O sebi je povedal že skoraj vse. In to ne samo slovenskim, pač pa tudi novinarjem najuglednejših svetovnih medijskih hiš. Pa vendar smo se tudi mi oglasili pri njem na božični klepet. Peter Bossman, novi piranski župan, sicer pa zdravnik splošne prakse, ki v Sloveniji živi že 30 let, je močno zaznamoval leto, ki se izteka. Nenadno slavo, ki jo uživa kot prvi slovenski temnopolti župan, spretno izkorišča za promocijo svoje občine. V politiki, ne najbolj zaupanje vzbujajoči dejavnosti, pa prisega na poštenje, strpnost in čut za sočloveka. Optimizem ga še ni minil, čeprav se v novi službi že sooča s prvimi težavami.

* Mudi se vam v ambulanto. Koliko časa imava?

“Pol ure. Bom hitro govoril. (smeh) Kako ste?”

* Dobro. Pa vi?

“Tudi.”

* Malce bolj slavni ste, odkar sva se zadnjič srečala …

“Točno tako. Tega sicer nisem pričakoval, ampak dobro … Res nisem pričakoval take medijske pozornosti. Vedel sem, da bom v Sloveniji vzbudil zanimanje, če bom zmagal. Potem pa so se oglasili novinarji CNN-a, BBC-ja, nemških medijev. Trikrat so že bili pri meni avstrijski novinarji. Zdaj želi intervju neka televizijska postaja iz Berlina.”

* Veste, da imate konkurenco? Nigerijec John Abraham Godson je bil izvoljen v poljski parlament.

“Prejšnji teden sem bral o njem, da.”

* Kdaj so se za vas začeli zanimati tuji mediji?

“Že med volilno kampanjo. Prvi so prišli Hrvati. O meni je prvi pisal Jutarnji list. Potem so prišli Srbi. V mojem volilnem štabu je bilo dekle iz Novega Sada, in ko je doma povedala, za koga dela, so prišli srbski novinarji.”

* Kaj pa BBC in CNN?

“Oni so prišli po prvem krogu. Najprej BBC, pa agencija France-Presse. Na volilno nedeljo zvečer, takoj ko so bili znani rezultati, pa so me prvi poklicali s CNN-a. So rekli, kličemo iz Londona, bi dali intervju za CNN? To ni hec, so še dodali. Najprej sem namreč mislil, da se kdo šali. Potem se je začelo. Še enkrat so prišli z BBC-ja, pa novinarji iz Nizozemske, Švedske … Še zdaj ne morem verjeti!”

* Kaj najbolj zanima tuje novinarje?

“Zakaj sem se odločil za kandidaturo, kako se počutim v Sloveniji, če sem imel kaj težav zaradi barve kože, kakšni so moji načrti v politiki …

* Če nameravate kandidirati za sedež v parlamentu?

“Da. V politiki nikoli ne reci nikoli, ampak za zdaj želim biti zgolj dober piranski župan.”

* Ob vsej popularnosti v politiki najbrž ne bi imeli težav poseči še više.

“Ne razmišljam tako daleč naprej. Vidim, da se že kot župan soočam s težavami. Štiri leta se bom moral osredotočiti samo na delo v Piranu, če želim biti uspešen.”

“Pozvonim, gospod odpre vrata in začudeno strmi vame. Saj veste, kdo sem, mu rečem. Nekaj časa razmišlja in odgovori: ‘Seveda! Naš dimnikar!’”
Foto: Neva Volarič

* Katerih težav v vaši novi službi niste pričakovali?

“Svoj socialni čut sem moral potisniti nekoliko vstran. Kot župan imam omejene možnosti. Če nekdo pride k meni in reče, da potrebuje stanovanje, mu ga ne morem kar tako dati. Prav tako ne morem kar naročiti uradnikom, naj dajo denar nekomu, ki je v stiski.”

* Ste res mislili, da boste lahko ljudem pomagali na ta način?

“Res. (smeh) Mislil sem, da župan lahko sodelavcem reče, poslušajte, najdite način, kako pomagati temu človeku. Ampak denar je strogo namenski, ne moreš mimo določenih postopkov.”

* Obljubili ste, da boste sprejeli vsakega občana, ki bo to želel. Je bila to še ena napačnih predstav o vaših možnostih?

“Tako je. Ni enostavno. Mislim, da zdaj naročamo ljudi za konec januarja. Pomembno je, da vedo, da jih bom sprejel. Če pa je nujno, poskušam stvari urediti takoj.”

* Dajete vtis, da vas ogromna pozornost, ki ste je deležni, ne obremenjuje preveč …

“To je del zgodbe. Sprejel sem dejstvo, da sem javna osebnost. Če iz tega lahko iztržim kaj dobrega za Piran, mi ni težko zdržati vsega tega pritiska. Intervjujev pa zdaj dajem precej manj. Omejil sem se na slovenske medije, tuje novinarje pa sprejmem morda enkrat na mesec. Zdaj se pri meni vrstijo ambasadorji …”

“Ugotovil sem, da ima dan samo 24 ur. Vsako jutro grem najprej v ambulanto, ob sedmih sem že na občini.”
Foto: Neva Volarič

* Ste tudi zanje zanimivi?

“Da. Prišli so ambasadorji Gane, Rusije … Vseh se ta trenutek niti ne spomnim. Povabim jih, naj pridejo v Piran s svojimi družinami, prijatelji. Ruski ambasador je pripravljen pomagati.”

* Kako?

“Obljubil je, da bo v Piran povabil svoje rojake in da bo s seboj v Rusijo odnesel naš promocijski material.”

* Bi bili pripravljeni sodelovati v reklamni kampanji?

“Tudi.”

* Turisti, pridite v Piran, mesto s temnopoltim županom?

“Za piransko občino sem pripravljen narediti vse. Želim, da bi ljudje tukaj bolje živeli. Če bomo povečali prihodke, bomo lahko popravili ceste, kanalizacijo …”

* Kaj pa promet? Človek, ki pride k vam na obisk, le s težavo najde parkirni prostor, če ga sploh. Se nameravate preseliti v Lucijo, kamor so se iz Pirana preselile že skoraj vse trgovine in servisne službe?

“Ne. Želim, da bi bilo mesto bolj prijazno. Uredili smo že, da je prvih 15 minut parkiranja v Piranu zastonj. Dobili smo evropski denar za nakup električnih avtobusov in koles. Prizadevamo si za boljšo prometno povezavo med garažno hišo in mestom. Razmišljamo tudi, da bi rampo premaknili navzgor po klancu. Zdaj so se gostje pripeljali do rampe, tam pa so jim redarji s prstom pokazali, naj se obrnejo nazaj. Nihče jim ni razložil, kje je garažna hiša, zato so šli proč.”

* Vam pri županskem delu kaj koristijo izkušnje iz zdravniške prakse?

“Mislim, da koristijo. Zadnjič smo imeli sestanek s strankami o neki zoprni zadevi. Moji uradniki so na koncu rekli, joj, gospod župan, ti ljudje še nikoli niso šli z občine nasmejani. Vedno so bili jezni. Le kako vam je to uspelo? Vi ste pravi diplomat!” (smeh)

* Vaš oče je bil diplomat. Morda pa je politika, ne medicina, vaš pravi poklic?

“Ne, ne. Vedno sem vedel, da bom zdravnik. To sem čutil že od malega. Mi je pa oče dejal, če ljudem želiš pomagati, bodi zdravnik. Če pa želiš pomagati še več ljudem, bodi politik, ampak bodi pošten.

* Sta poštenje in politika združljiva pojma?

“Moj oče je s svojo držo name naredil velik vtis. Bil je človek, ki za razliko od marsikoga ni izkoriščal svojega položaja, čeprav je bil dober prijatelj prvega ganskega predsednika Kwameja Nkrumaha. Otroci smo bili zaradi tega večkrat jezni nanj. Šele kasneje smo doumeli, kakšno spoštovanje je užival. Še danes, ko v Gani omenim njegovo ime, čutim, kako zelo ga ljudje spoštujejo. Zato lahko njegovi otroci hodimo po svetu z vzdignjeno glavo. Bil je načelen, in hvaležen sem mu za to.”

* Je vaši mami uspelo priti v Piran? Vašo inavguracijo je zamudila …

“Bila je tukaj, da. Pred desetimi dnevi se je vrnila domov. Malce sem jo presenetil. Rekel sem ji, naj pride pogledat mojo pisarno, potem pa so ji moji sodelavci priredili pravi sprejem. Pričakali so jo pred občinsko stavbo, ji dali šopek rož in jo pripeljali v sejno sobo. Povsem iz sebe je bila (smeh). Mama mi je prinesla tudi pozdrave sedanjega ganskega predsednika, ki je naš družinski znanec. Povabil me je, da ga obiščem.”

“Mislim, da ljudje čutijo, da sem iskren. Povem jim, kako stvari so, nimam skritih ozadij, ne držim fige v žepu.”
Foto: Neva Volarič

* So tudi v Gani mediji pisali o vas?

“Zelo veliko. Ljudje pravijo, naj prihodnjič, ko pridem v Gano, to sporočim dovolj zgodaj, da mi pripravijo pravi sprejem.” (smeh)

* Vas v Piranu obiščejo tudi vaši bratje in sestre?

“Moja sestra, ki je v Gani varuhinja človekovih pravic, bi rada prišla. Eden od bratov, ki živi v Londonu, je bil lani tukaj in pravi, da bo spet prišel.”

* Ste najstarejši med devetimi brati in sestrami?

“Sem najstarejši brat, imam starejšo sestro. Prihodnje leto, ko bo mama praznovala 80 let, se bomo spet vsi zbrali doma v Gani.”

* Katera so vaša načela?

“Po naravi sem optimist. Znam poslušati. Nikomur ne vsiljujem svojega mnenja. Vsakemu dam čas, da se izrazi. Mislim, da ljudje čutijo, da sem iskren. Povem jim, kako stvari so, nimam skritih ozadij, ne držim fige v žepu.”

* Kaj pa bi pri sebi radi spremenili?

“Morda bi bilo dobro, da bi se v določenih zadevah hitreje odločil. Velikokrat predolgo čakam.”

* Kateri vic o vas vam je najbolj všeč?

“Da sem izdal odlok, naj v Piranu igrajo črnega Petra.”

* O vas kroži anekdota z začetka vaše zdravniške prakse, ko ste obiskali pacienta na vasi …

“Res je. Med ljudmi se je hitro razširil glas, da na obiske hodi temnopolti zdravnik, tako da sem bil prepričan, da vsi vedo zame. Nekega dne so me iz bolnišnice obvestili, da so odpustili nekega pacienta in da bi bilo dobro, da ga grem pregledat. Pozvonim, gospod odpre vrata in začudeno strmi vame. Saj veste, kdo sem, mu rečem. Nekaj časa razmišlja in odgovori: ‘Seveda! Naš dimnikar!’” (smeh)

* Se veselite božičnih praznikov?

“Se. Letos smo v Piranu pripravili nekaj prazničnih dogodkov, upam pa, da jih bomo prihodnje leto še veliko več. Bolje se moramo organizirati. Ustvariti moramo pravo božično vzdušje. Zakaj ljudje hodijo v Ljubljano? Da se naužijejo prazničnega vzdušja. Tudi tukaj bi lahko ustvarili kaj podobnega. Da se bodo ljudje radi sprehajali po Piranu, ker bodo vonjali palačinke ali ne vem kaj. Če bo vzdušje pravo, bodo prišli. Letos smo odprli drsališče, ampak to je premalo.”

* Kako ste v Gani praznovali božič?

“Moji starši so zahtevali, da smo za božič vedno vsi skupaj. To je bil dan, ko smo morali biti vsi doma. Izmenjali smo si darila, se lepo oblekli in šli v cerkev. Sledilo je obilno kosilo. ”

* Kuhate?

“Kuham. Moja žena pravi, da najbolje takrat, ko vzamem sestavine, ki so v hladilniku, in improviziram. Rad imam meso, pripraviti znam tudi testenine, riž …”

* Očitno imate čas za vse: politiko, ambulanto, kuhanje …

“Pravzaprav ne. Ugotovil sem, da ima dan samo 24 ur. (smeh) Vsako jutro grem najprej v Koper v ambulanto, pregledam pošto, napišem recepte … Ob sedmih sem že v pisarni, kjer ostanem do štirih popoldne, pogosto še dlje. Ob sredah popoldne grem v ambulanto in delam, dokler ne pregledam vseh pacientov.”

* Vam v ambulanti pomagajo drugi zdravniki?

“Zaposlil sem dve specializantki. Vseskozi sem dosegljiv po telefonu, če me potrebujeta. Ampak pri meni sta že dve leti in dobro poznata svoje delo.”

* Ste kdaj utrujeni?

“Ko so pred mano izzivi, pozabim na utrujenost.”

* Kako se sprostite?

“Poslušam glasbo. V določenih obdobjih poslušam samo klasiko, čeprav imam rad različne vrste glasbe. Pravzaprav poslušam vse, razen tehno glasbe. Moja priljubljena skupina so Beatli.”

* Še igrate golf?

“Za golf res nimam več časa, pa še vreme je slabo. Golfa ne igram, da bi dosegel dober rezultat. Po navadi igram sam, le redko koga povabim s sabo. Tudi če na igrišču srečam znanca, se mu ne pridružim. Počasi se sprehajam, uživam v soncu, poslušam ptice …”

* Boste kmalu igrali golf tudi v Sečovljah?

“Ne vem, kako bo s tem. Bijemo kar hude bitke s kmetijskim ministrstvom. Še enkrat bomo poskusili. Če ne bo šlo, investitorji verjetno ne bodo več čakali.”

* Kaj vidite, ko se pogledate v ogledalo?

“Ponosen sem na vse, kar sem dosegel. Ko se pogledam v ogledalo, se nimam česa sramovati.”

* Kaj bi radi delali čez pet let?

“Če bom čutil, da sem dobro delal in da lahko še kaj prispevam, bom ponovno kandidiral za župana. V nasprotnem primeru pa ne. Nisem tako željan oblasti, da bi kandidiral za vsako ceno.”

ALJA TASI

“Ljudje, ki vodijo EU, so najbolj dolgočasni in nezanimivi, kar sem jih kdaj srečal.”

Kot spreten retorik z neposredno dikcijo Nigel Farage svoja stališča uspešno promovira prek interneta. Veliko prijateljev ima na Facebooku, kjer objavlja komentarje in posnetke svojih govorov v Evropskem parlamentu, prav tako je zelo aktivna spletna stran United Kingdom Independence Party, britanske neodvisne stranke, ki jo vodi.

