanšo’. Zmagal je sicer moj prijatelj z Danske, s katerim sva pogosto skupaj trenirala, ampak zato poraz ni bil nič manj boleč.”

* Je bilo za uspešne športnike v vzhodni Nemčiji dobro poskrbljeno?

 “Zelo dobro. Imeli smo odličen sistem zgodnjega odkrivanja talentov in dobre trenerje. Zato smo imeli dobre tekmovalce v vseh disciplinah. V jadranju sicer ne toliko kot v plavanju ali gimnastiki, pa vendarle. Moji starši bi sicer raje videli, da bi šel študirat medicino, kajti v šoli mi je šlo zelo dobro. Vpisal sem se že na medicinsko fakulteto, ampak sem se kasneje prepisal, ker je bilo preveč naporno. Izšolal sem se za športnega pedagoga.”

* Kako pa je bilo leta 1989, ko je padel berlinski zid?

“Težko. Takrat sem se preselil na Dansko, prav k tistemu jadralcu, ki me je kasneje prehitel v Sydneyju. Ko sem mu pojasnil, kako grozno je, mi je takoj rekel, naj pridem k njemu in mi bo našel delo.”

* Zakaj je bilo tako grozno?

 “Ah! To ni bil prijazen prevzem. Bolje rečeno, ena država je propadla in druga jo je prevzela. Utečeni vzhodnonemški športni in izobraževalni sistem so preprosto ukinili in začeli na novo. Moja družina ni bila bogata, zato sem bil odvisen od kluba, kjer pa so odpustili trenerja, ker mu niso mogli več plačevati. Ves sistem je propadel. In nato sem nekaj mesecev trkal na vrata prodajalcev avtomobilov, da bi našel sponzorja, ki bi mi dal dovolj velik avto, da bi naokrog lahko prevažal svojega solinga. Zahodnonemška športna zveza ni marala vzhodnih tekmovalcev, in prav srečni so bili, če so koga pripravili do tega, da je obupal in dal prostor zahodnemu kandidatu.”

* V vzhodno Nemčijo se niste nikoli več vrnili …

 “Z Danske sem se preselil v München, kar je bilo povezano z mojo prvo ponudbo za America’s Cup, ki sem jo dobil leta 1992. Ponudba je bila preveč mamljiva, da bi jo izpustil. Preselil sem se na Bavarsko, kjer je bil sedež Daimler Benza, ki se je takrat odločil sodelovati na America’s Cupu. Mene so najeli kot športnega direktorja ekipe. Še danes z družino živim na Bavarskem.”

* Na America’s Cupu ste se proslavili šele enajst let kasneje, ko ste zmagali z ekipo Alinghi …

“Po prvem neuspelem poskusu švicarske ekipe, ki se takrat še ni imenovala Alinghi ampak Fast 2000, sem si rekel, da je ta America’s Cup res popolnoma nor. Potrebuješ toliko denarja, toliko moraš vložiti v tehnološko dovršeno jadrnico, da je vse skupaj enostavno preveč. O tem vsem tem sem pripovedoval Ernestu Bertarelliju, s katerim sva se poznala, saj sva nekajkrat skupaj jadrala na zasebnih jadrnicah. Povedal sem mu, kaj je treba storiti, da bi uspel na America’s Cupu, in skupaj smo sestavili Alinghijevo ekipo.”

* Kaj je bilo potrebno za zmago?

“Gre za ogromen ekipni napor več kot 100 ljudi, ki tri leta delajo praktično dan in noč, da bi osvojiti ta pokal. Živeli smo med posteljo in barko; nič drugega za nas ni obstajalo.”

* Kako ste proslavili zmago?

 “Bučno. Bertarelli je dokaj mlad bogataš; ekipo je vodil z zgledom. Ob 6.30 je bil z nami v telovadnici. In tako kot smo trdo delali, tako smo bili znani tudi po najboljših zabavah.”

 

 “Kar trenutno počnemo pri projektu Esimit Europa 2, je nekaj posebnega in spektakularnega. Na ta način učinkovito izpolnjujemo svojo vlogo ambasadorjev Evrope,” pravi Jochen Schümann, ki ima v ekipi same vrhunske jadralce iz vse Evrope

“Kar trenutno počnemo pri projektu Esimit Europa 2, je nekaj posebnega in spektakularnega. Na ta način učinkovito izpolnjujemo svojo vlogo ambasadorjev Evrope,” pravi Jochen Schümann, ki ima v ekipi same vrhunske jadralce iz vse Evrope

 

* Kako usklajujete ekipo vrhunskih jadralcev na Esimitu?

