Boris Becker: “Ženske so drag šport”

Članki, 8. 10. 2014

Boris Becker, včasih številka ena svetovnega tenisa, danes poslovnež in trener srbskega teniškega igralca Novaka Đokovića, na oder studia Viba filma v Ljubljani stopi v elegantni obleki in z dragoceno zapestno uro kot statusnim simbolom. Spregovori o svojih poslovnih avanturah, publiko pa še vedno najbolj navduši z zgodbami s teniških igrišč.

 

"Če sem izgubil živce in metal lopar po tleh, kar se mi je pogosto dogajalo, sem moral igrati z najboljšim dekletom v Breskvarjevi skupini. Slučajno je bila to Steffi Graf."

“Če sem izgubil živce in metal lopar po tleh, kar se mi je pogosto dogajalo, sem moral igrati z najboljšim dekletom v Breskvarjevi skupini. Slučajno je bila to Steffi Graf.”

 

Jezik mu je vedno dobro tekel, priznava, in – čeprav ga tega iz vljudnosti nihče ne vpraša – rad izkoristi vsako priložnost, da se pošali na račun svoje (pre)velike zavzetosti za nežnejši spol. Vmes navrže še kakšno pivsko zgodbo.

Približno 500 poslovnežev, gostov podjetja Si.mobil, na katerega povabilo je Becker pripotoval v Slovenijo, je navdušenih. Sledi fotografiranje z obiskovalci, nato pridemo na vrsto še novinarji. Za desetminutni pogovor “ena na ena”, kot temu rečemo v novinarskem žargonu, sem na vrsti zadnja, in kolegi pred mano so slavnemu tenisaču zastavili že vsa vprašanja, ki sem jih imela pripravljena in za katera sem bila prepričana, da so zelo izvirna.

 

O Sloveniji in češkem pivu

 

“Ne želim vas dolgočasiti,” izustim, ko se končno usedem pred slavnega športnika. “Prepričan sem, da me ne boste,” odgovori, galanten kot vedno, a njegove oči kljub temu izdajajo utrujenost. Zato ga najprej povprašam o temi, ki naj bi ga razvedrila in je v dolgem večeru ostala še edina neizčrpana – pivu. Na svoji strani na Facebooku je namreč prav pred kratkim objavil fotografijo z Oktoberfesta, na kateri se objema s tremi prsatimi Bavarkami. “Bila je naporna noč,” je zapisal pod fotografijo.

“Vam je všeč?” me navdušeno vpraša in pove, da svojo stran na Facebooku v glavnem ureja sam, čeprav ima za to najeto tudi neko podjetje. ”Ali lahko – glede na to, da ste po materi Čeh in po očetu Nemec – poveste, katero pivo vam je bolj všeč, češko ali nemško?” ga vprašam. “Lahko povem, karkoli želim!” odločno povzdigne glas, nato pa vseeno poda diplomatski odgovor na občutljivo vprašanje. “Rad imam bavarsko svetlo pivo, vendar bi težko našel boljšega od češkega pilsnerja urquell. To je verjetno najboljše pivo na svetu,” zatrdi.

 

"Pri 15 letih sem bil vsak večer sam v svojem stanovanju v Monte Carlu. Hvalabogu, da se mi ni nič zgodilo."

“Pri 15 letih sem bil vsak večer sam v svojem stanovanju v Monte Carlu. Hvalabogu, da se mi ni nič zgodilo.”

 

Becker je namreč v svojem nastopu tisti večer razkril, da je njegova mati rojena na Češkem, česar večina prisotnih ni vedela. Podrobneje mi razloži, da je mati pravzaprav sudetska Nemka, rojena v Ostravi na vzhodu Češke. Oče pa je iz Leimena, mesta blizu Heidelberga v nemški pokrajini Baden-Württemberg, kjer se je 22. novembra 1967 rodil tudi Boris.

Nato mu povem, da se ga v Portorožu še danes mnogi z veseljem spominjajo, kako je še kot deček tam vadil s svojim prvim trenerjem, Slovencem Borisom Breskvarjem. O njegovem sodelovanju z Breskvarjem ga je že podrobno izprašal novinar TV Slovenija Igor E. Bergant, ki je vodil pogovor na odru. Vendar se je Becker takrat spomnil le železniške postaje v Ljubljani, kjer sta z Breskvarjem prestopila na poti v Umag. Nato pa se mu je le posvetilo. “Portorož! Seveda se spomnim! Breskvar me je tja pripeljal na spomladanske treninge. Imeli so peščeno igrišče. Bil sem še zelo mlad, vsega 14 let sem imel.”