Tudi pri nas po elektronski pošti krožijo s slovenskimi podpisi opremljeni posnetki Farageovih govorov, kar je bilo tudi vzrok, da smo ga poklicali. Z veseljem je pristal na pogovor za Primorske novice.

* Kdo ste? Evroskeptik? Poredni deček evropskega parlamenta?

“Sem nasprotnik poskusa, da bi nam odvzeli nacionalne identitete. Verjamem, da vse večje število ljudi po vsej Evropi čuti podobno.”

* Zakaj ste kandidirali za sedež v Evropskem parlamentu?

“Opazoval sem, kako se je ves politični razred prodal Evropski uniji (EU), predvsem zato, da bi si politiki zagotovili dobro plačane službe. In celo tisti, ki intimno verjamejo v to, kar verjamem jaz, nimajo poguma, da bi to na glas povedali. Zato sem leta 1999 kandidiral na volitvah za Evropski parlament. Ocenil sem, da je skrajni čas, da dam glas ljudem, ki čutijo tako kot jaz.”

* Ste zadovoljni z odzivom? Na internetu vašim komentarjem in posnetkom nastopov v parlamentu sledi veliko ljudi.

“Moje poglede podpirajo tisti, ki si želijo Evropo suverenih nacij, ki med seboj trgujejo in sodelujejo kot dobre sosede. Podpora mojemu razkrivanju antidemokratičnega obnašanja evropskih institucij raste.”

* V parlamentu ste pravkar sprejeli proračun za prihodnje leto. Ali evropski poslanci kaj varčujete?

“Ne. Novi proračun je za skoraj tri odstotke višji, in to v času, ko so v vsem zahodnem svetu vlade prisiljene uvajati ostre varčevalne ukrepe. Tudi mi bi lahko omejili porabo, ampak ne, evropski stroj melje naprej. Potrošnja se veča, in to kljub dejstvu, da računsko sodišče že 16 let zapored ni izdalo pozitivnega mnenja, ker naj bi sistem omogočal preveč goljufij. Si lahko zamislite katerokoli drugo podjetje ali organizacijo na svetu, ki bi povečevala proračun, medtem ko 16 let zapored ne bi natančno vedeli, na kakšen način je bil denar porabljen!? To je zelo resna situacija. Marta Andreasen, bivša prva računovodkinja Evropske komisije, ki je opozarjala na napake v sistemu, je zdaj poslanka naše stranke.”

* Leto 2010 si bomo zapomnili po reševanju Grčije in Irske pred bankrotom. Pravite, da bo naslednja Portugalska, ki trenutno poskuša prepričati Kitajce, naj kupijo njene obveznice, sledila bo Španija, nato pa bo verjetno zmanjkalo denarja za tovrstne reševalne akcije.

“Že pred desetimi leti sem napovedal, da bo evro katastrofa. Evro je politični konstrukt. Ne deluje, ker ne more delovati, zato bo propadel. Zakaj se države še vedno želijo pridružiti evru, presega meje moje domišljije. Predati kontrolo nad državno ekonomijo centralni banki v Frankfurtu je norost.”

* Večina držav z evrom ne izpolnjuje več kriterijev, ki so jih morale izpolnjevati, ko so prevzele skupno evropsko valuto. Kršijo torej pravila, ki so jih same postavile.

“To je točno. Poslušajte, ljudje na čelu EU želijo ustanoviti Združene države Evrope. Želijo moč. Moč in denar. Za to gre. In mislili so, da bo monetarna unija stopnica na poti do politične unije. Tako so razmišljali tisti, ki so vodili ta projekt. Niso hoteli poslušati takih, kot sem jaz, ki smo opozarjali, da so ekonomski argumenti morda pomembni, da nekatere države ne dosegajo kriterijev. Zdaj pa so se znašli v veliki godlji.”

“Evro je politični konstrukt. Ne deluje, ker ne more delovati.”

* Tudi veliko Slovencev ne razume, zakaj bi morali pomagati Grčiji ali Irski. Naši voditelji nas prepričujejo, da s tem, ko pomagamo drugim državam, pomagamo sebi. Kaj menite vi?

“Slovencem, ki so šele nedavno začutili, kaj je neodvisna parlamentarna demokracija, bi rad povedal, da vas je vaš politični razred izdal. To je bila ogromna napaka, za katero boste v prihodnjih letih drago plačevali. Kar pa se reševanja finančnih težav drugih držav tiče, gre za temeljni problem, da Nemčija ne more biti v isti monetarni uniji kot Grčija ali Irska. V prihodnosti, bolje prej kot kasneje, bo ta sistem razpadel. Reševanje držav, ki smo mu priča, pa je le metanje denarja v morje.”

* V vaših nastopih v parlamentu se pogosto sprašujete tudi o stanju demokracije v evropskih institucijah. Voditeljem očitate, da niso bili demokratično izvoljeni.

“Evropska ustava je bila velika priložnost, da bi demokratizirali EU. Vendar so se politiki odločili drugače. Odločili so se, da bo Evropska komisija ostala izvršilni organ EU, kar pomeni, da so birokrati obdržali svojo moč. Ignorirali so nasprotovanje Francozov in Nizozemcev, Irce so prisilili, da so na referendumu glasovali še enkrat. Kar se evra tiče, sta se o tem na referendumu odločali samo dve državi. Danska in Švedska, in obe sta rekli ne. Ne gre za to, da EU ni demokratična, je antidemokratična. Sovraži demokracijo. Referendum enači s populizmom. Na vrhu EU imamo nekaj izjemno nevarnih ljudi, ki nas vodijo v zelo neprijetne čase, ker se bodo ljudje množično uprli.”

* Pravite, da ljudem, oropanim identitete in demokracije, ostaneta le nacionalizem in nasilje. Je to prihodnost Evrope?

“Da, razen če politična gibanja, kot je naše, ne bodo postala dovolj močna, da bodo izsilila referendume, na katerih se bodo ljudje lahko sami odločali o svoji prihodnosti. V nasprotnem primeru pa se bojim, da je evropska prihodnost polna nasilja.”

* Mislite na referendume na ravni EU ali po posameznih državah?

“Državljani vseh članic EU bi se morali na referendumih odločiti, ali še naprej želijo biti del takšne unije.”

* Zelo sočni so vaši govori, v katerih dvomite o karizmi in avtoriteti evropskih voditeljev. Kakšne posledice ima dejstvo, da Evropejci komaj poznamo ljudi, ki vodijo EU?

“Mislim, da so moji komentarji o tej temi povsem upravičeni. Herman Van Rompuy je zunaj Belgije popolnoma neznan. In Belgijo bi komaj lahko imenovali država. Obljubljali so nam, da bo prvi evropski predsednik velika svetova figura, v resnici pa je slaba šala.”

“Želijo ustanoviti Združene države Evrope. Želijo moč. Moč in denar. Za to gre.”

* Mu zato rečete Rumpy Pumpy?

“Da, seveda. (smeh) Poglejte, v EU so doslej zmagovali sivi birokrati. Ljudje, ki vodijo unijo, so najbolj dolgočasni in nezanimivi, kar sem jih kdaj srečal. Istočasno pa so zelo nevarni. To je nenavadna kombinacija. Vse skupaj me malce spominja na politbiro v nekdanji Sovjetski zvezi. Nisi natanko vedel, kdo so njegovi člani, vseeno pa so bili zelo močni.”

* Kako boste delovali v prihodnje? Nagovarjate le ljudi v Veliki Britaniji ali v vsej Evropi?

“Moja prva skrb je Velika Britanija. In če pomislim na britansko zgodovino – v prejšnjem stoletju smo dvakrat šli v vojno, ker je bila demokracija v Evropi ogrožena. Zato mislim, da je moja vloga voditelja edine evroskeptične skupine v Evropskem parlamentu zelo pomembna. Mislim, da bomo v Evropi srečno živeli le, če bomo delovali kot unija suverenih držav.

* Imate v Evropskem parlamentu veliko somišljenikov?

“V moji skupini je veliko ljudi, nekaj jih je tudi v drugih skupinah. Ocenjujem, da jih med 750 poslanci okoli 150 čuti podobno kot jaz.

* Verjamete v teorijo zarote?

“Nimam časa, da bi se ukvarjal s tem. Res pa je, da je pot v pekel pogosto tlakovana z dobrimi nameni. Ideja, da bo EU preprečila vojne in nas vse spremenila v bogataše, je bila lepa, prav tako kot ideja o komunizmu v Rusiji. Na žalost pa to v praksi ne deluje, ker se ljudje ne želijo odreči svoji identiteti.”

ALJA TASI

Morda se tega ne bi smela spraševati v tem prešernem predprazničnem času, ko se v Kopru ne moreš sprehoditi niti po ulici (kaj šele, da bi stopil v trgovino!), ne da te oblijejo zvoki sladkobnih božičnih pesmi. Morda sem kritični primer človeka, ki ga nikakor ne premami čarobni duh božiča, in bi moj primer morali reševati v kakšnem holivudskem filmu. Morda pa mi gre upravičeno na živce, da me ima kdo za norca.

Zgodba gre nekako takole: država, ki je v velikih finančnih škripcih, ki torej ne more odplačevati obrokov kredita, razpiše obveznice, da bi dobila svež denar. Ker že vrabci na strehi čivkajo, da je v res hudih težavah, da torej najverjetneje čez leto ali dve ne bo mogla poplačati tistih, ki bodo obveznice kupili, investitorje skuša premamiti z res visokimi obrestmi. Utapljajoči, ki je tik pred tem, da potone, obljublja, da bo rešil tistega, ki stoji na bregu.

Sliši se neverjetno, pa vendarle se to vsak dan dogaja pred našimi očmi. Finančna kriza v Grčiji je svoj vrhunec dosegla spomladi, ker država ni mogla poplačati investitorjev, ki so dve leti poprej kupili njene obveznice z neverjetno, 15,3-odstotno obrestno mero. Za 15,3 odstotka naj bi torej investitor oplemenitil svoj kapital, ki ga je vložil v potapljajočo se državo.

Zvonec je v primeru Grčije zazvonil, ko je bilo treba dolgove poplačati. V primeru Španije je zacingljal nekoliko prej. Država je morala razpisati obveznice z zelo visoko obrestno mero. Britanski BBC poroča, da nekateri zaradi tega dvigujejo obrvi. Izračunali so tudi, da bo Španija prihodnje leto za svoje “visoke finančne potrebe” potrebovala okrog 170 milijard evrov, ki jih najverjetneje ne bo zmogla zbrati. Za primerjavo: nedavna finančna injekcija za Irsko je znašala 85 milijard.

Ob vsem tem nam po zdravju ni treba povprašati tistega, ki se utaplja in obljublja nemogoče. Povprašati bi morali tistega, ki vrže svoj denar v vodo in pričakuje finančno korist. Pa vendarle se to na koncu zgodi. Investitorji dobijo denar povrnjen z obrestmi vred. Zakaj? Zato, ker vse skupaj plačamo davkoplačevalci.

Enako se dogaja tudi na relaciji banke – podjetja. Bankirji v nedogled posojajo denar podjetjem, ki bi morala že zdavnaj v stečaj. In ko na koncu zaškriplje in bi morala v stečaj banka, politiki posežejo v žepe davkoplačevalcev. Banka vendar ne sme propasti, že zaradi nacionalnega interesa ne. A noben bankir pri zdravi pameti ne bi posojal denarja propadlemu podjetju ali državi, če ne bi vedel, da bo ljudstvo na koncu vse to požrlo.

Če je še kdo prepričan, da živi v kapitalizmu, naj pomisli še enkrat. Kapitalizma bi se morali ob vsem tem ropanju javnega denarja spominjati kot dobrih starih časov! V kapitalizmu je bila bogokletna že sama misel, da bi podjetje zaprosilo za državno pomoč. V kapitalizmu so ljudje verjeli, da so njihovi prihranki v bankah varni, ker zanje jamči država. In nikomur ni prišlo na misel, da bi država lahko že jutri bankrotirala.

Če moramo torej koga povprašati po zdravju, smo to mi sami. Razlika med tistim, ki verjame, in tistim, ki ve, je bila za preživetje vedno usodna.

ALJA TASI

Monica Bellucci: “V svoji koži se počutim mnogo bolje kot pri 20 letih”
Foto: Neva Volarič

“Zagotavljam vam, da zamuda ni posledica zvezdniških muh. Hrana za dojenčico je prišla malce pozno,” je direktorica podjetja Magistrat Helena Draškovič pojasnjevala, zakaj se je novinarska konferenca v hotelu Lev v Ljubljani v sredo popoldan začela s polurno zamudo. In šele ko je Monica Bellucci nahranila svojo šestmesečno hčerko Léonie, je kot filmska diva stopila pred zbrane novinarje.

“Dojenček ti da ogromno energije. Po rojstvu Léonie sem posnela že dva filma. Ne spim prav veliko, to je res, se pa dobro počutim. Čeprav veliko delam, je družina zame na prvem mestu. Sem pač Italijanka,” je hitela pojasnjevati zgovorna Monica Bellucci, ki poleg materinščine gladko govori francosko in angleško.

Svojo drugo hčerko v zakonu s francoskim igralcem Vincentom Casselom je rodila pri 45 letih, 30. septembra jih je dopolnila 46. Njena prva hči Deva ima šest let. “V svoji koži se odlično počutim, mnogo bolje kot pri 20 letih,” zatrjuje italijanska igralka, rojena v Città di Castello v Umbriji mami slikarki in očetu podjetniku. Želela je postati odvetnica, a je že pri 16 letih začela delati kot manekenka. Deset let kasneje je prvič zaigrala v filmu.

Pred rezanjem rdečega traku (v ozadju) je bilo treba sleči plašč
Foto: Neva Volarič

Cena ostaja skrivnost

V Slovenijo je priletela tik pred dogodkom in odšla takoj po njem. Šlo je za odprtje Galerije Emporium, nakupovalnega središča z elitnimi modnimi znamkami v nekdanji blagovnici Centromerkur na Prešernovem trgu. V podjetju Magistrat, ki je deset trgovin letos odprlo tudi v koprskem Planetu Tuš, je obnovilo staro secesijsko zgradbo v srcu Ljubljane, na lokaciji, za katero pred leti, ko so nakupovalni centri na obrobju mest rasli kot gobe po dežju, ni bilo zanimanja. Zdaj pa se stvari spreminjajo. “Ljubljana postaja živahno evropsko mesto, ki ga obiščejo številni turisti,” je direktorica komerciale Jožica Brcar pojasnila, zakaj jih je zamikalo odpreti luksuzno trgovino v starem mestnem jedru.

