Zakaj ljubimo pse, jemo prašiče in nosimo krave

Intervjuji, 22. 7. 2014

Melanie Joy je Američanka, doktorica psihologije in sociologije. Včasih je rada jedla meso, danes pa je veganka. Nedavno se je preselila v Berlin, od koder je doma njen partner, prej pa je bila profesorica na univerzi v Bostonu. Pred dvema letoma je obiskala tudi Slovenijo, natančneje Maribor, takrat evropsko prestolnico kulture. Predavala je na mednarodni konferenci Out of the Box, ki se je je udeležil tudi tibetanski dalajlama. Tokrat je bila gostja vegetarijanskega festivala v sosednji Gorici, kjer je predavala o karnizmu.

 

"Ko jemo živali, s tem simbolično zaznamujemo tudi svojo psiho. Zelo simbolično je tudi, ko se temu odrečemo. To je dejanje upora, osvoboditve izpod diktature sistema, tako za nas kot za živali."  (Foto: Hermej Gobec)

“Ko jemo živali, s tem simbolično zaznamujemo tudi svojo psiho. Zelo simbolično je tudi, ko se temu odrečemo. To je dejanje upora, osvoboditve izpod diktature sistema, tako za nas kot za živali.” (Foto: Hermej Gobec)

 

“Moja knjiga še ni prevedena v slovenščino, ampak si prizadevam najti založnika,” pripomni. Govora je seveda o njeni drugi knjigi s pomenljivim naslovom Zakaj ljubimo pse, jemo prašiče in nosimo krave. Pred tem je spisala še eno, namenjeno aktivistom za pravice živali.

 

Na našo deželo ima lepe spomine, saj je bilo njeno predavanje v Mariboru dobro obiskano. “Zaradi izjemnega zanimanja so morali kar dvakrat zamenjati dvorano, da je bila dovolj velika za vse, ki so me prišli poslušat,” zadovoljno pove in pojasni, da je karnizem neviden sistem verovanja, ki nas pogojuje, da jemo določene živali. Karnizem nam onemogoča, da bi povezali zrezek na krožniku in živo bitje, ki je moralo zaradi tega umreti. In tako kot nas ta sistem ločuje od sočutja do živali, nas ločuje tudi od naših temeljnih vrednot in občutkov. Prav zaradi tega smo pripravljeni nezavedno delovati proti sebi in proti drugim. In dokler tega ne ozavestimo, ne moremo biti svobodni.

 

* Se ljudje pogosto sprašujejo, zakaj ljubijo pse in jedo prašiče?

 

“Ne, zato o tem tudi tako veliko govorim. Sama sem potrebovala kar 23 let, da sem se to vprašala. V obdobju odraščanja sem bila velika ljubiteljica mesa. Šele ko sem od tega zbolela, sem spremenila svojo prehrano. In takrat sem se prvič zamislila. Imela sem psa, ki sem ga ljubila. Zakaj sem potem jedla neko drugo vrsto živali? Nikoli ne bom pozabila, ko sem si prvič ogledala posnetke o tem, kaj se dogaja na živalskih farmah in v klavnicah. Živali so tulile, grozno je bilo. Želela sem, da bi tudi drugi izvedeli, kaj se tam dogaja.”

 

* Ampak o tem ni hotel nihče slišati?

 

“Tako je. To me je še bolj vzpodbudilo. Postala sem še bolj radovedna, zakaj nihče ne želi videti te zelo očitne nedoslednosti v našem obnašanju. Zato sem tudi izbrala tak naslov za svojo knjigo, ki pa ne govori le o tem, zakaj naj ne bi jedli mesa. Bolj se posveča temu, zakaj sploh jemo meso.”

