Prenehajte živeti v času druge svetovne vojne in nam dajte delo!

Intervjuji, 20. 1. 2014

Ko se je Ahmed Pašić iz urejenega Singapurja vrnil na Jesenice, ni mogel več trpeti zanemarjenosti svojega mesta. Zadal si je nalogo, da bo vsaka dva tedna naredil kaj koristnega, in začel s tem, da je prebarval košarkarski koš na koncu svoje ulice. To preprosto dejanje, o katerem je poročal na Facebooku, je zadostovalo, da se je v apatičnem mestu sprožil plaz sočutja in solidarnosti, ki se mu danes čudi vsa država, Pašić, Bošnjak in brezposelni doktor socialne antropologije, pa je predlagan za Slovenca leta. V dobrih šestih mesecih je civilna iniciativa Ejga – za lepše Jesenice izpeljala 60 akcij, zbrala na tisoče evrov pomoči in razdelila na tone hrane. Člani rešujejo tudi primere, ki se zaradi prelaganja odgovornosti na tuja pleča že leta ne premaknejo z mrtve točke. Prenehajte živeti v času druge svetovne vojne, dajte nam delo, pripeljite investitorje, čas je za akcijo, pravi Pašić.

 

"Uredite nam ceste, pripeljite investitorje, dajte nam osrednje otroško igrišče, ker ga nimamo. Želimo delati.”Foto: Hermej Gobec

“Uredite nam ceste, pripeljite investitorje, dajte nam osrednje otroško igrišče, ker ga nimamo. Želimo delati.”
Foto: Hermej Gobec

 

* Na kakšen način organizirate akcije?

“Različno. Največ prek Facebooka; to je naša stična točka. Tam se dogovarjamo, objavljamo apele in tudi poročamo o opravljenem delu. Je pa težko, ker imaš na Facebooku omejene možnosti urejanja. V naši skupini je 2400 članov, in vsak lahko objavi, kar želi. Imamo pet administratorjev, ki skrbijo, da se na strani ne pojavljajo grožnje, žaljivke, kletvice, pozivi k nasilju ipd.”

* So se vaši člani navadili, da ne smejo objavljati žaljivih vsebin?

“Večina ljudi se hitro prilagodi, ko vidijo, da tukaj počnemo pozitivne stvari in širimo pozitivno energijo. Zelo malo je takih, ki občasno pridejo s čudnimi idejami. Take objave izbrišemo in avtorju prek zasebnega sporočila obrazložimo, zakaj tega ne dovolimo.”

* Česa vas obtožujejo?

“Da smo politično motivirani in da je vse, kar počnemo, samo pretveza za skok na volitve. Tega nas obtožuje predvsem starejša garnitura, ki po mojem mnenju ne razume smernic moderne družbe. Ti ljudje še vedno živijo v času druge svetovne vojne. Mi tega ne potrebujemo. Mi potrebujemo službe. Uredite nam ceste, pripeljite investitorje, dajte nam osrednje otroško igrišče, ker ga nimamo. Ker pa nočemo konflikta, skušamo zaobiti te obtožbe. Želimo samo naprej. Želimo delati. V vsakem vidimo potencialnega partnerja.”

* Kako se je vse skupaj začelo?

“S košem za košarko. Ravno sem se vrnil iz Singapurja. Zapustil sem zelo razvito in bogato državo ter se vrnil v tukajšnjo korupcijo. Veliko ljudi mi je govorilo, da nisem normalen, ker sem se odločil za kaj takega. Ampak v Singapurju sem samo še vegetiral.”

* Kako ste sploh pristali tam?

“Poročil sem se z domačinko. Spoznal sem jo prek interneta. Njeni starši so nama dovolili poroko le pod pogojem, da si v Singapurju najdem službo. Muslimani imajo tam stvari natančno urejene. Če se želiš poročiti, moraš biti resen; ne moreš živeti z nekom na koruzi, na primer. Na tisoče migrantov pride v Singapur iskat službo, zato je konkurenca zelo huda. Na koncu sem le dobil službo v nekem ameriškem podjetju, ki zahodnim strokovnjakom pomaga pri selitvi v Azijo.”