Mi prosim kdo posodi škarje?
Foto: Neva Volarič

Prihod Monice Bellucci v Slovenijo – pri nas doslej še ni bila, čeprav je naša soseda – je bil torej promocijske narave. Koliko je stal, ostaja poslovna skrivnost. Dejstvo pa je, da je daleč presegel običajne tovrstne dogodke. Belluccijeva, za mnoge najlepša ženska na svetu, je kot magnet pritegnila številne novinarje in snemalne ekipe tudi iz bližnjih držav, največ iz Hrvaške in Italije. Zvečer se je na Prešernovem trgu sprehodila po rdeči preprogi in navdušenim Ljubljančanom, ki so jo čakali na mrazu, delila avtograme.

Lepota je občutek

Na pogovoru z novinarji je delovala kot pristna in prijetna ženska, s katero bi lahko prav vsak pokramljal ob kavi. “Po naravi sem odprta, resnično me zanimajo drugi ljudje,” pravi. Njena značilna poza z rahlo našobljenimi ustnicami je rezervirana le za fotoreporterje. Svoje lepote ne zaznava kot podobo v ogledalu, pač pa kot notranje stanje. “Ne vem, če sem lepa, vem pa, da se počutim lepo. Če si srečen, to izžarevaš tudi navzven, v tem je vsa skrivnost. Živim življenje, kot sem si ga izbrala, zavedam pa se, da je bilo za to potrebno imeti tudi nekaj sreče.”

Belluccijeva je dokazala, da ni bila le ena izmed mnogih manekenk, ki bolj ali manj uspešno želijo postati igralke.
“Nisem žrtev mode, čeprav ji sledim. Poznam ta posel, vem, kako se oblikovalec počuti, preden predstavi svojo novo kolekcijo. Vem, koliko energije je vložene v to delo, zato ga spoštujem,” pojasnjuje. Njeni najljubši modni blagovni znamki sta Dior in Dolce & Gabbana, najljubši kos garderobe pa čevlji.

Damski trio (z leve): Jožica Brcar, Monica Bellucci in Helena Draškovič
Foto: Neva Volarič

Kaj reši igralca

Pri izbiri filmskih vlog se raje kot razumu prepušča instinktu. “Instinkt reši igralca,” meni Belluccijeva, ki je igrala v mnogih uspešnih filmih, kot so Malèna, Irréversibile in Kristusov pasijon. “Nekateri filmi so uspešni, drugi ne. Igralca lahko reši le to, da je nenehno v stiku sam s sabo. Tudi če film ne uspe, veš, da si ga resnično želel posneti. Ne obžalujem ničesar, vse je del moje izkušnje.”

»Moje telo je moj instrument. Z njim sem v res dobrem stiku, svobodno ga uporabljam.«
Foto: Neva Volarič

Recepta, kako postati dober igralec, ni, meni Belluccijeva, ki kljub občasnim delovnim izletom v Hollywood ostaja predvsem evropska igralka. “To je zelo osebno, vsak igralec ima svojo zgodbo.” Z goloto nima težav, ne na filmu ne pred fotoaparati. “Moje telo je moj instrument. Z njim sem v res dobrem stiku, svobodno ga uporabljam. Golota mi je všeč, tako naravna je,” priznava.

Na svojega moža je ljubosumna. “Žalostno je, ko nisi več ljubosumen na svojega partnerja. Upam, da bom ljubosumna do konca življenja.” Z ženskim ljubosumjem nima težav. Ima več prijateljic kot prijateljev. Njeno otroštvo sta močno zaznamovali mama in babica, obe močni osebnosti. “Ženske so moja inspiracija. Če gledam film, v katerem ni žensk, se začnem dolgočasiti.” Na očitke, da je v televizijski reklami, v kateri je poustvarila vlogo prostitutke iz filma Malèna, ponižala ženske, pa odgovarja: “Moški v reklami so mi vzklikali, tako lepa si, čudovita si, o moj bog, kako si lepa. Le kaj bi bilo lahko narobe s tem?”

ALJA TASI

“Ne verjamem, da bo prišel Jezus Kristus in iz vode naredil vino. Ne verjamem, da bo prišla čudežna politična stranka, ki bo vse spremenila.”
Foto: Neva Volarič

“Bil je nek občutek v zraku, da lahko spremenimo stvari. In smo jih,” se Rado Pezdir spominja obdobja, ko se je odločil nagovoriti sodržavljane in zrušiti kartel ali dva. Utrujeni od jalovega govoričenja in pomanjkanja konkretnih akcij so ljudje Pezdirja množično podprli. Dojeli so njegovo sporočilo, da je država v njihovih rokah. Pezdir je s tem zadovoljen, utrujajo ga le politični snubci.

* Se počutite bolje kot pred letom dni?

“Oh, ne vem. Moram priznati, da me zelo utrujajo ugibanja, ali bom šel v politiko.”

* Saj ste jih zanikali.

“Sem, ampak vsi verjamejo, da sem kot kmečka nevesta, da se sramežljivo držim, ko pa bo prišel pravi dedec, se bom že poročil z njim. To postaja zelo naporno. Ne vem, če sem si tega želel. Bojim se, da so se ustvarila nerealna pričakovanja, kaj lahko naredim. Nisem ne čudodelec ne država v malem. To je včasih vzrok za slabo voljo, ker slišim veliko res grozljivih zgodb ljudi, pa nimam kaj narediti. Če bi bil bogat, bi jim dal denar, če bi bil pravnik, bi šel z njimi na sodišče. Sem navaden človek s povprečno plačo, ne morem rešiti vsakogar, tudi če bi si to želel.”

* Že to, da vas vsi vabijo v politiko, govori o vašem vplivu.

“Gotovo. Politične stranke so ugotovile, da je z obema akcijama nastal socialni kapital. In njihova najbolj pametna poteza je, da tipa, kot sem jaz, dobijo v svojo stranko, da se začnejo z njim razkazovati in pridobivati volilne glasove. To je v politiki logično.”

* Za vas pa ne?

“Ne vem, kaj bi imel od te politike. Da sedim v parlamentu in dvigujem roko? To je intelektualno povsem nezanimivo. Nisem tip, ki bi znal sprejemati politične kompromise, tako da nismo za skupaj. Ljudje pa pričakujejo, da bi lahko šel v politiko, ker se po navadi niti ena akcija civilne družbe, ki je bila malo bolj uspešna, ni končala nič drugače kot s politično zgodbo. Jaz pa mislim, da je civilna družba tudi kaj drugega kot vlak za vstop v svet politike.”

* Če ne delate zaradi zaslužka in vpliva, zakaj potem delate?

“Delam, ker sem odgovoren za svojo usodo in ker želim svojim otrokom nekoč brez slabe vesti pogledati v oči. Ne želim jim zapustiti sveta, v katerem ne bodo mogli delovati. To ni odgovorno niti pravično. Delam, ker nimam izbire. Če zmorem jaz, zmorejo tudi drugi, to želim pokazati ljudem. Če bodo tako razumeli svoje državljanske pravice in dolžnosti, bo to dovolj dobro. Nismo zahtevali več kot to, da se upoštevajo zakoni. Ne nazadnje je bil moj motiv pokazati tudi, da ekonomist ni nujno družbeni parazit, tako kot v Sloveniji mnogi so.”

* Ste zadovoljni, imate občutek, da ste kaj naredili?

“Imam. Dvakrat smo izsilili vrnitev v prvotno pravno stanje, se pravi, da nekdo ni več nad zakonom. Prisilili smo vsaj en regulator, Banko Slovenije, da je začela opravljati svojo nalogo v primeru kartelnega dogovora bank. Do neke mere sem zadovoljen z odzivom ljudi, saj se mi zdi, da so prek teh dveh akcij našli kanal, da so lahko kaj povedali. Zasebne debate iz bifejev so spravili v javnost.”

“Verjamejo, da sem kot kmečka nevesta, da se sramežljivo držim, ko pa bo prišel pravi dedec, se bom že poročil z njim.”
Foto: Neva Volarič

* Kako komentirate afero Wikileaks? Je kakšna podobnost med vami in Julianom Assangem?

“Težko komentiram, ne poznam njegovih motivov. Morda je bila to njegova zadnja možnost, da protestira proti nečemu, kar mu ni všeč. Če pa je bila to njegova prva možnost, potem se mi zdi, da se je stvari lotil narobe. So pa ti dokumenti zelo koristni za Slovenijo, ker so razkrili način, kako politika obravnava gospodarstvo. Nekomu nekaj da, drugemu nekaj vzame, skratka, kupčka. Gospodarstvo razume kot področje, kjer se malce igra. To spoznanje se mi zdi neprecenljivo. Sicer pa ne vidim povezave. Naša akcija je bila usmerjena v to, da ljudi poskušamo zbuditi iz apatije in zahtevamo tisto, kar nam zakon omogoča. Assange pa je hotel probleme rešiti po neki drugi poti, ki ni čisto zakonska. To je bila gverilska akcija.”

* Tudi zaradi te akcije se tresejo institucije, veliki centri moči …

“Da, a gre za različni zgodbi. Institucija bi se tresla tudi, če gremo jutri streljat na parlament. Poti so različne, pa čeprav le v odtenkih. Osebno ne vem, če bi naredil tako akcijo kot Assange, pa ne znam prav razložiti, zakaj ne.”

* Kaj pa menite o nekaterih drugih pobudah, ki prihajajo prek interneta? Francoski nogometaš Eric Cantona na primer poziva ljudi, naj zrušijo represivni bančni sistem tako, da vsi naenkrat dvignejo denar z računov.

“Ne vem, kaj bi se zgodilo, če bi vsi naenkrat dvignili denar. Pa tudi ne vem, zakaj bi to naredili. Ne pristajam na tezo, da je največji rop ustanovitev banke. Banka je normalna finančna institucija, ki se izpridi zgolj in samo, če nanjo pritiskajo politične sile ali posamezne interesne skupine. Če ne, je to čisto normalen, legalen način, prek katerega kreditiramo svojo zasebno potrošnjo in investicije. Akcij je lahko ogromno. Jaz imam rad take, ki so dobro domišljene. V primeru Erica Cantonaja bi raje napadel regulatorja, ki dovoli, da banke poslujejo nenormalno in dajejo tvegane kredite mimo pravil. To področje je treba urediti sistemsko, ne pa ad hoc po posameznih primerih. Če hočemo NLB bankrotirati in kaznovati tako, da vsi dvignemo denar, se ne bo zgodilo nič pomembnega. Če pa prisilimo Banko Slovenije, da nadzira delovanje NLB-ja, je pa to že druga zgodba, s katero na daljši rok zagotovimo vzdržnost sistema.”

“Delam, ker sem odgovoren za svojo usodo. Delam, ker nimam izbire.”
Foto: Neva Volarič

* Se vam zdi, da se moč v družbi prerazporeja, da nekateri centri niso več nedotakljivi?

“Nedotakljivi niso nikoli. Nedotakljivi so samo, če verjamemo, da so to toge, starodavne, grozeče institucije. Tudi za Jugoslavijo smo mislili, da nikoli ne bo razpadla, potem pa so vse institucije padle praktično čez noč. Prerazporeditev moči? Ne vem. Vedno bodo obstajale mreže, ki jih je treba omejiti, sicer prevzamejo moč v državi, imajo politični vpliv in vpliv na gospodarstvo. Prerazporedijo se, ko postanejo v svojem delovanju prešibke in jih prevzamejo druge mreže. Ne vidim pa nobenega velikega načrta, ki bi prerazporejal moč po svetu. Ne verjamem v teorije zarote.”

* Politika je v krizi, pravijo, tako pozicija kot opozicija. Ljudje čakajo nekoga, ki bi pokazal tretjo pot. Čakajo vas?

“Sploh ne vem, kaj čakajo. Če čakajo mene, bodo razočarani. Jaz tega nisem delal zato, da bi šel v politiko, ampak zato, da bi ljudem pokazal, da je država v njihovih rokah in da lahko sami spreminjajo stvari. Tudi če pride tretja stranka … Kdo pa zagotavlja, da bo kaj bolje ali drugače? Kar pa lahko naredimo, je, da smo odgovorni do sveta, v katerem živimo, in da politikom ves čas gledamo pod prste in jim onemogočamo njihove stranpoti. To je naloga civilne družbe.”

* Pred dnevi ste sodelovali na okrogli mizi, kjer ste razpravljali, kako resetirati Slovenijo …

“Spremembe ne bodo prišle iz politike. Ne gospodarstvo, politika dela krizo v tej državi, ker povzroča nestabilnost sistema. Resetiranje je nekaj, kar bomo morali opraviti državljani sami v svojem odnosu do države. Ni dovolj dobro, da ležimo, kamor nas vržejo. Zahtevati moramo stvari, predvsem tiste, ki nam jih zagotavlja zakon. Če se dogajajo zadeve, kot so bili tajkunski prevzemi, moramo začeti ropotati po državi. To je to. V drugo ne verjamem. Ne verjamem, da bo prišel Jezus Kristus in iz vode naredil vino. Ne verjamem, da bo prišla čudežna politična stranka, ki bo vse spremenila. Ni logično tako razmišljati. Kateri ljudje pa naj bi ustanovili takšno stranko? Katerikoli? Če bi ti ljudje obstajali, bi o njih že kaj slišali.”

* Kaj pa razne privatizacijske zgodbe, zaradi katerih ni bil nihče obsojen?

“To je zgodba o neučinkovitem sodstvu, o vpletanju mrež v gospodarstvo in politiko. Nič drugega. Ko bo ta praksa prekinjena ali vsaj minimizirana, se take stvari ne bodo mogle več dogajati.”

* Če koga te stvari jezijo, kaj naj naredi?

“Hja, kaj bi jaz naredil? Lahko pišem članke, lahko govorim v medijih, ne morem pa začeti sodnega procesa. Lahko vsi državljani z ekstremnim pritiskom izsilimo, da se institucionalno uredi, da se take stvari ne bodo več dogajale.”

* Torej ne biti tiho?

“Pištole ne morem vzeti in začeti streljati. Tudi ne trdim, da imam čudežno rešitev za vse težave. Sem običajen človek brez nadnaravnih sposobnosti.”