 

* John Cleese, član skupine Monty Python, je v neki pogovorni oddaji na BBC-ju razlagal, kako je v Hongkongu jedel meso, ki je bilo odlično. Šele kasneje je izvedel, da je jedel psa, natančneje pudlja. Kaj naj zdaj naredim, naj bruham ali kaj, se je spraševal. Naslednji dan je na ulici srečal pudlja. Bila je huda moralna dilema, a pocedile so se mu sline, je priznal. Nelagodje ostalih gostov v studiu, ki so poslušali to zgodbo, je bilo več kot očitno …

 

“To je odličen primer karnizma! Na Kitajskem nekateri ljudje jedo pse, drugi ne. Tamkajšnji budisti, na primer, pa sploh ne jedo mesa. Nekateri ljudje jedo konje, drugi pa imajo to za nekaj groznega. Po svetu ljudje sicer jedo različne vrste živali, ampak psihološki vzorec je povsod enak. V vseh mesojedih kulturah meso večine živali velja za tabu; jedo le nekatere vrste.

 

* Ste kaj raziskovali, kako si določene kulture izberejo živalske vrste, ki jih je dovoljeno jesti?

 

“Proučevala sem nekatere antropološke študije, ki so si zastavile to vprašanje. Razlogi, zakaj jemo določene živali, drugih pa ne, so pogosto povsem praktične narave. Laže je na primer ubiti rastlinojedo kot mesojedo žival, ki je bolj krvoločna. Velikokrat pa ljudje povsem naključno izberemo živalsko vrsto, ko jo je dovoljeno jesti. V Kaliforniji je na primer veliko polžev, ki jih nihče ne uživa. To je natanko ista vrsta polžev, za katero so Francozi pripravljeni plačati veliko denarja, da se znajde na njihovih krožnikih. Tu gre torej za naključno izbiro, bistvo te razprave pa je, da ljudje danes lahko sami izberejo, kaj bodo jedli in česa ne. In tako se jih veliko odloči, da živali sploh ne bodo jedli.”

 

»Enkrat je nasilje v redu, ker si prašič, drugič, ker si ženska, in tretjič, ker imaš temno kožo.«  (Foto: Hermej Gobec)

»Enkrat je nasilje v redu, ker si prašič, drugič, ker si ženska, in tretjič, ker imaš temno kožo.« (Foto: Hermej Gobec)

 

* Zato pa meso jedo nekateri aktivisti, ki sicer zelo goreče zagovarjajo pravice živali in skrbijo na primer za pse v zavetiščih. Je to bistvo tega, o čemer govorite? Da enostavno nismo sposobni povezati vsega v neko celoto?

 

“Natančno tako. Nekateri niso sposobni uvideti te povezave. To pa zato, ker nas prav karnizem pogojuje, da nismo sposobni videti celotne slike. Vzgojeni smo tako, da enostavno blokiramo določene informacije, ki bi nam pomagale vzpostaviti povezavo. Ampak to ne spremeni dejstva, da imamo radi živali, da smo dobri ljudje, ki si želimo živeti v svetu, ki bo boljši za vse. Lepo pri veganskem gibanju je, da ga lahko podpiramo na različne načine. Če komu rečemo, naj neha jesti meso, ga ne spodbujamo le k spremembi vedenja, ampak tudi k spremembi zavedanja. In te spremembe človek ne naredi kar tako. Nanjo mora biti pripravljen. Zame sta karnizem in veganstvo dva konca iste palice. Ni pomembno, kje na tem kontinuumu se človek nahaja, ampak v katero smer se giblje. Za tiste, ki imajo radi živali in se hočejo oddaljiti od karnizma, je dobro že, da jedo manj mesa.”

 

* Velik podpornik veganskega gibanja je tudi režiser slovitega filma Titanik James Cameron. Pred kratkim je okrcal okoljske aktiviste, ki jedo meso …

 

“S tem se ne strinjam, čeprav menim, da mora biti naš končni cilj, da prenehamo jesti meso. Ampak, kot rečeno, ljudje se po navadi le počasi pomikajo proti temu cilju, kar pa ne pomeni, da niso del rešitve. Tudi novinarji ste pri tem pomembni, ne glede na to, kako se prehranjujete. Veliko jih je že pomagalo širiti moje sporočilo, pa niso bili vsi vegani. Brez medijev te informacije ne bi prišle do milijonov ljudi po vsem svetu. Na ta način vsi skupaj spreminjamo svet na bolje.”

 

* Kako pomembna je naša dieta, če v današnji družbi nočemo biti del problema, ampak del rešitve?

