Albanija, moja dežela

Članki, 4. 9. 2014

Če se pred letom dni v Albanijo ne bi odpravil moj kolega in napisal zanimive reportaže, verjetno niti pomislila ne bi, da bi bilo vznemirljivo prav tam namočiti noge v morje. In tako sva se s partnerjem odločila, da balkanski avanturi, v kateri sva z avtom prekrižarila vse bivše jugoslovanske republike in obe pokrajini, priključiva še Albanijo. Tako nama je uspelo, kar ni uspelo niti tovarišu Titu, ki se je menda s Stalinom skregal prav (ali tudi) zaradi tega, ker je brez njegovega privoljenja poslal vojsko v Albanijo in želel na ta način zaokrožiti ozemlje naše bivše domovine.

 

Odstavljeni tovariši v Tirani
Odstavljeni tovariši na depoju v Tirani

 

Razkol s Titom je še tesneje povezal vodjo albanske komunistične partije Enverja Hodžo in Stalina, ki je v Albanijo pošiljal izdatno pomoč. Leta 1950 so zahodne sile v državo poslale gverilce, ki pa jim ni uspelo vreči komunistov z oblasti. V tem obdobju je Hodža tudi začel graditi znamenite bunkerje. Ti naj bi državo obvarovali pred invazijo, ki pa se ni nikoli zgodila.

Hodža pa se ni tako dobro razumel s Stalinovim naslednikom Hruščovom, zato se je v začetku 60. let prejšnjega stoletja tesneje povezal s Kitajsko in leta 1967 Albanijo razglasil za prvo ateistično državo na svetu. Sicer pa je večina vernega prebivalstva Albanije danes muslimanov (dediščina Osmanskega cesarstva), približno petina pa je kristjanov, od tega največ pravoslavcev.

Država je bila popolnoma izolirana vse do 90. let prejšnjega stoletja, ko je prešla v demokracijo. Leta 2009 je postala članica Nata, Evropska unija pa ji mora še potrditi status kandidatke.

 

Tirana
Tirana

 

Kljub ekonomskemu razvoju Albanija še vedno ostaja ena najrevnejših držav v Evropi. Na ozemlju, velikem za poldrugo Slovenijo, živi dobrih tri milijona ljudi, ki ustvarijo za petino slovenskega prihodka. Nezaposlenost je visoka, tuje investicije pa otežuje korupcija. Ko so leta 1990 odprli meje, je na tisoče Albancev zapustilo domovino. Nekateri so v druge dežele skušali vstopiti legalno, še več jih je v čolnih ilegalno priplulo v Italijo.

To so izsledki moje kratke internetne raziskave o Albaniji, ki sem jo, priznam, opravila šele po vrnitvi domov. Prej sem imela pred očmi le slike čudovitih plaž in nizke cene hotelov, tako da sem računala, da bi bila raven morskih užitkov glede na cene lahko podobna kot v Aziji.

In res je bilo tako. Vreme je bilo, ko je v Sloveniji sredi avgusta lilo kot iz škafa, v Albaniji vroče (tudi do 40 stopinj Celzija), morje čudovito, hoteli pa morda nekoliko dražji kot v Aziji, a zelo udobni in okusno opremljeni, večinoma pravkar zgrajeni. A kaj, ko je treba najprej do njih priti. In albanske ceste so zagotovo poglavje, ki zahteva posebno obravnavo.

 

Prva lekcija iz albanščine: hvala in dober dan
Prva lekcija iz albanščine: hvala in dober dan

 

V Albanijo sva vstopila na jugovzhodni strani Ohridskega jezera, pri Sv. Naumu. To je pomenilo, da sva morala obkrožiti jezero po albanski strani in se na severozahodu priključiti na cesto, ki pripelje iz makedonske Struge. Če bi se odločila, tako kot večina, v Albanijo vstopiti prek Struge, niti slutila ne bi, kakšno avanturo sva zamudila. Tako pa je bilo prvo srečanje z albanskimi cestami res razburljivo. Cesta ob jezeru je praktično gradbišče, z luknjami, ki bi jih lahko označili kar za tektonske prelomnice. Na koncu pa naju je čakal še vzpon na goro, eden od mnogih spektakularnih prelazov, ki sva jih morala prečkati na najini poti (na vsake toliko en Vršič, bi lahko v prispodobi rekli vožnji po albanskih cestah).

Ko sva se končno priključila glavni cesti, ki pelje od Struge do Drača oziroma Tirane in preči deželo od vzhoda na zahod, sva lahko – poleg bunkerjev na vsaki vzpetini – občudovala opuščene tovarne iz časov socializma in opuščeno železniško progo, po kateri so nekdaj prevažali rezultate delovnih zmag. Cesta je bila običajna dvopasovnica, taka, kot smo jih bili vajeni pri nas še pred avtocestnim križem. In res neverjetno je, kako hitro smo se odvadili vožnje po ovinkih, tako da je primerna doza balkanskih cest za nežne slovenske kosti nekako 300 kilometrov na dan, za kar lahko človek zlahka porabi tudi krepko čez pet ur.