“Če čakajo name, bodo razočarani. Jaz tega nisem delal zato, da bi šel v politiko, ampak zato, da bi ljudem pokazal, da je država v njihovih rokah.”
Foto: Neva Volarič

* Se ljudje zavedajo, da je moč v njihovih rokah?

“Mislim, da se vsi še ne zavedajo, da sami igrajo glavno vlogo in da bodo papirnati zmaji padli, če jim bodo povedali svoje mnenje tako, kot je treba. Ker tega ne povedo, se po neumnem zatekajo v apatijo in neke vrste mazohizem. Posameznik je tisti, ki lahko spremeni družbo.”

* Kaj bi moral posameznik narediti, da se ne počuti več žrtev?

“Vem, česa ne sme narediti. Ne sme si dopustiti, da ga premetavajo kot kakšno cunjo in potem od njega pričakujejo, da se jim za to še zahvali. Zaradi lastnega dostojanstva si tega nihče ne sme dopustiti. In nihče ni upravičen do tega, da leta in leta jamra, kako je vse zanič, in nič ne naredi v zvezi s tem. Ti dve stvari se mi zdita ključni. Kaj konkretno narediti, pa težko rečem. Vsak ima svoj način. Ni treba, da smo apatični bebci.”

ALJA TASI

“Če na negativno situacijo reagiram negativno, bom ustvaril negativnost, ki jo bom moral izkusiti nekoč v prihodnosti.”
Foto: Neva Volarič

Budizem je trenutno “in”, še posebej med mladimi, ki so dojeli, da je prevzemanje odgovornost za svoje misli in dejanja edina prava pot, je prepričan lama Shenpen Rinpoche, 40-letni Francoz, ki že osem let živi v Sloveniji in ima slovensko državljanstvo. Kot otrok se je spomnil prizorov iz svojega prejšnjega življenja v Tibetu, kot najstnik je šel v budistični samostan. Danes je oče treh posvojenih otrok in vodja budistične kongregacije v Ljubljani. Njegova največja želja je pomagati drugim, njegova najljubša nadaljevanka House in najljubši film Matrica, je zapisal na internetnem portalu Facebook. Prejšnjo nedeljo je v Ustvarjalnem središču Abram na Pedrovem nad Branikom predaval o duhovnosti v vsakdanjem življenju.

* Koliko prijateljev imate na Facebooku?

“Nekaj čez 2000. Nekateri me poznajo s predavanj, drugih še nisem srečal. Včasih me vprašajo za nasvet o svojih življenjskih problemih. Magija interneta je, da se lahko povežeš z ljudmi po vsem svetu.”

* Je veliko budističnih lam, ki delujejo prek interneta?

“Kar nekaj, da. Seveda niso vsi enako aktivni. Sporočilo, ki ga skušam prenesti prek Facebooka, je tudi, da je naše vsakodnevno življenje temelj za delo na sebi. Imam tudi tri posvojene otroke, tako da na Facebooku včasih objavim njihove fotografije in svojim prijateljem sporočim, kaj se z njimi dogaja.”

* Vem, da ste posvojili dva najstnika, ameriškega fanta in rusko dekle. Zdaj ste torej posvojili še tretjega otroka?

“Julija smo v Slovenijo pripeljali dva tibetanska begunca. Eden je bil star vsega dve leti. Ker so oblasti zavrnile prošnjo za azil, sem ga posvojil.”

* Ste predstojnik budistične kongregacije Dharmaling. Bi lahko rekli, da ste vodja budistov v Sloveniji?

“Vodim največjo budistično skupnost v Sloveniji, ki pa ni prva niti edina. Neka ženska v Celju, na primer, verjame, da je inkarnacija boginje Tare. Mislim … Ampak, v redu, registrirala je svojo budistično skupnost. V naši skupnosti aktivno sodeluje okrog 300 ljudi, posredno pa je z nami povezanih okrog 500 ljudi.”

* Poznam nekaj Slovencev, ki so pri vas prestopili v budistično vero. Kakšen je postopek?

“Prvi korak je notranji; študiraš, preverjaš, sprašuješ in si razjasnjuješ dvome o budistični filozofiji. Nekega dne spoznaš, da je to tvoja pot, da si dobil odgovore na vsa vprašanja, da za to filozofijo oziroma religijo ni nobenega skrivnega načrta. Ne želimo kontrolirati množic, nikoli nismo organizirali križarskih pohodov, inkvizicije, ničesar takega. Ljudje cenijo tudi našo miroljubnost. In rečejo, dobro, zdaj želimo postati budisti. To je najpomembnejši korak. Potem stopijo pred lamo in zmolijo kratko molitev, ki pravi, v Budi, v njegovih naukih in v sledilcih teh naukov bom poiskal zavetje. Njim zaupam sebe in svoj duhovni razvoj. Preden koga posvetim v to vero, hočem biti prepričan, da ve, kaj dela. Da ne gre le za modno muho.”

“Mislim, da se mnogi ljudje sploh ne zavedajo, da lahko spremenijo svoje življenje, da jim ni treba bežati.”
Foto: Neva Volarič

* Kaj pomeni biti budist?

“Verjetno je budističnih življenjskih slogov toliko kot budistov. Nimamo strogih pravil. Minimalne zahteve pa so, da sledimo desetim vrednotam, na primer, ne ubijaj, ne kradi, ne laži, ne škodi drugim … To je bistvo budizma. Da pa se v vsakodnevnem življenju izognemo lažem in opravljanju, moramo obvladati svoj um. Zato potrebujemo tehnike ali orodja, kot je na primer meditacija. Ljudi spodbujamo, da meditirajo vsaj dvakrat na dan, da bi pozitivno vplivali na svoj um. Če si torej budist, uporabljaš tehnike, ki so jih razložili Buda in mojstri, ki so mu sledili.”

* In to je v glavnem meditacija?

“Da, vendar meditacija ne pomeni, da sediš prekrižanih nog s prižganim kadilom. Stanje meditacije moramo vzdrževati vsak trenutek. Recimo, ko kuhamo ali ko se nam zdi, da nas bo zdaj zdaj kdo spravil ob živce.”

* Kaj bi rekli človeku, ki je tik pred tem, da se razjezi?

“Povedal bi mu, kaj bi v takem primeru storil jaz sam. Globoko bi vdihnil in si rekel, ta jeza ne bo rešila ničesar. Zato se raje pogovarjajmo. Moje glavno orodje je dialog, pri tem pa morata biti obe strani odprti za to, kar bi radi povedali druga drugi.”

* Kako ste postali budistični lama?

“Pri 16 letih sem postal menih. Kasneje so me uradno prepoznali kot reinkarnacijo lame, ki je nekoč živel v Tibetu. To prepoznanje mi je prineslo naziv lame.”

* So vas prepoznali drugi lame?

“Da. Samostan v Tibetu, v katerem sem živel v prejšnjem življenju, sem obiskal leta 2003. Tam so me uradno prepoznali kot reinkarnacijo, ponovno rojenega lamo. Ob tem sem dobil še dva naziva, tulku in rinpoche. Pomenita približno isto: da sem reinkarnacija bivšega lame, torej lahko uporabljam prvi ali drugi naziv. Rinpoche pomeni zelo dragocen, lama pa pomeni vodnik. Nekateri pravijo, da beseda izhaja iz besede mama. Lama je kot mati svojim učencem, ki jih vodi ljubeče in prijazno.”

* Kaj pa pomeni vaše ime Shenpen?

“Sestavljeno je iz dveh tibetanskih besed in pomeni biti koristen drugim. To ime sem dobil, ko sem leta 1985 postal menih. Moj učitelj je bil lama Tubten Zopa Rinpoche, tako da je moje drugo ime Tubten. To je kot priimek. Moje ime je torej Tubten Shenpen, in vsi moji učenci, ki sem jih vpeljal v budizem, prav tako nosijo ime Tubten. Ko poiščete zavetje v budizmu, je to ponovno rojstvo v duhovno življenje, zato vam damo ime. Seveda to ni posvetno ime.”

“Drugim lahko najbolj pomagamo tako, da smo do njih prijazni. Dalajlama pravi, moja religija je prijaznost.”
Foto: Neva Volarič

* Imate slovenski potni list. Kaj torej piše v njem?

“Shenpen Tubten. V Sloveniji je mogoče, za razliko od večine evropskih držav, spremeniti osebno ime. Ko sem prevzel slovensko državljanstvo, sem to izkoristil in tudi uradno spremenil svoje ime. Prav tako imena svojih otrok. Moj najmlajši sin je Lhundrup Tubten, moja hči Katja Tubten in tako naprej. Tubten je torej zdaj postal novi slovenski priimek.” (smeh)

* Kako pa sta vaša starša sprejela dejstvo, da ste kot najstnik odšli v samostan?

“Ni bilo lahko. Še vedno sem hodil v šolo. Moj oče je bil proti, moja mama pa se je spomnila določenih dogodkov iz otroštva. Razumela je, da ne gre za najstniško krizo, pač pa za resnično posvečen namen.”

* Kakšnih dogodkov se je spomnila?

“Zdravnik, ki mi je pomagal na svet, je takoj po mojem rojstvu dejal moji mami: ‘Vaš sin bo duhovnik ali menih.’ Rodil sem se s placento na glavi, in v naših krajih velja prepričanje, da je tistemu, ki se rodi ’s klobukom’, namenjen verski poklic. Ko pa sem bil star štiri leta – tega se ne spomnim, povedala mi je mama – sem nekoč v restavraciji stopil na stol in ljudem začel predavati o smrti. V bistvu sem govoril o reinkarnaciji, čeprav te besede nisem izrekel. Rekel sem, ne bojte se smrti, to ni konec vsega. Veliko je bilo takšnih drobnih dogodkov. Pri desetih letih sem trdno verjel v reinkarnacijo. Prebral sem neko knjigo, in sem vedel, da je to to. Moja mama je torej vedela, da je to moja pot. Oče pa je bil dovolj moder, da je rekel, če se tvoja mati strinja, potem greš lahko v samostan.”

* Verjamete torej v reinkarnacijo. Veliko ljudi se želi spomniti svojih prejšnjih življenj. Zakaj se jih v glavnem ne spomnijo?

“Ker to sploh ni pomembno. Seveda smo radovedni, kaj neki smo bili. Če nam je namenjeno, se bomo spomnili, ampak temu res ni treba posvečati veliko energije. Tudi če ste bili v prejšnjem življenju menih. Pomembno je, da smo v tem življenju dobri ljudje in nadaljujemo svoj duhovni razvoj. Res je, Tibetanci so razvili tradicijo iskanja reinkarniranih lam. Ko sem obiskal svoj nekdanji samostan v Tibetu, so bili tam celo menihi, ki so me poznali v mojem prejšnjem življenju. Zelo so bili srečni, da so me spet videli. Seveda so bili že zelo stari.”

* Ste se vi spomnili njih?

“Ne. Do nekaterih sem čutil nekaj posebnega, to je res, do večine pa ne.”

* Ste se pa spomnili svojega življenja v tistem samostanu?

“Da. Seveda spet ne vsega. A ko sem bil star 13 let, sem videl zelo jasne slike, za katere sem potem ob obisku Tibeta dojel, da to niso bile sanje ali vizije, pač pa resnične slike iz samostana, v katerem sem nekoč živel.”

* Zakaj mislite, da je dobro verjeti v reinkarnacijo?

“Rekel bi, da to daje smisel življenju. Drugače se rodimo iz ne vem točno česa in živimo življenje brez perspektive. Ko ostarimo in se približamo smrti, nas je strah, nesrečni smo, ker ne vemo, kaj natanko bomo pustili za seboj. Če pa imamo v življenju cilj, duhovni cilj, če želimo doseči razsvetljenje, si na koncu lahko rečemo, dobro, morda nisem dosegel vsega, ampak nadaljeval bom to duhovno pot tudi v naslednjem življenju. Če sem v tem življenju dober človek, če delam dobra dela, če pomagam drugim, je lepo verjeti, da bom to nadaljeval tudi v naslednjem življenju. Torej to daje našemu življenju perspektivo in pojasni tudi mnogo stvari, ki se nam dogajajo v sedanjosti. Kajti veliko dogodkov ima svoje vzroke v naših preteklih dejanjih.”

* Na primer?

“Delal sem z otroki v bolnišnicah. Imam tudi medicinsko izobrazbo. Težko je razumeti, zakaj umre otrok ali celo dojenček. Če bi verjel v boga, bi bil jezen nanj. Zakaj dovoli, da otroci trpijo? Zame ni druge razlage kot zakon vzroka in posledice. To ima smisel. V preteklosti sem storil nekaj slabega in zdaj čutim posledice. Prej in zdaj sem imel isti um. Zdaj sem sicer v telesu majhnega otroka, ampak ta otrok je v preteklosti nekaj storil. Ta mehanizem se mi zdi logičen. Skoraj znanstven, bi rekel.”

* Pravite, da želite pomagati drugim. Kako sploh lahko pomagate, če je vse podrejeno zakonu vzroka in posledice?

“Drugim lahko najbolj pomagamo tako, da smo do njih prijazni. Dalajlama pravi, moja religija je prijaznost. Pomagamo tudi tako, da ne ustvarjamo negativnega ozračja ne zase ne za druge. Drugi korak je modrost. Če nismo modri, zelo težko predvidimo, kakšne posledice bo imela naša pomoč. Imeti moramo torej odprt um in razvijati modrost. Samo tako bomo lahko razumeli, kako pomagati drugim, da spremenijo svojo karmo in se rešijo trpljenja.”

* Ali gre za to, da sprejmemo vse, kar nam življenje prinese na pot?

“To je eden od prvih korakov, da. Stvari se zgodijo, ker sem v preteklosti ustvaril vzroke za to. Zakaj bi se torej jezil nad nečim, kar sem v preteklosti sam ustvaril? Če na negativno situacijo reagiram negativno, bom ustvaril negativnost, ki jo bom moral izkusiti nekoč v prihodnosti. In to je zame čisti mazohizem.”

* Je to enako, kot je dejal Kristus, da nastavi še drugo lice?

“Kar sta učila Kristus in Buda, se popolnoma ujema. Kaj so potem s temi nauki storili ljudje, je druga zgodba. Na koncilu v Konstantinoplu so kristjani izbrisali reinkarnacijo iz svojih spisov.”

* Je posledica tega bolj materialističen pogled na življenje?