 

“Usmeritev v veganstvo je vsekakor pomembna. To ni dobro le za okolje, ampak tudi za naše zdravje. Sama sem se za veganstvo odločila izključno iz etičnih razlogov, ko sem bila stara 23 let. Danes jih imam 48 in sem veliko bolj zdrava kot takrat. Dobro je torej jesti več rastlinske hrane. Ko jemo živali, to definira naš odnos do njih. Ko uživamo živalska trupla, s tem simbolično zaznamujemo tudi svojo psiho. Zelo simbolično je tudi, ko se temu odrečemo. To je dejanje upora, osvoboditve izpod diktature sistema, tako za nas kot za živali.

 

* Pravijo, da smo to, kar jemo. Živali, ki se znajdejo na naših krožnikih, pa so večinoma umrle prestrašene in na grozovit način. Sistem, ki ga na ta način vzdržujemo, je torej zelo krut tudi za človeka …

 

“Prav imate. Vsi smo del sistema, v dobrem in slabem. Nimamo izbire, vsi moramo sodelovati, lahko pa izberemo, na kakšen način bomo sodelovali. In če rečemo ‘ne’ karnizmu, rečemo ‘ne’ nasilju. Tako nasilju nad živalmi kot tudi nasilju nad nami samimi. Če torej damo v usta meso mrtve živali, čeprav nam to niti ni potrebno, moramo zatreti svojo empatijo in sočutje, ki pa ju potrebujemo, da bi živeli izpolnjujoče in verodostojno življenje.”

 

»Veganstvo je povsod v porastu. V ZDA se je situacija v zadnjih desetih letih drastično spremenila.«  (Foto: Hermej Gobec)

»Veganstvo je povsod v porastu. V ZDA se je situacija v zadnjih desetih letih drastično spremenila.« (Foto: Hermej Gobec)

 

 * Pogosto vas sprašujejo, če je karnizem enak fašizmu ali rasizmu. To zanikate, čeprav se primerjava ponuja kar sama. V nacistični Nemčiji je bilo, na primer, dovoljeno pobijati ljudi določene rase, prepričanja, spolne usmeritve in podobno …

 

“Res ne bi rekla, da je karnizem enak fašizmu ali rasizmu. Se pa strinjam, da so si nasilni družbeni sistemi v mnogočem podobni. Razlikujejo se predvsem po izkušnjah žrtev, ki so vedno edinstvene, ampak zavest oziroma mentaliteta, ki nas pripelje do tega, da sploh ustvarjamo žrtve, je domala povsod enaka. In prav to moramo spoznati. Veliko pišem o karnističnih obrambnih mehanizmih, s pomočjo katerih vzdržujemo nasilje. Vsaka nasilna družba pozna take obrambne mehanizme. In če nočemo živeti v taki družbi, se moramo naučiti empatije in sočutja. Dokler ne spoznamo, da je prav pomanjkanje teh dveh kvalitet temelj nasilne družbe, bomo venomer ponavljali stare vzorce obnašanja. In se jih trudili nekako opravičevati. Enkrat je nasilje v redu, ker si prašič, drugič, ker si ženska, in tretjič, ker imaš temno kožo.

 

* Ali prav ti obrambni mehanizmi pripomorejo, da ne uzremo očitnega? Po koncu druge svetovne vojne so v Nemčiji skoraj vsi trdili, da niso vedeli za koncentracijska taborišča. Mi pa se danes pretvarjamo, da ne vemo za klavnice …

 

“Tega hkrati ne želimo in želimo videti. Živali na naših krožnikih so pravzaprav končni produkt vse te represije. Del nas tega ne želi videti, ker je boleče. Ampak globlji del nas išče resnico. Globoko v sebi si vsi želimo, da bi živeli verodostojno in v skladu s svojimi vrednotami, kot sta sočutje in pravičnost. Problem je v tem, da je sistem ustvarjen tako, da hrani tisti del nas, ki ne želi videti.”

 

* Na primer?

