“Ker se nismo mogli pogrezniti v zemljo, smo morali prehoditi tisto pot do cilja”

Intervjuji, 4. 11. 2013

Danes se verjetno le malokdo spomni, kdo je zmagal v bobu štirisedu na olimpijskih igrah v Calgaryju leta 1988. Skoraj vsi pa se spomnimo nesrečnega padca ekipe jamajškega boba, ki se je prav zaradi svoje dostojanstvene drže po tej nesreči vpisala med legende. K boljšemu spominu je prispeval tudi film Ledene steze (Cool Runnings), kjer pa so si scenaristi privoščili veliko umetniške svobode. Tako v filmu ni opisana zgodba vojaka Devona Harrisa, kapetana bob ekipe in tekača na srednje proge, ki je sanjal, da bo nekoč zastopal svojo državo na olimpijskih igrah. Harris je po končani športni karieri postal motivacijski govorec, zadnje čase pa je v Sloveniji pogost gost zaradi sodelovanja z nekdanjim uspešnim smučarjem Andrejem Miklavcem.

 

Devon Harris je v Portorožu nastopil kot motivacijski govorec na IBM-ovi poslovni konferenci. (Foto: Anže Malovrh)

Devon Harris je v Portorožu nastopil kot motivacijski govorec na IBM-ovi poslovni konferenci. (Foto: Anže Malovrh)

 

* Kako dolgo že sodelujete z Andrejem Miklavcem?

“Skoraj dve leti. Prijatelj iz New Yorka, kjer živim, je predlagal idejo za televizijski resničnostni šov, v katerem bi sodelovali športniki – olimpijci. Tako sem prek interneta vzpostavil stik tudi z Andrejem Miklavcem. Športnike, ki smo sodelovali na olimpijskih igrah, povezuje močna vez. Takoj vzpostavimo stik, ker imamo vsi to posebno izkušnjo. Z Andrejem sva skupaj tekmovala na dveh olimpijskih igrah, leta 1992 in 1998, čeprav se takrat nisva srečala. Ko sem mu podrobneje pojasnil idejo o televizijskem šovu, sva spoznala, da imava skupnega še veliko drugega. Oba sva motivacijska govorca in oba želiva navdihovati ljudi, da bi bili v življenju uspešnejši. S televizijskim šovom pa želiva vplivati predvsem na mlade.”

* Ste zaradi tega sodelovanja pogosto v Sloveniji?

“Tokrat sem tukaj drugič. Prvič sem imel nekaj govorov na šolah ipd., tokrat pa sodelujem na IBM-ovi konferenci Ključ do rešitev.”

* Ali pogosto govorite na poslovnih konferencah?

“Da, to je zdaj moj posel.”

* Je bilo težko najti novo zaposlitev, ko ste končali športno kariero?

“To je težko za vsakega športnika. Tekmovalni duh nikoli ne usahne, in še posebej v času olimpijskih iger imam občutek, da bi moral še vedno tekmovati. Ampak enkrat je bilo treba končati športno kariero in sprejeti nov izziv, čeprav se še vedno počutim, kot bi imel 20 let. Ampak moje telo me opominja, da ni tako. (smeh) Ključno je, da ta ogenj, to energijo usmeriš v kaj drugega.”

* Vaša življenjska zgodba je tako zanimiva, da se je ljudje kar ne naveličajo …

“To je seveda glavna tema mojih govorov – kako sem odraščal v Kingstonu, kako sem postal vojak in kasneje član prve ekipe legendarnega jamajškega boba. Pozoren pa sem tudi, s kakšnimi težavami in izzivi se srečujejo ljudje, ki jim govorim. Tema današnje konference so spremembe, zato bom govoril o tem, da ne moreš uspeti in biti konkurenčen, če se nisi pripravljen spremeniti. Ljudje v Sloveniji trenutno niso zelo optimistično razpoloženi, in upam, da jim bosta moja zgodba in življenjska filozofija v pomoč.”