“Seveda. Mislili so, da bodo ljudje delali manj, če bodo verjeli, da bodo še kdaj živeli. Če človeka ne moreš kontrolirati, nad njim nimaš moči. In ta religija je od prvega stoletja dalje kontrolirala ljudi. To je jasno z zgodovinskega stališča. Kar pa je učil Kristus, s tem nimam nikakršnih težav. On je zame razsvetljeno bitje.”

* Jeste meso?

“Sem vegetarijanec.”

* Dalajlama pa ga jé, kajne? Spomnim se, da ga je naš pokojni predsednik Janez Drnovšek prepričeval, naj postane vegetarijanec.

“Naš predsednik je zelo rad delil nasvete. Dalajlama je večkrat pojasnil, da jé meso, ker so mu zdravniki povedali, da je to nujno za normalno delovanje njegovega telesa. Prej je bil vegetarijanec, in tudi vsi visoki lame, ki jih poznam, spodbujajo vegetarijanstvo. Ne nujno veganstva. Morali pa bi se izogibati ubijanju živali, to je slaba karma. Seveda pa ni treba, da smo fanatični vegetarijanci.”

* Propagirate pot nenasilja, ampak ljudje bodo rekli, poglejte jih, ki kradejo in lažejo, pa se jim nič ne zgodi.

“Karma ne dozori v trenutku. Napačno pa bi bilo misliti, da bo nekdo, ki dela slabo, še naprej dobro živel. Tisti, ki so si premoženje pridobili na nepošten način, naj ga raje uživajo zdaj, kajti nekega dne bo karma dozorela. Karma nikoli ne zgreši. To niso človeška pravila, ki bi jih lahko zaobšli. To ni knjiga, iz katere bi lahko izbrisali poglavje. Karma je univerzalni zakon vzroka in posledice. Karkoli ustvarite, dobro ali manj dobro, boste nekega dne izkusili.”

* Tudi v primeru tibetanskega ljudstva, ki je raje izbralo uničenje in izgon kot borbo, bi se lahko vprašali, če je nenasilje smiselno …

“Da, Tibetanci so izbrali nenasilje, in zame je to najboljši odgovor. Če bi si spet pridobili svoje ozemlje tako, da bi pobili veliko ljudi, zagotovo ne bi imeli dobrega prihodnjega življenja. Zakaj bi torej to storili? Da bi uživali nekaj let in potem trpeli nekaj življenj? To se mi ne zdi prava pot. Dalajlama do Kitajcev nikoli ni izrazil jeze. Neki menih, ki je 30 let prebil v delovnem taborišču, kjer so ga kitajski vojaki pretepali, mučili in oropali vsega dostojanstva, je zapisal: ‘Bal sem se samo tega, da bi izgubil sočutje do svojih mučiteljev.’ Mislim, da je to lepota sama po sebi.”

* Pa je priljubljeno učiti ljudi, naj prevzamejo odgovornost za svoja dejanja, za vse, kar se jim v življenju dogaja?

“To je eden od vzrokov, da veliko ljudi ne mara budizma, vključno s politiki. Nekdo, ki postane budist, postane odgovoren in ozaveščen. In seveda tak človek ni več ovca, ne moreš ga več manipulirati. V nekaterih drugih religijah ljudi učijo, da se lahko odrešijo samo prek cerkve, duhovnika ali sistema, ki človeka vedno postavi v suženjski položaj. Budizem naredi ravno obratno. Človeka postavi na lastne noge, da postane gospodar svojega uma in usode. In to je ogromna moč, ki jo damo v roke ljudem. Če bi vsi postali budisti, ne vem, če bi družba kot taka preživela. Vse bi se moralo spremeniti.”

* Ker ljudje nenadoma ne bi bili več žrtve?

“Temelj sedanjega družbenega sistema je korist. Denarna, materialna korist. Naš zdravstveni sistem manipulirajo farmacevtske družbe, ki nam povedo, v katero zdravilo ali cepivo moramo verjeti. Zato pravim, ljudje, zbudite se! Še druge vrednote so kot zgolj materialno bogastvo. Zdravje vašega lastnega uma je bolj pomembno kot velik avto, velika hiša ali milijoni na banki. To popolnoma spremeni perspektivo.”

* Ali so torej ljudje radi odgovorni. Kakšne so vaše izkušnje?

“Mislim, da ljudje razumejo, da je odgovornost prava pot. Še posebej mladi. Oni odraščajo ob ogromni količini informacij in niso tako ozko usmerjeni, kot so bile prejšnje generacije. Razumejo, da lahko raziskujejo v različnih smereh. Logično se jim zdi, da obstaja zakon vzroka in posledice. Če vržeš kamen v zrak, bo padel na tla. Če ga vržeš malo bolj levo, bo padel malo bolj levo. Torej je smiselno razmišljati o tem, da imajo tudi naše misli določene posledice. Smiselno je, da ima energija, ki jo ustvarimo, v določenem trenutku za nas posledice. Ta logika in odprt um se zelo dobro ujemata z budizmom, ker nič v budizmu ne nasprotuje znanosti. Strinjamo se z velikim pokom, strinjamo se z evolucijo. Strinjamo se, da deluje zakon vzroka in posledice.”

* Kako bi vi vzgajali otroke, če bi bili zadolženi za šolski sistem?

“Poudarjal bi človeške vrednote. Pa ne samo v šoli, tudi v družini in nasploh. Družinskih vrednot danes sploh ne spoštujemo več, kar ustvarja kaos. Otroci vidijo, da starši ne upoštevajo vrednot, za katere pravijo, da bi jim morali slediti otroci. Jasno, da to ne deluje. Tudi pri svojih otrocih opažam, da je zanje veliko pomembneje to, kar počnem, kot pa tisto, kar govorim. Pomembno je, da sem prijazen, pomembno je, da priznam svoje napake.”

* Kaj je torej srednja pot, ki jo je učil Buda?

“To, da niti ne potlačimo jeze, niti si ne dovolimo, da pride do divjega izbruha. Naučiti se moramo biti zavestni in analizirati situacijo z mirnim umom. Um pa ne more biti jasen, če smo razburjeni. Z meditacijo se ne učimo leteti po zraku ali kaj podobnega, pač pa umiriti um v vsakem trenutku našega življenja. In prav v vsaki situaciji lahko napredujemo, če imamo miren um in jasen pogled.”

* Biti srečen torej za budiste ni previsok cilj?

“Veste kaj, srečni ste lahko prav v vsakem trenutku svojega življenja! Sreča ni to, da vesel kot norec skačeš po mizi. Mnogo ljudi zamenjuje srečo z vzhičenostjo. Sreča je srednja pot. Na eni strani imate žalost in depresijo, na drugi strani kipeče veselje. V nobenem od teh dveh stanj um ni umirjen. V obeh primerih pred nečim bežimo. Danes ljudje ne zmorejo več biti sami v tišini. Prižgejo televizijo, radio, pokličejo prijatelje, ker bi se morali v tišini soočiti sami s seboj. In tega jih je strah. To je res škoda. Ko smo sami s seboj, lahko vidimo, kdo smo. To ni vedno prijeten pogled, ampak lahko se spremenimo. Mislim, da se mnogi ljudje sploh ne zavedajo, da lahko spremenijo svoje življenje, da jim ni treba bežati. Če jim rečeš, seveda lahko spremenite svoj um, to zanje pomeni upanje. Z upanjem pa, pravijo, lahko zgradimo katedralo.”

ALJA TASI

Če bi vsak Slovenec prispeval po evro, bi bilo težav s financiranjem treningov Tine Maze v trenutku konec, je razmišljal ustanovitelj spletne skupine, ki je iz dneva v dan štela več ljudi. Tudi če se nam ne pridružijo vsi Slovenci, bo pa vsak prispeval po deset evrov, so bili odločeni člani skupine. Smučarka je njihovo denarno pomoč vnaprej odklonila, a glej glej, težave so bile v hipu rešene. Nekdanje vodstvo smučarske zveze je danes le še slab spomin.

Družbeni analitiki ugotavljajo, da je politika v krizi. Ljudje ne razumejo, zakaj se njihovi voditelji prepirajo, namesto da bi v težkih časih stopili skupaj. Jalova prepričevanja, od katerih navadni ljudje nimajo nič, niso nova. Novo je dejstvo, da to tako zelo moti vse več ljudi.

Pravijo, da je potrebna kritična masa od sedem do deset odstotkov ljudi, ki začnejo razmišljati drugače, da se zavest celotne družbe spremeni. Je slovensko kritično maso premaknila stiska Vegradovih delavcev? Je h gnevu prispevalo dejstvo, da so tem delavcem kradli celo denar, ki bi ga morali nakazati bankam za obroke kreditov, pa zaradi tega verjetno spet ne bo nihče sedel? So ljudje siti tega, da morajo v medijih dan za dnem slediti tragikomediji, kdo bo direktor nekega državnega podjetja?

Kakorkoli že, na mestu je vprašanje, kdo lahko družbo potegne iz krize, če je politika v krizi. Ko to vprašajo Pahorja, pravi, da on dela dobro, le da tega nihče ne razume. Janša pa vzklikne, zakaj sprašujete mene, ko sem bil jaz premier, je bila v krizi vlada, ne opozicija. Nekaj časa so novega voditelja napovedovali iz sindikalnih vrst, a sindikate so vse prepogosto ujeli v postelji z delodajalci. Družbeni ping-pong, opozicija proti poziciji, delavci proti kapitalu, očitno ne deluje več.

Pomembne premike je v tem času opaziti prav v povezovanju prek interneta. Čeprav je na Facebooku komunikacija večkrat povsem banalna, je izraz bolečine, ko svojim prijateljem potožiš, da si tisti dan vstal z levo nogo, po moje večja demokracija, kot če politiku z lepo kravato prodaš svoj glas na volitvah. Na internetu se lahko vsak izrazi v skupini ljudi, s katero je povezan. In ko so ljudje vznemirjeni, se lahko hitro povežejo v veliko skupino z nezanemarljivo družbeno močjo.
Novi voditelj bo torej tisti, ki se bo prek interneta uspel povezati z veliko ljudmi. Ki bo znal iskreno izraziti svoja čustva in prisluhniti občutkom drugih. Ki bo enak med enakimi. Novi voditelj bo tisti, ki ne bo več tiho. Tisti, ki bo zahteval pravičnejšo družbo. Tisti, ki bo prepričan, da zmoremo in si zaslužimo bolje. Tisti, ki za dokaz, da je človek, ne bo potreboval spretne promocijske službe.

Novi voditelji smo mi vsi. Na nikogar ne čakamo, razen na to, da se zbudimo.

ALJA TASI

“Mislim, da moramo končno doumeti, da so časi učiteljev in učencev na tem planetu minili.”
Foto: Neva Volarič

“Ne prihajam v obrednih indijanskih oblačilih. Nisem vaš učitelj ali guru. Tukaj sem, da vas spomnim, kako ljubljeni ste. Dolgo časa smo na tem planetu verjeli, da je Bog ločen od nas. Jaz pa sem tukaj, da vam povem, da ste vi Bog. In da je čas, da se tega spomnite.” Tako je slovensko občinstvo prejšnji petek nagovorila 32-letna Kiesha Crowther iz Kolorada, po mami Indijanka, po očetu belopolta Američanka z danskimi koreninami. “Odtod moji blond lasje,” pojasni z nasmehom.

Čeprav je bila njena mati vzgojena med Indijanci, je Kiesha odraščala na farmi v Koloradu kot običajna deklica. “Ampak odkar pomnim, je bilo nekaj zelo zelo drugače,” priznava. “Kmalu sem spoznala, da drugi ne vidijo energij, da se ne pogovarjajo z živalmi in ne slišijo, kaj jim govori Mati Zemlja.”

Pogosto je od doma zbežala v divjino. Njena najboljša prijateljica je bila sova. Ko je žival izdihnila na njenih prsih, ji je v srce zarila krempelj, ki ga Kiesha zdaj nosi na ogrlici okrog vratu. Kot deklica se je pogovarjala s svojimi predniki, ki jim pravi dedki in babice, in svetlobnimi bitji, ki so jo učili raznih lekcij. Zaradi svoje drugačnosti se je počutila osamljeno, vse dokler je za njen 30. rojstni dan niso po telefonu poklicali indijanski starešine in ji povedali, da jo opazujejo že od rojstva. Izvedela je, da bo postala šamanka z imenom Little Grandmother (Mala babica), da so njen prihod že stoletja napovedovale prerokbe, da je ena od dvanajstih varuhov modrosti (wisdom keeper), ki ta čas živijo na planetu, in da je njena naloga, da postane vodja Večbarvnega plemena (Tribe of many colors) ter uči ljudi, kar se je sama naučila od Matere Zemlje. “Bilo me je strah vse te odgovornosti. Ampak končno sem doumela, zakaj je bilo moje življenje tako, kot je bilo. Začela sem govoriti svojo resnico in voditi obrede. In ko sem nekoč spregovorila pred nekaj ljudmi in so posnetek objavili na internetnem portalu You Tube, sem začela dobivati po tisoč elektronskih pisem na dan,” pripoveduje šamanka, ki zdaj potuje po svetu, da bi ljudem prenesla pomembno sporočilo svojih indijanskih prednikov.

* So ljudje razočarani, ko zagledajo mlado svetlolaso šamanko, oblečeno v kavbojke in majico?

“Velikokrat mi rečejo, če si šamanka, zakaj se ne oblačiš temu primerno. Mislim, da moramo končno doumeti, da so časi učiteljev in učencev na tem planetu minili. Ne bi bila pristna, če bi sedela pred ljudmi v ceremonialnih oblačilih in se pretvarjala, da sem bolj modra ali bolj sveta od njih. Sem kot vsi drugi ljudje na tem planetu. Vsi smo čudovita božja bitja in vsi imamo veliko darov. Tukaj sem preprosto zato, da z vami podelim svojo resnico. Nikogar nočem prepričevati, da poznam vse odgovore. Ljudi hočem le spomniti, da so veliko bolj božanski, kot si mislijo.”

Kiesha Crowther je s svojo sodelavko Jennifer Ferraro v Dvorski vasi na Gorenjskem 6. novembra 2010 vodila indijanski obred. Istega dne so podobni obredi starodavnih ljudstev potekali po vsem svetu. Posvečeni so bili ženski energiji, ki naj bi spet pridobila svojo moč.
Foto: Neva Volarič

* Šamanka ste postali pred dvema letoma na velikem obredu, ko so prvobitna ljudstva praznovala vrnitev prednikov …

“Res je, šamanka sem postala na tradicionalen indijanski način. Ne verjamem pa, da šaman postaneš, šaman se rodiš. Želim, da je nekaj popolnoma jasno: kot šamanka sem odgovorna za Večbarvno pleme. Učim, kar so me naučila bitja ‘z druge strani’ in Mati Zemlja. Ne sledim starodavnim indijanskim tradicijam, saj nisem bila vzgojena med Indijanci. Sem običajen človek, sestra drugim bratom in sestram na planetu.”