 

“Zanikanje tega, kar se dogaja z živalmi. Ves sistem je zasnovan tako, da ne vidimo, kaj se dogaja v klavnicah. Istočasno pa verjamem, da ljudje nočemo biti del tega nasilja. Nihče v resnici noče sodelovati pri tem. Ampak karnizem je zasnovan tako, da se z lahkoto obrnemo stran. Pravzaprav to storimo povsem avtomatično. Torej vemo in ne vemo hkrati. Vemo, da je za zrezek na našem krožniku moral nekdo trpeti in umreti. Na drugi ravni pa se odločimo, da bomo to ignorirali. Sistem je torej zasnovan tako, da spodbuja naše šibkosti.”

 

* In ta sistem vzdržujejo sicer dobri ljudje, ki pa raje pogledajo stran?

 

“Da, res je, dobri ljudje se obrnejo stran. Deloma zato, ker so stvari boleče, deloma pa zato, ker bi morali, če bi se odločili pogledati resnici v oči, spremeniti svoje življenje, pa na to še niso pripravljeni. Morda jih je strah, da jih bo večina izločila, če bodo nehali jesti meso. Morda jih skrbi, da se bodo prijatelji iz njih delali norca. Jesti živali je zelo simbolično dejanje. Zato poudarjam, da je pri vsem skupaj nujen dvig zavedanja. Istočasno pa resnica bode v oči, in ljudje lahko spregledajo, če tako želijo. To jim da veliko moč, predvsem pa možnost svobodne izbire, kdo želijo biti v tem svetu. Ali želijo živeti v skladu s tem, kar v resnici so, torej v skladu s svojimi najglobljimi vrednotami, ali v skladu s tem, kar so bili naučeni. Govorim sicer o karnizmu, ampak ta princip je univerzalen.”

 

»Vsi se moramo pretvarjati in lagati, da bi ta sistem obstal. Če pa pogledamo resnici v oči in se soočimo na primer z dejstvom, na kakšen način pridelujemo meso, ugotovimo, da ima ta sistem trhle temelje.«  (Foto: Hermej Gobec)

»Vsi se moramo pretvarjati in lagati, da bi ta sistem obstal. Če pa pogledamo resnici v oči in se soočimo na primer z dejstvom, na kakšen način pridelujemo meso, ugotovimo, da ima ta sistem trhle temelje.« (Foto: Hermej Gobec)

 

 * Zasledila sem podatek, da poraba mesa v ZDA od leta 2004 vztrajno pada. Organizatorji vegetarijanskega festivala v Gorici pa so postregli s podatkom, da je več kot sedem odstotkov Italijanov veganov oziroma vegetarijancev. Je to veliko ali malo?

 

“Ta podatek slišim prvič in zanimalo bi me, kaj v resnici pomeni; ali sedem odstotkov Italijanov je manj mesa ali sploh nič. Če je v Italiji res toliko vegetarijancev in veganov, je to v primerjavi z drugimi državami visok odstotek. Ampak ne glede na te številke se trendi v svetu gibajo v smeri veganstva. Srečo imam, da veliko potujem in se o tem lahko pogovarjam z ljudmi po vsem svetu. Veganstvo je povsod v porastu. V ZDA se je situacija v zadnjih desetih letih drastično spremenila. Ko sem postala najprej vegetarijanka in nato veganka, je bila moja mama prepričana, da bom umrla, še preden bom dopolnila 30 let. Danes pa je tudi moja mama, ki ima nekaj več kot 70 let, veganka, ker si želi živeti dlje in bolj kvalitetno. Tudi drugod po svetu se ljudje vse bolj zavedajo koristi rastlinske prehrane za njihovo zdravje. Raste pa tudi zavedanje o etičnih dilemah mesojedstva. To je zelo vznemirljivo opazovati.”

 

* Lahko pojasnite razliko med vegetarijanstvom in veganstvom? Kdaj ste se odločili, da postanete veganka?