* Kakšno je bilo vzdušje v bob ekipi, ko ste začeli trenirati za olimpijske igre leta 1988?

“Bili smo navdušeni kot majhni otroci. Niti približno se nismo zavedali izzivov in predvsem nevarnosti, ki so nas čakale za prvim ovinkom.”

* Vaša zgodba je posebna že zaradi same ideje, da bi Jamajčani sploh tekmovali v tem zahtevnem zimskem športu …

“Tega si nisem izmislil jaz ali moji kolegi v ekipi, čeprav tako danes misli večina ljudi. Ste videli film Cool Runnings?”

* Sem, ampak sem kasneje prebrala, da je filmska zgodba precej drugačna od resnične …

“Povedal vam bom, kako je bilo v resnici. Dva Američana, ki sta živela na Jamajki, sta videla dirko z vozički (angl. push cart, op. a.), s katerimi je v filmu tekmoval junak Sanka. Te dirke z vozički, s katerimi sicer prevažajo blago na tržnico, se na Jamajki dejansko dogajajo. Enkrat na leto se tekmovalci spustijo z vrha hriba, in dirka je res nora. Američana sta torej videla to dirko in si mislila, to je kot tekma z bobom, le da steza ni ledena. In ker je pri obeh disciplinah zelo pomemben hiter start, morajo biti tekmovalci dobri sprinterji. In katera dežela ima veliko odličnih sprinterjev? Jamajka, seveda! Ker pa ugledni jamajški sprinterji niso hoteli niti slišati, da bi tekmovali v bobu, so dobre športnike iskali tudi v vojski. In tako so me našli. Bil sem vojak z olimpijskimi ambicijami, nisem pa bil sprinter; tekmoval sem na 800 in 1500 metrov. Sanjal sem, da bi lahko zastopal svojo državo na olimpijskih igrah.”

 

“Mislili smo, da bodo ljudje jezni na nas, ker smo osramotili državo, ampak zgodilo se je ravno obratno; zelo razumevajoči so bili. V našo čast so natisnili celo znamke.”  (Foto: Anže Malovrh)

“Mislili smo, da bodo ljudje jezni na nas, ker smo osramotili državo, ampak zgodilo se je ravno obratno; zelo razumevajoči so bili. V našo čast so natisnili celo znamke.” (Foto: Anže Malovrh)

 

* Te vaše sanje so bile torej enake kot sanje junakov v filmu?

“Da, le da sem mislil, da bom svojo državo zastopal na letnih in ne na zimskih olimpijskih igrah. (smeh) Moji nadrejeni v vojski so me bolj ali manj prisilili, da sem se udeležil kvalifikacij za bob ekipo, vendar sem si kasneje resnično želel postati del te zgodbe. Zavedal sem se, da je to moja priložnost, ki jo moram izkoristiti.”

* Ste imeli na olimpijskih igrah leta 1988 v Calgaryju res priložnost, da se borite za medaljo, kot je to prikazano v filmu?

“Ne, to je izmišljeno.”

* Ampak tista nesreča na progi je bila pa resnična?

“Da, še kako! Res je bilo tudi to, da smo bili na tisti tekmi zelo hitri. Na startu smo imeli sedmi najhitrejši vmesni čas. Ni pa res, da je nesrečo povzročila tehnična napaka na vozilu.”

* Zakaj pa ste se prevrnili?

“Zaradi voznikove napake. Previsoko smo prišli v ovinek.”

* Med legende ste se vpisali, ker ste se po tem spektakularnem padcu dostojanstveno pobrali in prečkali ciljno črto. Kako se spominjate tistih dramatičnih trenutkov?

“Po padcu smo bili seveda zelo potrti. Prevrnili smo se pred očmi vsega sveta, in bilo nam je nerodno, ker smo mislili, da smo osramotili svojo državo. Ker pa se nismo mogli pogrezniti v zemljo, smo morali prehoditi tisto pot do cilja. In zgodila se je najbolj neverjetna stvar. Vodil sem to povorko, in ljudje so nas začeli bodriti. Nekdo je stegnil roko čez ogrado in mi stisnil dlan, nakar so mi vsi želeli seči v roko. Ljudje so kričali: ‘Radi vas imamo,’ in zaradi tega smo se nekoliko bolje počutili.”