* Ste torej moderna šamanka, ki deluje prek interneta?

(smeh) “Računalnik je res fantastična stvar, če ga seveda uporabimo v dobre namene. Prek interneta lahko hitreje razširim svoje sporočilo. Ljudem želim pomagati, da se spomnijo, kdo v resnici so. Majevski starešina Don Alejandro in drugi starešine ter varuhi modrosti delujejo podobno, ker prek interneta lahko dosežejo milijone ljudi po vsem svetu. Nisem pa nekakšna novodobna šamanka. Preprosto učim znanja, ki sem jih dobila neposredno od drugih.”

* Kako ste doživeli Slovenijo?

“Ljubim Slovenijo! Energija tukaj je fantastična: gore, dežela, divjina in tudi ljudje so nekaj posebnega. Podobne energije nisem občutila še nikjer. Spominja me na novorojenčka. To je kraj ponovnega rojstva. Mislim, da se bo tukaj začelo dogajati nekaj čudovitega. Ljudje so pripravljeni narediti korak naprej po novi poti bivanja.”

* Pri nas ste vodili tudi obred, za katerega pred prihodom niste vedeli, da se bo zgodil. Kakšen obred je bil to?

“Pojma nisem imela, kaj se bo zgodilo, dokler se nisem dva dni pred obredom sredi noči zbudila in videla, kateri kristal moram položiti v Zemljo. To bo pomagalo prebuditi žensko energijo pri tukajšnjih ljudeh. Poklicala sem nekaj starešin in izvedela, da so tisti dan (6. novembra, op. a.) potekali obredi po vsem svetu. Posvečeni so bili ženski energiji, ki naj bi spet pridobila svojo moč. Spomnili smo se svete matere, svete ženske in kvalitet, kot so nežnost, sočutje, povezanost in ljubeča skrb. To so precej drugačne kvalitete od moškega egoističnega principa moči.”

* Vodite tudi obrede, med katerimi na točno določena mesta na Zemlji zakopljete velike kristale, ki so jih tisočletja hranila starodavna ljudstva. Kakšen kristal ste uporabili v Sloveniji?

“Bil je poseben, a manjši beli kremen. Ni bil eden velikih starih kristalov, ki jih po navadi zakopljem na zmajevih črtah, da Zemlji povrnem sveto energijo. Kristal v Sloveniji je vseboval molitve Slovencev za vstajenje in ljubezen Matere Zemlje ter ženskega principa. In ta kristal smo vrgli v vodo, nismo ga zakopali. Voda je odličen medij za širjenje namena in molitev, ki jih vsrka kristal. Voda izhlapi ter tako blagoslovi tudi zrak. Nato se zbere v oblakih in ponovno pade na Zemljo, na rastline, živali in ljudi. Krog se sklene. Molitve in energija v kristalih so čudovit in zelo močan način za zdravljenje planeta.”

“Maji so ostali v svojih srcih, zato se zdaj obračamo k njim, da nam pokažejo pot.”
Foto: Neva Volarič

* Kaj so vas naučili vaši starešine in predniki, babice in dedki, kot jim pravite?

“Naučili so me, da Veliki Duh živi v vseh nas, da smo človeška bitja enkratna in močna, veliko bolj, kot verjamemo. In da je koncept Boga, ki živi tam zunaj v vesolju in je ločen od nas, zgrešen. Nobene entitete ni, ki bi nas poslala na Zemljo, nam zaželela vso srečo in nas, če bomo živeli popolno, po smrti sprejela nazaj. Človeška bitja smo iskre Velikega Duha, smo soustvarjalci svojih življenj. Samo spomniti se moramo, da Veliki Duh živi v našem Velikem Jazu. To je naša duša, ki je na Zemljo poslala iskro, da se uči, raste, izkuša in čuti. Za to gre v življenju, ne pa za prave ali napačne odločitve, zaradi katerih bomo prišli v nebesa ali pekel. Tudi Mati Zemlja je živa in ima dušo, prav tako živali, drevesa, voda … Živeti moramo kot eden, kot otroci Matere Zemlje, nič več ločeni zaradi religij, vlad ali drugih okoliščin. Smo bratje in sestre, in veliko lepši smo, kot si mislimo.”

* Zelo se trudite, da bi svojo resnico dali čim več ljudem po vsem svetu. Zakaj ravno zdaj? Kaj se dogaja?

“Na našem planetu se dogajajo večje spremembe kot kadarkoli prej. Energija na planetu je višja, kot je bila kdaj prej, prav tako naša telesa vibrirajo z višjo frekvenco kot kdaj prej. Iz vesolja na naš planet prihajajo resnično močne energije in stvari se bliskovito spreminjajo. Prerokbe prvobitnih ljudstev govorijo o času, ko se bosta na Zemlji obrnila pola in življenje na star način ne bo več mogoče. Življenja ljudi ne bodo več kontrolirali denar, vlade in religije. Vse to bo končno izginilo, skupaj z našim egom. Dvignili se bomo in začeli živeti iz srca. Živeli bomo kot ena družina na planetu Zemlja in spomnili se bomo, kdo v resnici smo: božanska, ljubljena bitja, ki bodo v ljubezni dočakala razsvetljenje na tem planetu. Zdaj je napočil ta čas. Pola se že premikata. Začelo se je, in čez dve leti bodo stvari zelo zelo drugačne.”

* Ste ena redkih, ki javno in odkrito govori o obratu polov. Kaj se bo zgodilo? Se bo Zemlja postavila na glavo?

“Nihče natančno ne ve, kaj se bo zgodilo. Nihče razen Majev, ki so po potopu Atlantide kot ljudstvo edini preživeli obrat polov. Edino oni imajo zapise o tem, kaj se zgodi, ko Zemlja zamenja pola. In Maji pravijo, da se bosta severni in južni pol zamenjala. Seveda bomo priča nekaj naravnim katastrofam, ampak naravne katastrofe se dogajajo v vseh obdobjih. Če se zavedamo, da se spremembe dogajajo za višje dobro vsega človeštva, da bomo lahko živeli čisto ljubezen in se zavedali, da ima vsak neposredno povezavo z Velikim Duhom, potem naj se spremembe zgodijo! Jaz sem pripravljena! Ničesar se nam ni treba bati, saj bomo živeli nebesa na Zemlji. Ni pomembno, kako bomo do tega prišli, ni pomembno, če se bo Zemlja tresla, če bodo neurja, če bo nekaj dni tema. Vse, kar nas starešine prosijo, je, da ostanemo v svojih srcih.”

“Prerokbe govorijo o času, ko se bosta na Zemlji obrnila pola in življenje na star način ne bo več mogoče.”
Foto: Neva Volarič

* Je zanimanje za majevski koledar in prerokbe o letu 2012 posledica tega, da ljudje intuitivno čutijo, da jih Maji lahko veliko naučijo?

“Vse nas lahko naučijo! Tisočletja so ljudje živeli v svojem umu. Doživeli smo velik napredek, razvoj tehnologije, izgubili pa smo povezavo s svojim srcem. Maji in Aborigini pa so ostali v svojih srcih, kot ljudstvo so ves čas živeli iz srca. In zato se zdaj obračamo k njim, da nam pokažejo, kako spet priti nazaj do svojega srca. Kajti le to nas bo rešilo. Maji vedo, kaj se je dogajalo, ko se je na Zemlji zadnjič zgodil obrat polov. In vedo, kaj se dogaja zdaj. Edino oni imajo odgovore, zato jih moramo poslušati z vsem srcem.”

* So starodavna ljudstva napovedala, da bosta Zemlja in človeštvo prišla do te kritične točke?

“Seveda so. Prerokbe vseh starodavnih ljudstev napovedujejo ta čas. Pravijo, da bomo izkusili velike težave, ker smo se prepustili umu, krivdi, egu in želji po moči. In vse prerokbe govorijo o tem, da je cena, ki jo lahko plačamo, ker hodimo po tej poti, samouničenje. Zato v tem času na planetu Zemlja živijo najmočnejše izmed močnih duš, ki bodo zahtevale, da se stvari spremenijo. Nočemo več tako živeti! Vemo, da znamo bolje, da smo sposobni več. In vse te duše so prišle ob istem času. Najmočnejše izmed močnih duš, mavrični otroci, pripadniki Večbarvnega plemena. In združili se bomo v svojih srcih ter dvignili našo zavest, da se bomo iz uma lahko premaknili nazaj v srce. Razsvetlili bomo Zemljo, da bo lahko šla skozi obrat polov.”

* Kdo so pripadniki Večbarvnega plemena?

“Nič vas ne stane in ni vam treba izpolniti nobenega formularja. Večbarvno pleme so ljudje, ki živijo v ljubezni. To je to.”

“Mati Zemlja joče, ker so ljudje pozabili, da je živa. Čas je, da se zbudimo in se zavemo škode, ki smo jo povzročili.”
Foto: Neva Volarič

* Kako gre ta hip Zemlji?

“Prav v Sloveniji me je nekdo vprašal, če Mati Zemlja vpije, če je jezna. Ne vpije. Mati Zemlja hlipa. Joče, ker je 99,9 odstotka ljudi pozabilo, da je Zemlja živa, da diha. Ljudje so pozabili, da jim ljubljena mati daruje vsak grižljaj hrane, vsak požirek vode, ves zrak, ki ga dihajo. Čas je, da se zbudimo in se zavemo škode, ki smo jo povzročili. Ta škoda je tolikšna, da trenutno nimamo odgovora na to, kako zakrpati ozonsko luknjo, kako rešiti posledice razlite nafte v oceanih. Ampak obstajata dve univerzalni resnici. Prva je, da nam ne bo dovoljeno, da bi ubili Zemljo. Druga pa, da čim bolj smo ljubeči, bolj inteligentni postajamo. Ljubezen je torej resničen odgovor. Ko bomo začeli živeti s srcem, ko bomo ljubeči, bomo tudi bolj inteligentni. In ta inteligenca nas bo pripeljala do rešitve, da bomo lahko pomagali Materi Zemlji popraviti škodo, ki smo jo storili. Čas je, da se spomnimo, da imamo planetarno Mater, brez katere ne bi obstajali.”

* Tudi najmočnejše izmed močnih duš, ki, kot pravite, zdaj živijo na Zemlji, se bojijo sprememb in imajo v življenju težave. Je to zato, ker se ne zavedajo, kdo so?

“Da. Naša naloga je, da se spomnimo, da obstaja še kaj več. Da, težko je, saj spremembe ne bodo prišle čez noč. Če želimo, da se stvari spremenijo, morajo stare stvari odmreti. Če je kaj v vaših življenjih, kar ne hrani vaše duše in vas ne dela najboljše osebe, kot ste sploh lahko, bo to odmrlo. Ljudje se soočajo z velikimi težavami, v resnici pa se dogaja le to, da stvari, ki ne služijo najvišjemu namenu, odmirajo. In šli bomo skozi čas, ko se bodo rušile strukture, ki jih je ustvaril človeški ego, na primer velike naftne družbe ali verske organizacije. In tega nas je strah, ker ne poznamo ničesar drugega. Ampak vedite, da te stvari odmirajo zato, da se osvobodimo. Res je, pred mavrico bo prišla nevihta. In ta nevihta bo okrog nas podirala stene. Ampak te stene so bile naša ječa. Lahko posvetimo vso svojo energijo strahu, in potem bomo živeli v strašnem svetu. Lahko pa smo vznemirjeni zaradi sprememb, saj prihaja nekaj lepega. Tisto, čemur posvetite svoje energijo in čustva, postane vaša realnost.”

* Brez panike torej?

“Naši indijanski dedki pravijo, da smo lahko popolnoma mirni. Ko se bosta pola resnično obrnila, bo to trajalo le nekaj ur. Takrat bo na Zemlji tema, in prosijo nas, da ta čas preživimo skupaj s svojimi bližnjimi, da ostanemo v srcu, pojemo pesmi in počnemo karkoli, kar nas bo obdržalo v stiku z našo dušo in srcem. In zbudili se bomo v popolnoma novem svetu, polnem ljubezni.”

* Pravite, da se moramo spomniti, kdo smo. Kdo pa ste vi?

“Sem Veliki Jaz, ki je del Velikega Duha. Odločila sem se, da pridem na planet Zemlja, ker sem videla ljudi, ki so tako zelo ljubljeni, ampak vse, kar počnejo, je, da zjutraj vstanejo, gredo v službo in se zvečer vrnejo domov. Videla sem ljudi, ki so pozabili, kako lepi in čudoviti so, ki so pozabili, da imajo neposredno povezavo s svojim Velikim Jazom, ki so pozabili, da so bratje in sestre. Videla sem planet, na katerem se ljudje pobijajo med sabo, planet, na katerem ubijajo živali. In obljubila sem si, da bom storila vse, kar je v moji moči, da ljudi spomnim, da so božanske iskre, da so Veliki Jaz in da smo vsi skupaj bolj čudoviti, kot si lahko zamislimo. In skupaj lahko ustvarimo nekaj veliko lepšega na Zemlji, na planetu, ki je svet vsem bitjem. Res je, ljudi velikokrat vprašam, kdo so. To nima nič opraviti s službo, z umom, egom. Kdo torej sem? Sem duša, ki želi živeti ljubezen. Sem oseba, ki si ljubezni želi bolj kot vse drugo. Sem mati čudovitih duš. Sem hči čudovitega planeta, Matere Zemlje. Posvečena sem Zemlji, divjini in ženskemu principu. To sem jaz!”

* Kako postati del sprememb?

“Dedek Alejandro pravi, da nam ni treba ničesar storiti. Samo bodimo. In če se resnično spomnimo, da imamo vsi Veliki Jaz, ki je del Velikega Duha, to lahko v trenutku spremeni naše življenje. Veliki Duh nas je poslal sem, da se učimo. Vsak trenutek našega zemeljskega življenja je priložnost za učenje, za rast in izkušnje. In če živite v ljubezni, boste vedno izbrali pravo stvar. Tudi če vam gre kdo na živce, tudi če vam kdo stori kaj slabega, morate razumeti, da je tudi te ljudi njihov Veliki Jaz poslal na potovanje. Zato jim dovolite, da živijo svoja življenja, tudi če se z njimi ne strinjate, vi pa živite po svoje. Na ta način postane življenje veliko enostavnejše, saj veste, da nimate pravice obsojati drugih, drugi pa nimajo pravice soditi vas. Ni več časa za obsojanje, živeti je treba v ljubezni.”