Breskvar je bil verjetno njegov najpomembnejši trener, pravi. Z njim je delal od svojega šestega do štirinajstega leta. “Naučil me je vse o teniški igri; naučil me je tudi servirati. Moj servis je bil grozen vse do dvanajstega leta, ko me je Breskvar neki konec tedna vzel v roke in dejal, da na tak način ne bom prišel nikamor. Bil je zelo strog, privzgojil mi je delovno etiko. Če sem izgubil živce in metal lopar po tleh, kar se mi je pogosto dogajalo, sem moral igrati z najboljšim dekletom v Breskvarjevi skupini. Slučajno je bila to Steffi Graf. Tudi njo je odkril Breskvar, torej je vedel stvar ali dve o tenisu.”

 

O slavi in dolgem jeziku

 

Becker odkrito prizna, da ni bil najbolj talentiran teniški igralec. “Precej visok in težak sem bil, zato nisem bil zelo gibčen. Ampak rad sem tekmoval in še raje zmagoval. Pomembnejše je bilo tekmovanje, hitreje mi je tekla kri po žilah.”

 

"Moral sem plavati z morskimi psi; včasih so me ugriznili, včasih sem jih ugriznil nazaj. Ni bilo vedno lahko, ampak sem preživel."

“Moral sem plavati z morskimi psi; včasih so me ugriznili, včasih sem jih ugriznil nazaj. Ni bilo vedno lahko, ampak sem preživel.”

 

Ko je zmagal na nekaj pomembnih mladinskih turnirjih, so si kljuko njegovega doma začeli podajati menedžerji. “Oče je vse nagnal, češ da njegov sin ni naprodaj,” se spominja. Povsem drugače pa je bilo, ko je na vrata potrkal slavni romunski menedžer Ion Tiriac, ki je Borisovo mamo šarmiral s tem, da se je zaljubil v njeno hrano.

Tako je Tiriac mladega Borisa odpeljal v Monte Carlo. “Moja starejša sinova sta zdaj stara 20 in 15 let, in ne predstavljam si, da bi živela sama. Jaz pa sem bil pri 15 letih vsak večer sam v svojem stanovanju v Monte Carlu. Hvalabogu, da se mi ni nič zgodilo.”

Njegovo življenje se je popolnoma spremenilo, ko je pri 17 letih zmagal na turnirju v Wimbledonu. Še vedno je najmlajši zmagovalec tega najslavnejšega turnirja na svetu. “Skoraj vsak dvoboj sem bil tik pred tem, da izgubim,” se spominja svojega prvega wimbledonskega triumfa leta 1985. “Edino, kar sem si želel, je bilo, da zdržim tako dolgo, da vsaj enkrat nastopim na osrednjem igrišču. Temu jaz pravim usoda. Obstaja načrt, obstaja nekaj, česar ne moremo nadzirati.”

Svojega dosežka se je zavedel šele, ko je v finalu na častni tribuni zagledal nemškega predsednika Richarda von Weizsäckerja. “Takrat ni bilo mobilnih telefonov, ni bilo interneta. Časopisov skorajda nisem bral. Ko pa sem v finalu prišel do zaključne žoge, sem v drobovju čutil, da se bo moje življenje popolnoma spremenilo, če osvojim tisto točko.”

A bilo je prepozno, da bi kaj spremenil. Zadel je asa in zmagal. “Od tistega dne dalje so me novinarji spraševali vse mogoče. Zanimalo jih je, kaj si mislim o politiki, o gospodarski situaciji … Vedno sem imel dolg jezik, zato sem jim rad ustregel, čeprav nisem imel pojma, o čem govorim. Še danes se nekateri novinarji, še posebej tisti, ki me ne marajo prav preveč, sklicujejo na moje izjave izpred 30 let. Prosim, ne jemljite dobesedno vsega, kar sem takrat povedal. Moral sem plavati z morskimi psi; včasih so me ugriznili, včasih sem jih ugriznil nazaj. Ni bilo vedno lahko, ampak sem preživel.”

 

O Novaku Đokoviću

 

Veliko teže kot prvič zmagati je bilo ubraniti wimbledonski naslov. “Verjemite mi, nihče ni bil pripravljen staviti niti deset funtov, da mi bo ponovno uspelo. In to vključno z mojim trenerjem in menedžerjem. Zato sem rekel trenerju Güntherju Boschu, naj v času turnirja dva tedna samo pobira žogice in naj bo tiho. Menedžer Tiriac pa naj me skupaj s svojim velikim egom le vozi od hotela do igrišča in nazaj. Naj bom sam kapetan te potapljajoče se ladje. Vsaj enkrat v življenju sem želel narediti vse po svoje.”

 

"Počutil sem se grozno. Moral sem najti novo področje, na katerem bom tekmoval. Pogosto sem jokal, kajti izgubil sem motivacijo, izgubil sem cilj."