Od Tirane oziroma Drača proti jugu vodi lepa cesta, vzporedno pa gradijo tudi novo avtocesto, ki se ji lahko priključiš na dokončanih odsekih. Avtocesta te pripelje do obmorske metropole Vlore, od tam dalje pa je obalna magistrala v glavnem vklesana v skalnata pobočja (ne imenujejo zaman Albanije dežela orlov), ki se spektakularno spuščajo do redkih, a resnično izjemno lepih in skorajda nedotaknjenih plaž.

 

Čez spektakularen prelaz do najlepših plaž v Albaniji
Čez spektakularen prelaz do najlepših plaž v Albaniji

 

Najin cilj je bila plaža Dhermi, za katero sem dan prej na internetu prebrala, da slovi kot najlepša v Albaniji (res, moja predhodna raziskava terena ni bila ravno temeljita). S prstom po zemljevidu je bila pot do Dhermija prav enostavna, le 40 kilometrov naprej od Vloreja. V praksi pa je to pomenilo dodatni dve uri vožnje in še en osvojen, več kot tisoč metrov visok prelaz, nato pa spektakularen spust po serpentinasti cesti do morja, med katerim te spomeniki ob cesti spomnijo, da niso imeli vsi popotniki take sreče kot ti.

Vse to mora človek prestati, da pride v res pravi obmorski paradiž, v skale vklesano vasico Dhermi z eno najlepših, če ne celo najlepšo plažo v Albaniji. Po vseh mukah seveda vidi le še udobno posteljo, ki pa jo je treba še najti. Če skušate namreč hotel na albanski riveri rezervirati prek interneta, ne boste daleč prišli. V Tirani, na primer, to odlično funkcionira, v Dhermiju pa na Bookingu ne boste našli niti enega samega samcatega hotela.

To pomeni, da morate po prihodu vzeti pot pod noge in na višku turistične sezone, ko je skoraj vse zasedeno, tekati od hotela do hotela in iskati prosto sobo. Kljub vsemu se to ni izkazalo za pretežko nalogo, le da se nama ni dalo več premakniti s plaže in sva zato za hotel tik ob morju plačala 60 evrov (dvoposteljna soba z zajtrkom). Vendar je to za Albanijo že tak standard, da se na hotelskem parkirišču spotakneš vsaj ob kakšnega ferrarija, da o plejadi najnovejših mercedesov niti ne govorim. Skratka, tudi za pol ali dve tretjini manj denarja boste v Albaniji odlično spali, če se vam bo le dalo po dolgi vožnji iskati bolj poceni sobo.

 

Plaža v Dhermiju
Plaža v Dhermiju

 

Naj na kratko omenim še kulinarično ponudbo. Nekateri jo kujejo v nebo, meni pa se je zdela za balkanske razmere povsem povprečna, a še vedno zelo dobra. Kuhinja je podobna italijanski, le da so cene res dostopne. Znanje italijanščine pride prav tudi pri prebiranju jedilnih listov, ki so v glavnem v albanščini. Vendar ti je z osnovnim znanjem italijanščine vsaj približno jasno, kaj naročiš, s prijaznim natakarjem pa se – če ne zna srbsko – sporazumeš tako, da s prstom pokažeš na izbrano jed, se lepo nasmehneš in upaš, da se bo vse dobro izteklo.

O plažah ne gre izgubljati besed: čudovite so. Okrog Dhermija jih je vsaj še nekaj podobnih, kot je dvokilometrska prodnata plaža v sami vasi. Videti so kot peščene, vendar jih prekrivajo gladki beli kamenčki, nad katerimi se lesketa zelenkastomodra voda. Kot bi bil na Maldivih (naša Soča je še vedno lepše barve).

Infrastruktura ob plaži v Dhermiju pa nikakršna, tako da so to tudi počitnice za denarnico; razen rdeče brisače z dvoglavim črnim orlom nimaš tam kaj kupiti. Promenada ob najlepši plaži v Albaniji je makadamska, z veliko prahu in kar nekaj tektonskimi prelomnicami, tako da bog ne daj, da bi se ženska zvečer obula v čevlje z visokimi petami.

 

Maldivi? Ne, Albanija!
Maldivi? Ne, Albanija!