 

“Ko sem postala vegetarijanka sem bila precej naivna, kar se mleka in mlečnih izdelkov tiče. Mislila sem, da proizvodnja mleka ne škodi kravam, ker jih v tem procesu pač ne ubijejo. Nato pa sem spoznala, da sta proizvodnja mleka in jajc verjetno najbolj kruta živilska industrija, kar jih obstaja. Kravje mleko je namenjeno teletom, in tako kot ženska mora tudi krava najprej zanositi, da začne proizvajati mleko. Kravo torej oplodijo, in ko povrže, ji takoj odvzamejo telička. To je travmatično tako za mater kot za mladiča. In ko krave molznice odslužijo svoje, jih zakoljejo, tako kot vse ostalo govedo. Po navadi se to zgodi zelo hitro, ker so tako izčrpane.”

 

* Torej je zdaj čas veganstva in je vegetarijanstvo že nekoliko zastarelo …

 

“ Odvisno od države. Ampak v večini držav, da. Veganstvo je nasprotje karnizma, vegetarijanstvo pa je nekje na pol poti.”

 

* Veliko predavate po vsem svetu. Ali ljudje želijo slišati vaše sporočilo?

 

“Po mojih izkušnjah so ljudje glede tega zelo radovedni. Že naslov moje knjige se jim zdi zanimiv. Rečejo, hej, o tem pa res še nisem nikoli razmišljal. Nato se vprašajo, zakaj je tako. Vsi se na neki način zavedamo problema. Na nekem nivoju nam je jasno, da nekaj ni v redu. Včasih je problem le v tem, da teh svojih občutkov ne znamo ubesediti.

 

* Poudarjate, da smo se vsi rodili v karnistični sistem in da je hrana zelo povezana z našo kulturo. Večina ljudi je prepričanih, da je uživanje mesa nujno potrebno za njihovo preživetje. Gre res le za propagando?

 

“Uživanja mesa je bilo skozi vso zgodovino povezano z moškostjo. Meso ti da moč, živalske beljakovine so pomembne za izgradnjo mišic itd. To prepričanje se je prenašalo iz generacije v generacijo. Danes pa vemo, da je v tem le malo resnice in da gre v resnici za propagando. Veliko znanstvenih raziskav dokazuje, da mesa, jajc in mlečnih izdelkov ne potrebujemo za preživetje. Nasprotno, ta hrana nam celo škodi. Veliko športnikov je izboljšalo svoje rezultate, ko so prenehali jesti meso. Ne vem, od kod izvirajo te legende o mesu, vendar je danes na voljo ogromno informacij, ki dokazujejo prav nasprotno. Zavedati pa se moramo, da je karnizem danes institucionaliziran sistem in da je medicina karnistična medicina, nutricionizem je karnistični nutricionizem itd. Jasno je torej, da nam te institucije ne bodo povedale ničesar o nevarnostih karnističnega prehranjevanja. Ampak, kot rečeno, danes je na voljo dovolj znanstvenih dokazov, da lahko ovržemo karnistično pravljico. Problem je seveda, ker je meso del naše tradicije.”

 

* Mislite na purana za božič in šunko za veliko noč?

 

“Da. Ampak s prazniki so povezane tudi rastline. Tudi z rastlinsko hrano lahko obeležimo praznik in se družimo s sorodniki in prijatelji. Prazniki niso povezani le z običaji, ampak tudi z vrednotami in odnosom do sebe in drugih bitij. Tudi tradicionalne kulture se razvijajo in rastejo, tako kot se razvijamo in rastemo posamezniki. Poznam Jude, ki praznujejo vegansko veliko noč. V moji družini so zdaj vsi vegani in skladno s tem vsako leto praznujemo tudi božič. Še vedno je na mizi veliko hrane. Prav neverjetno je, kako obilna in raznovrstna je lahko rastlinska hrana. Moj prijatelj pravi, da je prehod iz karnizma v veganstvo tako enostaven kot preklop med indijsko ali mehiško kuhinjo. Ni ti treba spremeniti vsega, le sestavine, začimbe in okuse.”