“Počutil sem se grozno. Moral sem najti novo področje, na katerem bom tekmoval. Pogosto sem jokal, kajti izgubil sem motivacijo, izgubil sem cilj.”

 

V finalu je v treh nizih premagal Ivana Lendla, takrat prvega igralca sveta. “Od takrat naprej vem, da lahko zaupam svoji presoji. Verjamem vase, tudi če je situacija še tako težka. To ne pomeni, da vedno zmagujem, vendar vedno lahko zaupam svoji presoji in zdravi pameti.”

Danes je trener oziroma član strokovne ekipe srbskega tenisača  Novaka Đokovića. “Povabil me je v trenutku krize, ko je želel izboljšati svojo igro in ponovno osvojiti vrh svetovne lestvice,” pripoveduje Becker.

Đoković je namreč skoraj natanko pred letom dni izgubil prvo mesto na rang lestvici; prehitel ga je Rafael Nadal. “Poklical me je. Bil sem počaščen, a nisem takoj pristal na sodelovanje. Nato sva se dobila v Monte Carlu, kjer sva dolge ure razpravljala o tenisu. Želel sem vedeti, zakaj je izbral prav mene in od kod mu motivacija, saj je v tenisu dosegel že ogromno. Dobro pozna zgodovino tenisa in v njej želi biti zapisan kot eden največjih vseh časov. Ker sem v svoji karieri doživel marsikaj, mu lahko svetujem; včasih strategijo, včasih tehniko, še najbolj pa mu lahko pomagam, ko se znajde v težki situaciji na kakšnem velikem turnirju.”

Rezultat sodelovanja je bil, da je Đoković letos ponovno osvojil tako wimbledonski naslov kot prvo mesto na svetovni rang lestvici.

 

O ženskah in porazih

 

Becker je dobil več kot tri četrtine od približno tisoč dvobojev, kolikor jih je odigral. Osvojil je 49 turnirjev, med njimi trikrat Wimbledon, dvakrat odprto prvenstvo Avstralije in enkrat odprto prvenstvo ZDA.

 

"Đoković včasih po porazu sploh ne more govoriti. In to lahko traja več dni, tudi po ves teden. Takrat se usedem z njim in mu rečem, naj mi iskreno pove, zakaj misli, da je izgubil."

“Đoković včasih po porazu sploh ne more govoriti. In to lahko traja več dni, tudi po ves teden. Takrat se usedem z njim in mu rečem, naj mi iskreno pove, zakaj misli, da je izgubil.”

 

A problem vseh vrhunskih športnikov je, da morajo po 30. letu začeti novo kariero. “Nimaš končane šole, nimaš diplome, ampak življenje te je marsičesa naučilo. Skočiti moraš v mrzlo vodo in plavati,” pravi Becker, ki se je s teniških igrišč umaknil pri 32 letih. Vzel si nekaj let premora, da bi se našel, pri tem pa je nekoliko pregloboko pogledal v kozarec, priznava. “Počutil sem se grozno. Moral sem najti novo področje, na katerem bom tekmoval. Pogosto sem jokal, kajti izgubil sem motivacijo, izgubil sem cilj. Nekaj naslednjih let sem tekmoval le v tem, koliko žensk bom osvojil. Dobro mi je šlo, resnično sem želel razumeti ženske. Ampak to me ni pripeljalo daleč in veliko me je stalo. To je bila slaba poslovna odločitev. Ženske so drag šport.”

Postal je celo profesionalni igralec pokra. To je počel nekaj let in tudi precej zaslužil, še danes pa si zna ob vsaki priložnosti nadeti hladnokrven kvartopirski izraz. “Na mojem obrazu boste le stežka razbrali, kako se počutim, če sem le dovolj naspan. To mi zelo pomaga pri moji trenerski, poslovni, pa tudi očetovski vlogi,” se nasmeje.

Sčasoma je našel svojo pot. Dobro se je počutil kot televizijski voditelj. Vlagal je denar v razna podjetja in nepremičnine. “Rad tvegam,” pravi. “Konec koncev ni pomembno, kaj si drugi mislijo o tebi. Pomembno je, da si pomirjen sam s sabo in se zjutraj veseliš novega dne. Vendar prva leta svoje tranzicije nisem veliko spal in zjutraj me je vedno bolela glava od alkohola, ki sem ga spil prejšnji večer.”

Mnogi pravijo, da se več naučijo od porazov kot od zmag, ampak to so le prazne besede, meni Becker. “Iščeš izgovore, v bistvu pa si jezen, razburjen, hočeš biti sam. In povem vam: če te poraz ne boli, ti šport, posel ali karkoli že ničesar ne pomeni. Mora te boleti, mora te prizadeti v dno duše, da se boš naslednjič spomnil tega občutka. Bolečina je močnejša in traja veliko dlje kot veselje po zmagi. Đoković včasih po porazu sploh ne more govoriti. In to lahko traja več dni, tudi po ves teden. Takrat se usedem z njim in mu rečem, naj mi iskreno pove, zakaj misli, da je izgubil. Moraš vedeti, zakaj si izgubil, zakaj si imel slab dan, in o tem se moraš pogovoriti s svojimi najtesnejšimi sodelavci. Brutalno iskren moraš biti do sebe in svojih najbližjih.”