* Zakaj ste se vrnili?

“Enkrat se živi. Nisem želel več v Singapurju kot zombi hoditi v službo. Ljudje tam so popolnoma uničeni. Ko se pelješ z vlakom v službo, si obkrožen z roboti. Če bi se zrušil mrtev, bi samo stopili prek tebe; tak občutek sem imel. Ali pa bi se fotografirali poleg trupla in fotografijo objavili na Facebooku.”

 

"V Sloveniji nam manjka zaupanja. Ampak zame ljudje vedo, da bi raje umrl, kot da bi vzel kak evro.Foto: Hermej Gobec

“V Sloveniji nam manjka zaupanja. Ampak zame ljudje vedo, da bi raje umrl, kot da bi vzel kak evro.”
Foto: Hermej Gobec

 

* Pravkar so vam v pisarno prinesli približno 500 evrov zbranega denarja za malega Liana. Ste zadovoljni z izkupičkom te akcije?

“Ta denar so nam prinesli ljubitelji hokeja, zaslužili pa so ga s prodajo koledarjev. Želijo ostati anonimni, donacijo pa smo z njihovo privolitvijo preusmerili v sanacijo mostu na Koroški Beli. Presenečeni smo, koliko denarja smo zbrali, čeprav so časi res težki. Kdo da pet evrov, kdo sto ali petsto, pa se nabere. 27-mesečni Lian Alilov z Jesenic je s svojimi starši in mlajšim bratcem zdaj lahko odpotoval v ZDA na zdravljenje. Zadali smo si cilj, da za družino zberemo 12.000 evrov, kar je za Jesenice ogromen znesek. Zbrali smo ga v dveh tednih, in to ne 12-, ampak 20.000 evrov. Tako sem dobil motivacijo, da uredimo še omenjeni most. Zgradila ga je železarna, zdaj pa ni last ne železarne ne občine. Pripada stanovalcem bližnje zgradbe, ki pa ga sami ne morejo obnoviti. Ne bomo čakali na nesrečo, gremo v akcijo!”

* Imate probleme, ko vam denar, kot v tem primeru za Liana, prinesejo kar v plastični vrečki? Nekatere dobrodelne organizacije so zaradi zlorab prišle na slab glas …

“V Sloveniji nam manjka zaupanja. Ampak zame ljudje vedo, da bi raje umrl, kot da bi vzel kak evro. Toliko me že poznajo, pa tudi mojo sestro. Denar položimo na račun humanitarnega društva Up, ki ga je že pred leti ustanovila moja sestra. Vse transakcije in ostalo poslovanje gredo prek tega društva, kajti iniciativa Ejga v uradnem smislu sploh ne obstaja; smo le skupina na Facebooku. Ko zberemo dovolj za obnovo mostu, bomo s tega računa plačali račun gradbincu. Zavedamo se svoje odgovornosti, zato se z ugledom ne bomo igrali. Vse transakcije so transparentne, naše knjige si lahko pride pogledat vsak.”

* Drug pogost očitek je, da ste muslimanska organizacija. Ste res?