* Zakaj so vas ljudje vzeli za svoje?

“V nas so videli nekaj lepega, izjemnega: štiri jamajške fante, ki so sledili svojim sanjam in postali tekmovalci v olimpijskem bobu. Ljudi smo spomnili na njihove sanje, ki so se jim morda bali slediti. Kasneje se je name obrnilo ogromno ljudi z vsega sveta, ki so mi zaupali prav to. Dolgo časa sem potreboval, da sem dojel, kako močno se je naša zgodba dotaknila ljudi.”

* Kako so vas sprejeli doma na Jamajki?

“Tudi doma smo bili prijetno presenečeni. Mislili smo, da bodo ljudje jezni na nas, ker smo osramotili državo, ampak zgodilo se je ravno obratno;  zelo razumevajoči so bili. V našo čast so natisnili celo znamke. Kljub temu pa takrat samega sebe nisem dojemal kot heroja ali zvezdnika. Bil sem vojak, in ko sem slekel športno opremo, sem ponovno oblekel vojaško uniformo ter se vrnil na delo.”

* Zakaj ste se bali, da ste morda osramotili svojo državo?

“Zato, ker je šport na Jamajki tako velika stvar. Če predstavljaš Jamajko na velikih tekmovanjih, od tebe vsi pričakujejo, da se boš dobro odrezal. Verjetno se v Sloveniji nekaj podobnega dogaja smučarjem, in prav tako Brazilci od svojih nogometašev pričakujejo, da bodo vselej dobro igrali. Na Jamajki pa je tako v vseh športih, tudi v bobu.” (smeh)

* Kdo sta bila Američana, ki sta vas prepričala, da ste sedli v bob?

“Z bobom nista imela nikakršnih izkušenj, najela pa sta trenerja Howarda Silerja, ki je tekmoval v bobu na olimpijskih igrah v Lake Placidu. Tudi tu se film razlikuje od resničnosti. Igralec John Candy je v filmu opravil več treningov s svojo ekipo, kot jih je naš trener kdajkoli opravil z nami. Prvič smo v bob sedli septembra leta 1987 v Lake Placidu, nekaj mesecev pred olimpijskimi igrami. Tam smo se tudi prvič srečali s svojim trenerjem, ki pa se ni veliko ukvarjal z nami. Na tekmovalni stezi smo se prvič preizkusili nekaj tednov kasneje, oktobra v Calgaryju. Trener je bil z nami morda dva tedna, nato pa se je moral vrniti v službo.”

* Torej ste bili prepuščeni samim sebi?

“Da. Sproti smo se učili. Celo na olimpijskih igrah smo bili ves čas, ko nismo trenirali ali tekmovali, med gledalci in opazovali druge ekipe.”

* Kako so vas sprejeli tekmovalci iz drugih držav?

“Ne tako slabo kot v filmu. Olimpijske igre so posebna tekma, in tam nihče ni imel časa, da bi se pretirano ukvarjal z nami. Ampak na splošno so športniki prijazni drug do drugega, ko ne tekmujejo. Nikoli ne bom pozabil, kako mi je takrat najboljši vzhodnonemški tekmovalec Wolfgang Hoppe podaril značko, medtem ko smo se ogrevali za tekmo. Vzhodni Nemci običajno niso govorili z nikomer. Najbolj grozno pri tej zgodbi pa je, da nimam pojma, kje je ta značka danes. Nekam sem jo založil. (smeh) Ampak občutek povezanosti s sotekmovalci je ostal.”