 “Vedno sem rad sodeloval v mednarodnih ekipah; tako je bilo že pri Alinghiju. Ko me je Igor Simčič povabil v Esimitovo ekipo, je bila ta že bolj ali manj formirana. Takrat so bili v njej večinoma Italijani, kar se mi ni zdelo skladno z idejo, da smo ambasadorji Evrope. Ekipa je bila zelo prepričana sama vase. Kako tudi ne, saj je plula na prelepi jadrnici. Začel sem kot taktik, nato pa me je Simčič kaj hitro postavil za skiperja. Zadovoljen je bil z mojim delom. Nivo organizacije se je precej izboljšal.”

* Ste v ekipo vnesli nekaj pregovorne nemške discipline?

“Lahko bi rekli tudi tako. (smeh) Med jadralci je veliko manj Nemcev kot Italijanov, Angležev ali Francozov, ki so tipične jadralske nacije. Vendar je vsaj en Nemec v ekipi dobra izbira, kar se tiče discipline. Zaradi boljše organizacije zdaj potrebujemo manj jadralcev. Včasih je Esimit plul s 25, danes pa potrebujemo le 18 jadralcev. V nogometnem žargonu bi lahko tudi rekli, da imamo zdaj daljšo klop. V celotni ekipi je 32 jadralcev, 18 pa jih tekmuje. Včasih, ko ni bilo tako, so imeli probleme sestaviti urnike; jadralci niso bili vedno na razpolago. Zdaj pa to ni več problem, ker je vsem jasno, da imamo dovolj rezerv.”

* Kako bi opisali delo skiperja?

 “Sem kot dirigent, ki mora poskrbeti, da vsi okrog mene igrajo isto pesem v pravem ritmu. Če bi le ukazoval, bi bila katastrofa. Opravka imam s sami vrhunskimi jadralci, ki vedo, kaj je njihovo delo. Na več kot 30 metrov dolgi jadrnici vseh tudi ne moreš kontrolirati. Enostavno ne vidiš dobro, kaj se dogaja 20 metrov stran od tebe, zato je treba treba ljudem zaupati. Sicer pa je jadranje prej kot vse drugo ekipni šport. Veliko egov skupaj lahko zmaga ne eni regati, dolge kariere pa ne bodo imeli.”

* Kakšni izzivi vas čakajo v prihodnje? V zvezi z Esimitom vse večkrat omenjajo največje svetovne regate, kot sta Volvo Ocean Race in America’s Cup …

“To je bolj vprašanje za Igorja Simčiča, ki je vodja projekta. On je imel vizijo, da je pripeljal tako veliko jadrnico v evropske vode in jo povezal z idejo združene Evrope. Vrhunec v našem športu zagotovo predstavlja America’s Cup, ki je najstarejša jadralna regata; poteka že od leta 1851. Trenutno tekmujejo na katamaranih, kakšna pa bo naslednja regata, bo odvisno od letošnjega zmagovalca, saj bo prav on odločil, kje bo naslednje tekmovanje in na kakšnih jadrnicah. Šele takrat bomo lahko razmišljali o morebitni udeležbi. Menim, da bomo s to jadrnico tekmovali še najmanj dve sezoni, saj smo vanjo veliko vložili. Morda bomo z njo šli tudi v Azijo.”

* Kaj pa Volvo Ocean Race?

 “To je regata okrog sveta, ki zahteva popolnoma drugačno jadranje. Naša jadrnica je kot formula 1, Volvo Ocean Race pa je bolj kot reli. V primerjavi s tem, kar počnemo zdaj, je to povsem druga zgodba. Kar trenutno počnemo pri projektu Esimit Europa 2, je nekaj posebnega in spektakularnega. Na ta način učinkovito izpolnjujemo svojo vlogo ambasadorjev Evrope. Dobro je tudi, da zmagujemo, kajti zmagovati je zabavno, pa še sponzorjem in medijem je to všeč. Zato bo težko narediti nov korak, čeprav je samo vprašanje časa, kdaj bomo poraženi na kakšni regati. Upam le, da bo ta trenutek prišel čim kasneje.”

* Tudi letos boste nastopili na Barkolani, kjer branite zmago. Kakšni so vaši vtisi o tej regati?

“Zame je bila ta regata veliko presenečenje. Nisem mogel verjeti, koliko različnih bark se zbere na startu. In prav vse, od največje do najmanjše, začnejo regato na isti startni liniji in ob istem času. Ko na regati povedeš in se ozreš nazaj, imaš kaj videti …”

ALJA TASI

 

Leave a Reply