“Povedal vam bom, kako se je vse skupaj začelo. Ko sem se vrnil iz Singapurja, sem se sprehajal in opazil košarkarski koš, ki ga je nekdo postavil na koncu naše ulice. Bil je v zelo slabem stanju, zato sem se odločil, da ga bom popravil, prebarval in zamenjal mrežico. Bilo je ravno pred evropskim prvenstvom v košarki, ko se je že čutila evforija tudi na Jesenicah. Za 14 evrov sem v trgovini kupil ves potreben material in se lotil dela. Bilo je vroče, okrog 35 stopinj Celzija, in verjemite mi, da takrat nisem razmišljal o civilni iniciativi ali volitvah. Le zadal sem si nalogo, da bom vsaka dva tedna naredil kaj podobnega, in to sam, če bo treba. Ko je bil koš popravljen, sem fotografijo objavil na Facebooku. Komentarji so bili zelo pozitivni, in takoj se je rodila ideja, da bi ustanovili skupino. Še isti dan sem na Facebooku odprl skupino. Na začetku sem bil sam, nato se mi je pridružilo nekaj posameznikov. Po nekaj akcijah pa je članstvo v skupini začelo naraščati. In približno takrat sem peljal neke tujce na železniško postajo na Jesenicah in se zgrozil. Vsepovsod grafiti, razbita okna, vse uničeno in zanemarjeno. Sram me je bilo pred tujci.”

* In tako ste se lotili barvanja podhoda na železniški postaji ter poželi prvi večji odmev v medijih?

“Da. Ko sem prišel domov, sem takoj poslal dopis na železniško postajo, naj nam dajo dovoljenje, da jo uredimo. Dva dni kasneje so me klicali s Slovenskih železnic, naj pridem na sestanek v Ljubljano. Ker so videli, da sem iskren, so se odločili, da nam priskrbijo potreben material. Za drugi avgustovski vikend smo organizirali vsesplošno akcijo; priključila se nam je tudi občina. Več kot sto ljudi je pomagalo polepšati postajo. In to s kakšnim navdušenjem! Od otrok do upokojencev. Moški in ženske. Muslimani, katoliki in pravoslavci. Slovenci, Bošnjaki, Srbi in Hrvati. Delavci Slovenskih železnic in prostovoljci.”

 

Polepšana jeseniška železniška postaja (Foto: Hermej Gobec)

Polepšana jeseniška železniška postaja (Foto: Hermej Gobec)

 

* Je torej vaša skupina zrasla tudi na krilih navdušenja pred evropskim prvenstvom v košarki? Mnogi so trdili, da je bilo najboljše vzdušje prav na Jesenicah …

“Nedvomno. Začeli smo pred prvenstvom, s prenovo železniške postaje pa smo doživeli tudi medijsko eksplozijo. O tem so poročali skoraj vsi mediji. Tako smo dobili ogromno novih članov. Tudi Jeseničani, ki živijo v drugih slovenskih krajih ali v tujini, so se nam začeli pridruževati. Zanimalo jih je, kaj se dogaja v njihovem mestu. Novinarji so nas spraševali, kako nam je uspelo kaj takega v tej vsesplošni apatiji.”

* Kaj ste jim odgovorili?

“Priznal sem jim, da tega niti sam ne vem. Če se mi drugi ne bi pridružili, bi pač delal sam. Ne gre mi za številke, pomembno je, da kaj naredimo. Ampak očitno je mnogo ljudi čutilo, da je treba kaj storiti, čakali so le na iskrico, ki bi zanetila ogenj. Še vedno pa vsako akcijo začnem s sklepom, da jo bom do konca speljal tudi sam, če bo potrebno.”

* Teh akcij je bilo v šestih mesecih kar veliko …

“Ogromno. Trenutno poteka šestdeseta. Na začetku sem si obljubil, da bom kaj koristnega storil vsaka dva tedna, zdaj pa delam praktično vsak dan.”

* Pred novim letom ste napovedali, da se boste januarja malce umirili, a kot kaže, s tem ne bo nič …

“To je bil trenutek slabosti. Želel sem se za nekaj časa umakniti, ker so me prizadele nekatere lažne obtožbe. Včasih sem preveč občutljiv; to je moja šibka točka. Obtožujejo me, na primer, da vse skupaj počnem zaradi lastne promocije. Kakšna promocija neki! Z ženo sva v Singapurju zaslužila 5000 evrov na mesec, tukaj pa živiva od 240 evrov otroškega dodatka in prihrankov. Službe ne dobim. In ko grem potem barvat staro ograjo, da bi bila lepša, naj bi to delal zaradi lastne promocije? Dajmo se potem vsi promovirati na tak način, pa bomo srečna družba! Imam občutek, da bi se gibanje razvodenelo, če bi se za nekaj časa ustavili, zato nadaljujemo z akcijami.”