 

“Zelo rad delam z otroki. Nekdo jim mora povedati, da lahko v življenju dosežejo veliko več, kot se zdi na prvi pogled. Verjamem, da ima vsak izmed nas neskončen potencial. (Foto: Anže Malovrh)

“Zelo rad delam z otroki. Nekdo jim mora povedati, da lahko v življenju dosežejo veliko več, kot se zdi na prvi pogled. Verjamem, da ima vsak izmed nas neskončen potencial. (Foto: Anže Malovrh)

 

* Kako se spominjate leta 1993, ko so prvič predvajali film Cool Runnings?

“Seveda je prijeten občutek, če po tvoji življenjski zgodbi posnamejo film. Zanimivo je bilo tudi na prizorišču snemanja.”

* Ste lahko spremljali snemanje filma?

“Nekaj časa sem bil na snemanju v Calgaryju, da. Decembra 1992 sem se preselil v New York, tako da sem tam dočakal premiero filma. Želel sem začeti na novo, potem ko sem nastopil na svojih drugih olimpijskih igrah v Albertvillu in se upokojil kot vojak. Del mene je želel pozabiti na vse, kar se je dogajalo v bobu. Rekel sem si, to je bila pravljica, zdaj pa se moram spopasti z resničnim življenjem. Začel sem študirati hotelirstvo, ampak mi tekmovalni duh ni dal miru, zato sem se vrnil in še enkrat nastopil na olimpijskih igrah leta 1998 v Naganu. Hotelirstvo sem želel študirati zato, ker sem rad potoval in srečeval nove ljudi. Zdaj pa v hotelih ne delam, ampak v njih živim. (smeh) In potujem ter srečujem nove ljudi. Vidite, kako se življenje obrne …”

* Ste se drugič in tretjič, ko ste nastopili na olimpijskih igrah, že lahko kosali z najboljšimi?

“Večina ljudi ne more dojeti, kako resno smo Jamajčani vzeli tekmovanje v bobu od prvega dne dalje. Olimpijske igre v Calgaryju za nas nikakor niso bile šala. Povedal vam bom primer iz leta 1996, ko smo v Calgaryju trenirali. Močno je snežilo, in dela proge, kjer smo trenirali start, niso mogli hitro očistiti, ker so morali najprej očistiti ceste. Vse ekipe so želele trenirati, ampak nihče ni želel očistiti proge. In tako smo Jamajčani prijeli v roke lopate in metle ter približno eno uro čistili progo, da smo lahko nato pol ure trenirali. Tisto popoldne smo imeli intervju. Prišel je tudi fotograf in nas želel fotografirati v bobu z lopatami in metlami. Ampak mi se nismo želeli tako fotografirati. Našo predanost so želeli spremeniti v slabo šalo. Da odgovorim na vaše vprašanje: na velikih tekmovanjih smo se po navadi uvrščali v zlato sredino. Naš problem je bil pomanjkanje denarja, zato smo na sezono lahko opravili le toliko treningov in tekem kot najboljše ekipe v enem mesecu.”

* Katero pozicijo ste imeli v bobu na olimpijskih igrah leta 1988?

“Drugo, takoj za voznikom.”

* Pa vendar v filmu ni nobenega vojaka …

“Ne. Je pa fant z dredi, ki ga v resnični ekipi seveda ni bilo. Poznal sem Doug E. Douga, ki je v filmu igral Sanko. Običajno je imel kratke lase, zato sem bil prepričan, da v filmu nosi lasuljo. Na snemanju sem ga potegnil za lase, pa je zakričal. Nisem vedel, da si je pustil rasti drede.” (smeh)

* So se ustvarjalci filma pogovarjali z vami, ko so pripravljali scenarij?

“Da, kar precej. Ampak nas niso dobro poslušali. Ko smo odšli, so verjetno vrgli zapiske stran in se odločili napisati kaj bolj pametnega.” (smeh)

* Ste bili kljub vsemu zadovoljni s filmom?

“Zelo. Dejstva so sicer postavljena na glavo, ampak film je ujel duha naše ekipe, ki je morala premagati veliko ovir, da je uresničila svoje sanje.”