* Pogovarjate se z živalmi. Menite, da je prav, da živali ubijamo za hrano?

“Živali govorijo. Ne z besedami, ampak s čustvi. Naša resnična čustva, ne tista, ki prihajajo iz uma, so povezava z našo dušo. In tako se že od malih nog pogovarjam z živalmi. Drevesa govorijo na enak način. Vse, kar je živo in kar ne govori, za komunikacijo uporablja energijo in emocije. Tri vrste živali na tem planetu imajo višjo vibracijo kot človek: kiti, delfini in sloni. Vzdržujejo visoko vibracijo za ta planet in za nas. Naj torej jemo živali ali ne? Verjamem, da je veliko živali na tem planetu zato, da vzdržujejo človeško življenje. Lahko pa jemo tudi veliko drugih stvari. Ampak karkoli jemo, se preprosto zahvalimo za to. Starodavna ljudstva so od nekdaj jedla živali, ampak nikoli, v nobeni kulturi ni človek ubil živali, ne da bi ji izkazal veliko spoštovanje, ljubezen, čast in zahvalo, da s svojim življenjem vzdržuje človeško življenje. Mi pa smo pozabili, da se moramo zahvaliti.”

* Vaše sporočilo je torej, da čakamo sami nase, na spremembo, ki jo moramo sami narediti?

“Da.”

* Nič več mesij, gurujev, učiteljev? Samo srce?

“Tako je. Vsak od nas pozna odgovor. Vsak ima svoj Veliki Jaz. Vsak ima tudi odgovornost, da zaustavi norijo ega. Skrbeti moramo drug za drugega in se imeti radi. Nobeno bitje na tem planetu ni vredno več kot drugo. Niti eno. Vsi smo enaki, vsi smo božanski, vsi smo narejeni iz ljubezni in Velikega Duha. In čas je, da se spomnimo, kdo v resnici smo.”

* Tudi če moramo zjutraj v službo?

“Vse, kar morate storiti, je, da odprete svoje srce in se povežete z ljubeznijo in lučjo. Bodite ljubezen, pa če je pred vami še tako težak dan. Vse vaše odločitve, vse vaše reakcije naj prihajajo iz ljubezni. Bodite ljubezen. To je vaša edina naloga.”

ALJA TASI

Dajte frustriranemu človeku mercedes, želel bo imeti rolls-royce. Človek ima lahko vse, o čemer misli, da je potrebno, da bi bil srečen. Pa vendarle ima občutek, da mu nekaj manjka, čeprav ne ve točno kaj. To nezadovoljstvo je prekletstvo našega časa. Praznino lahko zapolni oziroma preseže le tako, da živi zavestno, da se zave svoje prave narave, svojega izvora, ki je neskončen.

“Kaj sem storil doslej? Pri dvajsetih verjetno nimamo časa, da bi si zastavili to vprašanje. Pri štiridesetih je to vprašanje resno, pri šestdesetih pa nujno.”
Foto: Neva Volarič

“Več smo, kot mislimo, da smo. Ne potrebujemo ničesar,” pravi Tran Thi Kim Dieu, 61-letna Vietnamka, predsednica evropske federacije teozofskih društev, ki je predavala v Kopru. K nam je prišla na povabilo koprskega zavoda Rman, ki se posveča predvsem teozofskim duhovnim vsebinam. Je iskriva in zanimiva predavateljica ter sogovornica.

Teozofska tradicija, ki je večno učenje, se trudi povezati bistvo religije, filozofije in znanosti v zavest enosti, razlaga Tran Thi Kim Dieu. V teozofiji ne uporabljajo izraza Bog, ker ima ta v sebi preveč različnih pomenov, raje imajo izraz božanska zavest. “Beseda božanski, diven, izhaja iz sanskrtske besede div, ki pomeni sijati, svetiti,” pojasnjuje. Človek, ki se zaveda, torej sije, je kot luč. In Tran Thi Kim Dieu je ena od takih lučk. “Sprašujete me, kakšen je moj namen obiska v Sloveniji. Nimam namena. Takole bom povedala – če imaš zelo dobro kosilo, ne želiš jesti sam. Želiš ga podeliti s svojimi prijatelji, želiš, da pridejo in uživajo še oni. Zato sem tukaj.”

Kaj bi se morali resnično vprašati

Ugledna gostja je v Kopru predavala o duhovnosti v vsakdanjem življenju. “Hodimo v službo, skrbimo za družino, kuhamo, kar je lahko malce dolgočasno, ampak vse to je treba narediti. Živimo življenje v kaosu, neredu, se pravi nezavedno. Zelo redko si vzamemo čas, da se umirimo in si postavimo vprašanje: kaj sem naredil doslej? Pri dvajsetih verjetno nimamo časa niti volje, da bi si postavili to vprašanje. Pri tridesetih je to vprašanje že malce bolj resno, pri štiridesetih resno, pri petdesetih zelo resno, pri šestdesetih pa nujno.”

Kaj smo torej naredili, se sprašuje. “Vzgojili smo otroke, skrbeli za partnerja, nenadoma pa spoznamo, da smo na pragu smrti.”

Vsakdanje življenje živimo na zelo nezaveden način, zato Tran Thi Kim Dieu svetuje, da, preden gremo spat, naredimo vajo. “Umirite se in bodite pozorni, kaj delate. Vzemite si čas. Skušajte se spomniti, kaj se je podnevi zgodilo. V kronološkem zaporedju. če je le mogoče. Presenečeni boste, da večinoma tega ne boste zmogli, kajti vaš spomin ni vajen biti pozoren. V vašem zavedanju ni pozornosti.”

“V sebi čutimo razliko, če delamo stvari pozorno ali ne. Če nisi zavesten, si mrtev.”
Foto: Neva Volarič

Spomnimo se lahko posameznih dogodkov: kdaj smo zaklenili avto in stekli v pisarno, kaj smo šli po službi nakupovat, kdaj smo se vrnili domov. “V času od devetih do petih, ko ste hiteli z delom v službi, pa se morda ne boste spomnili ničesar. To pomeni, da med deveto in peto niste živeli. Morda se boste spomnili posameznih dogodkov: da ste se skregali s kolegom ali da vas je šef pohvalil in ste pomislili, da vam bo morda zvišal plačo. Ampak nimamo spomina, ki bi deloval kot proces. Kajti spomin je proces.”

Le kdo bi nas naučil hitrih trikov?

Neurejenost izhaja iz nezavedanja. Stvari obrnemo na glavo in smo živčni. Počutimo se kot žrtve hitrega tempa življenja. Ampak to povzročimo sami s svojim načinom življenja. Prva reakcija na občutek praznine je, da iščemo nekoga, ki bi nas naučil hitrih trikov, da bi živeli bolje. Srečen sem, čisto srečen, ampak, ali je kje še kaj boljšega?

“Lahko poiščemo cenene guruje, ki nam bodo za drag denar prodali iniciacijo. Duhovnosti ne moremo prodati ne kupiti. Veliko stvari je, ki so zelo drage, nekaj pa je neprecenljivih. In duhovnost je ena izmed teh stvari, kajti duhovnost ste vi sami. Če mislite, da lahko kupite duhovnost, zapravljate svoje življenje. To, kar v resnici ste, je več, kot vam kdorkoli kadarkoli lahko obljubi, da bi bili,” pravi Tran Thi Kim Dieu.

Vprašanja, kaj smo v svojem življenju doslej naredili, ali razumemo več kot prej, smo živeli srečno in osrečili druge, so začetek raziskovanja naše lastne narave. “Človek morda reče, razmislil bom o tem, ampak zdajle se mi ne da, raje bom šel v kino. Lahko se vam zgodi, da boste šli v kino stari trideset let, vrnili pa se boste stari šestdeset let. Stvari odlašamo na jutri. Zavestno življenje pomeni, da se prenehamo pehati za dobrinami in se poglobimo vase. Ko smo zavestni, smo tisočkrat bolj srečni, ker vemo, da smo mi tisti, ki smo srečni. Razumete, kaj hočem povedati? Ne moremo biti resnično srečni, če ne odkrijemo svojih globin.”

“Kaj si ljudje izmenjujejo med seboj na internetu, je drugo vprašanje. Ampak instrument je popoln za povezovanje ljudi, organiziranje v skupine.”
Foto: Neva Volarič

Nakupovanje je sodobna religija

Da pridemo do tega, pa je treba v življenju razmišljati, se poglabljati v vprašanja. “Razmišljati bi morali o tem, kaj je življenje, ne pa, kako priti do trgovine. To ni razmišljanje. Nakupovanje je religija današnjih žensk. Za moške pa je to šport,” se smeji naša sogovornica.

Druga pomembna stvar je, da živimo etično, da ne škodujemo sebi in drugim. Tretja pa je pozornost. “Karkoli delate, bodite pozorni. Tako ne morete delati napačnih stvari. Zveni zelo preprosto, nobene teorije ni, ampak stvar je uspešna. Začnite živeti tako, in sproti se boste učili, kako poglabljati pozornost. Ko boste pozorni do sebe, boste pozorni tudi do drugih. To nam na široko odpre vrata iz našega egoizma.”

Vsako stvar v življenju lahko počnemo zavestno, lahko pa nam pomeni le pobeg. Bolj kot kaj je torej pomembno, kako nekaj počnemo. “Lahko čistimo okna ali čistimo okna – zavestno ali nezavedno. Na zunaj ne vidimo razlike, navznoter pa. V sebi čutimo razliko, ali delamo stvari pozorno ali ne. Če nisi zavesten, si mrtev.”

Hočemo katastrofo, ker se dolgočasimo

“Zavest se hitro razvija, ker se vedno več ljudi zaveda resnične narave stvari. Več kapljic se združi v veliko lužo. To se zdaj dogaja. Vse se spreminja, tudi zaradi interneta. Ljudje se povezujejo, in to ni slaba stvar. Kaj si potem izmenjujejo med seboj na internetu, to je druga stvar. Ampak instrument je popoln za povezovanje ljudi, organiziranje v skupine. Začenja se nekaj povsem revolucionarnega. Zavest se vedno razvija, tega ne more nihče zaustaviti. Tako je od začetka časa. Ker pa se zavedamo samih sebe, lahko delujemo ali pritisnemo na zavoro. Lahko povzročimo, da se stvari hitreje premikajo, ali pa pritisnemo na zavoro in rečemo, nočemo tega.”

Na neki način so ljudje danes bolj zavestni, po drugi strani pa se tudi bolj upirajo, opaža Tran Thi Kim Dieu. Zato je tudi vedno več psihičnih bolezni. “Ljudje pobegnejo pred samim seboj. Nočejo videti. Hočejo nazaj v svojo temo, hočejo svoj kruh, zabavo, filme, avto. A bolj ko bežiš, bolj škoduješ svoji psihični strukturi.”

Bežimo, ker nočemo videti stanja stvari, svoje podobe, ki ni popolna. “Ne moreš se pretvarjati, da si popoln, ko se resnično pogledaš. Če smo pošteni, rečemo, nisem popoln, vem pa, da sem lahko boljši. Ker je naša resnična narava popolna. To je neskončen proces. Raziskati moramo svoje moči. Dejstvo, da se lahko vidimo, je moč. Nekateri pa pobegnejo, še preden se v resnici pogledajo.”

O krizi in katastrofičnih napovedih Tran Thi Kim Dieu meni: “Človeška zavest vedno na nekaj čaka. Nekaj mora priti, po možnosti nekaj zelo vznemirljivega. Hočemo katastrofo, ker se dolgočasimo. V resnici pa ne čakamo na katastrofo, ampak na prenovo, ki smo jo zmožni narediti sami, v svoji zavesti. In ta prenova se začne, ko postanemo pozorni na to, kar se dogaja v nas in izven nas.”

Je sreča torej mogoča? “Seveda,” je prepričana Tran Thi Kim Dieu. “Ko si popolnoma zavesten, je to več kot sreča, je radost. Občutek izpolnjenosti, ko ti nič ne manjka.” O depresiji pa: “Dobro premislite o terapiji, kemikalije imajo veliko stranskih učinkov, včasih tudi nepopravljivih. Taki osebi poskušam pomagati najprej tako, da jo poslušam. Človek postane depresiven, ker se počuti izoliran, odrezan od drugih. To je problem v odnosih, zato moramo najprej znati poslušati. Trpljenja, ki se ne more jasno izraziti, ne moremo pozdraviti. Slišati moramo resnico v človeku.”

ALJA TASI

Ko pride puberteta, je za vzgojo že prepozno. Najstniki svojih staršev ne sprejemajo več kot vzornike in učitelje, z njimi se želijo enakopravno pogovarjati. Starši po navadi reagirajo ravno obratno – otroke začnejo pospešeno učiti in v zadnjem trenutku popraviti, kar se popraviti (ne) da. To je recept za konflikte v turbulentnem obdobju odraščanja, ko najstnikom nagajajo še hormoni, starši pa se težko poslovijo od svojega najljubšega hobija – vzgoje otrok. O tem smo se pogovarjali s Pio Beck Rydahl, dansko družinsko terapevtko, ki ima bogate izkušnje pri delu z mladostniki. Pred dnevi je v Ljubljani predstavila svojo knjigo Moč najstništva, ki je izšla pri založbi Didakta.

* Zakaj delate večinoma z najstniki?

“Pred leti, ko sem začela kot terapevtka, sem delala v glavnem z odraslimi. Spoznala sem, da mlajši kot so, morda v zgodnjih dvajsetih letih, več možnosti imajo, da prekinejo določen vzorec obnašanja. Zato se je dobro začeti pogovarjati čim bolj zgodaj. Tudi sama sem v svojem najstniškem obdobju pogrešala koga, ki bi mi pokazal, kako je mogoče živeti drugače. Da je življenje polno priložnosti in stvari niso nujno tako črne. Da kot najstnik nisi nujno problem. Tako sem začela delati s skupinami najstnikov. Kar počnem, ni terapija, so bolj pogovori z mladimi ljudmi. Spoznala sem, da imajo kljub svojim letom veliko modrosti, veliko virov, ki jih lahko razvijejo, če jih odrasli resnično poslušamo.”

* Kaj ste kot najstnica najbolj pogrešali?