 

Uživanje na plaži je torej edini (in kar se mene tiče, povsem legitimen) cilj tovrstnih počitnic. A zdi se, da ne bo več dolgo tako. Vlore je na primer že tako pozidan, da človeka boli glava, ko razmišlja, kdo bo pokupil vse te apartmaje. Voziš se po ulici ter levo in desno opazuješ zgolj nove, ogromne bloke z razobešenimi transparenti, da nepremičnine prodajajo na hipotekarni kredit. Lahko si predstavljam, da so investitorji Albanci na (legalnem ali ilegalnem) delu v tujini, kupci pa bodo nedvomno močno spremenili tamkajšnjo počitniško krajino, zato je treba Albanijo izkoristiti, dokler jo popolnoma ne okupirajo tuji turisti.

Trenutno so gostje riviere v glavnem Albanci; mnogi se pripeljejo v avtomobilih z italijanskimi registracijami. Na albanskih cestah boste sicer srečali veliko avtomobilov s tujimi registrskimi tablicami, tudi britanskih z volanom na drugi strani, kot je to običaj drugod po Evropi, vendar gre le za avtomobile, na drugo roko kupljene v teh državah, ali pa za Albance na delu v tujini.

 

Promenada v Vloreju
Promenada v Vloreju

 

Albanci so sicer prijazni ljudje, živahni, a manj glasni kot Italijani, tako da so na plaži prijetni sosedje. Posledice razglasitve Albanije za ateistično državo so vidne še danes, saj se ženske kopajo v bikiniju in ne nosijo rut, tako da tam ne boste videli prizorov kot na primer v Ulcinju, kjer se nekatere ženske kopajo oblečene.

Za konec še kratek skok v albansko glavno mesto. Tirana je nekoliko zaspana, po socialističnih časih dišeča prestolnica. To pomeni, da kakšnih večjih nakupovalnih centrov tam ni, in boste, tako kot drugod po državi, zapravljali v glavnem za hrano in hotele. Slednje je možno rezervirati tudi prek spleta in plačati s kreditno kartico (da, v Tirani ti za storitve občasno izstavijo celo račun), cene pa so zelo ugodne – 35 evrov za dvoposteljno sobo z zajtrkom v samem središču mesta. In to spet v hotelu, za katerega se zdi, da so ga dogradili ravno včeraj. Sobe spet okusno opremljene, s pohištvom v beli barvi; to mi je bilo v Albaniji še posebej všeč: nikjer mučnih temnih tonov.

 

Razgled s hotelskega balkona
Razgled s hotelskega balkona

 

Do zgodovine oziroma svojih bivših voditeljev imajo Albanci zelo nespoštljiv odnos. No, vsaj do nekaterih. Določeni spomeniki v mestu so lepo ohranjeni, a to ne velja za tiste, povezane z Enverjem Hodžo in pokojnim kraljem Zogom, ki je leta 1939, ko so Albanijo okupirali Italijani, pobegnil v Grčijo. Leta 2001 se je kraljeva družina sicer vrnila v Albanijo, a zagotovo ne živi v svoji bivši palači ob tiranskem korzu, ki je popolnoma zapuščena. Enako velja za piramido, ki jo je v Tirani postavila Hodževa hčerka in naj bi slavila lik in delo njenega očeta, zdaj pa žalostno propada, pa čeprav je v njej kulturni center, polovica zgradbe pa je namenjena potrebam neke komercialne televizije.

 

Enver na bolšjaku zgodovine
Enver na bolšjaku zgodovine

 

Še sprehod po živahni tržnici v središču mesta, nato pa pot domov. Odločitev, da države ne zapustiva prek Skadra in Črne gore, pač pa zavijeva še na Kosovo, se je izkazala za strel v polno. Od Tirane pa vse do kosovske meje (in naprej do Prištine), se je Albanija od naju poslovila z dih jemajočo, popolnoma novo avtocesto, speljano po gorati severozahodni pokrajini. In ves ta asfalt in vsi ti tuneli popolnoma zastonj, saj cestnin tam (še) ne poznajo! Več kot očitno je, da je to investicija v še tesnejšo povezanost Albanije in Kosova, ki se jo splača izkoristiti, tako da lahko mirno zatrdim, da je najboljši dostop z avtomobilom do Albanije zdaj prav prek Prištine. Vsaj če se ne odločite za letalo ali trajekt do grškega otoka Krf in od tam zavijete na albansko riviero, kot to stori večina tujih turistov.

A predstavljajte si, kako dolgočasna bi bila tale reportaža brez avantur po albanskih cestah …

 

Propadajoča piramida, zgrajena v čast velikemu vodji
Propadajoča piramida, zgrajena v čast velikemu vodji

 

Enverju so se odrekli, partizanom ne
Enverju so se odrekli, partizanom ne

 

V eni najstarejših restavracij v Tirani
V eni najstarejših restavracij v Tirani

 

Zajtrk na tiranski tržnici
Zajtrk na tiranski tržnici

 

Stolp z uro, ena največjih znamenitosti Tirane
Stolp z uro, ena največjih znamenitosti Tirane

 

Burek na avtobusni postaji - 20 centov
Burek na avtobusni postaji – 20 centov

 

Leave a Reply