* In zahvaljujoč filmu danes večina ljudi pozna vašo zgodbo …

“Tako je. Nikoli si nisem mislil, da bom lahko delal, kar delam danes – da bom potoval po svetu in navdihoval ljudi. In ko sem prvič sedel v bob, prav gotovo nisem pomisli, da bo o tem kdo želel posneti film. Zdaj pa je naša zgodba postala večna. Sploh mlada generacija danes pozna našo zgodbo izključno zaradi filma.”

* Za otroke ste napisali tudi knjigo …

“Otroci so naša prihodnost. To ni fraza ampak globoka resnica. Zato zelo rad delam z otroki. Pomagam jim, da najdejo inspiracijo in zgradijo samozavest. Na teh temeljih lahko kasneje gradijo svoj uspeh. Otrokom mora nekdo povedati, da lahko v življenju dosežejo veliko več, kot se zdi na prvi pogled. To je bil tudi povod, da sem napisal knjigo posebej zanje. Naslovil sem jo Yes, I can!

* Ali odrasli potrebujejo podobne motivacijske spodbude kot otroci?

“Da. Zanje pa sem napisal pol avtobiografsko in pol motivacijsko knjigo Keep On Pushing. V njej govorim o lekcijah, ki sem se jih naučil v življenju, ter kako premagovati ovire in zaigrati igro življenja na višjem nivoju.”

* Ali kaj pogrešate Jamajko?

“Pogrešam, ampak sem se že popolnoma udomačil v New Yorku. Najprej sem v ZDA želel le študirati, potem pa se je življenje obrnilo drugače. Razmišljal sem, da bi se vrnil na Jamajko, ampak je zaradi mojega dela bolj ugodno, da ostanem v mestu s tremi letališči.”

* V čem ste zelo dobri?

“Ne vem, kje sem se tega naučil, ampak zelo sem odločen in vztrajen. Vedno sem bil odločen, da bom uspel in dobro opravil nalogo, ki je bila pred mano. To je bilo vredno več kot moj športni talent.”

* Kaj pa bi želeli pri sebi izboljšati?

“Jaz pa res nimam napak! (smeh) Pravzaprav težko odgovorim na to vprašanje, ker sem se navajen osredotočati na svoje prednosti. V poslu je gotovo moja šibka plat, da se premalo povezujem z drugimi ljudmi. Kot športnik sem bil samotar. Večinoma sem treniral sam in vedno sem se zanesel le nase. Če je torej treba kaj storiti, ne čakam, da bo to namesto mene storil kdo drug. V poslu pa je treba gojiti tudi odnose in ni dobro, če želiš vse narediti sam.”

* V kaj verjamete?

“Verjamem, da ima vsak izmed nas neskončen potencial. Radoveden sem, kaj vse še lahko dosežem v življenju. Za seboj želim pustiti sled. Ljudem želim pomagati, da se spremenijo na bolje. Zato ne popuščam; želim postati še boljši in navdihniti še več ljudi.”

* Kako se na vaša predavanja odzivajo ljudje?

“Lepo je, ko ti po predavanju navdušeno ploskajo. Še lepše pa je, ko kdo pride k tebi in ti zaupa, da si nagovoril njegovo srce.”

* Vaše življenje je torej vaše sporočilo?

“Natanko tako. Principi, o katerih govorim, so univerzalni, in ne glede na to, kje smo rojeni, so si naše človeške izkušnje podobne. Zato se moja zgodba lahko dotakne ljudi po vsem svetu. Ko sem bil mlad, sem se vedno zgledoval po drugih. Ko sem videl koga, ki je kaj dobrega storil, sem si rekel, to lahko storim tudi jaz. Kdo nas torej navdihuje? Drugi ljudje! Slavni ali malo manj slavni. Ko sem na odru, ne govorim o nečem, kar sem prebral v knjigi. Govorim o nečem, kar sem doživel. In na ta način z ljudmi ustvarim prav posebno vez.”

ALJA TASI

 

Leave a Reply