* Ali jeseniškemu primeru skušajo slediti tudi v drugih krajih?

“Marsikdo se je že oglasil pri nas: iz Maribora, Kočevja, Celja, Ljubljane … Sprašujejo nas, kaj delamo. Morda nam na Jesenicah pomaga dejstvo, da smo multikulturno mesto. A kaj, ko so Slovenci doslej živeli v svojem svetu, južnjaki pa v svojem. Ni bilo združevanja, razen morda v hokejskem klubu, kjer so že v 80. letih prejšnjega stoletja poleg Slovencev vidno vlogo igrali tudi Bošnjaki in Hrvati. Izven športnega kluba pa multikulturnosti ni bilo. Zdaj pa se to dogaja. Ljudje prihajajo z vseh vetrov, in skupaj se smejimo nacionalističnim bedarijam. Ko Bošnjak s Srbom čisti in Slovenec Hrvatu prinese paket, je to lepa zgodba. Boli pa nas, kaj se dogaja z mestom. Po osamosvojitvi je šlo vse navzdol. K sreči smo tovarno Acroni prodali tujcem. Če bi ostala v naših rokah, bi bilo tukaj samo še pokopališče. Vsa Zgornjesavska dolina bi zamrla, če bi Acroni propadel. Še nekaj večjih podjetij je, ki držijo stvari nad vodo. Ampak ko vidite ves neizkoriščen potencial, boli.”

* Kje vidite ta potencial?

“Voda, na primer, ki je zelo kvalitetna, s Karavank teče v Savo. Na Vzhodu bi to hitro uredili. Liter vode bi zamenjali za liter nafte. Na ta način bi Jesenice obogatele, mi pa že 20 let gledamo, kako nam voda odteka v Savo. Zakaj? Ker se dve podjetji na sodišču borita za koncesijo, ministrstvo za okolje pa zavira proces. Potem se vpletajo še neke agencije … Jaz bi se v tem primeru odločil za državljansko nepokorščino, da bi to presekal, ker ljudje trpijo zaradi birokratskih neumnosti. Vsak teden kaka mlada družina z otroki odide v Avstrijo. Vsak teden. Tako grozno je. Odhajajo v Avstrijo, Švico, Nemčijo, na Švedsko … V tej generaciji, ki odhaja, vre. Jezni smo. Jezni, ker se nič ne dogaja, ker se prepočasi razvijamo.”

 

"Nekateri mi pravijo, da službe ne bom dobil, ker sem Bosan'c, pa še doktor znanosti povrhu. Če si poleg tega še učinkovit in sposoben, si grožnja temu sistemu."Foto: Hermej Gobec

“Nekateri mi pravijo, da službe ne bom dobil, ker sem Bosan’c, pa še doktor znanosti povrhu. Če si poleg tega še učinkovit in sposoben, si grožnja temu sistemu.” (Foto: Hermej Gobec)

 

* Pomoč pošiljate tudi v druge kraje. Pred kratkim ste nekaj paketov poslali tudi na Primorsko. Za kakšno akcijo je šlo?

“V nekem časopisu smo brali članek, da v Izoli potrebujejo zimske nogavice. Ali smo res prišli do te točke, da moramo zbirati zimske nogavice? No, mi smo jih zbrali zelo hitro, dodali še nekaj hrane in v Izolo poslali poln avto.”

* Koliko je aktivnih članov iniciative?

“Približno 40 ljudi je vedno na razpolago za vsako delo, in to na lastne stroške.”

* Imate upanje, da boste z družino lahko ostali v Sloveniji?

