“Grobarji jeseniškega hokeja se zdaj ponujajo za rešitelje”

Intervjuji, 4. 3. 2014

“Zdaj me kličejo ljudje, ki so bili vpleteni v propad jeseniškega hokeja, in se ponujajo za rešitelje. S temi ljudmi ne bi več delal, saj so poleg vsega večkrat opeharili tudi mene,” pravi hokejski selektor, Jeseničan in bivši igralec ter trener tega kluba Matjaž Kopitar. Bi lahko prav on po velikem uspehu, ki ga je slovenska reprezentanca z uvrstitvijo v četrtfinale dosegla na olimpijskih igrah v Sočiju, povezal različne interese in struje v slovenskem hokeju?

 

“Določeni ljudje bi se morali umakniti, da bi lahko drugi vse skupaj postavili na novo. Športni del bi bil, kar se mene tiče, urejen v štirinajstih dneh.”  Foto: Hermej Gobec

“Določeni ljudje bi se morali umakniti, da bi lahko drugi vse skupaj postavili na novo. Športni del bi bil, kar se mene tiče, urejen v štirinajstih dneh.” Foto: Hermej Gobec

 

Kopitar ostaja optimist in zagotavlja, da bo – če ne bo prišlo do sprememb v vrhu hokejske zveze – ostal zvest tudi reprezentanci. Razen če bi iz tujine dobil ponudbo, ki je ne bi mogel zavrniti.

* Uspehi slovenske hokejske reprezentance so neverjetni, sploh če pomislimo, da ima Slovenija le 150 registriranih igralcev in dva kluba, od katerih je eden zdaj propadel …

“Tudi uradni podatek o 150 registriranih igralcih je precej za lase privlečen. V resnici jih je bistveno manj. Klubov pa nimamo ne dveh ne enega, ampak pol.”

* Kako to mislite?

“Glede na to, v kakšnem stanju je trenutno Olimpija, bi težko govorili o popolnem klubu.”

* Kako se potem počutite med Rusi, Švedi, Kanadčani, Američani in drugimi hokejskimi velesilami?

“Moram reči, da je zadnje čase slovenska hokejska reprezentanca zelo urejena. Veliko fantov igra v tujini, čeprav so se kalili doma, da ne bo pomote. A v tujini so se razvili do te mere, da se lahko kosajo z najboljšimi, še posebej, ker kot veliki patrioti vedno dajo od sebe več kot sto odstotkov.”

* Kakšen renome imate v tujini?

“Lani na svetovnem prvenstvu, ko smo nekajkrat zelo tesno izgubili, so se tuji trenerji začeli pogovarjati o nas in analizirati našo igro. Letos pa smo vzbudili veliko pozornosti že s samo uvrstitvijo na olimpijske igre. Sploh za Američane so olimpijske igre velik dogodek, zato so o nas začeli iskati informacije prek spleta. Ko sem bil v Los Angelesu, so mi tako servirali kakšen podatek, ki ga, priznam, še sam nisem poznal. Imeli smo ogromno navijačev, in to ne samo Američanov. Tudi Rusi, Kanadčani in mnogi drugi so na tribunah v Sočiju glasno navijali za nas.”

* Poleg tega, da je bila ljudem všeč zgodba o palčku, ki se je zoperstavil velikanom, so poznavalci zelo pohvalili tudi vašo hitro igro …

“Zbranih je bila večina najboljših slovenskih igralcev, zato so tudi ostali v ekipi morali dvigniti raven svoje igre.”

* Je bil tudi to razlog, da ste se v Sočiju smejali več kot običajno?

“Saj se rad smejim, ampak ne med tekmami, ko moram razmišljati o drugih stvareh. Če nisi stoodstotno pri stvari, ti hitro kaj uide iz rok.”

* Smejite se torej med tekmami ne prav pogosto, kolerični pa tudi niste, kar je sicer značilno za mnoge trenerje …

“Vsi mislijo, da v naši reprezentanci vlada diktatura; v časopisih berem, da sem strog trener. Daleč od tega! S fanti sem dober prijatelj. Prvi dan, ko sem prevzel reprezentanco, sem napisal pravilnik, in samoumevno je, da se ga vsi držimo. Urnik vedno organiziram tako, da imajo fantje nekaj prostega časa. Če igralec pride iz tujine v Slovenijo na priprave, je normalno, da ga bodo obiskali domači, da bo šel s kom na kavo ali tudi na pivo. V tem ne vidim problema, sploh ker me vedno o vsem vnaprej obvestijo. Tudi odnosi med hokejsko zvezo in igralci so urejeni, zato se ti z veseljem udeležujejo priprav. Ko pa pridejo še uspehi in kakšna majhna nagrada, je vse skupaj še laže.”