 

»Samo sprememba prehrane ne bo rešila sveta. Ampak zagotovo mora biti veganstvo del te rešitve. Končni cilj pa je dvig zavedanja, tako da se nam nikoli več ne bo zdelo normalno in primerno, da koga spremenimo v žrtev.« (Foto: Hermej Gobec)

»Samo sprememba prehrane ne bo rešila sveta. Ampak zagotovo mora biti veganstvo del te rešitve. Končni cilj pa je dvig zavedanja, tako da se nam nikoli več ne bo zdelo normalno in primerno, da koga spremenimo v žrtev.«
(Foto: Hermej Gobec)

 

 * Pravite, da je karnizem zelo ranljiv sistem. Zakaj menite, da je tako?

 

“Zato, ker temelji na prevari. Vsi se moramo pretvarjati in lagati, da bi ta sistem obstal. Če pa pogledamo resnici v oči in se soočimo na primer z dejstvom, na kakšen način pridelujemo meso, ugotovimo, da ima ta sistem trhle temelje. Zelo trhle. Karnistični obrambni mehanizmi ne vzdržijo, ko jih enkrat razkrinkamo. Močni so samo, dokler so skriti. Ta sistem je šibak tudi zato, ker se mora braniti pred ljudmi, ki ga podpirajo. Torej pred vsemi nami.”

 

* Zakaj se mora braniti pred ljudmi?

 

“Ker je v nasprotju z najglobljimi človeškimi vrednotami. In večina ljudi želi živeti v skladu s temi vrednotami. Ljudje si želijo biti sočutni, želijo podpirati pravičnost in živeti moralno življenje. Resnično tako čutijo in mislijo, čeprav se ne obnašajo vedno v skladu s tem. Karnizem pa od nas zahteva, da delujemo ravno nasprotno. Želi, da spimo, in ko se zbudimo, nas skuša ponovno uspavati. Postavlja nam norme, po katerih lahko živimo po liniji najmanjšega odpora. Meso je na voljo povsod, vegani pa veljajo za čudake. Treba je pač osmešiti in utišati poštarja, ki prinaša sporočilo.”

 

* Ampak tudi ljudje, ki ne razmišljajo toliko o hrani, vse teže prenašajo ta kruti sistem. Recimo v podjetjih, kjer delajo in so odnosi vse slabši …

 

“Res je. Veganstvo ni dokončna rešitev. Samo sprememba prehrane ne bo rešila sveta. Ampak zagotovo mora biti veganstvo del te rešitve. Končni cilj pa je dvig zavedanja, tako da se nam nikoli več ne bo zdelo normalno in primerno, da koga spremenimo v žrtev.”

 

* Pomemben je tudi okoljski vidik, saj vse bolj prihaja v ospredje dejstvo, da je mesna industrija eden največjih onesnaževalcev planeta. Izsekavajo deževni pragozd, da bi gojili krmo za živali …

 

“Res je. Tudi Organizacija združenih narodov priznava, da je veganstvo del rešitve okoljske krize.”

 

* Menite, da ljudje zaradi vseh teh težav skušajo vse bolj živeti v skladu s svojimi vrednotami?

 

“Absolutno. Sploh mladi se vse bolj obračajo k veganstvu, in tudi starši jih pri tem podpirajo, čeprav niso nujno vegani.”

 

* Smo torej na poti v sočutno družbo, o kateri govori tudi dalajlama?

 

“Postati moramo aktivne priče, kot temu pravim. Resnico moramo biti pripravljeni videti tako z očmi in umom kot tudi s srcem. In potem delovati v skladu s tem, kar vemo in vidimo. Zazreti se moramo globoko vase in se vprašati, kaj je za nas resnično. To se moramo vprašati vsakič, ko se usedemo za mizo ali ko smo s svojimi prijatelji. In potem delovati v skladu s tem. Če se bomo vsi trudili v tej smeri, bodo kmalu padli vsi nasilni in avtoritarni sistemi. In natanko to se danes dogaja.”

 

ALJA TASI

 

8 Responses to Zakaj ljubimo pse, jemo prašiče in nosimo krave

  1. Klas says:

    Rastline so živa bitja. Zdaj pa povežite še ubijanje rastlin v svojo celoto, tuakjse vam pa sistem sesuje, mar ne?

    P.S. Dajlajlama je meso.