 

V pogovoru s slovenskim olimpijcem Luko Špikom

V pogovoru s slovenskim olimpijcem Luko Špikom

 

Izgubljal je tudi v poslu. Pove primer, ko je bil pred tremi leti povabljen na poslovno konferenco v Baku, glavno mesto Azerbajdžana. Želeli so organizirati velik športni dogodek, pa jim je predlagal, naj organizirajo dirko formule 1, podobno kot poteka po ulicah Monte Carla. “Ponudil sem jim pomoč pri organizaciji, pa niso bili preveč zagreti. Potem pa izvem, da bodo prihodnje leto v Bakuju res organizirali dirko formule 1. In uganite, koga niso povabili zraven? Mene.”

 

O otrocih in Johnu McEnroeju

 

Slava in bogastvo sta po svoje čudovita, meni Becker, ampak vse ima svojo ceno. “Izgubiš zasebnost, izgubiš intimo, postaneš javna last. Ljudje mislijo, da vedo vse o tebi, čeprav te sploh ne poznajo. Novinarji si izmislijo, da si kaj rekel, pa te sploh niso nič vprašali. Ne pritožujem se, ampak tako je.”

Prav zato se rad srečuje z ljudmi. “Vidijo, da sem v resnici čisto normalen, pošten in simpatičen. To mi veliko pomeni. Če se želijo fotografirati z mano, to vzamem kot kompliment.”

Trenutno živi le streljaj stran od teniških igrišč v Wimbledonu, kjer se je rodila njegova legenda. Pravi, da je najpopularnejši Nemec v Veliki Britaniji, in pripomni, da lista popularnih Nemcev tam resda ni zelo dolga. Angleščina je zdaj njegov prvi jezik; angleško govori tudi s svojimi štirimi otroki. Veliko potuje; ima se za kozmopolitana in državljana sveta.

 

"Če boš goljufal, te bodo ljudje razkrinkali. Življenje je dolgo, in z marsikom se večkrat srečaš, tudi če si tega ne želiš."

“Če boš goljufal, te bodo ljudje razkrinkali. Življenje je dolgo, in z marsikom se večkrat srečaš, tudi če si tega ne želiš.”

 

Njegova dva sinova iz prvega zakona z igralko in modno oblikovalko Barbaro Feltus, Noah Gabriel in Elias Balthasar, ga nista sledila po teniški poti. Prvi rad igra košarko, drugi nogomet. Ni pritiskal nanju, naj postaneta vrhunska športnika, meni pa, da je pomembno, da ju je usmeril v šport. “Moj dvajsetletni sin seveda ve vse bolje kot jaz. Rad ima alternativno glasbo, je producent in DJ. Rad je tudi samostojen; pokliče me le, kadar mora plačati kak večji račun. Prepričujem ga, da to, da kliče očka na pomoč, ne sodi v njegov imidž alternativnega glasbenika. O tem se trenutno pogajava, le dogovorila se še nisva,” se smeji ponosni oče.

Iz afere z rusko manekenko Angelo Ermakovo ima 14-letno hčerko Anno, trenutno pa je poročen z nizozemsko manekenko Sharlely Kerssenberg, s katero imata štiriletnega sina Amadeusa.

V poslu prisega na poštenost. Ta ti odpira vsa vrata, je prepričan. “Če boš goljufal, te bodo ljudje razkrinkali. Življenje je dolgo, in z marsikom se večkrat srečaš, tudi če si tega ne želiš. Treba je zaupati svojemu instinktu in z obema nogama stati trdno na tleh.”

Pogosto srečuje stare kolege s teniških igrišč. John McEnroe je bil zadnjič pri njem doma na večerji, mi zaupa. Nekateri bivši vrhunski teniški igralci so danes trenerji, drugi komentatorji, in vedno si imajo veliko povedati, ko se srečajo.

Becker in McEnroe, na primer, lahko obujata spomine na enega od najdaljših teniških dvobojev v zgodovini, ki sta ga odigrala leta 1987. Bilo je v Davisovem pokalu, kjer ni skrajšane igre, zato sta igrala kar šest ur in 22 minut. “Ni hotel izgubiti,” razlog za dolg dvoboj razkrije Becker, ki je na koncu zmagal. “Na igrišču ni prijateljstva,” pripomni.

 

ALJA TASI

Foto: HERMEJ GOBEC

 

 

Leave a Reply