* Verjetno je tudi igralcem v interesu, da se v reprezentanci izkažejo. Na olimpijskih igrah so se mnogi spraševali, zakaj več Slovencev ne igra čez lužo …

“To pa je že druga zgodba. Kar nekaj igralcev bo po letošnji sezoni prostih, in s predstavami v Sočiju so si, vsaj upam, odprli vrata v pomembne klube. Zdaj bo treba doseči dober rezultat še na svetovnem prvenstvu v Seulu in se uvrstiti nazaj v skupino A, potem pa bo sploh vse v redu.”

* Ampak pravijo, da je za igralce po dvajsetem letu za preboj v ZDA že prepozno …

“To ne drži. Pa tudi ameriška liga NHL ni edina, v kateri igrajo vrhunski hokej. Švedska in finska liga sta elitni, tudi švicarska je zelo urejena. Sedem naših igralcev imamo v najmočnejši nemški ligi, enega pa v češki ekstraligi. To je nivo, s katerim moramo biti zadovoljni.”

* Je možno s kapitalom, ki ste si ga nabrali na olimpijskih igrah, rešiti slovenski klubski hokej?

“Saj vsi vemo, kakšni smo Slovenci. Kakšen teden bomo še govorili o uspehih, potem pa bomo nanje pozabili. Dejstvo pa je, da v vseh krajih, kjer imajo ledene dvorane, otroci radi igrajo hokej. Mrežo teh dvoran bi morali še razširiti, morda tudi v Koper in druga primorska mesta, zakaj pa ne. Konec koncev smo tudi olimpijski turnir igrali na obali Črnega morja.”

* Ljudje se zdaj na vas obračajo kot na morebitnega rešitelja. Zaradi vseh uspehov, ki ste jih dosegli, ste nesporna moralna avtoriteta …

“To že, ampak pozivi prihajajo predvsem od sprtih strani, jaz pa nočem biti tisti, ki bo Janeza prosil, naj bo spet prijatelj s Poldetom … Težko bo pomiriti vse te stare spore.”

* Imate morda ambicije začeti kak klub na novo?

“Sam ne. Če pa bi zagotovili sredstva …”

* Kdo naj bi jih zagotovil?

“Prav veliko možnosti za to ni. Če govorimo o Jesenicah, bi morala pristopiti občina, pa tudi vsa velika podjetja bi morala izkazati svojo pripadnost kraju in podpreti hokejsko ekipo. Milijon in pol evrov bi na ta način po moje morali zbrati.”

* Je od propada jeseniškega kluba preteklo že dovolj vode, da bi lahko začeli na novo?

“Ne, ker so na položajih še vedno isti ljudje. To je nekaj nemogočega! Ne vem. Upam, da je mogoče, ampak določeni ljudje bi se morali umakniti, da bi lahko drugi vse skupaj postavili na novo. Športni del bi bil, kar se mene tiče, urejen v štirinajstih dneh. Vse, kar potrebujem, je zagotovilo, da bo denar. Nekateri naši igralci v tujini igrajo za male denarje. Zakaj ne bi za male denarje raje igrali doma? Ne bi pa želel zastaviti svojega imena in potem prvega v mesecu ne izplačati plač.”

 

“Zadnjič sem bil na tekmi jeseniških mladincev in sem videl pet ali šest fantov, ki bi čez štiri leta brez problemov lahko igrali v ligi EBEL. Ampak kaj bo s temi fanti? Vsi ne bodo mogli v tujino.”  Foto: Hermej Gobec

“Zadnjič sem bil na tekmi jeseniških mladincev in sem videl pet ali šest fantov, ki bi čez štiri leta brez problemov lahko igrali v ligi EBEL. Ampak kaj bo s temi fanti? Vsi ne bodo mogli v tujino.” Foto: Hermej Gobec

 

* Logično je, da je za rešitev hokeja na Jesenicah potreben širši konsenz, čeprav nekateri menijo, da bi vse skupaj lahko rešil vaš sin Anže Kopitar, če bi bil pripravljen napisati masten ček …

“Pri takih ljudeh, ki so doslej vodili jeseniški hokej, bi bila to rešitev za dva meseca …”

* Ali slovenski hokej lahko preživi brez jeseniškega kluba?

“Ne. Saj vidite, kako životari Olimpija, ki je ostala brez svojega rivala. Poleg tega je na Jesenicah velika baza kvalitetnih igralcev, ki po sedemnajstem ali osemnajstem letu nimajo več kje igrati. Nekateri gredo v tujino, drugim pa ne preostane drugega, kot da zastonj igrajo v drugorazredni ligi INL. Ampak na Jesenicah tega ne gledajo. Ljudje so tu navajeni dobrega hokeja, kakršnega smo igrali v ligi EBEL, pa ne zaradi tega, ker sem bil jaz takrat trener. Takrat je bila jeseniška ekipa najbolj gledana na gostovanjih, se pravi, da so nas tudi v Avstriji vsi hodili gledat. Osvojili smo peto mesto in takrat sem bil pripravljen ostati, če bi v klubu naredili določene čistke. Na ta način bi v dveh letih gotovo osvojili vrh lige. Ampak zgodilo se je pač, kar se je. Tudi zakonodaja o društvih je pri nas čudna. Če bi bil klub lahko delniška družba, v katero bi človek vložil denar in tudi vse skupaj tržil ter plačal igralce, bi bili vsi zadovoljni. Zdaj pa lahko vsakdo, ki plača članarino, dvigne roko in zamenja predsednika. In kdo bo zdaj prišel z dvema milijonoma evrov, da ga bodo potem razni vaški posebneži vrgli iz kluba? Tako ne gre.”