  2. Matic Š says:

    Dragi Klas. Se še spomniš, ko te je babica opozarjala, da se obleci dovolj, da se ne boš prehladil? In ko je ti nisi ubogal, kdo je zbolel? Ti ali tvoja babica? Ali ti je tvoja babica to govorila zato, ker je hotela dokazati, da je pametnejša od tebe ali zato ker te je imela rada?
    Radi te imamo Klas, imej se še ti ;) konec koncev vsak sam odsluži svojo karmo :***

  3. Darjana says:

    občudujem in podpiram vegetarjanstvo in veganstvo in presnojedstvo in še kaj …. in čakam dan, ko bom tudi sama zmogla kaj od tega

    ampak vseeno … tudi rastline so živa bitja, zakaj so manjvredna če se ne morejo premikat

    in zakaj mislite, da se Klas nima rad zato ker razmišlja in sprašuje

  4. Damjana says:

    Draga Klas in Darjana,
    rastline nimajo razvitega živčno centralnega sistema in s tem fizičnih in psihičnih občutkov, ki jih je narava namenila premikajočim se bitjem, da preživijo. Res pa je, da rastline prav tako trpijo, pa zemlja, oceani zaradi pretirane živinoreje in predelave živalskih produktov nasplošno. Tudi trava ne more normalno uspevati, če obremenimo tla, na katerih raste. Vendar je to že okoljska problematika, ki pa se lahko hitro spremeni, če začnemo uživati v hrani zmerno in predvsem lokalno. Res nam ni potrebno kupovati eksotičnih sadežev, če lahko vse potreben vitamine in minerale, beljakovine itd najdemo v hrani, ki je pridelana v bližnjem okolju. Večina veganov nekaj prebere, preden se odloči za to pot, zato lahko vedno argumentiramo takšnim dvomom, predvsem pa se odločimo za to pot, ker imamo radi svoje pse, mačke, prašiče, krave, ovce, ribe itd…pa tudi sebe in planet na katerem živimo, saj z veganstvom bistveno manj onesnažujemo okolje, v katerem živita tudi vidva.

  5. VinceC says:

    @Damjana:

    “..rastline nimajo razvitega živčno centralnega sistema in s tem fizičnih in psihičnih občutkov..”
    “…Res pa je, da rastline prav tako trpijo..”

    Upam, da sem ti uspel pokazati, da si sama sebi kontradiktorna. Jaz poznam zgolj psihično ali fizično trpljenje. Kakega spiritualizma pa se rastline menda ne gredo. Da se ne bi napak razumeli, strinjam se s tvojimi tezami, a vseeno mi gre na živce, ko se zagovorniki te ali one strani obnašajo, kot da vedo vse in mnogokrat ne preverijo že preprostih dejstev. Naj si gre za odnos vegi-mesojedec, vernik-ateist ter še in še.

  6. Iztok says:

    Stvar je čist preprosta, samo poglejmo okoli sebe, se iskreno vprašajmo in poglejmo resnici v oči: Katera hrana, ki jo uživamo in nam je na razpolago, dolgoročno dela največ škode človeškemu telesu/zdravju in ga počasi, ampak zagotovo kvari in na koncu predčasno uniči ?

  7. Erik says:

    V knjigi Etika v kuhinji je dobro razloženo, zakaj je ideja o trpljenju rastlin povsem neutemeljena.

  8. toni says:

    Klas, torej po tvoji logiki ne bi smeli jesti niti rastlin? Dosti sreče s tem. Ali si hotel povedati, da je učinek oziroma škoda enaka, če ješ rastline ali živali in to samo na dejstvu, da so rastline kot tudi živali živa bitja? Verjetno si imel v mislih drugo, pri čemer nisi upošteval, da živali imajo živčni sistem, kateri omogoča, da občutijo dražljaje iz okolja, torej občutijo bolečino, strah in trplenje, na podlagi človekovih posegov v njihova telesa. Strah in trpljenje je razvidno iz stresnega obnašanja živali pred zakolom. Bolečina pa je itak evidentna v njihovem kričanju in dretju, ko se jih ubija. Rastline nimajo živčnega sistema, ki bi jim omogočal omenjene senzacije ob posegih v njihove organe. Še manj pa to lahko navzven prikažejo.

Leave a Reply