“Če bi vsak dan gledal poročila, bi verjetno že razmišljal o selitvi v tujino, če ne celo o samomoru. Televizije sploh ne gledam. Moraš biti močan. Logično, da se ves čas sprašujem, kje bom dobil denar, ki ga potrebujem za plačilo položnic, za hrano itd. Živimo zelo skromno in upamo, da nekoč vendarle dobim službo. Nekateri mi pravijo, da službe ne bom dobil, ker sem Bosan’c, pa še doktor znanosti povrhu. Zdaj pa sem še medijsko izpostavljen. Če si poleg tega še učinkovit in sposoben, si grožnja temu sistemu. Zato kot doktor znanosti z mednarodnimi izkušnjami v Sloveniji ne morem dobiti dela. Pa dobro poznam azijsko gospodarstvo, v katerem je prihodnost. Dokaz za našo nesposobno gospodarsko politiko je 130.000 brezposelnih. Ko mi bo zmanjkalo prihrankov, bom pač šel v tujino.”

* Je vaše sporočilo, naj bo vsak državljan aktiven, kot ste vi?

“Natanko tako. Če bodo ljudje sedeli doma, čakajoč Godota, in gledali poročila, bo to še povečalo pesimizem in depresijo. Mi smo na terenu in poznamo situacijo. Vidimo, kaj se dogaja. Ljudje jokajo. Dobesedno. Zato delamo marsikaj. Napačno bi bilo misliti, da le delimo pakete s hrano. Hrane in kozmetičnih potrebščin smo od oktobra do decembra razdelili več kot sedem ton. To je ogromno. Zbirali smo darila za varovance doma upokojencev in učence šole za otroke s posebnimi potrebami. Organiziramo debatne večere. Enkrat na mesec se usedemo skupaj v kakšnem lokalu in razpravljamo o določeni knjigi. Poleti smo veliko delali na terenu; barvali smo ograje in urejali otroška igrišča. Železniška postaja je bila krona vsega. Pozimi pa smo se usmerili bolj v humanitarne akcije. Zbirali smo denar za Liana, slovensko družino pa smo rešili pred deložacijo. V ta namen smo organizirali dobrodelni bazar.”

* Bi si pred letom dni lahko zamislili, da boste danes počeli kaj takega?

“Ko sem julija lani začel vse to, nisem vedel, v katero smer se bo razvilo. Zdaj pa že po občutku vem, katero idejo smo sposobni realizirati in katere ne. Evropsko prvenstvo v košarki je bilo dokaz, da smo zmožni organizirati tudi ulično dogajanje. Tega na Jesenicah manjka. Zato razmišljamo, da bi konec maja ali v začetku junija organizirali dogajanje v mestu na več točkah. Sposobni smo tega! Konec januarja bomo organizirali javno razpravo na to temo. Povabili bomo predstavnike občine, raznih zavodov in društev ter posameznike. Vsak je dobrodošel, kajti edino skupaj lahko kaj naredimo. Mi kot prostovoljci lahko delujemo tudi v ozadju, ni nas treba niti omenjati. To sploh ni pomembno, pomembno je, da se kaj dogaja. Če bo to čez pet let tradicionalna prireditev, na katero bo prišlo 15.000 ljudi, bo zelo lepo. Še naprej bomo delali prek naše strani na Facebooku, ki je postala najmočnejši medij v mestu. Kar pri nas objavimo, ima svojo težo.”

 

ALJA TASI

 

2 Responses to Prenehajte živeti v času druge svetovne vojne in nam dajte delo!

  1. Danilo Celan says:

    poleg tega, kar počnete, je nujno, da ustanovite novo gibanje, ki se bo organiziralo tudi politično. Sam živim na koprskem in ker so ljudje zelo trdi, mi žal ni uspelo zmigati dovolj ljudi. Torej vsi takšni ljudje kot ste vi iz vseh krajev Slovenije bi se morali povezati. Ne pozabite, da ima politika v rokah stredstva in pisanje zakonodaje. Če se ne prevzame vodenja družbe s strani takšnih kot ste vi, ne bo šlo naprej…

Leave a Reply