“Tako kot vsi najstniki sem se počutila nerazumljeno. Mislila sem, da so moji starši slabi. To je življenje nastnika! Oseba, ki sem ji zaupala, je bila moja deset let starejša sestra. Z njo sem se veliko pogovarjala. Vendar v otroštvu nisem dobila dobrih temeljev, na katerih bi lahko gradila kot najstnica. Tako doma kot v šoli sem bila pridna punčka, ko pa sem bila stara 16 let, je balon počil. Naveličala sem se igrati to vlogo, v katero me je silila moja družina. Potrebovala sem prostor, da odrastem.”

Pia Beck Rydahl na predavanjih, delavnicah in v svoji knjigi Moč najstništva mladostnike spodbuja, naj se premaknejo iz svoje cone udobja in počnejo stvari, čeprav jih je strah.
Foto: Karmen Mlinar

* Je igranje vlog v družinah običajno?

“V nekaterih družinah bolj kot v drugih. Mislim pa, da se starši vse bolj zavedajo tega in na svoje otroke začenjajo gledati kot na ‘nove’ ljudi in ne na mini verzije samih sebe. Saj veste, starši pogosto upajo, da bodo otroci taki kot oni ali boljši. Potreben pa je pogum, da smo odprti. Samo tako lahko otroci razvijejo svojo osebnost.”

* Imate 12 let starega sina. Pričakujete težave v puberteti?

“Seveda.”

* Čeprav ste strokovnjakinja na tem področju?

“Še posebej zaradi tega (smeh). Saj poznate šale o terapevtih, ki vzgojijo res grozne otroke. S tem se ne strinjam, je pa včasih težko z vsem tem znanjem in izkušnjami biti preprosto – mama. In prav to želim biti, ne želim igrati vloge terapevta. Tako sem včasih jezna mama, včasih zaskrbljena mama … Mislim, da bo moj sin imel normalno puberteto.”

* Kako naj starši ravnajo z odraščajočimi otroki? Kaj ti najbolj potrebujejo?

“Na Danskem sem naredila raziskavo. Okrog 400 otrok sem vprašala, kaj resnično želijo od svojih staršev. Na prvem mestu je bila vedno želja, da jih starši poslušajo. Na drugem mestu pa, da ne potrebujejo nasvetov, na primer kako so njihovi starši počeli to ali ono. Želijo si svojih izkušenj in želijo, da jih kdo vpraša, kaj mislijo in čutijo. Starši nismo ravno dobri poslušalci. Svojim otrokom želimo kaj dati, jih učiti. Namesto tega bi bilo bolje, da bi se sprostili, opustili svojo starševsko vlogo in bili preprosto – ljudje.”

* Kaj pa pred puberteto? Ali otrok potrebuje očeta in mater, ki ga učita in morda zaradi tega nekoliko manj poslušata?

“Najstniki zahtevajo, da starši opustijo svojo vlogo, ker potrebujejo svoj prostor. Starši so lahko učitelji, ko se njihov otrok uči plaziti, hoditi ali pisati. Kasneje pa morajo to vlogo opustiti, če nočejo otroka oddaljiti od sebe. Biti učitelj ni pravi odnos. In ko otroci odraščajo, postanejo alergični na te starševske vloge.”

* Si lahko prijatelj svojemu otroku?

“Ne ravno prijatelj, a treba je graditi odnos na ekakopravni ravni. Treba se je pogovarjati o tem, kaj razmišljamo, kje so naše meje …”

* Je obdobje pubertete težavnejše za otroke ali za starše?

“Odvisno. Težko je biti najstnik, če oče in mama hočeta vse kontrolirati. To je za najstnika zelo slabo; ker želi biti lojalen, želi sodelovati s svojimi starši, noče pa, da ga starši ves čas kontrolirajo. To je zelo težko za obe strani, v večini primerov pa je teže za starše. Mnogi najstniki svojim staršem naravnost povedo, da si zelo otežujejo situacijo. Za najstnike je laže, imajo svoje prijatelje, svoj notranji svet. Staršem pa ostanejo ranjena čustva in spomini.”

* Se je torej težko posloviti od starševske vloge?

“Da. To je dolg proces.”

* Kaj pa, če najstnik zaide v slabo družbo, če začne jemati mamila? Mu tudi takrat prepustimo vso odgovornost?

“V takem primeru je seveda teže, ker vidimo, da ima najstnik težave s sprejemanjem odgovornosti, kar je zelo pogosto. In ko je zelo težko, se starši ponavadi zapletejo v zanko in svojega otroka želijo naučiti stvari na hitro. Vbijajo mu v glavo, kako naj bo spoštljiv, potrpežljiv, odgovoren, zraven pa ga še bolj kontrolirajo. Tako ne gre. Najstniku je treba predati odgovornost za njegovo življenje, za šolo, odnose … To ni več odgovornost staršev. Starši najstnika ne morejo kontrolirati, zato je najbolje, da se čim prej znebijo te iluzije.”

* Kaj pa naj potem počnejo?

“Pogovarjajo naj se z njim. Če najstnik začne piti alkohol, naj ga vprašajo, zakaj to počne, kako se pri tem počuti. Pogovarjajte se! Če stvari ne moremo kontrolirati, to še ne pomeni, da o njej ne smemo govoriti. Tako ohranimo stik z otrokom, da se bo imel kam vrniti, ko bo preveč popil. Otroci potrebujejo to vez. Še vedno jim lahko povemo, kje so naše meje, s tem ni nič narobe. Rečemo, ne želim, da spiješ deset piv, spij dve. Potem bo spil štiri, kar je še vedno manj kot deset.”

“Biti učitelj ni pravi odnos. In ko otroci odraščajo, postanejo alergični na te starševske vloge.”
Foto: Karmen Mlinar

* Je sploh mogoče mirno prebroditi puberteto?

“Ne vem. To je odvisno tudi od kulture posamezne dežele, od tega, kako izražamo svoja čustva. Jaz sem se počutila kot v zaporu, zato sem v puberteti eksplodirala. Mnogi najstniki pa se zaprejo vase. Vedno gre za isto stvar: če želiš zgraditi svojo identiteto, potrebuješ prostor. In če ga nimaš, se boš boril. Zato konflikti niso nujno slabi. Takrat pride na dan naš resnični jaz. Naš otrok nam pove, da mu je dovolj sodelovanja in kontrole. To sploh ni slabo!”

* Torej ne gre za upor?

“Tega ne verjamem. Ne verjamem, da otroci počnejo kaj samo zato, da bi nasprotovali svojim staršem. Zato starši tega ne bi smeli jemati osebno. Otroci delajo zase. To je kot pri ženski, ki ima predmenstrualni sindrom. Njena slaba volja nima nič opraviti z njenim možem ali prijatelji. Seveda take stvari vpleteni radi jemljejo osebno. Ampak ne gre za to.”

* Kaj v svoji knjigi sporočate najstnikom?

“Da je to, kar doživljajo, normalno. Nič ni narobe, če se srečujejo z izzivi in problemi. Vprašanje je samo, ali se bodo s problemi soočili ali jih bodo skušali zaobiti. Ni pametno, da se problemom izogibajo. To počnejo mnogi najstniki. Pravijo, to bom naredil jutri, naslednje leto se bom v šoli več učil. Želela sem jim dati orodja, kako stvari narediti na lahek način, z majhnimi koraki, kako bolje živeti.”

* Jim lahko pri tem pomagajo starši ali je bolje, da jih poduči kdo tretji?

“Na Danskem veliko staršev kupi mojo knjigo. Najprej jo preberejo oni, nato jo dajo svojim najstnikom ali pa si jo ti od njih želijo sposoditi. Mnogi starši pravijo, da se o temah iz knjige kvalitetno pogovarjajo s svojimi otroki. To je zanimivo, saj moj namen ni bil pisati za starše. Ampak ti pravijo, da se iz knjige veliko naučijo. Pišejo mi, da so se naučili, kako biti preprosto človek in imeti odrasle pogovore s svojimi najstniki. Mislim, da je bolje, da se ti procesi zgodijo v družini kot pri terapevtu.”

Jesper Juul: “Puberteta je dejstvo, ne bolezen”
Foto: Karmen Mlinar

* Vseeno, kaj vam povedo najstniki, kar morda zamolčijo svojim staršem?

“Mnogi najstniki mislijo, da so odgovorni za čustva svojih staršev. Da se morajo izogibati temu, da bi svoje starše razjezili, užalostili. Zanimivo, tega iz njihovega obnašanja ne bi sklepali. A velikokrat se počutijo utesnjeni, staršem si ne upajo pokazati, kako žalostni so. To obdržijo zase. Nadenejo si nasmeh na ustnice in rečejo, z menoj je vse v redu. Zelo jih skrbi za svoje starše.”

* Kako pa naj izrazijo svoja čustva?

“O tem se je treba pogovarjati. Seveda ni lahko izraziti jeze ali globoke žalosti. Ni lahko, je pa pomembno, da izrazimo, kaj nas žalosti, o čem razmišljamo. Še posebej, če je to razmišljanje negativno, če najstnik vidi vse črno in ne želi več živeti. Če to zadržujemo v sebi, bo samo še slabše.”

* Kaj še muči najstnike?

“Skrbi jih, kako gre njihovim staršem. Negativna čustva in črnogledost velikokrat izvirajo iz odnosa med staršema. Mnogi so v zakonski krizi, in otroci to čutijo. O tem se najstniki ne morejo pogovarjati s svojimi starši, ker bodo ti ponavadi vse to zanikali, jih pa zelo skrbi, če se bodo njihovi starši ločili in če so zato morda odgovorni oni.”

* Se počutijo krive?

“Vedno. Še posebej na Danskem. To je dežela krivde.”

* Torej so najstniki zelo senzibilni, čeprav je morda videti, da bi se najraje znebili svojih staršev?

“Nekateri bi se jih res, ampak ti po navadi ne pridejo k meni.” (smeh)

* Je še kaj, kar bi starši morali vedeti, pa jim njihovi otroci ne povedo?

“Pogost primer so tudi najstniki, ki so zelo sramežljivi, njihovi starši pa so že prešli to obdobje in so bolj samozavestni. Ti najstniki težko razložijo svojim staršem, zakaj so tako sramežljivi, zakaj si v šoli ne upajo dvigniti roke. Potrebujejo svoj čas, starši pa jih silijo, naj storijo to ali ono. To zelo zniža občutek najstnikove lastne vrednosti. Bolje bi bilo, če bi se starši z njimi pogovarjali, če bi ga vprašali, zakaj se boji. Obrniti je treba ploščo in začeti poslušati.”

* Kaj pa spolnost? Je pogovor o tem za starše problem?

“Večina staršev začne prepozno. Zdaj si star 15 let, zdaj je to dovoljeno, zdaj ti bom povedal to in ono. Take pogovore bi morali začeti zelo zgodaj. Najstniki so že dobili vse informacije na internetu, ki pa ni najboljši prostor za učenje. Zato mladi danes menijo, da imaš spolni odnos z nekom, ki te gleda. Ker poznajo samo občutek, kako je, ko te kdo gleda, ne vedo pa ničesar o ljubezni, intimnosti in bolj subtilnih zadevah. Starši bi se morali zbuditi in ne več misliti, da gre za težak pogovor. Pred kratkim sem se o tem pogovarjala s svojo osemletno hčerko, in bila je zelo odprta. Ne zamudite priložnosti, ko je vaš otrok radoveden in dojemljiv, samo zaradi tega, ker se vi morda neprijetno počutite. Na Nizozemskem triletne deklice učijo, kako reči ne in kako s svojim telesom jasno pokazati, da tudi misliš ne. V vrtcu se pogovarjajo o spolnosti in imajo najnižje število splavov in neželenih nosečnosti na svetu.”

* Tudi šola je v najstniškem obdobju problem, ki obremenjuje odnose med otroki in starši …

“Če govorim s starševske perspektive: ne morete s svojimi najstniki hoditi v šolo! Ne morete jih več kontrolirati. Če ste to počeli leta in leta, če ste otroke stalno spraševali, kaj imajo za domačo nalogo, kaj so dali v torbo, kaj so se naučili tisti dan v šoli, ne bodo razvili občutka odgovornosti. Tako pri 15 letih šola postane problem. In takrat je še teže predati odgovornost, ker otroci storijo toliko napak in jim gre v šoli tako slabo. Sčasoma pa bodo razvili občutek odgovornosti, konflikti jih bodo še bolj motivirali. Ne moreš biti motiviran, če nisi odgovoren. Poznam mnogo najstnikov, ki so vzljubili šolo, ker je ta postala njihova arena, njihov uspeh. Za starše pa je to težko, ker se bojijo, kaj se bo zgodilo, če bodo stvari spustili iz rok. Vzrok konfliktov so prav starši, ki se trdno oklepajo svoje vloge kontrolorja.”

* Ampak najstniki potrebujejo starše?

“Da, kot trenerje, ko stvari postanejo pretežke.”

* In prav tako potrebujejo, da jim kdo postavi meje?

“Da. Potrebujejo, da jim starši povedo svoje potrebe, da spoznajo, kje so njihove meje. Seveda ne bo videti, kot da najstniki te meje spoštujejo, skušali jih bodo prekoračiti, ampak zanje je še vedno pomembno, da jim kdo postavi meje. Tukaj je stena, mehka je, ampak je. Zato naj starši povedo, kaj si mislijo o alkoholu, seksu. Pomembno pa je tudi, da priznajo, ko naredijo napako. To pogosto prakticiram z najstniki in svojima otrokoma. Na glas povem, da ne vem odgovora, da ne vem, kaj naj si mislim o določeni stvari, da pa bom o tem razmislila in kasneje povedala svoje mnenje. Ali pa, če najprej rečem ne, kasneje pa se premislim in priznam, da sem storila napako. Otroci naravnost obožujejo dejstvo, da smo tudi odrasli samo ljudje in da smo zmotljivi.”

* Kako gre danes staršem? So dojeli sporočilo, da je treba otroke predvsem poslušati?

“Generacije se spreminjajo in danes otrokom le stežka ukazujemo. Vedo, kaj hočejo, in to želijo storiti sami. Poznajo svoje občutke, vedo, kdo so. To je za starše velik izziv, ki pa so ga večinoma pripravljeni sprejeti. Želijo biti dobri starši, želijo poslušati in se učiti od svojih otrok. Zato je dobro, da starši snamemo maske in pokažemo svoja čustva. Da smo, kar smo.”

ALJA TASI