* Bi lahko na Jesenicah sledili zagrebškemu fenomenu, ko so v Medveščak denar vložili Rusi?

“Saj to ni noben fenomen. Če imaš denar, pač lahko kupiš 30 igralcev. Mene bolj veseli, ko gledam jeseniške mladince; zadnjič sem bil na tekmi in sem videl pet ali šest fantov, ki bi čez štiri leta brez problemov lahko igrali v ligi EBEL. Ampak kaj bo s temi fanti? Vsi ne bodo mogli v tujino. V Zagrebu ni teh otrok, tukaj pa se z njimi dobro dela – na Jesenicah, Bledu, v Kranjski Gori, Kranju, Celju, Ljubljani … Povsod dobro delajo z mladimi. In še več bivših hokejistov bi delalo z mladimi, če bi imeli to možnost. Dve močni članski ekipi in pet takih, ki bi igrale v ligi INL bi Slovenija lahko imela, več pa verjetno ne. To bi bilo za vse idealno.”

* Zanimiva je tudi vaša družinska zgodba; sinova Anže in Gašper oba igrata hokej v ZDA. Koliko so k njunemu uspehu pripomogle vaše izkušnje?

“Hokej je bil v naši družini vedno način življenja. Pa ne samo v naši, tudi v mnogih drugih jeseniških družinah je bilo tako.”

* Je tudi vaš oče igral hokej?

“Ne. Jaz sem prvi začel. Ko pa se je rodil Anže, je bil stalno z mano na igrišču in v garderobi, prav tako Gašper. Silil ju nisem v hokej. Pravzaprav sem moral brzdati njuno navdušenje; včasih se je bilo le treba usesti tudi h knjigam.”

* Kako je bilo, ko je šel Anže s šestnajstimi leti igrat na Švedsko?

“Grozno. Takrat je bila na Bledu olimpijada mladih in kot gostitelji smo igrali med šestimi najboljšimi evropskimi ekipami. Ko smo premagali Švede, je bila to prava senzacija. Anžeta so opazili skavti za mlade talente in mi kot očetu predstavili svojo vizijo, do kam bi se ta talent lahko razvil.”

* Ste tudi vi opazili Anžetov izjemen talent?

“Seveda. Ampak dokler te ne opazi kdo iz tujine, je iz tako majhne države težko oditi. Pa še nikogar pred njim v Sloveniji ni bilo na takem nivoju. Anže takrat ni nikoli potožil, da mu je v tujini hudo, danes pa priznava, da ni bilo vse tako rožnato. Ampak on je izkoristil domotožje in še dodatno treniral. Najprej smo poskušali, da bi dopisno zaključil gimnazijo, ki jo je zapustil v drugem letniku, ampak ni šlo. Pravi pa, da bo gimnazijo nekoč vendarle končal.”

* Je v ZDA že dosegel vrhunec svoje kariere?

“Še naslednji dve sezoni ima pogodbo z LA Kingsi, potem pa bo z njimi verjetno podpisal novo. Mislim, da bo do konca kariere ostal v Los Angelesu.”

* Je v ameriških klubih v primerjavi z našimi res vse tako dobro urejeno?

“Če dobro igraš, ni nobenih problemov. Tudi Gašper, ki zdaj igra za podružnično ekipo LA Kingsov, je tam zelo zadovoljen.”

* Zakaj Gašperja niste uvrstili v reprezentanco za olimpijske igre?

“Takrat je ravno menjal klub; prej je igral na Švedskem. Pa tudi nepotizma so me obtoževali v slovenskih medijih. Skoraj so uničili dvajsetletnega fanta samo zato, ker je njegov oče selektor.”

* So tudi vas zdaj opazili v tujini?

“So. Po eni strani bi rad nadaljeval zgodbo s slovensko reprezentanco, ampak verjetno bom odšel, če bom dobil ponudbo, ki je ne bom mogel zavrniti. Morda se je tukaj zgodba zaključila in bom kje drugje začel nov življenjski cikel. Vendar me kaj drugega kot res velika zgodba ne zanima. Moralno pa še vedno čutim dolg do mladih slovenskih hokejistov, ki jim bom vedno pomagal po svojih najboljših močeh.”

 

ALJA TASI

 

One Response to “Grobarji jeseniškega hokeja se zdaj ponujajo za rešitelje”

  1. jsc4ever says:

    dodajam: “matjaz kopitar ni jesenican, je hrušičan kot sam pravi” :)

Leave a Reply